Castelluccio iz Pian Grande, od spodaj navzgor. Foto: Staša Lepej Bašelj
Castelluccio iz Pian Grande, od spodaj navzgor. Foto: Staša Lepej Bašelj

Večina vrhov v Monti Sibillini je višjih od 2000 metrov, najvišji vrh je Monte Vettore (2476 m). Če ga želimo doseči, predvsem pa priti v najlepši del tega območja, v Veliko ravnico ali Pian Grande, moramo prevoziti panoramsko cesto, ki poteka prek hribov in gorskih prelazov iz Norcie, iz Ascoli Picena ali iz Vissoja. Iz Ljubljane je do tja približno 650 kilometrov v eno smer.

Ime Monti Sibillini izhaja iz legende o apeninski Sibili, veliki prerokinji, ki je živela v jami na gori. Gorovje je že od srednjega veka znano kot dežela demonov, prerokov, čarovnikov in vil. V prostrani in redko naseljeni hribovski pokrajini so srednjeveške vasice in kmetije, so pašniki, travniki in obdelana polja.

Italijanska kulinarika. Foto: Marjetica Škrlec
Italijanska kulinarika. Foto: Marjetica Škrlec

Tako je bilo nekdaj, do leta 2016. Tistega leta so osrednjo Italijo prizadeli kar trije rušilni potresi, katerih epicenter je bil ravno na področju gorovja Sibillini. Najhuje je potres prizadel vasi Castelluccio, Arquata del Tronto, Accumoli in Amatrice, ki jih je zravnal z zemljo in izbrisal z zemljevida. Potresi 6. stopnje in več so zahtevali približno 300 smrtnih žrtev, več kot 400 ljudi je bilo poškodovanih, evakuirali so 41.000 ljudi, točnega števila vseh žrtev pa se ne bo vedelo nikoli. Zrušile so se stavbe, vasi, mostovi, viadukti, predori … Številne ceste so odnesli in zasuli plazovi kamenja ali so bile odtrgane in udrte. Nešteto ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.

Hiše v ruševinah, na oknih transparenti s prošnjami za pomoč

Danes, tri leta po rušilnih potresih, so naselja v tej pokrajini še vedno v ruševinah. Sanacija še zdavnaj ni končana. Hiše so zrušene ali preklane na pol. V prerezu vidimo ostanke nekdanjih kopalnic, spalnic, iz sten štrlijo inštalacije. Posledice potresov so pretresljive. Pogled na porušene cerkve in zvonike je klavrn, a ne tako grozljiv kot pogled na uničene domove, kjer je nekdaj potekalo življenje, kjer so ostale pod zidovi pokopane cele družine.

Veliko opuščenih vasi nihče ne obnavlja. Na oknih in balkonih številnih hiš visijo transparenti s pozivi za humanitarno pomoč. Veliko ljudi še vedno živi v barakah in v mobilnih hišicah. V mestih so ograjena rdeča območja, kamor je prepovedano vstopiti brez posebnega dovoljenja. Veliko cest je še zaprtih, posamezni kraji so še vedno odrezani od sveta. Potovanje po tem območju je negotovo, saj popotnik ne ve, kdaj bo naletel na porušen most ali odtrgano cesto in bo moral narediti 100 kilometrov dolg ovinek. S težkimi občutki se je voziti po tej apokaliptični pokrajini.

Tla v teh krajih se še vedno tresejo, kot so se tresla že stoletja in tisočletja, saj leži Italija kar na dveh tektonskih prelomnicah in se šteje med potresno najdejavnejše države v Evropi.

Tri leta po potresu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Tri leta po potresu. Foto: Staša Lepej Bašelj

Ovinkasta, a slikovita hribovska cesta

Najlažja povezava do cvetličnih polj je ovinkasta, hribovska in zelo slikovita cesta, ki vodi od Norcie do Castelluccia. Med krajema je 26 km razdalje. Na prelazu Forca di Presta se cesta dvigne na 1550 m nadmorske višine. Od tam je dostop do najvišje gore Monte Vettore, ki je po markacijah sodeč oddaljena 12 km ali 5 ur hoje. Ti hribi privabljajo pohodnike, smučarje in zmajarje ter ljudi, ki se radi umaknejo daleč stran od hrupa in kaosa vsakdanjega življenja.

Cesta se nato spusti navzdol in popotnik nenadoma zagleda na pobočju s travo poraščenega hriba italijanski škorenj! Pravzaprav obris Italije iz borovcev, vključno s Sicilijo in Sardinijo. Pred njim se odpre prelep pokrajinski pejsaž.

Škorenj iz borovcev

Obris škornja, imenovanega La Pineta Italia, so zarisali in zasadili z borovci na pobočje hriba nad Pian Grande leta 1961 na 10. planinskem festivalu v Castellucciu v spomin na stoletnico združitve narodov Italije l. 1861. Danes je škorenj ena najpomembnejših turističnih atrakcij tega kraja. Najbrž ni nikogar, ki se ob pogledu na škorenj ne bi ustavil in ga fotografiral.

La Pineta Italia. Foto: Staša Lepej Bašelj
La Pineta Italia. Foto: Staša Lepej Bašelj

Pred popotnikom se razprostre obsežna planota pisanih polj, ki jo sestavljajo tri planote, ki ležijo na 1270 metrih nadmorske višine: Pian Grande, Pian Piccolo in Pian Perduto, ki obsegajo skupaj 15 km2 površine. Planoto obdajajo vrhovi gorovja Sibillini. Planota je bila v preteklosti dno jezera, ki se je v prazgodovini zaradi kraških pojavov izsušilo. Na dnu planote so še vedno zaloge vode. Za to območje so značilne mrzle zime, snežna odeja od novembra do marca, spomladanske pozebe, velika poletna vročina in povečana pojavnost UV-sevanja.

Kraji, kjer raste le ... leča

Pozimi so ti kraji odrezani od sveta in domala neprehodni. Takšni pogoji so neprimerni za gojenje večine pridelkov, ne pa za lečo! Lečo gojijo v teh krajih že od začetka umbrijske civilizacije. Tukajšnja leča Castelluccio di Norcia je zaščitena blagovna znamka z oznako IGP (zaščitena geografska označba). Domačini z ljubeznijo in pridnostjo kljub težkim naravnim pogojem obdelujejo vsak košček plodne zemlje. Tukajšnji kmetje so bili med prvimi, ki so uvedli postopke ekološkega kmetovanja in kolobarjenja. Na istem zemljišču posadijo eno leto lečo, naslednje leto pa pšenico, pri tem pa ne uporabljajo umetnih gnojil in pesticidov. Zaradi visoke nadmorske višine in hladnega podnebja leče namreč ne napadajo škodljivci.

Včasih so tamkajšnji starejši kmetje v mesecu maju izvajali na svojih poljih obrede, za katere so bili prepričani, da varujejo njihova polja pred ognjem, nevihtami, sušo in pred kobilicami. Na vsako polje so postavili majhen križ iz oljčnih vej in zemljo simbolično poškropili s kapljicami blagoslovljene vode.

Lečo omenja že Biblija, ko govori o dvojčkih Ezavu in Jakobu. Ezav je namreč prodal bratu pravice prvorojenca za skledo leče. Cervantes pa piše, da je Don Kihot vsak petek jedel lečo. Italijani imajo še danes običaj, da na novega leta dan jedo lečo, saj verjamejo, da ta obred prinaša denar. Lečna semena so namreč majhna in ploščata, spominjajo na zlatnike. Družina verjame in upa, da bo zaslužila toliko zlatnikov, kot pojedo lečnih zrn.

Marco Perotti in njegova družina. Foto: Marjetica Škrlec
Marco Perotti in njegova družina. Foto: Marjetica Škrlec

Kot so pisana zrna, so pisani tudi cvetovi

Vsako leto, nekako v obdobju od maja do julija, se planota Gran Piano zaradi cvetenja leče spremeni v mozaik pisanih barv in pisanega cvetja, v pisano mavrico tisočih večbarvnih odtenkov cvetočih rastlin. Osupljiv spektakel narave, z odtenki od rumene, rdeče, zelene, bele, rumene …

Lečna zrna so različnih barv, prav tako so različnih barv cvetovi leče. Na pogled so videti kot plevel. "2.000 km roadtripa zaradi šopa plevela?" se je čudila uporabnica enega od družbenih omrežij.

Od maja do julija nenehno nekaj cveti

Narava eksplodira vsako leto v svojem cvetenju ob zelo različnih časih, odvisno od vremenskih pogojev in dežja. Večbarvni cvetlični spektakel ne traja dolgo, prave trenutke najlepšega cvetenja je treba ujeti. Na splošno pa velja, da v teh krajih od maja do julija nenehno nekaj cveti, da je barv več ali manj, a vedno so. Poleg leče cvetijo še zajčja in navadna deteljica, vijolice, zlati koren, sviščevci, ivanjščice, kamilice, razne zvončnice in še druge divje rastline. Za rdeč odtenek poskrbi mak, od katerega se rdečijo cele planjave polj. Tapiserija divjih cvetov daje pokrajini prav poseben videz, ki osupne s svojo preprosto geometrijo in simetričnostjo ter vzbuja občutek prostranosti, topline in nežne romantike.

Na griču nad ravnico dominira mesto Castelluccio di Norcia, gruča hišk se stiska skupaj kot piščeta okrog koklje. Od daleč je videti kot običajno belo mesto, ki daje pokrajini romantično in nežno podobo. Pogled od blizu pa razkrije strahotne posledice nedavnih potresov, ki so mesto zrušili do tal. Od prej slikovitega mesta ni ostalo praktično nič. Od hiš so le ruševine in rdeča območja, v katerih se zaradi nevarnosti zrušenj ni dovoljeno gibati. Mesta ni več, v nebo zevajo ostanki nekdanjih hiš, zidov. Po potresu so evakuirali vse prebivalce. Aprila 2017 je konvoj s traktorji in vojaškimi vozili pripeljal v Castelluccio težko kmetijsko mehanizacijo, s katero so pomagali odstranjevati posledice potresov in se znova lotili kmetovanja. Pogoji življenja in kmetovanja so težki, saj v bližini ni drugih krajev. Če se pokvari kak stroj ali kar koli drugega, je treba iti po rezervne dele v Norcio.

Castelluccio od blizu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Castelluccio od blizu. Foto: Staša Lepej Bašelj

Castelluccio, najvišji kraj v Apeninih

Castelluccio je najvišje naselje v Apeninih (1452 m). Pred potresom je živelo v mestu 120 prebivalcev. Danes se življenje počasi vrača, nekaj ljudi se je vrnilo v mesto, za silo so pokrpali svoje domove in jih usposobili za bivanje. Oživljajo se nekateri lokalčki in bari, ki delujejo v bivalnih zabojnikih, turistični urad pa je že v deloma obnovljeni stavbi. Pogled na Castelluccio od blizu ti stisne srce. Pekel sredi čudovito lepe pokrajine. Težko je gledati te spomenike žalosti in nesreče. Vedeti, da je med ruševinami umrlo veliko ljudi, preživeli pa so morali zapustiti svoje domove. Pokopališče, ki spada pod rdeče območje, je zaprto za javnost.

Pogled na Pian Grande s Castelluccia pa je spektakularen. Osupljiva pokrajina jemlje dih. Pod mestom so prostrana mavrična polja, nad njimi kruta realnost narave s porušenim mestom, v ozadju pa za kulise mogočna zelena pobočja hribov. Kamor seže pogled, so polja, obdana z vencem gora. Potres je planoto znižal za kar 70 centimetrov.

Foto: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj

Kmetje precej jezni na turiste, ki tacajo po poljih

V Castellucciu vsako leto v času cvetenja organizirajo praznik cvetja Fiorita ali Fioritura, ki privablja številne turiste. Praznik Fiorita traja celo sezono cvetenja, vrhunec pa je konec junija z osrednjo prireditvijo. Meščani prosijo obiskovalce, naj spoštujejo naravo in naj ne stopajo na cvetoča polja ter naj ne odlagajo odpadkov. Kmetje so kar precej jezni na turiste, ki tacajo med cvetjem, hodijo in se slikajo po cvetočih poljih ter s tem uničujejo njihov pridelek. Na polja postavljajo opozorilne table s prepovedjo hoje po cvetju, vendar jih obiskovalci v lovu za najboljšimi posnetki ne upoštevajo kaj prida. Na vrhuncu sezone cvetenja kmetje celo organizirajo vaške straže, ki opozarjajo obiskovalce na spoštljiv odnos do narave.

Petdeset odtenkov barv v pisanih preprogah cvetja, rdeče, zeleno, rumeno morje in občutek, da si v nebesih. Tako nekako se počuti popotnik sredi tistih pisanih polj. Navdušeno, evforično. Kamor seže pogled, je eno samo zeleno in pisano valovanje. Polja se že rahlo barvajo na modro, vijoličasto in rdeče, a še niso povsem pravih barv. Kljub vsemu – čudovito. Ni čudno, da za planoto Pian Grade pravijo, da je najbolj poetična pokrajina v Italiji. Ker je res. S fotografijami ni mogoče dovolj pričarati krasote in navdušenja, čeprav nastanejo prekrasne fotografije. Lov za nepozabnimi posnetki se izplača.

Nekateri pravijo, da je ta planota kraj, ki ga moraš videti, preden umreš. Vsak letni čas jo odene v druge čarobne barve in novo preobleko, a najlepša je v času cvetenja, ko eksplodira v barvah. Pozimi in jeseni je na videz bolj pusta, a vseeno spokojna in umirjena.

Številne ceste so še vedno zaprte. Foto: Staša Lepej Bašelj
Številne ceste so še vedno zaprte. Foto: Staša Lepej Bašelj

Pozabljeni od vseh, a odprti za turiste

Ti kraji so videti pozabljeni od vseh. Pa vendar so bili vedno odprti turistom in tudi po potresu se je nekaterim uspelo dvigniti na noge. Kmečki turizem Agriturismo Casavecchia dei Sibillini v kraju Abetito je na 827 m nadmorske višine. Leta 2011 je živelo v Abetitu 63 prebivalcev, od potresa naprej jih je le še 20. Abetito obdajajo hribi in zelena polja, leži sredi neokrnjene narave, pred vasjo je studenec z zdravilno vodo. V vasi ni trgovine, šole, tudi cerkev je zaradi potresa porušena. Težko je priti do tja, težko ga je najti, a se ga izplača poiskati. Kmečki turizem družine Perotti – Ventili domuje v kamniti stari kmečki hiši in nekdanjem hlevu, ki so ga spremenili v gostišče. Gospodar Marco Perotti je staro poslopje preuredil v moderni kmečki turizem, v katerem lahko prenoči do 14 gostov. Na posestvu pridelujejo sami veliko hrane, obdelujejo njive in vinograd, v katerem pridelajo lastno vino. Marco se res trudi za svoje goste, vsakemu posebej daje občutek sprejetosti in topline, tako da se počuti kot del njegove družine. Zanimivo, da je Marcovo gostišče v kraju, ki je popolnoma bogu za hrbtom, a vendar je ta kmečki turizem kar naprej zaseden in žanje same odlične pohvale gostov.

Rože zaradi spomladanske pozebe in junijske pripeke niso cvetele najlepše

Letos cvetenje ni bilo najintenzivnejše in najlepše. Tisti, ki obiskujejo ta polja že leta, pravijo, da je bilo najlepše cvetenje leta 2018, zelo lepo je bilo tudi v letih 2006 in 2013. V letu po potresu, torej 2017, polja menda sploh niso cvetela. Letošnja polja pa niso zažarela v vsej svoji veličini, ker je spomladanski mraz upočasnil rast rastlin, nato pa je rožice prizadela junijska neusmiljena pripeka, ki jim kar ves mesec ni naklonila nobenega dežja, zato so bile tanke in suhe.

A vseeno, že to, kar je bilo videno letos, je bila čarobno. Pokrajina s svojo lepoto, pisanostjo barv in v vetru valujočimi rastlinami boža in pomirja. Božansko in osupljivo lepo. Edinstvena cvetlična predstava. Izplača se peljati tako daleč in si ogledati cvetlična polja.