Pastirica iz andske skupnosti Upis, ki živi na približno 4000 metrih nadmorske višine, hrani alpako. Foto: Reuters
Pastirica iz andske skupnosti Upis, ki živi na približno 4000 metrih nadmorske višine, hrani alpako. Foto: Reuters
Aljaž Pavlenč
Aljaž z ženo Sonio. Aljaž je že obiskal tudi Ekvador, najvišje na njegovem seznamu želja pa ostaja Bolivija, saj ga vleče v neturistične in nevarne kraje. 'A vprašanje, ali me bo žena pustila,' dodaja. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Peru
Aljaževa otroka Lia Lina in Brin, ki sta bila rojena v Sloveniji. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Klinika
Klinika Yantalo, ki leži na območju, kjer ni podjetij, industrije in onesnaževanja in ki se po Aljaževih besedah hitro razvija. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča

Vsepovsod moraš oddati prstne odtise, plačaš takso za vsak najmanjši premik, obiščeš nešteto pisarn in čakaš dolge ure. V Limi vlada prometni kaos, zato je vsak obisk najrazličnejših institucij velik logistični zalogaj. Poleg tega ima celotna Lima samo en urad, kjer izdajajo potne liste in osebne listine.

Peru
'Hormigas' - pečene mravlje. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Lima
Tržnica v Limi ponuja le nekaj sadja, ki raste v Peruju. Aljaž je navdušen nad pestro ponudbo sadja. 'Če moram kdaj kaj v miru premisliti, se odpravim na sprehod, vmes si odtrgam ananas in sem sam s svojimi mislimi.' Foto: Reuters
Machu Picchu
Machu Picchu, ki sodi pod Unescovo zaščito, je nedvomno največja turistična znamenitost Peruja. Foto: Reuters

Celoten Peru se pripravlja na prihod El niña, ki je leta 1999 za seboj pustil pravo razdejanje (poplave, neprehodna območja, plazovi ...). Tudi pri nas se pripravljamo nanj, se pa že opazijo podnebne spremembe, saj imamo za to obdobje nenormalno veliko padavin.

Aljaž Pavlenč
Deskanje na pesku. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Otoki Uros
Otoke Uros na jezeru Titicaca sestavlja 70 otokov, ki so delo človeških rok. Jezero Titicaca leži na 4000 metrih nadmorske višine in je najvišje plovno jezero na svetu. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča

Večkrat mi pot v službo preseka majhna opica, včasih tudi lenivec, prav tako imamo največjo sladkovodno ribo na svetu - paiche. Zdaj prihaja obdobje najbolj znane specialitete v mojem kraju, to so pečene orjaške mravlje. Je pa veliko komarjev in kač najrazličnejših barv, mnoge so strupene.

Uros
Dekle z otokov Uros. Foto: Reuters
Moyobamba
Moyobamba, Aljažev trenutni dom. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča

Oče ima glavno besedo, ko pride domov, mora biti hrana takoj na mizi, vsi drugi čakajo, da on konča, šele nato lahko začnejo jesti. Zgodi se, da poberejo ves letni pridelek kave, oče gre nato na sejem, proda kavo in dobi denar za preživetje za vse leto. A s sejma se vrne šele po tednu dni, saj je več kot polovico izkupička zapil. Alkohol se uživa v ogromnih količinah.

Orhideja
V Moyobambi raste okoli 2.500 vrst orhidej. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Peru
Pestrost flore in favne v Peruju je izjemna. Foto: Reuters

Pogosto rojevajo doma, veliko je prizadetih otrok. Običajna starost mamice je 14 let, pri 18 letih imajo že dva ali tri otroke. Veliko je enostarševskih družin.

Ceviche
Ceviche - tipična perujska hrana, sestavljena iz sveže surove ribe z limoninim sokom, čebulo in koruzo. Foto: Reuters
Ananas
Plantaža ananasa, ki je del Fundacije Yantalo. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Peru
Takole raste kakav. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča
Peru
Panorama Huancaya. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča

Povprečna plača je 200 dolarjev, steklenica piva stane en dolar, a piva popijejo nenormalno veliko. Pivo imajo sicer zelo dobro, veliko boljše kot slovensko. Ko je zabava, ne kupijo steklenice, ampak kar cel zaboj piva. Nato pet ljudi sedi v krogu in si podajajo kozarec, ki ga izpijejo "na eks".

Peru
Plaža Mancora Piura na severozahodu Peruja. To je znano letoviško mesto, ki slovi po turkiznem morju in peščenih plažah, znano pa je tudi kot deskarska destinacija. Foto: Osebni arhiv Aljaža Pavlenča

Sovražim besedo, ki jo tukaj vsi uporabljajo: "Ahorita!" (Takoj). In še nekaj. Ni pomembno, kaj se dogaja, ko bo ura ena, bodo šli Perujci jest.

Sonia se je nato preselila v Milano in Aljaž se je vsak konec tedna s Koroškega vozil k njej na obisk. "Pregovor daleč od oči, daleč od srca za naju ni veljal, najina ljubezen je le rasla," je dejal Aljaž, ki je imel pred leti dobro službo v bančništvu. S Perujko sta se nato v Sloveniji poročila, tukaj sta se jima rodila tudi dva otroka, nato pa so se odpravili v Limo, kaotično perujsko prestolnico, kjer so se nameravali ustaliti. "A spoznal sem Italijana Salvatoreja, ki me je povabil v Moyobambo v perujski džungli, in ko sem prišel tja, sem takoj vedel, da želim tam ostati." "Gringo grande" ali veliki belec, kot ga kličejo domačini, dela v Fundaciji Yantalo, kjer je pristojen za administracijo, finance, prodajo in nabavo, vodi tudi intervjuje z novimi kandidati za zaposlitev.

Razen Velenjčanke Karin in njene družine, ki živi v Limi, drugih Slovencev v Peruju ne pozna. Z veseljem, da lahko končno govori spet slovensko, nam je razlagal o življenju v Peruju, kjer ga v trgovinah vedno nagovorijo z "Želite še kaj, mladenič?", o izredni pestrosti sadja, nevarnosti El niña in razširjenosti alkoholizma v krajih, ki so od Slovenije oddaljeni 40 ur potovanja. Treba je namreč prek večjega evropskega mesta prileteti do Lime, nato spet leteti in se še dve uri peljati z avtomobilom. "Si predstavljate, kako sem se nasmejal, ko mi je oče predlagal, da bi prišel k meni na obisk za tri dni."

Zakaj - to je prvo vprašanje, ki se pojavi, ko se človek s Koroškega, ki vrsto let dela v bančnem sektorju, nenadoma preseli v Peru - pa niti ne v glavno mesto Limo, ampak v perujsko džunglo. Torej, zakaj in kaj vas je gnalo v Peru?
Že od mladih let sem vedno zelo rad potoval in spoznaval nove kraje, najprej s starši, pozneje s prijatelji, včasih tudi sam. Nikoli med potovanji ne morem spati, raje opazujem ljudi in okolico. Pred leti sem v Limi spoznal svojo ženo Sonio in prav zato sem še bolj povezan s Perujem. Nekaj časa sva živela na relaciji Koroška-Milano, pozneje pa na Koroškem. Odločitev o selitvi je tlela dalj časa. Zime na Koroškem so dolge, temperature včasih zelo nizke in nekomu, ki prihaja iz toplih krajev, se je zelo težko navaditi. Vedela sva tudi, da kjer koli bomo živeli, vselej bo nekdo tujec. Sam sem imel dobro službo v bančništvu. V tem času sta se nama rodila hčerka Lia Lina, ki bo dopolnila šest let, in sin Brin, ki bo dopolnil tri leta. Uredili smo vse potrebno glede dokumentacije (oba otroka imata dvojno državljanstvo) in najprej je v Peru na daljše počitnice odšla žena z otrokoma. Nekega dne sva se pogovarjala po telefonu in mi je rekla: "Kaj pa, če mi ostanemo in se nam ti pridružiš?" In tako so se stvari hitro začele odvijati. Najprej smo nekaj mesecev živeli v Limi, zdaj pa že dobro leto v Moyobambi, mestu orhidej, ki leži v bližini ekvatorja.

Katero je najpogostejše vprašanje, ki ste ga dobili od Slovencev, ko ste se preselili v Peru? Zdi se mi, da Slovenci v splošnem tako slabo poznamo to državo, da nimamo o njej niti stereotipov in predstav ...
Najpogostejša vprašanja so bila: Kaj boš počel tam, pa kam rineš, zakaj ne ostaneš v naši prelepi deželi ... Ko Slovencem omeniš Peru, najprej pomislijo na Machu Picchu, morda še na reko Amazonko in jezero Titicaca, Inke, lame in pesem El condor pasa. To pa je tudi vse.

Koliko ste vi vedeli, kam se podajate in kako (ne)zahtevna je perujska birokracija v primerjavi s slovensko?
Glede na to, da sem bil že večkrat v Peruju in da je moja žena Perujka, sem mislil, da dobro poznam zadeve in da vem, kam se podajam. To se je izkazalo za nekoliko pretirano. Res je, da imamo Slovenci zahtevno birokracijo, ampak mislim, da so Perujci prvaki v tem, kako zakomplicirati še tako preprosto stvar in vleči celoten postopek v nedogled. Že za pridobitev dokumenta za prebivanje sem porabil skoraj tri mesece, ta dokument pa je osnova, da lahko začneš iskati službo, saj je kot turist ne moreš. Vsepovsod moraš oddati prstne odtise, plačaš takso za vsak najmanjši premik, obiščeš nešteto pisarn in čakaš dolge ure. Treba je tudi vedeti, da v Limi vlada prometni kaos in da je vsak obisk najrazličnejših institucij velik logistični zalogaj. Še kot zanimivost - celotna Lima ima samo en urad, kjer izdajajo potne liste in osebne listine, zato si lahko predstavljate, da so vrste čakajočih neznansko dolge, poleg tega je tukaj še počasnost uradnikov.

Vaš naziv je pomočnik izvršnega direktorja v skladu Asociacion Peru Yantalo Foundation, ki se ukvarja z zagotavljanjem boljše zdravstvene oskrbe za otroke v perujski džungli in drugih regijah Peruja. Za kakšno skupnost gre, kakšen je njihov način življenja in zakaj potrebujejo pomoč?
Že kot član Rotary cluba Slovenj Gradec sem veliko pomagal pri zbiranju pomoči za otroke, zato mi je bila tudi blizu ideja, ko mi jo je ponudil ustanovitelj in predsednik Fundacije Yantalo dr. Luis Vasquez o morebitnem sodelovanju. Tako sem trenutno zaposlen v prvi "zeleni" bolnišnici v Peruju, natančneje v kraju Yantalo. Gre za edinstven projekt, s katerim želimo zagotavljati boljše zdravstvene storitve za otroke, katerih starši si ne morejo privoščiti operacij, po drugi strani pa se bomo šli tudi t. i. bolnišnični turizem, ki bo zagotavljal zdravstvene storitve na najvišji ravni z največjimi strokovnjaki s področja otroške kirurgije. Med drugim bomo imeli prvo ginekologijo za najstniške matere v Peruju, laboratorij za tropske bolezni ... Znotraj fundacije bomo ustanovili kliniko, ki bo profitna organizacija. Višji sloj, ki ima denar, bo plačeval posege, s tem bo plačeval tudi operacije za revne. Videl sem primere, ko se otroci rodijo s 24 prstmi, zraščeni prsti, zajčje ustnice. Veliko rojevajo doma, veliko je prizadetih otrok.

Oprema, ki jo imamo, je vrhunska in se je ne bi sramovala nobena bolnišnica. Prav tako želimo izboljšati sistem izobraževanja. Celotna konstrukcija klinike obsega 4.500 m2, je v celoti odprta zaradi zračnosti, uporabljamo sončno energijo, strop je zaradi zračnosti visok med 4,2 m do 8,3 m, gre za protipotresno gradnjo. Celotno zemljišče, na katerem stoji klinika, obsega 15 hektarjev (gojimo ananas, kakav, kavo, bambus, marakujo, papajo, mango, banane …). Imamo terapevtski in botanični vrt. Gradili bomo prvi krematorij v regiji, srednjo šolo za medicinske sestre, ekohotel. Sodelujemo z različnimi univerzami tako v Peruju kot v ZDA in Evropi. Naslednje leto v septembru bomo gostili mednarodni kongres pediatrične kirurgije.

Ustanovitelj je dr. Vasquez, Perujec, ki je 30 let delal v ZDA in je leta 2005 prvič prišel v Yantalo. Zakaj Yantalo? Tukaj se je rodila njegova mati Adelina Soplin in v njen spomin je začel nastajati celoten projekt. Pot do klinike vodi skozi riževa polja, potem po makadamu, zato si že misliš, kje bogu za hrbtom je to. Nato se prostor odpre in zagledaš kompleks, ki je res "nor". Nihče ne more verjeti, kaj imamo. V mestu s 3.000 prebivalci je samo glavni trg, polja in klinika.

Omenili ste ginekologijo za najstniške matere. Je to v državi pereč problem?
Da. Običajna starost mamice je 14 let, pri 18 letih imajo že dva ali tri otroke. V šolah ni spolne vzgoje, mladim je uporaba zaščite tuja, poleg tega si je tudi ne morejo privoščiti, saj je oče po navadi edini, ki služi denar. Spolnost je za mlade igra, ki se po navadi konča z nosečostjo, splav je prepovedan. Veliko je tudi enostarševskih družin. Velik problem je tudi zobozdravstvo, saj je veliko kariesa. Ko bi otrok jedel kaj sladkega, mu da mama kilogram sladkorja in žlico.

Ali fundacija vabi veliko tujcev ali ste med redkimi? Kako jim gre izgovarjava vašega imena "Aljaž"?
Fundacija vabi veliko tujcev, zdravnikov, prostovoljcev in študentov, ki pridejo za mesec ali dva in se nato vrnejo. Sam sem edini tujec, ki je tukaj za stalno. Iščemo zdravnike, študente medicine, zobozdravnike, učitelje angleščine, socialne delavce in psihologe, ki bi bili pripravljeni pomagati lokalnemu prebivalstvu in delati raziskave na svojih področjih (morda za podiplomske študije) ter doživeti nepozabno izkušnjo v perujski džungli. Moj naslov je v uredništvu. Do zdaj smo gostili prostovoljce iz 18 držav. Ob gostovanju tujih kirurgov imajo študenti medicine možnost prisostvovati in asistirati pri operacijah, kar je dobra izkušnja.

Glede izgovarjave svojega imena in priimka še nisem zasledil tujca oziroma domačina, ki bi mu uspelo pravilno izgovoriti moje ime, zato jih moram nenehno opozarjati in popravljati. Američani mi po navadi rečejo kar Al, haha. Na kliniki sicer dela tudi moja žena, ki skrbi za vrtec. Ko otrok zboli, namreč pride k zdravniku vsa razširjena družina - dedek, babica, tete, strici, bratranci, vsi.

O Peruju se v Sloveniji res malo piše. Kaj je trenutno najzanimivejša stvar, ki se dogaja v državi, kaj polni trenutno poročila?
Lima je nedavno gostila zasedanje Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke, zdaj pa se pripravljajo na predsedniške volitve, ki bodo naslednje leto. Perujski Nobelov nagrajenec Mario Vargas Llosa je pred kratkim sprožil veliko polemik z izjavo, da bo ljudstvo lahko odločalo med korupcijo in diktaturo. S tem je mislil na kandidaturo Alana Garcie, ki je bil že dvakrat predsednik, in njegove nasprotnice Keiko Fujimori, hčerke obsojenega nekdanjega predsednika in diktatorja Alberta Fujimorija. Se pa celoten Peru pripravlja tudi na prihod El niña, ki je nazadnje leta 1999 za seboj pustil pravo razdejanje (poplave, neprehodna območja, plazovi, ...). Tudi pri nas se pripravljamo nanj, se pa že opazijo podnebne spremembe, saj imamo za to obdobje nenormalno veliko padavin. Deževna doba običajno pride šele konec leta, poleg tega pa so tudi skrajno visoke temperature nenormalne.

Peru velja za eno biološko najbolj raznovrstnih držav na svetu, saj ima Ande, deževni tropski gozd in najbolj suho puščavo na svetu. Vam je že uspelo raziskati te tako različne predele?
Res je, to je biološko ena najbolj raznovrstnih držav, saj imamo Ande, deževni gozd, kjer se bohoti bujno rastje, in puščavo, kjer kilometre daleč ni ničesar razen peska. Težko bi Peru primerjali s Slovenijo, saj gre za neprimerno večje območje. Ko prečkaš Ande, se cesta povzpne tudi prek 5.000 metrov, do največjega mesta v Amazoniji - Iquitos je mogoče pridi zgolj po vodi ali zraku. Je pa Peru tudi ena izmed najbolj ogroženih držav, kar se tiče oskrbe z vodo. Globalno segrevanje povzroča zelo hitro tajanje ledenikov in država temu sploh ne posveča pozornosti. Prav tako se gozd v Amazoniji zelo hitro krči zaradi nelegalnih rudnikov.

Brez dvoma najbolj znana perujska turistična znamenitost je starodavno inkovsko mesto Machu Picchu, ki leži visoko v Andih. Ste ga že obiskali, kako je ohranjeno?
Drži, staro inkovsko mesto Machu Picchu je najbolj znana perujska turistična znamenitost, eno izmed sedmih novih čudes sveta. Obiskal sem ga ob svojem prvem obisku Peruja. Gre za neopisljivo izkušnjo, preprosto neverjetno je, kakšni mojstri gradnje so bili starodavni Inki, na kakšnem kraju so zgradili tako veliko mesto in kako ga Špancem ni uspelo odkriti. Čutiš prav posebno energijo. Tudi pot do tja je zelo zanimiva, saj greš od mesta Cusco naprej z zobato železnico. Sam sem šel do tja v tridnevnem trekingu. Čudovita izkušnja! Mislim, da je bilo do zdaj število dnevnih obiskovalcev omejeno. Ker pa ta znamenitost prinese največ denarja v državno blagajno, želijo število obiskovalcev povečati, kar pa bi lahko pustilo nepopravljive posledice.

Ko sem pogledala programe slovenskih turističnih agencij, ki vabijo v Peru, poleg Machu Picchuja ponujajo tudi ogled Cusca, jezera Titicace, kanjona Colca in kondorjev, pašnike lam, Amazonijo in otočje Ballestas, ki ga imenujejo tudi mali Galapagos. Se med temi znamenitostmi skriva tudi vaš najljubši kraj v Peruju?
Moj najljubši kraj je Mancora v regiji Piura, ki leži na severu Peruja blizu meje z Ekvadorjem. Kraj je znan po dolgih in prelepih peščenih plažah in je idealen tako za družine kot pustolovce. Lahko se sprehajaš po plažah, deskaš, uživaš v vožnji z motorji, raziskuješ okolico ...

Kako Perujci sprejemajo tuje turiste in obiskovalce? So do njih odprti in veseli, ker prinašajo denar ali si ne želijo navala množičnega turizma?
Perujci so zelo veseli tujih turistov, saj to po navadi zanje pomeni glavni in edini vir prihodkov. Večina Perujcev je zelo veselih in odprtih, to velja predvsem za območje zunaj Lime oziroma manjše kraje. V Limi in nekaterih najbolj znanih turističnih območjih pa imajo npr. posebne (beri: višje) tarife za tujce, včasih imajo v restavracijah dva cenika. Veliko je nepridipravov, zato je treba biti zelo previden, poleg tega pa se je treba pogajati za vsako stvar. Sam sem imel npr. neprijetno izkušnjo pred leti v Huancayu, kjer sem se prijateljema povzpel na bližnji hrib, kjer so me napadli psi. Še sreča, da je prijatelj ohranil prištevnost in me takrat niso oropali, kajti po pogovorih z nekaterimi domačini sem izvedel, da je to tam že stalnica, da pošljejo najprej pse in nato pridrvijo nepridipravi. Sicer pa imam same dobre izkušnje, glede na to, da se zelo rad podajam v neturistične kraje in jih raziskujem, prav tako sem se potikal po zelo nevarnih predelih Lime.

Država je znana tudi po izjemni pestrosti različnih vrst ptic, sesalcev in metuljev. Ali to pestrost lahko vidite vsak dan?
Da, to pestrost lahko vidim vsak dan - od različnih velikosti in barv metuljev, kolibrijev, ogromnih hroščev, večkrat mi na poti v službo pot preseka majhna opica, včasih tudi lenivec, prav tako imamo največjo sladkovodno ribo na svetu - paiche. Zdaj prihaja obdobje najbolj znane specialitete v mojem kraju Moyobamba, to so pečene orjaške mravlje. Prav tako imamo ogromno različnih vrst izjemno okusnega sadja, ki ga prej nisem poznal.

Kot ste omenili, živite v kraju Moyobamba, v katerem je tropsko podnebje s temperaturami okoli 30 stopinj skozi vse leto. Kako ste se prilagodili takšnemu podnebju in ali obstajajo tudi kakšne nevarnosti?
Živim v kraju Moyobamba, ki se imenuje tudi mesto orhidej. Na začetku novembra imamo festival orhidej, tukaj lahko najdete več kot 2.500 različnih vrst. Kraj leži na 860 metrih nadmorske višine in je najstarejši kraj v džungli, ki so ga španski osvajalci ustanovili leta 1540. Leži ob reki Rio Mayo in je središče edine še zelene regije v Peruju San Martin, ki je tudi najhitreje razvijajoča se regija. Imamo več naravnih kopališč s termalno vodo, veliko slapov in deževnega gozda. Kraj leži okoli 400 kilometrov južno od ekvatorja, temperature se vse leto gibljejo med 18 in 30 stopinjami Celzija. Sam sem se podnebju dokaj dobro privadil, le z vlažnostjo imam še vedno težave. Je pa veliko komarjev (sam imam srečo, da me ne marajo) in tudi kač. Teh sem srečal toliko, kot še nikoli v življenju, bojim se jih, ker je veliko strupenih. Videl sem že zeleno, rdečo, rumeno, takšne, dolgo dva metra, a so mi rekli, da manjša, kot je kača, bolj je nevarna. Pikov je zato veliko.

Pri nas sicer ni čisto prava džungla, džungla je ob Amazonki, kar je 45 minut vožnje z letalom stran. Podnebje je odlično, saj smo na višini. Ne morete verjeti, kakšna zemlja je tukaj, VSE raste, kar koli posadimo, še domači mi iz Slovenije pošiljajo semena. To je dobra stvar, saj nikoli ne moreš biti lačen, kup sadja je na voljo. Tukaj sem tudi spoznal, da ananas raste s tal.

Kakšno stvar tudi pogrešate?
Morda včasih pogrešam supermarkete, čeprav v Sloveniji nisem bil njihov veliki oboževalec. Tukaj so samo majhne trgovine in velika tržnica. Dve uri stran je prvo večje mesto Tarapoto. Ponoči so ob cestah še vedno straže, ki jih sestavljajo nekdanji vojaki, saj je bilo to območje pred 20 leti znano po pridelavi koke in terorizmu. Kakšen nasad koke je mogoče najti še danes, ampak koko imajo bolj za žvečenje, da premagujejo lakoto.

Na tujih straneh sem prebrala nekaj zapisov o tem, da v Peruju obstaja velik razkorak med mestnimi ljudmi (iz Lime in okolice), ljudmi iz džungle ter ljudi z višavja. Ste tudi sami opazili kakšne razlike v navadah, življenjskem slogu, oblačenju med njimi?
Res je, obstaja velik razkorak med mestnimi ljudmi ter ljudmi iz višavja in džungle. V bistvu je vse centralizirano v Limi. To se kaže v življenjskih navadah, govorici (pri nas obstajajo kraji, kjer ljudje - nativos - govorijo posebna narečja, prav tako se govori inkovski jezik quechua). Ko srečaš nekoga iz džungle in se z njim pogovarjaš, takoj ugotoviš, od kod je, saj govori tako, kot bi pel, velik poudarek dajejo ti ljudje tudi na ohranjanje ljudskih izročil in starodavnih plesov. Takšni festivali trajajo tudi po teden dni. Slog oblačenja je preprostejši, veliko je golote, kar je glede na temperaturo tudi razumljivo. Nekaj čisto običajnega je videti družino na motorju, na katerem mati doji dojenčka. Je pa tudi veliko revščine. Večina jih obdeluje svoja polja, na katerih pridelajo vse potrebno za preživetje, bivalne razmere so slabe - skupaj zbita lesena hiška s streho, kuhinjo in z enim prostorom, kjer se prehranjuje in spi cela družina. Družine so zelo številčne (od 5-10 otrok).

Kakšni so Perujci kot ljudje - topli, odprti, gostoljubni, temperamentni, kot to stereotipno velja za Južnoameričane, ali bolj previdni in zadržani? Kako so vas sprejeli?
Perujci so zelo odprti, topli, gostoljubni, temperamentni. Mene so zelo lepo sprejeli, veliko se šalijo, vsi me sprašujejo, od kod prihajam in le peščica jih je slišala za Slovenijo. Po navadi mi pomaga, da jim omenim nekdanjo Jugoslavijo. Prav tako mi pomagajo slovenski nogometaši, npr. Samir Handanovič in Jan Oblak. Njiju vsi poznajo, haha. Sem eden izmed redkih tujcev v Moyobambi, zato me veliko ljudi pozna. Po navadi me kličejo kar "gringo grande" (veliki belček), saj sem precej višji od domačinov.

Katere perujske navade vam parajo živce?
Ne skrbi, bomo že, če ne danes, pa jutri. Jaz imam rad red, vedno si naredim terminski načrt, a zdaj sem se počasi sprijaznil, da če si kaj zamislim, da ne bo takoj uspelo. Sovražim besedo, ki jo tukaj vsi uporabljajo: "Ahorita!" (Takoj). In še nekaj. Ni pomembno, kaj se dogaja, ko bo ura ena, bodo šli Perujci jest. Takrat so vse ulice prazne. Kosilo vedno jedo dve uri, jaz pa ga pojem v 10 minutah. Meljejo in se pogovarjajo. Pri nas na kliniki imajo za kosilo eno uro časa, saj skuša Vasquez vpeljati ameriški način razmišljanja. V bankah in uradih pa je običajno, da je odmor za kosilo dolg dve uri. V lekarni, kjer bi bila v Sloveniji zaposlena dva človeka, jih je tukaj osem. Prva gospa vpraša, kaj želiš, te pošlje k drugi, ki te vpraša, če boš še kaj. Če boš, greš k tretji. Pri četrti dobiš listek, pri peti plačaš, šesta ti izstavi blago.

Kakšen je gospodarski položaj v Peruju? Po podatkih iz leta 2011 gre za eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu. Se ta vzpon nadaljuje, čemu se imajo zahvaliti za to?
Gospodarstvo Peruja je zadnja leta med najhitreje rastočimi na svetu. Glavne izvozne dobrine so baker, zlato, cink, nafta, ribe, kava, kakav ... Državna ekonomija sloni na izvozu, predvsem v Kitajsko in ZDA. Zadnja leta se opažajo spremembe predvsem na območjih, kjer so bili včasih nasadi coce (Peru je druga največja pridelovalka kokaina), saj država spodbuja kmete s subvencijami, če sadijo kakav in kavo. Lega omogoča državi, da je most med Južno Ameriko, Azijo in ameriškim ter kanadskim trgom. Peru je vodilna izvoznica paprike, belušev, srebra in ribjega olja. Država ogromno vlaga v posodobitve in gradnjo cest, železnic in letalskih povezav. Veliko je tujih naložb. Veliko priložnosti se skriva v kmetijstvu, ki je eno najbolj donosnih na svetu. IMF napoveduje za letošnje leto nižjo, le 2,4-odstotno rast in za prihodnje leto 3,3-odstotno rast. Bojazni so predvsem zaradi prihoda El niña in seveda korupcije, ki je vsepovsod. Trenutno mediji raziskujejo visoke prilive na različne račune po svetu predsednikovi ženi.

Veliko je tujih investicij. Tukaj vidim veliko priložnosti za slovenska podjetja. Sam sem z veseljem pripravljen pomagati. Veliko priloznosti se skriva v kmetijstvu.

V Peruju je več kot polovica prebivalcev, starih pod 15 let, a kljub temu je še vedno močna tradicionalna vloga družine in tudi razporeditev vlog - da moški preživljajo družino, žene pa so doma in skrbijo za otroke. To velja?
V Peruju je še vedno močna tradicionalna vloga družine in tudi razporeditev vlog - moški preživljajo družine, ženske pa so doma in skrbijo za otroke. To je veliko bolj očitno v pokrajinah zunaj Lime, predvsem v višavju in džungli. Tam vlada trda očetovska roka, veliko je alkohola, ki je zelo poceni, življenjske razmere so slabe, otroci so prepuščeni sami sebi, velikokrat ne obiskujejo šole in morajo pomagati pri delu na poljih. Oče ima glavno besedo, ko pride domov, mora biti hrana takoj na mizi, vsi drugi čakajo, da on konča, šele nato lahko začnejo jesti. Zgodi se, da poberejo ves letni pridelek kave, oče gre nato na sejem, proda kavo in dobi denar za preživetje za vse leto. A s sejma se vrne šele po tednu dni, saj je več kot polovico izkupička zapil. Alkohol se uživa v ogromnih količinah. Povprečna plača je 200 dolarjev, steklenica piva stane en dolar, a piva popijejo nenormalno veliko. Pivo imajo sicer zelo dobro, veliko boljše kot slovensko. Ko je zabava, ne kupijo steklenice, ampak kar cel zaboj piva. Nato pet ljudi sedi v krogu in si podajajo kozarec, ki ga izpijejo "na eks".

Peru in predvsem njegova prestolnica Lima velja za kulinarično prestolnico Južne Amerike z mnogimi odličnimi restavracijami, v katerimi je gastronomija na izjemni ravni. Kakšni sta tipična perujska hrana in pijača?
Drži, Peru in njegova prestolnica Lima veljata za kulinarično prestolnico Južne Amerike z mnogo restavracijami, ki po navadi predstavljajo vsako regijo posebej. Hrana je za Perujce izjemnega pomena, za obrok si vzamejo veliko časa, po navadi uro ali dve za kosilo. Tipična perujska hrana: ceviche (sveža surova riba z limoninim sokom, čebulo, koruzo, camote, aji - kot feferoni), tipična perujska pijača: pisco sour. Pri nas je tipična hrana tacacho con cecina in pijača camu-camu.

Če se dogovoriš za sestanek s Perujcem, pričakuj, da bo vsaj eno uro zamudil in se za to ne bo niti opravičil. Drži?
Da, to je nekaj čisto samoumevnega, za zamudo se sploh ne bo opravičil, morebiti se bo prikazal šele čez kakšen dan. So polni takšnih in drugačnih izgovorov. Se pa natančno držijo ure, ko je čas za kosilo, tega jim nihče ne more odvzeti.

Koliko časa nameravate ostati v Peruju? Si predstavljate, da bi se po tako "eksotični" dogodivščini vrnili v Slovenijo? Bi se sploh želeli še kdaj vrniti?
V Peruju nameravamo ostati dalj časa, si ustvariti dom. Trenutno ne razmišljamo o tem, da bi se vrnili v Slovenijo, vendar kdo ve, kaj nam bo prinesla prihodnost. V Slovenijo bi šel le smučat, haha. Tukaj nihče ne more verjeti, da imamo sneg, sploh si ne znajo predstavljati. V Peruju je sneg le na 5000 metrih. Seveda se bomo z veseljem vračali na obisk k domačim in prijateljem, ki jih zelo pogrešamo, prav tako tudi domačo hrano. Poleg tega si želim, da bi otroci nekega dne lahko bolje spoznali svojo rojstno državo, morebiti študirali v Sloveniji.

Zanimivosti iz življenja v Peruju:
- Ko dekle dopolni 15 let, ji starši priredijo ogromno zabavo, po navadi najamejo posojilo, ki ga odplačujejo vrsto let. Je pa zabava zelo pomembna, saj dekle postane ženska.
- Ceste v višavju so zelo slabe in v deževnih obdobjih po navadi neprehodne. Zgodilo se mi je, da je voda odnesla del ceste, zato smo morali najprej bosi s prtljago prečkati reko, potem pa z vrvjo vleči se kombi.
- Toaletni papir na straniščih se ne meče v školjko, ampak v koš, saj obstaja bojazen, da se cevi zamašijo.
- V džungli v večini primerov ni prh s toplo vodo. Ljudje se kopajo kar v rekah.
- Ko začne deževati (to pomeni, da lije kot iz škafa), vse obstane. Ljudje čakajo, da dež poneha in nato nadaljujejo delo.
- Obstaja zakon, ki predpisuje, da mora voznik motorja obvezno imeti čelado in lahko dobi kazen, če je ne nosi. Če pa se vozi na motorju več oseb in so vsi brez čelad, se to ne kaznuje.
- Čeprav je praznik uradno samo en dan, praznovanje traja ves teden. Vsi so zunaj, se zabavajo, nihče ne dela. Veliko jih ob ponedeljkih manjka v službi, saj je veliko zabav ob nedeljah.

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka Slap Gocta - tretji najvišji slap na svetu, ki meri 777 metrov

Najbolj tipičen spominek

Chullo (kapa)

Najslavnejši državljan

Mario Vargas Llosa - Nobelov nagrajenec za književnost, Claudio Pizarro - najbolj znan perujski nogometaš

Cena kave in piva v lokalu

1,5 evra za kavo, 2-3 evre za steklenico piva (650 ml), odvisno od lokacije

Tradicionalno rivalstvoS Čilom
Najbolj znan slovenski proizvod Ga na žalost ni
Najkoristnejša beseda

Por favor

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne

Radi pijejo, plešejo, poslušajo glasbo na ves glas, se zabavajo

Najbolj tipično ime in priimek

Maria, Jose, Garcia, Lopez. Perujci imajo navado, da otrokom dajo imena znanih osebnosti. Tukaj sem zasledil dva zelo zanimiva primera. Poznam fanta, ki mu je ime Hitler Stalin, in dekle, ki ji je oče dal ime Made in usa, kot je lahko prebral na etiketi na majici.

Vsepovsod moraš oddati prstne odtise, plačaš takso za vsak najmanjši premik, obiščeš nešteto pisarn in čakaš dolge ure. V Limi vlada prometni kaos, zato je vsak obisk najrazličnejših institucij velik logistični zalogaj. Poleg tega ima celotna Lima samo en urad, kjer izdajajo potne liste in osebne listine.

Celoten Peru se pripravlja na prihod El niña, ki je leta 1999 za seboj pustil pravo razdejanje (poplave, neprehodna območja, plazovi ...). Tudi pri nas se pripravljamo nanj, se pa že opazijo podnebne spremembe, saj imamo za to obdobje nenormalno veliko padavin.

Večkrat mi pot v službo preseka majhna opica, včasih tudi lenivec, prav tako imamo največjo sladkovodno ribo na svetu - paiche. Zdaj prihaja obdobje najbolj znane specialitete v mojem kraju, to so pečene orjaške mravlje. Je pa veliko komarjev in kač najrazličnejših barv, mnoge so strupene.

Oče ima glavno besedo, ko pride domov, mora biti hrana takoj na mizi, vsi drugi čakajo, da on konča, šele nato lahko začnejo jesti. Zgodi se, da poberejo ves letni pridelek kave, oče gre nato na sejem, proda kavo in dobi denar za preživetje za vse leto. A s sejma se vrne šele po tednu dni, saj je več kot polovico izkupička zapil. Alkohol se uživa v ogromnih količinah.

Pogosto rojevajo doma, veliko je prizadetih otrok. Običajna starost mamice je 14 let, pri 18 letih imajo že dva ali tri otroke. Veliko je enostarševskih družin.

Povprečna plača je 200 dolarjev, steklenica piva stane en dolar, a piva popijejo nenormalno veliko. Pivo imajo sicer zelo dobro, veliko boljše kot slovensko. Ko je zabava, ne kupijo steklenice, ampak kar cel zaboj piva. Nato pet ljudi sedi v krogu in si podajajo kozarec, ki ga izpijejo "na eks".

Sovražim besedo, ki jo tukaj vsi uporabljajo: "Ahorita!" (Takoj). In še nekaj. Ni pomembno, kaj se dogaja, ko bo ura ena, bodo šli Perujci jest.