Poti na Šmarno goro so prepletene s koreninami, skalnati predeli pa so zaradi množice obiskovalcev že docela obrušeni. Foto: Klara Širovnik
Poti na Šmarno goro so prepletene s koreninami, skalnati predeli pa so zaradi množice obiskovalcev že docela obrušeni. Foto: Klara Širovnik
Šmarna gora je svojčas krasila podobe skorajda vseh ljubljanskih razglednic. Foto: DLib/Narodna in univerzitetna knjižnica
Še sredi prejšnjega stoletja so bile številne, danes vzorno urejene poti, celo v dneh največje vročine prekrite z blatom. Foto: Klara Širovnik

Obsežna, z umetniškimi slikami slikarja Langusa okrašena cerkev je imela pred vojno nad vse lepo ubrano zvonjenje. Ob vojski pa je Šmarna gora obmolknila ter molčala do danes. Velika darežljivost vseh obilnih prijateljev Šmarne gore pa je omogočila, da je šmarnogorska Kraljica zopet dobila svoje bronaste pevce, izmed katerih je veliki najtežji in po glasu najbrž tudi najlepši v celi Sloveniji.

Slovenski gospodar, 1. 8. 1928
Zvonovi so bili leta 1928 v štirih urah brez vsake nezgode potegnjeni od vznožja hriba do cerkve. Foto: dLib/Slovenski gospodar

že desetletja stičišče pohodnikov vseh profilov – od nedeljskih izletnikov do poklicnih športnikov. Ljubljančanov, ki priljubljene izletniške točke še niso obiskali, je le peščica, v zadnjih letih pa osamelec privablja tudi vse več tujih turistov.

Na gorskem vrhu so se v 80. letih 19. stoletja zbirali predvsem "četrtkarji" – mestni gospodje, ki so ob četrtkih hodili gor na kosilo, saj so imele gospodinje ta dan prosto. Kot pišejo tudi na spletni strani Ljubljanske slike, se je do začetka 20. stoletja tehtnica obiskovalcev Gore že krepko prevesila na stran izletnikov in turistov, promet na vrhu pa je bil na začetku preteklega stoletja celo tolikšen, da so cerkvene oblasti resno razmišljale o zgradnji žičnice. Tisti najzvestejši danes vrh obiščejo tudi po dvakrat na dan, več stokrat na leto.

"Sezona na Šmarni gori je vedno odvisna od vremena. Tudi v iztekajoči se poletni sezoni je bilo ob sončnih dneh na gorskem vrhu veliko obiskovalcev – zdi se, kot da se takrat na najbolj priljubljenih poteh obiskovalci kar gnetejo – če pa dežuje, pa ni nikogar," nam ob obisku gore pove Ana Češnovar, zdajšnja upraviteljica Gostilne Ledinek na vrhu. "Vsekakor opažamo porast tujih turistov. A poskoka števila tujih turistov, ki obiščejo središče Ljubljane, ne moremo primerjati s številom tistih, ki obiščejo Šmarno goro," še pove in pojasni, da Ljubljano obišče tudi veliko starejših ljudi, ki se raje izognejo hoji na hrib.

"K nam prihajajo družine, mlajši posamezniki in pari srednjih let. Z veseljem pa opažamo, da tisti, ki goro redno obiskujejo rekreativno, s seboj pogosto pripeljejo kakšnega znanca, ki ni slovenski državljan," še poudarja Češnovarjeva. In prav ima – ob sprehodu na vrh srečamo starejšega občana Marjana iz Medvod, ki na hrib koraka s svojim znancem Marcom iz Italije. "Ko moj nekdanji sodelavec obišče Ljubljano, se vedno skupaj odpraviva na Šmarno," nam pove in ob tem doda, da so vprašanja nekaterih turistov, ali lahko na goro pridejo tudi z avtomobilom, nesmiselna. "Največje zadovoljstvo je, ko si lahko po napornem, a prijetnem vzponu na vrhu privoščiš žgance in pivo," pove.

Tudi povpraševanje tujih turističnih agencij po ponudbah na Šmarni gori v zadnjih letih skokovito raste. "Ko povpraševalcem povemo, da se na goro ne da priti z avtobusom, se pogosto prijazno zahvalijo in poslovijo," še smeje pove Češnovarjeva in poudari, da "gorskih razmer" Šmarne gore ne gre podcenjevati. "Večdnevni turistični obisk Šmarne gore je lahko čudovit, a je primeru slabega vremena treba imeti načrt B," pravi.

Kolikor stezic, toliko pripetljajev
Da je Šmarna gora že od nekdaj mesto številnih pripeljajev, pa tudi prostor, na katerem so se odvili zgodovinsko pomembni dogodki, namigujejo že imena planinskih poti na vrh gore – Romarska, Partizanska in Pot svobode. Najbolj priljubljeni poti sta danes dve: Romarska iz Tacna ter pot iz Zavrha.

Vrh Šmarne gore, velikega ponosa Ljubljančanov, je rad osvajal že France Prešeren, z njo pa smo se Slovenci – še posebej v času teptanja narode identitete – radi tudi pohvalili. "Kadar prideš v glavno mesto lepe dežele, v belo Ljubljano, oberni oči od tod proti severni strani na Gorenjsko, in zagledal boš na levi strani ob Savi, kako pol tretjo uro od Ljubljane, goro 2080 čevljev nad morjem visoko, ki kupi proti nebu v sredi prelepega polja, pisanih travnikov, in hladnoteranih gojzdov, kakor mati med otroci, ali kraljica med podložniki. Po nemško jo imenujejo "Grosskahlenberg". Pobožni Slovenci, verni katoličani, so nadeli tej gori lepše in svetejše ime; imenovali so jo Sveta Marijna gora, iz česar je "Šmarna gora"," so leta 1875 zapisali v časopisu Zgodnja Danica.

Na vrhu pa obiskovalcev ne čakajo le žganci in kranjska klobasa, ampak tudi cerkev, ki jo je leta 1711 postavil takrat najbolj cenjeni slovenski stavbenik Gregor Maček, in zvonik, ki je pravzaprav preurejen obrambni stolp. Od četverice zvonov, ki so jih verniki z golimi rokami zvlekli na Goro, sta ostala le še Marijin in najmanjši Mihaelov zvon. Tovorjenje zvonov na goro ni bil mačji kašelj, saj je pobočje na nekaterih predelih izjemno strmo, še navajajo Ljubljanske slike.

Obsežna, z umetniškimi slikami slikarja Langusa okrašena cerkev je imela pred vojno nad vse lepo ubrano zvonjenje. Ob vojski pa je Šmarna gora obmolknila ter molčala do danes. Velika darežljivost vseh obilnih prijateljev Šmarne gore pa je omogočila, da je šmarnogorska Kraljica zopet dobila svoje bronaste pevce, izmed katerih je veliki najtežji in po glasu najbrž tudi najlepši v celi Sloveniji.

Slovenski gospodar, 1. 8. 1928