Foto: TIC Nova Gorica in Mojca Dumančič

Uspeva na prodnati zemlji ob reki Soči, pridelovalci sami vzgajajo seme zanj, postopek pridelave je posebnost. Goriški gostinci so se zdaj združili v skupni ponudbi jedi s to goriško specialiteto. Kot pri vsaki posebnosti pa se žal pojavljajo tudi zlorabe – avtohtoni goriški radič smo namreč našli tudi pri ljubljanskih preprodajalcih, kjer pa z Goriško nima prav nikakršne povezave. Pa še ceno so mu krepko navili.

Resda je uradno ime goriški radič, toda Solkanci, ki ga pridelujejo, so ga ponosno oklicali za njihov "sukenski regut". Toni Gomišček, publicist in avtor več knjig o kulinaričnih posebnostih, tudi sam Solkanec, pravi: "Solkanci smo veseli, da imamo najboljše podnebje in najboljša tla, kjer lahko ta goriška posebnost, goriški radič, da največ od sebe." Res, "goriška roža" gre vsaj desetkrat skozi roke marljivih zelenjadarjev in zelenjadaric, preden pride na trg. Dela je ogromno vse štiri letne čase.

Foto: TIC Nova Gorica in Mojca Dumančič

Prodnata zemlja mu je zibelka

Pogoj za pravi goriški radič je prodnata zemlja, kar so tudi naplavine na bregovih reke Soče. Zgodaj spomladi vanje posadijo korenike radiča za vzgojo semen. Ko rastlina vzcveti, je opraševanje modro-vijoličastih cvetov prepuščeno čebelam. V bližini ne sme biti drugih radičev – cikorij, ki bi spremenile hišno selekcijo semen. Ko soplodja radiča konec poletja dokončno požanjejo, jih spravijo pod streho, kjer jih sušijo in zatem omlatijo za seme. To vsaka hiša skrbno hrani. Jožica Drašček, pridelovalka »sukenskega reguta«, pove: "Vsaka domačija je ponosna na svoj izbor semen. Kar nekako ljubosumni smo vsak na svoje – in ga ne damo vsakomur. Samo tistim, za katere vemo, da ga bodo sadili v našo, solkansko zemljo."

Radič za nabiranje oziroma prodajo v zimski sezoni pa sejejo pozno spomladi. Držijo se luninega koledarja: setev poteka, ko luna upada. Ta radič, posejan za zorenje, poleti večkrat žanjejo, da naredi čvrste korenine. Največ dela z njim je v pozni jeseni.

Foto: TIC Nova Gorica in Mojca Dumančič

Trikrat mora pasti slana …

V pozni jeseni so Solkanci stalno na njivah. Radič skrbno varujejo pred preveliko zmrzaljo, z velikimi listi zaščitijo srce rastline. Potrpežljivo čakajo na pravi mraz. "Naš radič mora vsaj trikrat prijeti slana. Zelene liste obarva rdeče. Potem ga previdno poberemo, zvežemo s koreninami v šopke in spravimo v hlev na toplo v žagovino in zemljo, pokrijemo in stalno vlažimo. V temi in vlagi ga 'silimo'. Po treh tednih ali slabem mesecu je pripravljen," opiše Marta Mučič, solkanska zelenjadarica. Zatem se začne previdno čiščenje – vsaki glavici siljenega radiča odtrgajo odmrle liste, tako da ostane le rdeče rožnati popek na belih stebelcih, korenino skrbno ostrgajo. In sadu je pravzaprav le za petino.

Izziv za kuharje

Goriški radič je zdaj na višku sezone in novogoriška Turistična zveza TIC je s to lokalno posebnostjo povezala sedem gostiln in restavracij v skupni kulinarični krog GoGourmet. Dejana Baša, vodja Turistične zveze TIC Nova Gorica in avtorica projekta, je ponosna na skupno promocijo goriških gostincev: "V tokratni GoGourmetovi akciji Dnevi goriškega radiča sodelujejo Ošterija Žogica, Ošterija Branik, Gostilna Winkler, Restavracija Calypso, Restavracija Hotela Sabotin, Gostilna Pri hrastu in Restavracija Pikol. Vsako zimo tako kuharji kot dobrojedci nestrpno pričakujejo to goriško, solkansko posebnost, to našo goriško rožo. Svojo bero tega posebnega radiča naše najboljše restavracije in oštarije rezervirajo že pred zimo, saj je povpraševanja vsako leto več, kot je ponudbe. Zavedati se moramo, da je goriški radič specialiteta, ki jo znajo pridelati le malokateri. In takšen sloves delikatese mora ohraniti."

Paleta radičevih jedi je mavrična

Goriški radič je izjemen – tako v klasični solati s krompirjem, fižolom, ocvirki in jajcem kot v toplih in hladnih predjedeh, z mesom ali ribami. Gurmanski izziv je v sladicah, iz korenike kuhajo tudi radičevo žganico. Tokrat so goriški gostinci v solkanski Ošteriji Žogica predstavili nekaj jedi kot uvod v Dneve goriškega radiča. Prav z vsemi so navdušili, krona pa je bila nenavadna, toda izjemna sladica. Matej Vodan, mojster kuhar v Ošteriji Žogica: "Pripravil sem fižolov sladoled, ga potresel z malo sušene pancete, spodaj pa položil regutovo marmelado. Morda na prvi pogled nenavaden spoj okusov, toda v troje zavibrirajo skupaj kot uglašena struna."

Tako dober, da ga drugje "zlorabljajo"

Goriški radič oziroma "sukenski regut" ima svoj specifični okus prav zaradi rasti v prodnati obsoški zemlji, zaradi celoletne skrbi zelenjadarjev zanj, zaradi skrbnega izbora semen in tudi zato, ker vse delo od setve do bere poteka ročno. Nekdaj je imel sloves predvsem na sosednji strani meje, kamor so ga solkanske branjevke vozile. Zadnje desetletje pa so ga kot izjemno delikatesno zelenjavo vendarle prepoznali tudi kupci na naši strani. Prvi so ga ponujali prav v Ošteriji Žogica, zatem je k akciji večje prepoznavnosti pristopila novogoriška Turistična zveza z Dejano Bašo na čelu. Toda kot pri vsaki posebnosti se žal se tudi tu pojavljajo zlorabe.

Na ljubljanskih tržnicah smo namreč te dni našli napise "goriški radič", "goriška roža", "goriška vrtnica" na zabojčkih z zelenjavo, ki s "sukenskim regutom" nima prav nikakršne povezave. In solkanske zelenjadarice so upravičeno jezne: "Res nas Solkance to jezi. Ko bi imeli vsaj pravo seme, ampak nimajo niti semena niti pridelava ni enaka. In ob tem so še ceno navili. Po 20 in več evrov prodajajo to, kar naj bi bil goriški radič, pa Goriške ni niti povohal. Mi naš radič, za katerega skrbimo in za katerega na naši zemlji delamo vse leto, prodamo po največ 13 evrov. Pa nam ne gre ta njihova cena toliko v nos, najbolj nas boli, da zlorabljajo ime te naše zelenjave," opozarja Marta Mučič, solkanska zelenjadarica.

Radič, zimska vrtnica Goriške

Foto: TIC Nova Gorica in Mojca Dumančič