Ogled pasjih dirk na stadionu v Wimbledonu je (bilo) posebno doživetje. Foto: Reuters
Ogled pasjih dirk na stadionu v Wimbledonu je (bilo) posebno doživetje. Foto: Reuters
Dirke pritegnejo najrazličnejše profile gledalcev. Vsi pa so skrajno angažirani. Foto: Reuters
Niso vsi, ki stavijo na pasjih dirkah, hudi kockarji - številni stavijo tista dva funta in se prepustijo zabavi. Foto: Reuters
Številne gledalke so se za dirke posebej uredile. Foto: Reuters
Pobiranje stav na wimbledonskem stadionu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Pasje dirke so bile svoj čas izjemno priljubljen šport med britanskim delavskim razredom - od začetkov sodobnih pasjih dirk na Otoku v 20. letih 20. stoletja se je po Londonu odprlo več kot 20 dirkališč, ki so privabljala kockarje na poceni večerno zabavo. Potem ko sta se leta 2003 zaprli dirkališče Catford in leta 2008 dirkališče Walthamstow, je bil leta 1928 zgrajeni wimbledonski stadion še zadnji, ki je obstal - do te sobote, ko je gostil zadnjo dirko.

Zdaj ga bodo porušili do tal, na njegovem mestu pa zgradili 600 stanovanj in nogometni stadion drugorazrednega kluba AFC Wimbledon. Kultno dirkališče je tako postalo še zadnja žrtev londonskega nepremičninskega buma - in kulturnih sprememb v prestolnici.

Zadnji žebelj v krsto dirkališču je, presenetljivo, zabil novi londonski župan Sadiq Khan, ki je v nasprotju s svojim predhodnikom odločitev o usodi stadiona prepustil njemu nenaklonjenemu mestnemu svetu. Khan je v predvolilni kampanji obljubljal, da bo 50 odstotkov vseh novogradenj cenovno prijaznih, a od 602 stanovanj, ki jih bodo zdaj gradili na zemljišču stadiona, jih bo le 10 odstotkov takih, zato so številni vidno razočarani nad Khanom, navaja članek na portalu Vice.

"Žalostna izguba"
Privrženci pasjih dirk so na zadnjih tekmah vidno žalovali za prizoriščem. "To je res, res žalostna izguba," je skorajšnje zaprtje na predzadnji dirki objokoval 68-letni John Henwood, ki je 34 let na skoraj vsaki dirki na stadionu pobiral stave. "V starih časih so bile pasje dirke označene za šport za delavce, ki so se nanje odpravili po službi. A zdaj imamo kozmopolitsko klientelo, ki pokriva vse starostne in družbene skupine. In velik delež ženskih gledalk, česar včasih ni bilo," razlaga za AFP.

Po Veliki Britaniji še vedno obratuje okoli 30 pasjih dirkališč, a ta šport upada, že vse odkar so leta 1961 na Otoku uzakonili stavnice, s katerimi pasja dirkališča niso bila več med redkimi prizorišči, kjer si lahko zakonito stavil. "Vse manj ljudi prihaja na dirkališča. Ljudje lahko dirke spremljajo po svojih telefonih in stavijo prek spleta," razlaga generalni upravitelj stadiona Keith Hallinan. "A ljudje se ne zavedajo, da če ne bodo prihajali na dirkališča, tudi pasjih dirk ne bo več."

Henwood pa poudarja: "Nobeno izmed dirkališč se ni zaprlo, ker ne bi bila priljubljena, ampak so se zaprla zaradi vrednosti zemlje." Zemlja v Londonu je namreč pregrešno dragocena in trenutno znaša povprečna cena zemljišča na širšem območju Wimbledona več kot pol milijona funtov. Poleg tega po podatkih britanskega urada za pasje dirke te še vedno privabljajo okoli dva milijona gledalcev letno, kar jih uvršča v rang ragbijevske lige.

Posebno doživetje
Za številne je bil obisk dirk na Wimbledonskem stadionu posebno doživetje. Vstopnina znaša za prestolnico zanemarljivih sedem funtov, za to ceno pa je naključni obiskovalec dobil tudi živopisan vpogled v prav poseben družaben dogodek, na katerem se mešajo pražnje oblečeni starčki in hipsterji, zariple gospodinje in družine z otroki, za katere je bil obisk pasjih dirk boljši od kina. Številni se posebej za to priložnost oblečejo v bleščice in večerne toalete, nato pa na tribunah praznijo pivo za pivom in preizkušajo svojo srečo na stavnicah.

"Gre za celotno vzdušje. Poceni, prijetno in zabavno je. Staviš tista dva funta, nasmejiš se in popolnoma blizu dogajanja si," za AFP razlaga Theresa Ajid, ki je hodila na dirke s svojim možem in otroki. "Vznemirjenje je neverjetno. Popolnoma sem zasvojen," pa pravi 78-letni upokojenec Fred. "Prava sramota je. Osem milijonov prebivalcev v Londonu, pa niti enega pasjega dirkališča ne bo več. To je to, konec." Z njim se strinja tudi 40-letni Darren, ki prihaja na stadion že 20 let: "Izgubljamo del zgodovine. Ko bo ta stadion enkrat porušen, ga ne boš več dobil nazaj."

Institucija
Vsako dirko oznanijo s slavnostno fanfaro, nakar se pred gledalci predstavi prvih šest lovskih psov. Tisti resnejši igralci jih k sreči korenito premerijo, nato pa pohitijo do pobiralcev stav, z lističem s slikovitimi imeni psov v eni roki in bankovcem v drugi. Tashas Wee Nasty, Lenson Rambo, Oo Wants It, Jumeirah Maximus, Art of Illusion, Fizzypop Hazard, Mystical Charlie se berejo imena, ki bi lahko bila tudi imena pornoigralcev.

Pse pripeljejo v ograde, luči se zatemnijo, stadion naelektren od pričakovanja. Zvonec naznani start dirke, ograde se z glasnim zvokom odprejo in psi planejo na stezo kot krogla, da se jim pod šapami praši. Ob bučnem navijanju gledalcev 480 metrov pretečejo v približno 30 sekundah, zmagovalca pa vpišejo na leseno tablo, ki visi ob vhodu na stadion, kamor vpisujejo šampione že vse od leta 1928.

"To je institucija, ne zgolj dirkališče," pravi generalni upravitelj stadiona Keith Hallinan.