B-restavracija je v 20. nadstropju hotela, odprta je tudi za zunanje goste, obratuje pa od 18. ure dalje. Foto: Intercontinental
B-restavracija je v 20. nadstropju hotela, odprta je tudi za zunanje goste, obratuje pa od 18. ure dalje. Foto: Intercontinental
Pogled na razsvetljeni vrh avgusta odprtega Intercontinentala, kjer domujeta restavracija in bar. Foto: Intercontinental
Alfredo Russo prihaja iz Torina in prisega na italijansko kulinariko, na kateri temelji tudi ljubljanska restavracija. Foto: Intercontinental
Na svoj račun boste prišli tudi ljubitelji testenin, pri katerih Russo prisega na preverjeno piemontsko pripravo - 45 rumenjakov na kilogram moke. Foto: Intercontinental
Russova markantna hladna predjed - tortica iz jajčevcev s češnjevci in burrato. Foto: Intercontinental
V B-baru imajo v ponudbi več kot 30 ginov z vsega sveta. Foto: Intercontinental

A do 20. nadstropja, kjer je najvišja restavracija v prestolnici, je še dolga pot in zdi se, da osebje hotela načrtno taktizira, preden novinarje popelje na razgledno točko, s katere se odpira razgled na vso Ljubljano. Zato najprej v sprejemnici, odeti v sredozemski kamen, les in zlat žamet, postrežejo makrone in vas pobarajo, ali ste ob vhodu zaznali kak poseben vonj.

Rdeča nit ljubljanskega Intercontinentala je namreč kranjska čebela, s katero želijo promovirati destinacijo, zato vas že ob vstopu skozi tista enigmatična temna steklena vrata pozdravi posebej za ta hotel medena esenca, ki prežema vse prostore. Medena nota se nadaljuje tudi v restavraciji in baru, a o tem pozneje.

Skratka, Intercontinental, ki ga je za 40 milijonov evrov v pičlem poldrugem letu zgradil srbski Delta Holding, je zamišljen kot doživetje za vse čute. 165 sob (od tega 14 suit), sprejemna avla, restavracija, bar, konferenčna dvorana, klub (gre za nekakšen ekskluzivni lounge za člane kluba InterContinental), wellness center in telovadnica so oblikovalsko dovršeni v topli barvni paleti, kombinirani s prevladujočo sivino, materiali so do okolja prijazni, keramične ploščice italijanske, svetila iz podjetja Lights of Vienna, volnene preproge delo španskih izdelovalcev preprog Alarwool, blazine žametne, pohištvo pa leseno.

Michelinka pri 22 letih
V vseh prostorih, od preprog do grafik po stenah in ogledal, se prepletajo detajli Ljubljane, kot so njene abstraktne zračne linije, zemljevid parka Tivoli in Ljubljanica s svojimi odsevi. Vsak detajl je premišljen, vse do vrha hotela, kjer pod taktirko chefa Alfreda Russa domuje B-restavracija.

Ime je izpeljanka angleškega izraza za čebelo ("bee"), mojster iz Torina, ki je svojo prvo zvezdico (za matično restavracijo Dolce Stil Novo) dobil pri rosnih 22 letih, danes pa svetuje številnim tujim restavracijam, pa je kranjski čebeli na čast v nekatere jedi na meniju vključil slovenski med. Je le bojda strokovnjak za tovrstno spajanje, saj je o vključitvi medu v hrano celo napisal knjigo.

Russo, jasno, v Ljubljani ni stalno navzoč, ampak po njegovih recepturah in navodilih kuha izurjena ekipa pod vodstvom Komna Bakića in italijanskega sous chefa Vincenza Sorvilla, sam pa, kot nam je povedal, prihaja v B-restavracijo približno enkrat na dva meseca. Meni spreminja vsakih nekaj mesecev in ga prilagodi sezonski ponudbi (težijo k slovenskim sestavinam), so pa okviri vsekakor postavljeni okoli italijanske in sredozemske kuhinje.

Burrata iz Italije, med iz Slovenije
Po trihodni degustaciji lahko rečemo, da je kulinarika v B-restavraciji na ravni, ki petzvedičnemu hotelu pritiče, ne pa tudi nujno Michelinovi restavraciji, pri čemer izstopa Russova zdaj že podpisna hladna predjed, tortica iz jajčevcev s kandiranimi dehidriranimi češnjevci na parmezanovem maslenem piškotu in burrati. Nasitna jed, ki upraviči ceno 13,5 evra.

Za glavno jed so nam postregli telečji "spezzatino" (nekakšna bolj poveličana različica golaža) iz ličk s krompirjem v treh oblikah (pirejem, pečenim in čipsom iz vijoličastega krompirja) - korektno, a teksture zelenjave, denimo, bolje obvlada neki drugi kuhar "nad" Ljubljano, Igor Jagodic iz Strelca na Ljubljanskem gradu. Za sladico smo pokusili njihov nepretresljivi "tartufo" (čokolada, lešnik in smetana Chantilly), kot se za kuharja z michelinko spodobi, pa se Russo od gostov poslovi z dvema vrstama drobnega peciva - piškotki iz polente in čokoladnimi pralineji s piemontskimi lešniki.

Luksuz 81 metrov nad Ljubljano, jasno, ima svojo ceno - hladne predjedi stanejo od 12 (gomoljna solata s kozjim sirom) do 20 evrov (goveji tatar) tople od 9,5 (bučna juha) do 19 (parmezanova rižota z žafranom), glavne jedi od 19,5 (ocvrta hobotnica s paprikami) do 28 (goveji file z mariniranimi gosjimi jetri z medom), sladice pa so po 9 evrov (tiramisu, tartufo, teksture jabolka z janežem ...).

B-bar nad mestom
Prav tako ne za vsak žep je sicer lepa, a kratka vinska karta, ki temelji skoraj izključno na primorskih in zamejskih vinarjih. Hišni vinar je Jakončič, eden redkih, ki jih lahko dobite na kozarec (njegova penina Mosaic je 6,20 evra, prav toliko boste odšteli za njegovo osnovno linijo chardonnayja in cabernet sauvignona). Sicer pa najdemo v ponudbi še nekaj briških velikanov in vipavskih biodinamikov, od Pasjega repa, Burje in Čotarja, do Jermanna, Ščurka, Movie in Edija Simčiča. Najdražje belo na dnevni karti je Gravnerjev breg (138 evrov), najdražje rdeče pa Merlot Opoka Marjana Simčiča (145 evrov).

Sicer pa ponudbo restavracije v 20. nadstropju dopolnjuje še B–bar, kjer lahko na terasi z razgledom na celotno mesto pod seboj uživate ob koktajlu. Kot so nam povedali, gostje Intercontinentalovih hotelov po vsem svetu v hotelskem baru vedno pričakujejo gin tonik, zato imajo v B-baru za te potrebe več kot 30 vrst gina, so pa posebej za "čebelski" hotel dodali v gin tonik še med.