Petelina med bojem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Petelina med bojem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Potem ko so petelinje boje v ZDA prepovedali leta 2008, je veliko ameriških rejcev svojo 'robo' preselilo na Filipine, kjer se cene najboljših borilnih petelinov gibljejo med 200 in 2.500 dolarji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Rejci petelinov v kontemplaciji pred boji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Pobiranje stav. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Pospravljanje ringa. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Usoda poražencev. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Ob vozilih, ki drvijo po krajevnih cestah s komaj delujočimi zavorami in brez vrat, je vera v Vsemogočnega res skoraj edina možnost.

A Filipinci so tudi vraževerni – skoraj toliko, kot so verni. Saj veste – zdravljenje z vero (in rokami), miti, vraže, uroki. Filipini so polni tega. In to dvojnost med čisto katoliškim in poganstvom verjetno najbolj zgovorno uteleša nedelja, Gospodov dan, ko se družine zjutraj najprej odpravijo k bogoslužju, opoldne pa moški odhitijo prav tako goreče malikovat boga sreče. Kockanje na petelinjih bojih, polaganje stav, kateri od lepih, negovanih (in neredko tudi naphanih z vsem mogočim) ptičev bo prvi podlegel pod ostrim nasprotnikovim rezilom.

Petelinji boji (tam jim pravijo sabong) so ena tistih stvari, ki vam jih popotniški vodiči morda ne bodo priporočili na prvi strani, ob plažah Boracaya, čokoladnih gričkih Bohola, riževih terasah Luzona in potapljanju na Palawanu, jih pa boste našli pod "obvezno" tam nekje skupaj z rdečo četrtjo Manile in skrajno poceni lokalnim rumom Tanduay.

Da tu redijo peteline za kaj drugega kot oplojevanje samic, nakazujejo ravne vrste petelinjih "hišk", ki stojijo ograjene pod palmami na praktično vsakem od 7.000 filipinskih otokov. Po neuradnih podatkih se v enem letu v filipinskih ringih bori okoli pet milijonov petelinov, petelinji boji pa so tu več milijard dolarjev vredna industrija, ki v filipinsko blagajno nakaplja dobro milijardo dolarjev letno, TV-prenosi pa boje ponesejo v vsako gospodinjstvo.

Krvava eksotika
A čeprav so petelinji boji, ki segajo v staro Perzijo, v leto 4.000 pred našim štetjem, eden najstarejših gledalcem namenjenih "športov" na svetu, danes pa ga izvajajo predvsem v Južni Ameriki in Aziji, so za zahodne turiste še vedno neka na pol legalna eksotika, na katero se je treba skorajda pretihotapiti (v resnici prodajalko kart ob vhodu kaj dosti ne zanima, ali si belec ali Filipinec, pa tudi kake posebne podkupnine ne potrebuješ, da prideš noter).
Kot kaka prepovedana seansa z lokalnimi vrači, na katero prideš, ko si že izčrpal klasično plovba po džungelski reki-obisk Čokoladnih hribčkov-obisk tarsierjev (ogroženi mini primati, op. a.) turo po Boholu.

Vstopnina v protivrednosti 1 evra vam omogoča popoldansko spremljanje bojev in vpijanje naelektrenega ozračja, kjer se obrača denar glede na pretečeno kri. Intenzivni pogledi lastnikov v zaodrju, glajenje perja svojim petelinom, mrmranje nekih polmolitev, polzaklinjanj. V ringu se nato na kratko s pogledom premerita – tako lastnika kot ptiča. Pobirajo se stave kot na kakšni razgreti dražbi.

Akcija. Vsak izmed petelinov ima na nožici privezano ostro, svetleče rezilo, s katerim nato v nekaj sekundah (največ minutah) močnejši, spretnejši ali tisti, ki je bolj jezen, rani drugega. Kapljice krvi mažejo pesek v areni, gledalci srkajo lokalno pivo San Miguel in si tešijo lakoto z ocvrtimi bananami in drobovino. Poraženca razočarani lastnik odnese s sklonjeno glavo, pometač pa že priskoči s smetišnico in metlo, s katero naglo zabriše vse sledove krvavega boja. Naslednji, prosim.

Šivanje in kuhanje
Zaodrje vam ponuja manj "glamurozen", a morda celo zanimivejši vpogled v to nedeljsko tekmo. Na enem stolu "veterinar" šiva rane še ne povsem obnemoglim petelinom, gladiatorjem, ki še kažejo znake življenja.
Manj srečne neki moški nosi v kotel kipeče vode in jih na hitro popari. Recimo, da tega ne strežejo na okoliških stojnicah s piščančjimi ražnjiči. Recimo. A glede na to, da filipinska kulinarika velja za najbolj vprašljivo v Južni Aziji, ni gotovo.

Kak meter za kotlom je improvizirano odprto javno stranišče, kjer se brez kakega posebnega sramu olajšajo lastniki tekmujočih ptic. In ob robu visijo plastične vrečke, iz katerih kukajo petelinje nogice.

Kljub nesporni slikovitosti sta kaki dve uri tu dovolj. Nekaj želodca je vseeno še treba ohraniti za kosilo, ki na Filipinih variira od jajc s piščančjimi zarodki (balut) do piščančje krvi v kockah in drobovine na ražnjičih. Hvala bogu za filipinski mango. In Tanduay.