Po sedmih letih sem spet zagledal Nejo, s katero sva se spoznala na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu, ko sva bila še študenta. Lepo me je sprejela, pogovor je stekel, kot da bi se videla včeraj. Malo je takih ljudi v življenju. "Kako si Jan? Je minilo res že toliko časa, streha orehova? Pa je res, ja, 2010. Zdaj bo prišel še moj fant Adolfo, ki začasno dela v Čilu, v Santiagu. Potem se uredimo pa gremo. Pridejo prijatelji, kako se že reče, s kamioneta," je dejala.

Kar nasmejim se kdaj, ko govori. Po petih letih življenja v Mehiki ji že kakšne slovenske besede zamenjajo španske. Če se ne družiš s Slovenci, razumljivo. Tudi sam sem, ko sem študiral na Finskem, po nekaj mesecih začel sanjati v angleščini. Tako pač je. Prišel je še Adolfo. Res prijeten človek. Tudi njuni prijatelji s kombijem so bili super prijazni. Šilce tekile in pisana druščina – Slovenca, Nizozemec, Francoza, Mehičani iz različnih delov te ogromne dežele ter dva psa, posvojena iz ulice, smo se odpravili na piknik, do prve zelenice zunaj mesta. Nismo prišli še do prvega ovinka, ko je Simba na Marshallovem ojačevalcu pognal kaj drugega kot komad DE-SPA-CI-TO! Groza! In smo vsi, ki se ves čas delamo norca iz te pesmi, zakrulili na ves glas. Komad je tako osladno slab, da je zaradi tega očitno že dober.

Po uri in pol smo prispeli iz mesta. Če si kdo od vas zdaj predstavlja žuborenje potoka in tišino, nekje na pohorskem Šumiku, ki jo prerežeta le cvrčanje mesa na žaru in občasni "na zdravje!", se moti. Območje zelenja je polno ljudi, z leve in desne ga obdaja avtocesta. Šli smo na karting! Pravzaprav sem v Mehiki prvič vozil te avtomobilčke. Dobro mi je šlo. Med progo in avtocesto je pot, po kateri vodniki na konjih vodijo otroke. Kakšnih sto metrov stran je proga za štirikolesnike. Vse na kupu. Nato smo se odpeljali na drugo stran avtoceste, kjer je bil prost samo še eden prostor za piknik, in sicer kakšnih dvajset metrov stran od trušča avtomobilov in kamionov. Zakurili smo ogenj, Adolfo je spekel odlično meso, punce so naredile guacamole, imeli smo zelene tortilje … Seveda smo bili tudi vedno bolj vesele volje, ker ti Mehičani ga radi dajo na zob. Kakšne debate! Moj prvi dan v velikem mestu, imel sem se res super! Okoli našega "tabora" je potrpežljivo čakalo nekaj potepuških psov, če bo kaj padlo z mize.

Človeški termitnjak
Tako poteka tipični sobotni piknik za "capitalinose", prebivalce glavnega mehiškega mesta. Namreč, Ciudad de Mexico je ogromno, eno največjih mest na svetu. V tem človeškem termitnjaku na kupu živi okoli 10 milijonov ljudi, metropolitansko območje naj bi jih štelo še enkrat toliko. Uro in pol vožnje v soboto dopoldne po petpasovni avtocesti te pripelje komaj do prvih dreves, ne od Ljubljane do Pohorja. In ljudje gredo tja, kjer je najbližji približek nečemu, kar ni mesto. Taka velika mesta imajo vsa enak problem. Če malo posplošim, pa verjetno ni daleč od resnice. Na robu mesta so večinoma reveži, ki ravno ne razmišljajo o sobotnem pikniku, premožnejši ljudje pa živijo blizu središča, a potrebujejo ogromno časa, da pridejo ven iz mesta. To je, poleg drugačne miselnosti, razlog, da ljudje pač ne zapuščajo mesta med tednom in jo čez konec tedna mahnejo ven, čeprav je dve uri vožnje stran prelepa narava, kot na primer narodni park, kjer je doma eden večjih sovražnikov velikega mesta, vulkan Popocatepetl. Ko je nazadnje izbruhnil, je bil Ciudad de Mexico, ki ima že tako ali tako zanič zrak, prekrit še s pepelom.

Popocatepetl
Do tja se seveda pelješ skozi predmestje, ki je videti kot naselja favel, podobno brazilskemu Riu de Janeiru. "Gre zato, da mestni urbanizem ni sledil pritoku ljudi v mesto. Tako so pač tam, kjer je bil še prostor, začeli graditi hiše. Ker gre večinoma za manj premožne ljudi ali reveže, so najprej postavili pritličje, čez nekaj let prvo nadstropje in tako naprej. Stavbe so slabo zgrajene, nobenega načrtovanja ni bilo," mi je razložila prijateljica Alejandra, ki rada hodi v naravo. "Pravzaprav sem bolj ali manj edina v družini, ki počne kaj takega, da grem v hribe, na primer. Vse moje sestrične in bratranci bi vprašali, ali sem pri pravi. Vsepovsod gredo z avtom ali pa ne gredo," razloži. Odnos do rekreacije v naravi je bil lepo viden, ko sva s skupino mehiških planincev prispela na Passo de Cortez, prelaz med dvema vulkanoma, kjer naj bi Hernan Cortez prvič zagledal veličastno azteško mesto Tenochtitlan, na ruševinah katerega je danes zgrajen Ciudad de Mexico. Planinci so šli svojo pot, midva svojo. Po treh urah počasne hoje – na okoli 4.000 metrih se malce težje diha –, nisva srečala niti enega pohodnika, zgolj nekaj ljudi na gorskih kolesih, ki so se spuščali s hriba. Ko sva prišla na razgledno točko, pa je bilo polno ljudi. Vendar vsi v natikačih – pripeljejo se z avtomobilom do razgledne točke, rečejo, kako je lepo, naredijo selfi, gredo na enchilado, spijejo sok in domov. Pogled na vulkan Popocatepetl je res neverjeten. Nekaj je pihal, bruhnil pa ni. Na srečo.

Mesto znotraj mesta
Veliko mesto se deli na kolonije. Neja živi v Condesi, ki velja za varno kolonijo, v kateri živijo "mehiški tujci". V tako veliki vasi seveda z vidika varnosti ni vseeno, kje živiš. Temu so primerne tudi cene življenja. "Normalno velika, novejša stanovanja v Condesi stanejo, za najem seveda, okoli dva tisoč dolarjev. V sosednji koloniji Roma, ki je tudi dobro naselje, že nekoliko manj. Potem je Narvarte, kjer je menda že manj varno in je seveda ceneje," razlaga Neja. V Narvartu živi prej omenjena prijateljica Alejandra, ki je sicer zaposlena na fakulteti. Za enako veliko stanovanje, nekoliko starejše, plačuje več kot polovico manj kot bi v Condesi. "Tudi pri cenah storitev, hrane je enako. Poglej, tvoj zajtrk ... Jajca ala rancheros, sok in to, 70 pesov. Tri in pol evre. V Condesi bo pet ali šest, v kaki drugi koloniji, ki je bolj na slabem glasu, bo dva evra. Popolnoma enak zajtrk," je razložila, ko sva sedela v enem izmed lokalčkov. Kot da bi šel iz drage gostilne v središču Ljubljane jest na Rakovo Jelšo. Pa si se peljal v resnici samo dve postaji s podzemno železnico. Štiri minute. Čeprav ima Ciudad de Mexico ene najboljših muzejev v tem delu sveta, bogato kulturno in glasbeno ponudbo, je multikulturno mesto, v katerega se priseljujejo ljudje iz vse Latinske Amerike in tudi drugih delov sveta, je vprašanje, koliko dejansko ljudje vso to ponudbo izkoriščajo. Na koncu, ko se pogovarjaš, ugotoviš, da se pravzaprav, razen ko gredo v službo, gibljejo bolj ali manj v svoji ali sosednji koloniji. Hodijo v iste tri bare in iste tri diskoteke, saj se jim ne da vozit na drugo stran mesta na zabavo. Traja predolgo. Tako pravzaprav ljudje živijo v majhnem mestu znotraj velikega mesta.

(Ne)varnost
Čeprav sem spoznal Angleža, ki so ga v Ciudad de Mexicu oropali, pa Brazilko, ki so ji na podzemni pobrali ves denar, se nisem počutil posebej ogroženega. Vendar, ko sem šel s svojo majhno kamero po ulici streljal stran od Zocala, glavnega trga v mestu, je do mene pristopil očitno neki varnostnik z "voki-tokijem", iz katerega je vreščalo, da en tip hodi po ulici s kamero v roki. Dejal mi je, da naj snemalnik pospravim. Očitno je velika možnost, da mi ga kdo sune. Na ulicah je ogromno policije, precej več kot na primer v Bruslju, kjer prav tako po ulicah marširajo policisti in vojaki s puškami. Tukaj velja, da tam, kjer je veliko ljudi, je tudi veliko policije. Res veliko. Zvečer smo šli ven v Condesi, v znan klub za internacionalno družbo, Pata Negra. V okolici je še nekaj diskotek in barčkov. Če malo karikiram, je bilo razmerje na trgu pred lokali med policijo in glasno mladino srednjih let enako. Tudi zato, ker so za vogalom zdolgočaseno v avtomobilih ždele policijske okrepitve, če bi slučajno prišlo do kakšnega resnega spora. In potem je tako, da se človek težko odloči, ali policijska prisotnost pomeni varnost, ali so možje postave tukaj, ker je vse skupaj nevarno. Ne vem, zgodilo se ni nič, zjutraj se tako ali tako bolj slabo spomnim, kako je bilo vse skupaj videti in najbolj nevaren za moje zdravje se mi je zdel fant na drugi strani točilnega pulta.

P. S. Če veljajo prebivalci še enega velike mesta, New Yorka, za neprijazne, to za prebivalce Ciudad de Mexica res ne velja. Tako kot drugje po Mehiki so ljudje izjemno prijazni, v nasprotju z drugimi govorijo po večini odlično angleščino. Pozna se, da si v prestolnici, kjer je zaradi kopice velikih mehiških podjetij ter multinacionalk iz Združenih držav, težko dobiti dobro službo brez znanja angleščine.

Moja pot: Oaxaca – Ciudad de Mexico – Amecameca - in potem dolga pot do Chetumala, na meji z Belizejem.