kalifornijski Napi še na Pelješcu, kjer pa je med poletnimi požari utrpel hude izgube. A se bo pobral, pravi.

Za Grgicha strahu, da se ne bi, pač ni - ne, ko njegov chardonnay naroča celo sam ameriški predsednik Barack Obama.

Grgich se je rodil družini vinarjev v vasi Desne v dolini Neretve, študiral vitikulturo in enologijo na univerzi v Zagrebu, nato pa se podal v tujino. Cilj je bila vseskozi Kalifornija, a je bila pot iz Jugoslavije do obljubljene dežele kar dolga - najprej na študijsko izpopolnjevanje v Zahodno Nemčijo, nato v Kanado in šele, ko je dobil ponudbo neke kalifornijske vinske kleti, je prišel v "zlato državo", kot je vzdevek te zahodne zvezne države.

Potem ko je obredel kar nekaj slovitih vinarn v Napi, je postal partner pri kleti Chateau Montelena in leta 1976 je z znamko zares prodrl, ko se je s svojim chardonnayjem letnik 1973 udeležil zdaj že legendarne slepe degustacije v Parizu, kjer je njegovo - ameriško - vino povozilo vsa precej bolj profilirana in uveljavljena velika francoska vina. Mimogrede, o "šoku v Parizu" so leta 2008 posneli tudi film Bottle Shock.

Odličje za zasluge
Uspeh je Grgichu omogočil postavitev lastne vinske hiše, Grgich Hills Cellar, ki še danes pod imenom Grgich Hills Estate na 148 hektarjih površine izključno ekoloških vinogradov brez pesticidov in insekticidov zaseda prominentno mesto v mestecu Rutherford prav v osrčju najslavnejše vinorodne doline čez lužo. Zaradi njegovih zaslug v vinski industriji so Grgicha leta 2008 sprejeli v dvorano slavnih ameriškega kulinaričnega inštituta.

A kljub temu, da njegovo vino redno pobira najvišje nagrade, da ga točijo na uradnih večerjah Združenih narodov, da ga kupujejo zvezdniki ter da so ga v Beli hiši pili vsi predsedniki od Reagana prek Busha do Obame - in ga še priporočili veljakom s stare celine, kot so španski kralj Juan Carlos, britanska kraljica Elizabeta II. in francoski predsednik Mitterand, Grgich na svoje hrvaške korenine ni pozabil.

Tudi zato je svoje vinograde pred leti posadil na polotoku Pelješac, najbolj znanem vinorodnem okolišu v Dalmaciji. Grgichevi vinogradi v Trsteniku so bili med tistimi, ki so bili v poletnih požarih najbolj na udaru. Posest Grgić je izgubila cela pobočja, za nameček pa še okoli 25.000 steklenic malega plavca letnikov 2010, 2011 in 2012, shranjenih v stavbi, ki so jo požrli ognjeni zublji.

V primežu birokracije
"Pojavile so se zgodbe, da nam je na Pelješcu uničeno vse, ampak to ni res. Vse bomo obnovili in poslovali še bolje. Samo žalosti nas, ker na Hrvaškem na dovoljenja čakamo več let. Ne iščemo denarja, samo, da nam omogočijo naše delo," je Grgich, kljub kroničnim bolečinam v hrbtu, še vedno nezlomljiv, nedavno potožil v intervjuju za Jutarnji list. Jezi ga, da na Hrvaškem dela predvsem "za dušo" in iz ponosa do domovine, oblasti pa mu bolj ali manj mečejo polena pod noge.

"V Hrvaško sem vložil na prošnjo takratnega predsednika Tuđmana, da bi dvignil ugled hrvaških vin v svetu. Vsa ta leta sem neumorno delal pri promociji vinarstva iz moje domovine. Naša družinska proizvodnja v Trsteniku je majhna, z le 30.000 steklenicami plavca in pošipa, ker nas ne zanima količina, ampak kakovost. Zato sem tako prizadet zaradi izgube starejših steklenic plavca. Jezen sem zaradi neučinkovitosti naših institucij, ki po mojem mnenju sabotirajo napredek Hrvaške in povzročajo veliko nezaposlenost. Vinarija Grgić Vina dela vse po zakonu, plačuje davke, ne zahteva ničesar ilegalnega, samo profesionalnost in učinkovitost institucij, ki bi morale delati za dobrobit hrvaških državljanov!" se huduje Grgich. Zveni znano?

"Že tri leta nestrpno čakamo na gradbeno dovoljenje, da bi lahko popravili vinarno. Ona je del nas, naš stik s Hrvaško, ki smo jo zapustili pred mnogimi leti. Čeprav smo izgubili več kot 50 odstotkov našega vina, imamo dovolj zalog, da na Hrvaškem normalno prodajamo. Tudi letošnja letina kaže, da bo odlična," razlaga Grgich, ki pravi, da se kljub trenutni prikovanosti na posteljo prav dobro počuti in da bi Hrvaška potrebovala več optimistov, kot je on.

V naložbe raje drugam
Pravi pa, da je hitra obnova ključnega pomena, saj bi jim predolg premor in izguba kontinuitete na tržišču povzročila večjo škodo od požara - ki bi bil lahko manj uničujoč, če jim ne bi življenja zagrenila hrvaška birokracija - "črna točka našega gospodarstva".

"Imam veliko prijateljev v Ameriki, ki so odkrili lepote Hrvaške in bi rade volje pri nas vlagali. A jim povsem jemlje pogum in voljo dejstvo, da bi morali na dovoljenje čakati po 4, 5 let. Kličejo me in sprašujejo, kako to, da se ne more vlagati na Hrvaškem, ko pa je nezaposlenost tako velika, zato obupajo in preusmerijo poslovanje na Madžarsko in Romunijo. Žal mi je, da je "lepa naša" tako zaprta," toži Grgich, ki dodaja, da sploh ne potrebuje nikakršne finančne pomoči od države, ker da ima kapitala dovolj, da potrebuje samo dovoljenja. "Odgovor je, naj počakamo. Evo, pa čakamo. Počutim se kot v Kafkinem Procesu, ko glavni lik čaka, pa mu nihče ne pove, zakaj."

Cilj: promocija avtohtonega
Grgich ima kot prekaljeni vinski maček tudi kar nekaj idej, kakšna bi morala biti strategija promocije hrvaških vin, ki jo malo pavšalno lahko uporabimo tudi za Slovenijo. Vinar pravi, da samo s kakovostjo na vinskem tržišču, kjer je konkurenca ogromna, ne bo uspeha, ampak je treba v prvo vrsto potisniti avtohtone sorte (na Hrvaškem sta to recimo plavac mali in pošip), ki bi jih bilo treba promovirati prek turizma, ne pa delati na cabarnet sauvignonih in podobno, ki ga delajo vsi.

V Napi Grgich vztraja pri samo sedmih sortah, ki so s staranjem vinogradov samo še boljše. Ko ga vprašajo, zakaj se ne loti še kakšne nove sorte, postreže z analogijo iz avtomobilske proizvodnje: "Iz serijskih proizvodenj vsako leto pride nov model, ampak pri dragih znamkah, kot je Rolls-Royce, pa se držijo izključno kakovosti, ki jo nenehno izpopolnjujejo."

Grgich je kot potomec stare hrvaške vinarske družine tudi v svojem podjetju Grgich Hills posel razdelil družinsko. Čeprav dela izključno samo vrhunska vina (brez namiznih, cena steklenice chardonnayja se začne pri dobrih 40 dolarjih), v nasprotju z večino kalifornijskih bogatašev, ki si najamejo druge za vodenje vinogradov in kleti, vztraja, da vse nadzoruje in opravlja sam oziroma njegovi družinski člani.

"Še vedno delam vsak dan, zainteresiran sem kot prvega dne, vse vem, kaj se dogaja, in delim nasvete," pravi vinar, katerega preostanek posla je razdeljen med njegovo edinko Violet Grgich, zadolženo za prodajo in promocijo, ter nečaka Iva Jeremaza, ki se ukvarja z vinogradi in vinarstvom. Skupna vsem trem pa je predvsem - ljubezen do posla. In tega se ne moreš naučiti v nobeni šoli, pristavi Grgich.