Vegemite, ki je na police avstralskih trgovin prvič prišel leta 1923, danes menda najdemo v kuhinjah najmanj 80 odstotkov avstralskih domov. Še več - Avstralci Vegemite celo jemljejo s seboj na potovanja, tako močno so navezani nanj.

Namaz delajo iz kvasnega izvlečka, ki ostane po varjenju piva, dodajo pa mu še najrazličnejše zelenjavne in začimbne dodatke. Vegemite nima ne kalorij, ne maščobe, pač pa kar nekaj soli. Je tudi bogat vir B-vitaminov, ki jih telo potrebuje za presnavljanje makrohranil in proizvajanje energije, zato Vegemite radi promovirajo kot do organizma prijaznega.
Konec 30. let je imela zaradi visoke vsebnosti B-vitamina v svojem oglasu celo uradni blagoslov britanske zdravstvene organizacije. Vegemite je primeren za vegetarijance in vegane, poleg tega pa je še košer in halal.

Iz ostankov kvasa v namaz
Zanimivo je, da je bil Vegemite, avstralska različica britanskega marmita, razvit po sili razmer - leta 1919, ko je bil uvoz britanskih izdelkov po prvi svetovni vojni začasno prekinjen, je avstralski podjetnik Fred Walker zadolžil Cyrila P. Callisterja, enega izmed prvih prehrambnih tehnologov na celini, da iz zavrženih kvasnih ostankov izdela užitni namaz.

Po kar nekaj eksperimentiranja je Callister leta 1923 postregel s končnim izdelkom, ki tako po teksturi kot po okusu res močno spominja na 20 let starejši marmite - samo nikar tega ne recite zapriseženemu ljubitelju Vegemita.

Recept sicer še danes ostaja skrivnost, je pa Callister do namaza prišel z avtolizo kvasnih celic, koncentrat pa zmešal s soljo ter izvlečki zelene in čebule. Čeprav je Vegemite prek svoje naveze s Kraftom danes v lasti ameriškega podjetja, Mondelēz International, ga še vedno proizvajajo v melbournskem predmestju Port Melbournu in zanj še vedno uporabljajo večinoma lokalne surovine.

Opotekajoči začetki, nato pa uspešnica
Kljub vsesplošni priljubljenosti, ki jo Vegemite uživa danes, pa je imel sprva kar nekaj težav, da je prepričal avstralske brbončice, ki so bile takrat še vedno vajene marmita. A do začetka 40. let je Vegemite že postal "glavni živilski izdelek vsakega avstralskega doma in vsake avstralske shrambe", kot je navedeno na Vegemitovi strani. In v naslednjih letih je namaz počasi postal čisto prava avstralska ikona.

Celo tako velika, da je Kraft skušal leta 2012, ob 89. obletnici Vegemita, namaz povezati z dnevom Avstralije, državnim praznikom, ki ga v "deželi tam spodaj" praznujejo vsako leto 26. januarja. Leta 1788 je namreč na tisti dan kapitan Arthur Phillip in prva flota 11 ladij z obsojenci prispela iz Velike Britanije v Sydney. Kraft je zato kozarce Vegemita priložnostno preimenoval v "Avstralija", je pa ohranil prepoznavno rdeče-rumeno barvno paleto.

A kar je za Avstralce malodane državna svetinja, je za večino preostalega sveta, nevajenega močnega, specifičnega okusa Vegemita, preprosto - ogaben namaz. Večina Neavstralcev Vegemite naravnost prezira, zato boste našli kar nekaj šal na njegov račun - in na račun "zahojenih" Avstralcev, ki ga uživajo.

V ZDA je lani zaokrožil posnetek, na katerem so dali desetim ameriškim otrokom za pokušino Vegemite - rezultat je bil porazen: veliko cviljenja in zmrdovanja. Niall Horan iz britanske fantovske skupine One Direction je Vegemite pred kamerami izpljunil, nad njim pa ni mogel hliniti politične korektnosti niti ameriški predsednik Barack Obama, ki je leta 2011 priznal takratni avstralski premierki Julii Gillard, da se mu zdi namaz "ogaben".

Ultimativni umami
Njegovi zagovorniki na vse očitke odgovarjajo, da gre za "kulturno specifično živilo", Vegemite pa ob sojini omaki označujejo kot ultimativni "umami" (ob sladkem, slanem, grenkem in kislem peti okus, ki ga opisujejo kot pikantnega, mesnega ali jušnega, okoli njega pa so pravo filozofijo razvili Japonci, op. a.).

Zakaj imajo samo Avstralci tako zelo radi Vegemite, pa obstajajo celo povsem znanstvene razlage - leta 2003 sta psihologa Paul Rozin in Michael Siegal v svoji raziskavi potrdila, da je okus za Vegemite genetsko pogojen. "Uživanje (v obeh pomenih) tega prehrambnega izdelka je specifično povezano z rojstvom v Avstraliji in avstralskimi predniki. Ta lepljivi rjavi namaz tako ostaja kandidat za najbolj kulturno specifično hrano," sta sklenila.