Ture avanture
Podkvasti slapovi na kanadski strani. Foto: Bojana Lekše
V Torontu živi veliko Evropejcev, med drugim tudi Slovencev, zato boste hitro naleteli na kakšno trgovino z evropskimi živili. Foto: Bojana Lekše
Muzej civilizacije. Foto: Bojana Lekše
Muzej narave. Foto: Bojana Lekše
V neposredni bližini Muzeja narave vas pozdravijo mamuti. Foto: Bojana Lekše
Delfini v polni pripravljenosti, da pokažejo vse, kar znajo, in navdušijo občinstvo. Foto: Bojana Lekše
Sprejemnica na gradu Georgea Boldta. Foto: Bojana Lekše
V Marinelandu je igral harmonikar Walter Ostanek s skupino, ki je slovenskega rodu. Foto: Bojana Lekše
Pogled na predel Ottawe. Foto: Bojana Lekše
Stadion Rogers Centre oziroma SkyDome je v samem središču Toronta. Foto: Bojana Lekše
Prva asociacija ob besedi Toronto je zagotovo CN Tower. Foto: Bojana Lekše
1.000 otokov. Foto: Bojana Lekše
Poslikani indijanski čolni v muzeju civilizacij. Foto: Bojana Lekše

Dodaj v

Kanada – dežela naravnih lepot in pisane druščine z vseh koncev sveta

Narodni park 1000 otokov, CN Tower v Torontu in Niagarski slapovi in še in še
15. november 2014 ob 06:42,
zadnji poseg: 15. november 2014 ob 22:39
MMC RTV SLO

Že vožnja z letališča v Ottawi me je opozorila, da nisem v Evropi, saj imajo semaforje za križiščem in ne pred njim, takoj zatem pa me je na to opozorila arhitektura, saj ni bilo ne duha ne sluha o oranžnih ali vijoličastih pročeljih.

Ob obisku naravnih lepot Ontaria, ki te nedvomno očarajo, ter kulturnih znamenitosti in muzejev sem dobila vsaj majhen vpogled v življenje onkraj Atlantika. Dejstvo je, da slej ko prej naletite tudi na kakšno slovensko društvo.

V očeh številnih je Kanada še vedno dežela priložnosti, kjer lahko uspeš
Na potepanju po Ottawi, ki je glavno mesto Kanade, in Torontu srečaš ljudi vseh ras in verstev tega sveta. Po pogovoru s sorodniki, ki že skoraj štiri desetletja živijo v Ontariu, sem izvedela, da je za ta del sveta mešanica različnih kultur nekaj čisto vsakdanjega in običajnega. Vsak pride z upanjem, da bo uspel, vendar zmagajo le najdelovnejši in najvztrajnejši. Res je dežela priložnosti, kjer lahko najdeš delo, če le želiš delati, vendar službe ne ležijo na cesti. Tudi s slabšim znanjem angleščine lahko dobiš delo v kakšni restavraciji s hitro prehrano, kjer so zaposleni večinoma tujci in študentje, ali trgovini, vendar so to začasna dela z zelo nizko plačo.

Po površini druga na svetu
Razdalje med vasmi in mesti ter samotne kmetije, kjer daleč naokrog ni ničesar, so najbolj očiten kazalnik, da je velik del Kanade še vedno neposeljen. In veliko je tudi močvirnatih površin, kjer to že v osnovi ni mogoče. Ime države izvira iz besede 'kanata', ki pomeni vas oziroma naselje. Zakonodaja se razlikuje od province do province - teh je deset - saj o vsem odloča regijski parlament. Uradno je na čelu države britanska kraljica Elizabeta II., vendar njene funkcije izvaja generalni guverner, ki ga imenuje predsednik vlade. V Kanadi govorijo dva uradna jezika, in sicer angleščino in francoščino. V francoskem Quebecu prevladuje francoščina, medtem ko v drugih delih Kanade angleščina, zaposleni v vladnih uradih pa morajo seveda obvladati oba jezika.

Ponosni na svojo državo
Tako kot je pri nas nogomet nacionalni šport, je to pri njih hokej, saj v času večjih tekem vlada prava evforija po vsej državi. Večina turistov in tudi sami menijo, da se odlikujejo po prijaznosti in gostoljubnosti. Poleg tega so veliki domoljubi, saj ob državnih praznikih ni hiše, na kateri ne bi visela njihova zastava z javorjevim listom, ki je eden izmed njihovih simbolov. Ameriški Starbucks in kanadski Tim Horton ter številne druge verige s hitro prehrano pa ob jutrih verjetno prodajo največ kave, saj jo večina Kanadčanov pobere na poti v službo. Kot povsod so tudi tu opazne bistvene razlike med revnejšimi in bogatejšimi predeli Kanade; najlež to opazimo po velikosti in urejenosti okolice hiš, ki so ponekod že prave vile, na drugi strani pa majhna stanovanja z dvema sobama, kopalnico in kuhinjo.

O življenju Kanadčanov v Muzeju civilizacije
Ena izmed najbolj poznanih in priljubljenih točk v Quebecu je Muzej civilizacije v Gatineauju, od koder se čez reko Ottawo, ki je meja med provincama Ontario in Quebec, lepo vidi kanadski parlament s knjižnico. Po muzeju bi se lahko človek sprehajal ves dan, saj je poln zanimivih podatkov in razstavnih eksponatov. Če vas zanimata zgodovina in življenje v Kanadi na splošno, potem obisk muzeja prav toplo priporočam, saj boste v njem spoznali tudi življenje Indijancev in Inuitov. Na ogled so obleke, orodje, orožje in poslikave, skozi katere se odražata njihova kultura in način življenja.

Danes predvsem na quebeški strani namenijo veliko časa in tudi sredstev za raziskovanje njihove zgodovine. Staroselci so se z obiskovalci iz Evrope srečevali na obalah Atlantskega oceana pred približno 1.000 leti, na kar spominjajo stavbe, napisi na kamnih in popotniški dnevniki. Indijanci in Evropejci so drug na drugega gledali iz popolnoma različnih kulturnih zornih kotov. Vendar so kmalu našli skupne interese v izmenjavi dobrin, s katerimi so trgovali.

Zelo slikovito je predstavljeno tudi življenje Kanadčanov, saj je v enem delu muzeja postavljena vas oziroma mesto s šolo, trgovino, pošto, gostilno in avtomobilom, zato ima človek občutek, da je stopil nekaj desetletij oziroma stoletij nazaj. V sklopu muzeja je tudi otroški muzej, kjer lahko otroci skozi igro in na njim primeren način spoznajo življenje prvotnih prebivalcev.

Na skelet sinjega kita, dinozavrov in drugih živalskih vrst naletite v Muzeju narave
Kot velika ljubiteljica narave in živali nikakor nisem hotela izpustiti tega muzeja, kjer se sprehodite med več kot 500 primerki različnih ptic, si ogledate različne minerale in kamne ter se poučite o zemeljskih silah, ki so oblikovale naš planet. Skozi interaktivne igre in simulacije slišite oglašanje različnih živali, kar je še posebej zanimivo za najmlajše obiskovalce. Ob vstopu v del muzeja, ki prikazuje podvodni svet, vas osupnejo 19-metrski skelet sinjega kita in različni akvariji z morskimi prebivalci. Prav tako so na ogled sesalci različnih vrst, od najmanjših zajcev, veveric, bobrov, do največjih medvedov, bizonov in losov. Na svoj račun boste prišli tudi navdušenci dinozavrov, saj imajo razstavljenih približno 200 fosilov.

Že od daleč se sliši bučanje slapov
Po nekajurni vožnji iz Ottawe, med katero se je v avtomobil prikradel tudi zelo neprijeten vonj skunka oziroma dihurja, smo prispeli do Niagarskih slapov. Mesto Niagara Falls je razdeljeno med dve državi oziroma provinci, in sicer Ontario in New York. Bučanje in pršenje ter množica ljudi, če se odpravite na ogled konec avgusta, naznanijo, da ste blizu slapov na reki Niagari, ki jih sestavljajo Ameriški slapovi, Slapovi nevestine tančice, ki so najmanjši, in Podkvasti slapovi na kanadski strani. Ameriški slapovi so široki 300 metrov, Podkvasti pa približno 790. Po načrtih Nikola Tesle so na njih izdelali prvo hidroelektrarno na izmenični tok. V njihovo neposredno bližino vas zapelje tudi ladja Maid of Mist, ki vozi turiste že od leta 1846.

Navdih za umetnike in izziv za vrvohodce
Slapovi slovijo po tem, da so priljubljena točka mladoporočencev, ki sem hodijo na poročna potovanja, in turistov z vsega sveta ter vir navdiha za številne slikarje, pisatelje, filmske ustvarjalce in avanturiste, ki jih želijo prečkati. Prvi podvigi so bili v sodih: kot prvi se je po njih uspelo spustiti učiteljici Annie Taylor v oblazinjenem hrastovem sodu, da je ublažil udarce. Predtem so v sodu spustili mačko, ki je avanturo preživela. Izzive pa na njih iščejo tudi vrvohodci. Charles Baldwin je leta 1859 prečkal sotesko in to pozneje še večkrat ponovil. Leta 1876 pa se je Maria Spelterini kot prva ženska podala po vrvi čez sotesko Niagara. Prvi, ki se je sprehodil nad slapovi po 550 metrov dolgi vrvi, je bil leta 2012 Nik Wallenda.

V Marinelandu vas bodo navdušili delfini in morski levi, nato pa še glasba Walterja Ostanka
Če se navdušejete nad delfini, belimi kiti ali belugami, morskimi levi in mroži, potem se podajte v Marineland v kraju Niagara Falls. Idejo zanj je osnoval Slovenec Ivan Holer, ki že desetletja živi v Kanadi. Začel je s parom tjulnjev, nato pa dodal še delfine, orke in mrože. Glavna atrakcija je predstava z delfini, belimi kiti in morskimi levi, ki naredijo nepozabno predstavo. Če ste med srečnimi izbranci iz občinstva, pa vas čaka še delfinov poljub, ki bo zato pričakoval ribo. Ob sprehodu po parku vas bo spremljala glasba kralja polke Walterja Ostanka, ki je potomec slovenskih izseljencev. Po ogledu predstave se lahko podate še na vznemirljive vožnje z vlakom na Zmajevo goro, na strašljivo pot po treh stolpih in mimogrede nahranite ali pobožate srne in prerijsko goved ter si z varne razdalje ogledate življenje medvedov.

Marineland je dostopen tudi proučevalcem živali, in sicer znanstvenikom, veterinarjem, biologom in oceanografom, ki raziskujejo življenje v oceanih. Poudarek dajejo vzgoji in izobraževanju otrok, ki lahko pri njih vzpostavijo stik z morskimi živalmi, saj jih imajo možnost nahraniti in pobožati.

Toronto – mesto nebotičnikov
Ob prihodu v Toronto, ki je največje mesto v Kanadi in glavno mesto province Ontario, in pogledu na visoke steklene nebotičnike se človek počuti kar malo izgubljenega. Leta 2012 je štel skoraj 2,800.000 prebivalcev in je na splošno eno najbolj priljubljenih mest v Severni Ameriki, po nekaterih podatkih je prekosil celo Chicago. V njem najdemo tudi veliko slovenskih društev, saj tu živi največ Slovencev v Kanadi, in ob sobotah slovensko šolo. Sicer pa je verjetno v mestu z vsake celine vsaj nekaj predstavnikov, zato lahko tu poskusite in kupite različne stvari z vsega sveta. Tu ima menda skoraj polovica prebivalcev tuje korenine, saj se lahko sprehodite po kitajski, italijanski, portugalski, indijski in korejski četrti, nato pa se odpravite v malo grško mesto.

Steklena tla na stolpu marsikoga odvrnejo, da bi stopil nanje
CN Tower je tretji najvišji stolp na svetu in razpoznavni znak Toronta, saj meri 553 metrov. Daleč najbolj poznana znamenitost, ki si jo je vredno ogledati kljub nič kaj skromni vstopnini ter veliki gneči med konci tedna in v sezoni. Zanimiv in malo strašljiv je pogled skozi steklena tla na mesto, ko imaš občutek, da boš kar naenkrat pristal na kakšni stolpnici, zato nekateri hodijo ob robu stekla in zbirajo pogum, da stopijo na sredino. Z vrha stolpa se vam ponuja resnično osupljiv pogled na stolpnice, tako da vsaj približno dobiš občutek o velikosti mesta. Z njega vidite tudi pogled na areno, banke in kanadsko televizijo CBC. Poleg CN Towra so zanimivi tudi stadion Rogers Center s premično streho, mestna hiša, kraljevi muzej in živalski vrt. Če razmišljate o selitvi v Toronto, boste s kulinaričnega vidika zagotovo zadovoljni. Slej ko prej boste naleteli na trgovino z evropskimi živili in slovenskimi dobrotami.

Na križarjenje po pokrajini 1.000 otokov
Si predstavljate, da imate svoj otok, na katerem si postavite hišo in tam preživite nekaj mesecev? Če imate precej viškov na bančnem računu, potem bi o tem lahko sanjali, saj so lastniki otokov bogati petičneži. Križarjenje med Tisočimi otoki vam ponuja pogled na različno velike otoke, na katerih so cela naselja ali pa samo hiša, kamor se odpravite za nekaj mesecev. Posamezni so tako majhni, da so le postaja oziroma oddih za ptice. Med sabo so povezani z mostovi in brvmi. Okolica je urejena in na vsakem otoku je zastava, ki pove, ali je lastnik s kanadske ali ameriške strani oziroma je prišel iz Evrope, saj smo opazili tudi nemške in britanske zastave. Z ladjo plujete po robu Ontarijskega jezera na meji med Kanado in ZDA.

Kaj pravi legenda o nastanku otokov?
Pred prihodom Evropejcev so indijanska plemena Irokezi in Algonkini na tem območju lovila ribe in preostalo divjad. Ljudsko izročilo pravi, da je Manitou obljubil Indijancem raj, če se nehajo bojevati med sabo, vendar ga niso poslušali. Zato je dal raj v torbo in jo zalučal daleč stran, da se je razletela na tisoče koscev, ki so padli v Reko svetega Lovrenca in se spremenili v otoke. Tako naj bi nastal narodni park 1.000 otokov.

Največji otok je na kanadski strani
Raztezajo se na približno 80 kilometrih ob Reki svetega Lovrenca, največ pa jih boste opazili med zalivom Cape Vincent in pristaniščem Alexandria v ZDA ter mestoma Kingston in Rockport v Kanadi. Vsak otok mora imeti eno drevo in biti eno leto nad vodno gladino, da ga štejejo med otoke. Tako so na površini 100 kvadratnih kilometrov našteli 1.864 otokov. Največji otok Wolfe Island, na katerem sta tudi pošta in telefonska povezava, je v celoti v Ontariu. Na njem živi 1.400 prebivalcev, vendar jih je poleti dvakrat ali trikrat več. Za otok oziroma otoka Zavikon Island(s) kroži zgodba, da je večji na kanadski strani, manjši pa na ameriški, most med njim pa je najmanjši mednarodni most na svetu. To ne drži, saj otok(a) pripada(ta) Kanadi. Najmanjši otok pa se imenuje Just Enough Room.

Grad hotelirja Georgea Boldta na otoku Heart Island
Pred vstopom na grad vas čaka temeljita kontrola in nekaj vprašanj, saj je otok Heart Island na ameriški strani, nato pa se po lepo urejenih potkah podate na ogled otoka in graščine. Zgodba pripoveduje, da je George Boldt med državljansko vojno brez denarja prispel iz Nemčije v New York. Njegove sanje so bile, da bi vodil hotel in zgradil tak grad, kot jih je videl v Evropi. Leta 1980 sta z ženo Louise odšla na izlet v narodni park 1.000 otokov in takoj, ko je zagledal otok, se je vanj dobesedno zaljubil in odločil, da bo na njem zgradil grad, ki ga bo posvetil svoji Louise v znak ljubezni. Pred gradnjo gradu je otok oblikoval v obliki srca, zato je postal Heart Island, in ne Hart Island, kot se je imenoval pred tem. Zgodba se ni končala srečno, saj je Boldtova žena umrla, še preden je bil grad dokončno zgrajen. Po njeni smrti je ostal celih 73 let nedotaknjen in prepuščen vetru, dežju, snegu in vandalom. Obnovitev in nadaljnjo gradnjo so nadaljevali šele leta 1977. Danes na otoku potekajo poročna slavja, družinski pikniki in turistični ogledi.

Na dnu Reke svetega Lovrenca so še danes steklenice, ki so jih odvrgli tihotapci
Po vojni, leta 1812, je postal lastnik ameriških otokov polkovnik Elisha Camp, ki jih je leta 1845 prodal Azariahu Waltonu za 3.000 dolarjev. Ta se je pridružil Andrewu Cornwallu in v nekaj desetletjih jima je uspelo, da je postal zaliv Alexandria poznan daleč naokrog. Prvi otok Manhatten Island so prodali za 40 dolarjev. Kmalu po državljanski vojni je število prebivalstva naraslo, razvila se je prometna infrastruktura in o njih so začeli pisati v časopisih, s tem pa se je povečalo tudi zanimanje za otoke. Mornarji so v tistem času zelo dobro poznali Reko svetega Lovrenca in njene rokave oziroma zalive, zato so pogosto tihotapili alkohol iz Kanade v ZDA ali obratno. Če so videli, da se bliža policija, so jih samo spustili v reko. Tako potapljači še danes pravijo, da lahko na dnu vidijo steklenice.

Če hočete doživeti Kanado, jo obiščite med junijem in oktobrom, ko so vse stvari odprte za ogled, pa še hladno ni. Če ne marate gneče, potem se raje odpravite junija ali septembra, saj je v tem času bistveno manj turistov. Vsekakor je to dežela, ki vas ne bo pustila ravnodušne.

Bojana Lekše
Prijavi napako
Komentarji
7up
# 15.11.2014 ob 15:19
In kaj mislite, da so bila ozemlja, ki so jih naselili slovani prazna? Kaj mislite, da se je zgodilo z osnovnimi prebivalci?
Vipavec
# 15.11.2014 ob 08:40
Pohvale.lep članek o izjemni dešeli. In fajn da ste ponudili tudi kar nekaj fotografij.
Pohvalno.
extremist
# 15.11.2014 ob 10:00
Hokej v Kanadi je religija in prevladuje nad vsemi drugimi stvarmi v njihovi državi...
Pa pri nas nogomet sploh nikoli ni bil nacionalni šport, tako da primerjava našega ali če hočete evropskega nogometa z kanadskim hokejem je naravnost smešna. Predvsem pa žaljiva do Kanadčanov.
nikhrast
# 15.11.2014 ob 18:01
BTW, pa poglej te stare semaforje po Sloveniji, 50 let stara tehnolgija, zdaj more biti vse LED. Pa rumena luč more svetiti dlje, posebno na velikih križiščih.
Poglej križišča na Floridi, pa ceste same, neverjetno lepo urejeno.

MrMis, sorry, Spellcheck mi ne dela, kje so pa tvoji diakritični znaki?

Quebec je res bolj zanimiv, več zgodovine tam, tam so se Francozi nasedli že kmalu po odkritju kontinenta. Če hočeš dolgcajt, pa se pelji preko Saskatchewana, sama ravnina, pa farme kjer ne vidiš konca.
mrMis
# 15.11.2014 ob 17:30
@nikhrast mene pa moti, k ne ves da se zanje pise skupaj :)
nikhrast
# 15.11.2014 ob 15:17
Ne vem zakaj so po Evropi semaforji pred križiščem in ne za križiščem; to me moti ko sem v Evropi, saj večkrat sploh ne viidm luč če sem prav na križišču.

Pa ne govoriti da so bili aborigini uničeni, seveda so precej trpeli, pa leta nazaj je bila mentaliteta priseljencev drugačna; samo zdaj je kar dobro poskrbljeno za nje, še svoje ministrstvo imajo, milijarde gredo za nje. Seveda pa je treba malo poskrbeti tudi za sebe, denar ne pomeni nič če ne upravljaš z njim pravilno.
trnik
# 15.11.2014 ob 17:01
Vse res kar je v clanku napisano, samo brez Quebeca bi bila Kanada zelo dolgocasna, sicer je pa samo zaradi Quebeca v Kanadi uradni tudi francoski jezik.
D-Wade36
# 15.11.2014 ob 09:25
Letos poleti sem bil v Kanadi, med drugim videl večino v članku omenjenega... Čestitke za odličen povzetek in lepe fotografije!
Bendit
# 24.02.2015 ob 19:49
Cak mal...
Danes predvsem na quebeški strani namenijo veliko časa in tudi sredstev za raziskovanje njihove zgodovine. Staroselci so se z obiskovalci iz Evrope srečevali na obalah Atlantskega oceana pred približno 1.000 leti, na kar spominjajo stavbe, napisi na kamnih in popotniški dnevniki. Indijanci in Evropejci so drug na drugega gledali iz popolnoma različnih kulturnih zornih kotov. Vendar so kmalu našli skupne interese v izmenjavi dobrin, s katerimi so trgovali.

Zdej pa mi ni jasno kje je nasla se 500 let...
nikhrast
# 16.11.2014 ob 16:15
Štiri mesece sem bil letos v Evropi, kot vsako leto, semaforji za križiščem me pa res motijo.
Poglej semaforje v Torontu, vsepovsod LED, pa za pešce koliko sekund bo še zeleno, no pa vseeno polno nesreč, včeraj so vozniki podrli sedem pešcev.
"Potholes" pa zadost, komunala jih stalno flika, pa kaj češ, to je isto po vseh velemestih.
Če hočeš dobre ceste, pejd na Florido, tam ni snega.
trnik
# 15.11.2014 ob 17:20
Ce bi v Evropi bili semaforji za kriziscem bi bilo se enkrat vec prometnih nesrec, kajti naprimer pri nas, 130 km na uro res ni potrebno prekoraciti se za 20 km, to pa mene zelo moti.
caott
# 15.11.2014 ob 15:07
Got land? Thank an Indian.

http://nativeharvest.com/node/164
caott
# 16.11.2014 ob 13:06
@nikhrast

Kdaj si bil ti nazadnje v Sloveniji da govoriš o 50 let stari tehnologiji v Sloveniji. Slabše ceste kot v Kanadi nimajo niti v Bosni. V Ottawi so šele letos postavl prvo informacijsko tablo na avtocesti...Po Torontu, Ottawi in Montrealu rabiš včasih zaradi lukenj na cesti terenca. Kanadčani se zgovarjajo na hudo zimo ampak dejstvo je da slabo in poceni gradijo - pejt na finsko in švedsko kjer so podobne zime, pa pri cestah ni primerjave s Kanado.
svobodan
# 15.11.2014 ob 08:40
...uničili so indijance, da se lahko šopirjo po njihovi zemlji...
Kazalo