Sredi oktobra so bili v trgovinah na prodaj medenjaki in druge za božični čas značilne sladkobne dobrote. Lanska zaloga. Še pred dnevom mrtvih – v Berlinu ga pravzaprav ne praznujejo – so v nekatere veleblagovnice namestili božična drevesa. Uradni začetek predbožičnega obdobja je nastopil 26. novembra, ko so po precej več kot desetdnevnih pripravah – dolžina priprav velja vsaj za sejem ob sloviti protokolarni ulici kraljevine Prusije in kasneje leta 1871 ustanovljenega Nemškega cesarstva Unter den Linden, katerega postavljanje v zares ležernem tempu sem 'preverjala' med vsakodnevno potjo do Humboldtove univerze – odprli več kot dvajset božičnih sejmov. Prve bodo začeli podirati že 24. decembra, ki tako ostaja datum prve napovedi po zagotovilu več pristnih Berlinčanov 'hudimano' depresivnega preostanka zime.
Vendar o mračnem januarju trenutno ne razmišlja veliko prebivalcev in priložnostnih obiskovalcev berlinskih božičnih sejmov. Za to poskrbi predvsem tradicionalni Glühwein (kuhano vino), ki ga prodajajo povsod. Tudi na prestižem prizorišču tako imenovanega elitnega božičnega sejma WeihnachtsZauber (Božična čarovnija), ga ni težko najti. Zakaj elitnega? Če ne drugega mu pridevek pritiče že zato, ker gre za edini božični sejem, za obisk katerega je potrebno plačati vstopnino, zaračunavanje katere naj bi opravičila “izbrana” ponudba, drugačna od sicer na vseh drugih sejmih prisotnih medenjakov, prest, cenenih indijskih šalov in druge 'eksotične' kramarije, na Nemškem izredno priljubljenih živopisnih zvezdastih lampijonov, rokavic, vseh vrst bižuterije in – to je zares posebnost nemških sejmov, ob kateri se nemudoma spomnim na meni še vedno nerazumljivo priljubljenost posebne zvrsti popglasbe Mittelalter-rock, amalgama rocka in igranja na dude, in na fanatično odkrivanje srednjeveške idile, značilno za tako imenovano volkovsko gibanje v 19. stoletju, enega od zametkov skrajnega nacionalizma ter prizadevanja za ohranjanje čiste nemške rase – na srednjeveška spominjajočih oblačil. In ... v Berlinu tudi pusta ne praznujejo in tako nakupa srednjeveškega odevala ne morejo obrazložiti kot taktični manever pred bližajočim se karnevalom.
Vsaj delno sejem na Gendarmenmarktu, na obrobju katerega se vzpenjata mogočni nemška in francoska katedrala in na sredi katerega stoji veličastna gledališka stavba (danes je v njej koncertna dvorana) slovitega Karla Friedricha Schinkla, mojstra klasicistične arhitekture, zares opravičuje naziv elitni. Standardna ponudba je seveda prisotna, vendar pa jo dopolnjujejo unikatni izdelki umetne obrti, cene za katere se lahko vzpnejo tudi do 500 evrov. Pa tudi vstopnino v višini 2 evrov lahko s spretnim manevriranjem med stojnicami hitro vnovčite. Drugače kot na drugih sejmih namreč nekateri prodajalci prehrambenih izdelkov svoje 'stvaritve' ponujajo tudi v pokušino. In če k temu prištejemo še gledališki program, lahko vendar priznamo, da je sejem na Gendarmenmarktu boljši kot drugi, ki se eden od drugega bolj ali manj razlikujejo le po lokaciji.

Polona Balantič