Nov hostel v samem centru Berlina je namenjen predvsem popotnikom, ki si po neštetih nemško čistih in anonimnih sobah želijo malce spremembe. Že sama zgradba je zgovorna: betonska stolpnica, kakršnih smo bili nekdaj navajeni od Novosibirska pa do naših krajev. Sobe so opremljene z avtentičnim pohištvom, tapetami in okraski, ki sta jih lastnika več mesecev potrpežljivo zbirala po bolšjem trgu.

Nova rasa "ostalgikov"
Hostel, ki sta ga maja ustanovila 35-letni Daniel Helbig in dve leti mlajši Guido Sand, jezdi na valu "ostalgije" - nostalgije po izgubljenih dnevih pred padcem berlinskega zidu leta 1989 (zato sta ga tudi poimenovala Ostel).

Ne le v Nemčiji, tudi drugod po svetu, se je v zadnjih letih zbudilo zanimanje za že skoraj 20 let pokopan režim - predvsem po zaslugi filmskih uspešnic, kakršne so bile v zadnjem času Zbogom, Lenin! in z oskarjem nagrajena Življenje drugih.

Nekapitalistične cene
Ostel ima poleg recepcije tudi majhno sobo, spremenjeno v muzej stvari, tako ali drugače pvezanih z NDR, in trgovino s spominki, ki se menda prodajajo neverjetno hitro. Tudi sam hotel je poln že skoraj od prvega dne in je z dobičkom obratoval že prvi mesec. Cene pravzaprav niso preveč zasoljene: noč v skupinski sobi (imenuje se Mladi pionirčki) vas bo stala 9 evrov, enoposteljno pa si lahko privoščite za 38 evrov.

Vzhod je seksi
Mimogrede: Helbig in Sand sta opazila, da se v njunem hotelu ustavi tudi marsikateri starejši gospod z mlajšo spremljevalko. Okolje iz njihovih "zlatih" časov jim menda daje nov zalet vitalnosti.

Ana Jurc