Niso redki primeri, ko popotniki na Novo Zelandijo (pa tudi Avstralijo) združijo delo s potovanjem. Foto: AP
Niso redki primeri, ko popotniki na Novo Zelandijo (pa tudi Avstralijo) združijo delo s potovanjem. Foto: AP

Ker je v tej državi delavcem zagotovljena minimalna postavka 14,75 dolarjev na uro (9 evrov), se je za priložnostno delo obiralca jabolk v preteklosti odločilo tudi kar nekaj Slovencev, ki na tak način v enem mesecu zaslužijo dovolj za lagodno potovanje po tej sanjski deželi na drugem koncu sveta.

Obiralna sezona se na Novi Zelandiji začne konec februarja in traja do sredine maja - odvisno od sadja. Letos naj bi državi primanjkovalo več sto obiralcev, zato tamkajšnji sadjarji novozelandsko vlado prosijo, naj na turistični vizum odobri prihod večjega števila sezonskih delavcev s celega sveta, ki bi pomagali domačinom.

Po dozdajšnji zakonodaji lahko Nova Zelandija na leto sprejme največ 9.500 sezonskih delavcev, in če jim vlada ne odobri okrepitev, nekateri pridelovalci sadja že napovedujejo, da bodo bodisi zmanjšali proizvodnjo, bodisi ne bodo krenili v napovedana povečanja nasadov. Podjetja poudarjajo, da je delo naporno, po potrebi tudi daljše od osem ur dnevno, da pa lahko obiralci zaslužijo do 160 dolarjev dnevno.

Nekatera podjetja so v lovu na novo delovno silo organizirala dneve odprtih vrat, da bi potencialne sezonske delavce seznanila s pogoji in razmerami dela. Iz katerega koli dela sveta delavci že prihajajo, pa je zaželeno, da poznajo vsaj osnove angleškega jezika in imajo vozniško dovoljenje. Pomembno pa je tudi dobro zdravstveno stanje.