Kostnica Sedlec pri Kutni Hori. Foto: Staša Lepej Bašelj

Ljudje pa ne obiskujemo le grobov naših najbližjih, temveč se znajdemo tudi na krajih, ki so jih zaznamovale tragedije in nesreče, kjer je v preteklosti kosila smrt in ki imajo nadih srhljivosti. Kraje, kot so npr. Auscwitz, Dachau, Jasenovac ... obiskujejo ljudje z veliko spoštovanja in pietete do mrtvih, takšni kraji so spomin, opomin in ozaveščanje človeštva, da se podobne zgodbe ne bi ponavljale. Nekatere ljudi pa takšni kraji preprosto privlačijo. Takšnemu turizmu pravijo tanaturizem (Tanatos = grški bog smrti), mračnjaški, temni ali "dark turism", saj ponuja drugačne vrste doživetij in občutij. Meja med etičnostjo in morbidnostjo je včasih prav tanka.

Svetovni vodnik Lonely Planet v svoji posebni izdaji The Blue List opisuje turistične kraje, ki so jih zaznamovali smrti in tragedije.

Češka ima kar nekaj takšnih krajev, ob katerih se obiskovalcem od srhljivosti ježi koža.

Kapucinska grobnica v Brnu

Na obrobju zelenjavne tržnice v Brnu stoji kapucinska cerkev Sv. Križa. Kapucini so prišli v Brno na začetku 17. stol. Zgradili so samostan in cerkev. Svoje mrtve brate so sprva pokopavali ob mestnem obzidju. Ko so dogradili cerkev, so mrtve prenesli v podzemne prostore pod cerkvijo in pod samostan. Tja so pokopavali svoje mrtve do konca 18. stol., ko so oblasti zaradi nevarnosti širjenja epidemij bolezni prepovedale pokopavanje v mestih in v kriptah. Kapucinska grobnica je zadnje počivališče 200 ljudi, od tega 150 pripadnikov kapucinskega reda, preostali pa so razni ugledni meščani, plemiči, dobrotniki in simpatizerji kapucinskega rodu. K zadnjemu počitku so bili položeni v letih 1656–1784. Njihova trupla so se ohranila zaradi dovršenega sistema prezračevanja, zaradi katerega je prišlo do naravne mumifikacije teles. Trupla so tako ostala nespremenjena več stoletij. Za ohranjanje trupel tako ni bila potrebna kemija, temveč genialen sistem pretoka zraka, ki je preprečeval proces gnitja. V stenah grobnice je bilo prvotno 60 odprtin, skozi katere je pihljajo, s čimer se je ustvarjala naravna ventilacija. Danes je ohranjenih še 14 odprtin. Kapucinske grobnice so začeli intenzivneje obnavljati po l. 1990. Vse mumije ohranjajo in vzdržujejo restavratorji in klimatologi, ki zagotavljajo najboljše klimatske pogoje za njihov obstoj. Ljudje, ki ležijo mumuficirani v tej grobnici, imajo imena in priimke, znani so njihovi osebni podatki, družinske korenine in opisi njihovih življenj. Za njihovo identifikacijo so si strokovnjaki pomagali z zgodovinskimi pisnimi viri in z najnovejšimi forenzičnimi metodami.

Foto: Staša Lepej Bašelj

Kapucini so svoje mrtve brate pokopavali na zelo preprost način, kot je bilo preprosto tudi njihovo življenje, posvečeno revščini. Pokojnega so pripeljali v grob in ga polegli na gola tla, pod glavo so mu dali kamen ali zidak, v roke pa miniaturno izdajo pravil sv. Frančiška in izjavo, s katero se je pokojni, ko je bil še živ, zaobljubil redu kapucinov. Le tisti menihi, ki so doživeli 50 in več let, so imeli po smrti manjši privilegij – pokopali so jih namreč s preprostim lesenim križem.

Za razliko od skupne grobnice bratov kapucinov pa telesa uglednih meščanov počivajo v hrastovih in bukovih krstah, ki so pokrite s steklenimi pokrovi. Vsaka krsta je označena s kovinsko identifikacijsko ploščico. Nekaj krst je še prvotnih, poslikanih z izvornimi baročnimi poslikavami.

Nad vhodom v kapucinsko grobnico je latinski napis Tu fui – Ego eris, ki kratko pomeni: "Jaz sem bil, ti še boš," ali drugače: "Bil sem, ti še boš."

V naslednjih sobanah so krste z znanimi meščani Brna. Vsak izmed njih ima svoje ime in svojo življenjsko zgodbo. Telesa so še vedno odlično ohranjena, obrazi pa kljub stotinam let od njihove smrti prepoznavni. Najbolj pretresljiva je zadnja sobana, kjer ležijo trupla menihov. Mrtve menihe loči od obiskovalcev zgolj steklena stena. Nad na golih tleh ležečimi telesi je srhljiv napis: "Kar ste vi, smo bili nekdaj mi. Kar smo mi, boste nekoč vi."

Obiskovalci si to kraljestvo mrtvih in razstavljene "eksponate" ogledujejo v spoštljivi tišini in pieteti do počivajočih soljudi. Če je življenje, je tudi smrt. Različni v življenju, enaki po smrti. Tem mrtvim ni usojeno, da bi docela zapustili ta svet. Njihova duša je odšla, telesa pa so ostala. Mislim o smrti in minljivosti se ni mogoče izogniti. Nehote pa se porodi vprašanje, ali ni tole razkazovanje na neki način skrunjenje ljudi, ki jim obiskovalci ne dovolijo počivati v miru njihovega večnega sna.

Kostnica pod cerkvijo sv. Jakoba v Brnu

Večji del kostnice pod cerkvijo sv. Jakoba v Brnu je neposredno pod cerkvijo in tudi vhod vanjo je bil prvotno iz cerkve. L. 2001 so nameravali trg na novo tlakovati, zato so mestne oblasti naročile arheološko raziskavo trga okrog cerkve, pri delih pa so naleteli na kostnico. Brnska kostnica je najbolj ohranjena in druga največja v Evropi, takoj za pariškimi katakombami. Kostnico so gradili v letih 1722–1724, pokopališče pa je bilo na tem mestu že pred najmanj 600 leti. Najstarejši človeški ostanki, shranjeni v tej kostnici, so iz 15. do 16. stol., morda so tudi starejši, ker raziskave še niso končane. Pokopi so bili v krstah, grobovi pa so v več plasteh. Ko se je končal čas trohnenja mehkih tkiv (10–12 let), so ostanke trupel odstranili in jih prenesli v posebne podzemne objekte – kostice, na isto mesto pa so pokopali drugo truplo. S tem so prihranili prostor, ki ga je bilo premalo. Kostnica se je sprva polnila počasi, v 18. stol. pa so oblasti ukinile cerkvene grobnice in prepovedale pokopavanje v mestih. Hitro polnjenje kostnic je bilo tudi posledica srednjeveških epidemij kuge in kolere ter 30-letne vojne. Ocenjujejo, da je v kostnici okrog 50.000 ostankov trupel.

Kostnica v Brnu. Foto: Staša Lepej Bašelj

Vhod v kostnico je bil nekdaj prek stopnišča sredi cerkvene ladje. V 18. stoletju se je kostnica popolnoma napolnila, tako da so našli skeletne ostanke celo na stopnišču. Kostnico so takrat zaprli in stopnišče pokrili s kamnito ploščo, okrog cerkve so odstranili številne nagrobnike ter prostor tlakovali. Sčasoma so na kostnico pozabili, prav tako tudi na njeno velikost in lokacijo. L. 2012, več kot 10 let po odkritju tega edinstvenega pomnika smrti, so kostnico odprli za javnost. Pred odprtjem so ostanke prebrali, očistili in obnovili ter jih znova položili k večnemu počitku. Zaradi velikega zanimanja javnosti so vhod v kostnico prestavili iz cerkve, da ne bi številni obiskovalci motili cerkvenih slovesnosti in obredov. Čeprav se sliši čudno, so kostnico zdaj oživili in jo spremenili v svet kraj, v sveto mesto.

Vhod v kostnico, ki leži le nekaj metrov pod najbolj prometno mestno cesto v Brnu, je skozi težka železna vrata, podboji in obok nad vrati so iz opeke. Podzemni hodniki so osvetljeni s šibko skrivnostno svetlobo. Stene kostnice so obložene s kostmi in lobanjami. V prostorih se sliši nežna klasična glasba, kljub tišini je komaj slišna. Glasbo je posebej za kostnico ustvaril češki skladatelj in glasbenik Miloš Štědroň (2013), rojen leta 1942 v Brnu. Podzemne prostore krasijo umetniška dela, ki opisujejo minljivost življenja, na zidovih so verzi in psalmi.

V podzemnih katakombah se razen tihe glasbe ne sliši ničesar. Obiskovalci diskretno in spoštljivo hodijo skoraj po prstih. Ob pogledu na te lobanje, dupline brez oči in ust, ki so nekoč imele obraze, ki so živele, se smejale, jokale ... Razmišljajo o njihovih usodah, pa o svojih, o svojih bližnjih, ki so še z njimi, a bodo nekoč odšli, o tistih, ki so jih že zapustili.

Na izhodu iz podzemnih katakomb smrti je trgovina, ki spada h kostnici. Obiskovalci lahko kupijo obeske za ključe in magnetke v obliki lobanje, majčke in skodelice za kavo, svinčnike, sestavljanke ter razne druge spominke z motivi kosti in lobanj ter replike lobanj v naravni velikosti. Kdo si želi piti kavo iz skodelice, iz katere zrejo vate prazne dupline oči? "Jih kar precej prodamo," razložijo prodajalke. No ja, okusi so različni.

Katakombe Klatovy

Kripta jezuitske cerkve Brezmadežnega spočetja in sv. Ignacija, danes poznana bolj kot katakombe Klatovy, je bila zgrajena med letoma 1656 in 1676. Grobnica je zadnje počivališče članov jezuitskega reda in njihovih dobrotnikov, ki so spadali med lokalno plemstvo, vojsko in med ugledne meščane. Med letoma 1676 in 1783 je bilo položeno k počitku več kot 200 trupel. Nekatera telesa počivajo tukaj že več kot 400 let. Katakombam in mumijam je pred petimi leti že grozilo izumrtje, potem pa jim jih je s pomočjo evropskih sredstev uspelo obnoviti in ohraniti.

Katakombe Klatovy - pogled s cerkvenega zvonika. Foto: Staša Lepej Bašelj

Človeška telesa počivajo v hrastovih krstah, ki so obložene s hmeljem, ki ima antiseptične učinke. Krste so pokrite s steklenimi pokrovi. Vsaka krsta je označena s svinčeno identifikacijsko ploščo. Trupla so se postopoma mumificirala na enak način kot v kostnici v Brnu ‒ s pomočjo zraka, ki se je dovajal v grobnice z dobro zamišljenim sistemom prezračevalnih kanalov. Zaradi naravnega prezračevanja so se telesa naravno in spontano sušila, tako da so trupla danes težka le še 8–10 kg. Ventilatorski sistem, ki vodi ven prek cerkvene strehe, zagotavlja relativno stabilno temperaturo in vlažnost zraka. Trupla so zato ostala nespremenjena več stoletij. Za ohranjanje trupel ni bila potrebna kemija, temveč tako kot v kostnici v Brnu dovršen sistem pretoka zraka, ki je preprečeval proces gnitja in propadanja.

Ko so cerkev l. 1930 obnavljali, so gradbeni odpadki ovirali ventilatorski sistem, kar je povzročilo popolno spremembo atmosfere v kripti in večina mumij je takrat nesrečno razpadla. Leta 1937 so zato 140 mumij pokopali v skupinski grobnici na pokopališču ob cerkvi sv. Jakoba. Ta grobnica je označena s spominskim znamenjem.

Trenutno je v kripti 30 mumificiranih trupel, ki so na ogled javnosti. 7 mumij pa je shranjenih posebej in niso na ogled. Vse mumije ohranjajo in vzdržujejo restavratorji in klimatologi, ki jim zagotavljajo najboljše klimatske pogoje za njihov obstoj. Katakombe s svojo atmosfero in vzdušjem povezujejo večnost in smrt, postale so simbol Klatovyja, ki spominjajo na zgodovino mesta in jezuitskega reda. Obiskovalec lahko vidi obraze jeziutov, ki so živeli in delali v tem kraju, ki so gradili cerkve, šole in druge ustanove ter pomagali ustvarjati podobo mesta, ki je vidna še danes. Njihova arhitektura je spremenila podobo mesta. Danes so katakombe sicer samostojen spomenik, vendar pa so še vedno del cerkve, kot so to že od nekdaj.

Poleg mumij si je v katakombah mogoče ogledati predmete, oblačila, gospodinjske pribore, cerkvene predmete, dokumente, zgodovinske listine ipd., ki prikazujejo življenje jezuitov v tem mestu od začetka do danes. Delčke življenj ljudi, ki počivajo v teh katakombah, si je mogoče ogledati tudi na multivideo posnetkih.

Katakombe Klatovy. Foto: Staša Lepej Bašelj

Ljudje, ki ležijo mumificirani v kriptah, imajo imena in priimke, znani so njihovi osebni podatki, družinske korenine in opisi njihovih življenj. Dolga leta pa identiteta trupel ni bila poznana. Pri njihovem odkrivanju so si strokovnjaki pomagali z zgodovinskimi pisnimi viri in z najnovejšimi forenzičnimi metodami. V kripti si je tako mogoče ogledati v naravni velikosti človeško podobo rekonstruirane Agnes (Anežke) Kunhuta Příchovský, ki se je rodila leta 1612. Umrla je oktobra 1678 v starosti 66 let. Prava Anežka leži zraven svoje makete, mumificirana v leseni krsti, pokrita s steklenim pokrovom.

Obiskovalci katakomb si razstavljene "eksponate" ogledujejo v spoštljivi tišini in pieteti do počivajočih soljudi. Če je življenje, je tudi smrt.

Kostnica Sedlec pri Kutni Hori

V 12. stolejtu so v Sedlecu pri Kutni Hori zgradili cistercijanski samostan. Opat Jindrich se je leta 1278 po naročilu kralja Otokarja II. vkrcal na ladjo in odšel na diplomatsko misijo v Sveto deželo. Z Golgote, s hriba blizu Jeruzalema, na katerem je bil križan Kristus, je na Češko v lončeni posodi prinesel prgišče zemlje in jo raztresel na pokopališče v Sedlecu. Od takrat je postalo pokopališče popularno in poznano kot sveta zemlja. Premožni ljudje iz Češke in tudi iz preostale Evrope, npr. iz Poljske, Belgije, so si želeli biti pokopani v sveto zemljo. Pokopališče je postalo premajhno v obdobju srednjega veka, zlasti v času epidemij kuge in husitskih vojn, ko so na njem pokopali približno 40.000 do 70.000 trupel.

V 14. stoletju je bila poleg pokopališča zgrajena cerkev Vseh svetih, prvotno v gotskem slogu. Da bi sprostili prostor na pokopališču, so menihi v 16. stoletju kosti prestavili v cerkev. Legenda pravi, da je to delo opravljal napol slepi menih, ki je kosti sestavil v obliko piramid, ki jih je postavil vsako v en vogal kostnice. Ko je svoje delo končal, se mu je vid čudežno povrnil.
Cerkev in kostnica sta v naslednjih letih propadali, saj ni bilo denarja za vzdrževanje in obnovo. Položaj se je začelo izboljševati v 17. stoletju, ko so začeli samostan in druge zgradbe v Sedlecu počasi restavrirati. Takrat že opuščeno pokopališče in cerkev Vseh svetih sta čakala na obnovo, ki jo je v 18. stoletju začel češki arhitekt Jan Santini – Aichl in cerkev prenovil v baročnem slogu. Kosti tisočih ljudi je dvignil iz grobov in jih prestavil v cerkev. Okrasitev cerkve so zaupali češkemu rezbarju Františku Rintu, ki je bil doma v bližnjih Čeških Skalicah in je bil zaposlen pri družini Schwarzenberg. Rint je iz človeških kosti nekaj stoletij po njihovi smrti sestavil srhljive skulpture in umetnije, ob katerih se obiskovalcem pri vstopu v kostnico naježi koža. František Rint pa kosti ni sestavljal sam, temveč so mu pri tem grotesknem delu pomagali žena in celo otroci. Sestavljanje umetnin iz kosti je trajalo 10 let. Osnovni namen kostne arhitekture je bil, da se v kostnici sprosti prostor, da se kostnica očisti in postane prostor bolj uporaben. Mojster Rint je v kostnici pustil svoj podpis, sestavljen iz – kajpak – kosti. Kaj le je mislil češki rezbar, ko je zlagal in sestavljal kosti odraslih in otrok? Je takšno zlaganje jemal zgolj kot običajno delo, ki mu je prineslo zaslužek in možnost za preživetje? Je premišljeval, komu je pripadala medenica, preden jo je nanizal na lestenec? Je kdaj pomislil, kakšne barve so bile oči, ki so že zdavnaj strohnele in so nekdaj strmele iz zdaj praznih očesnih duplin? Kakšni so bili lasje, ki so pokrivali zdaj golo lobanjo? Kaj je bil človek, čigar kolenski sklep sestavlja podobo knežjega grba, po poklicu, s čim se je ukvarjal, kaj ga je veselilo? Je Rint ob tem čutil gnus, morda strah, grozo, obžalovanje? Je reševal svojo dušo z vsem spoštovanjem, usmiljenjem in pieteto do umrlih, ali je opravljal svoje delo s črnim humorjem in grotesknimi dovtipi?

Turistični spominki v kostnici. Foto: Staša Lepej Bašelj

Prvi vtis ob vstopu v kostnico je šokanten. Oči obstanejo na zavesah iz niza lobanj, ki zastirajo visoka gotska okna. Na sredi kostnice visi lestenec, sestavljen iz vseh kosti človeškega telesa. Medenice in stegnenice so povezane s kolki, čeljusti tvorijo posebne okraske, na lobanjah so pritrjene sveče. Podobna mojstrovina je približno meter visok grb knežje družine Schwarzenberg, ki je prav tako sestavljen iz človeških kosti. Ne manjkajo krščanski simboli, kot križ, monštranca, kelihi ‒ vse iz človeških kosti. V kotih kostnice so postavljene štiri piramide, zložene iz kosti in oblikovane v zvon. Nekatere lobanje so preluknjane ali počene, še stoletja pozneje se vidi, da je lastnike doletela nasilna smrt. Zvezdnati obok v prezbiteriju obuja zavedanje nematerialnega sveta. Na kosteh leži stoletni prah. Človek! Prah si in v prah se povrneš.

Marsikomu se zdijo skulpture iz kosti skrunitev trupel in človeškega dostojanstva. Tej cerkvi so očitali, da je nečloveška, morbidna, sprevržena, nekulturna, satanistična, kultna in podobno. A vendar je čisto navadna cerkev, zgrajena iz kamna in opeke. V njej je, tako kot v drugih cerkvah, Kristus na križu. Le kosti v njej so prave. Pravi je občutek smrti. In občutek miru.

Težko se je sprehajati med ostanki človeških trupel, ne da bi imeli občutek zlorabe, greha, žalitve in skrunitve. Sodobni človek ne prenese pogleda na kosti. Truplo globoko zakoplje in pokoplje ali ga zažge, upepeli. Prepričan je, da ga nihče več ne bo videl. Kosti srečamo le še v kakšnem muzeju ali laboratoriju za medicinske poskuse. Na drugih mestih trupla niso zaželena, so celo prepovedana, navadno povezana z zločinom ali nečim, kar je v nasprotju z zakonom, moralo ali družbeno sprejemljivostjo.

Atmosfera v kostnici je zelo posebna. Prostor si je bolje ogledati takrat, ko v njem ni veliko ljudi, ko ni hrupa, tihih razlag turističnih vodnikov, pridušenega hihitanja in selfijev. Šele takrat se lahko kostnica začuti v celoti, z vsemi čuti in čustvi, začuti se mirnost, spokojnost ter moč in intimnost smrti. Obiskovalec se zave kratkosti in omejenosti življenja. Na tem mestu spregovori smrt s svojo lastno konverzacijo in nas prisili, da premišljujemo o veliki skrivnosti življenja in smrti. Ob vrsti drobnih lobanj, ki so nekoč pripadale otrokom, ki niso utegnili dorasti in se postarati, zavedanju, da smo v smrti vsi enaki, da ni razlik med bogatimi in reveži. Prazne očesne dupline lobanj so lahko od kogar koli. Spol, družbeni status, položaj, ugled, čast, bogastvo … ‒ vse te "vrednote" ne pomenijo nič. Smrt je edina pravična in nihče ji ne more uiti. Z njo morajo oditi zastopniki vseh stanov, vseh starosti in družbenih položajev. Človek je minljiv, v velikanskem vesolju je manj kot delček prahu. Komaj se rodi, že ponikne v nič. Večina ljudi se boji smrti, ne more je sprejemati, zdi se jim nesmiselna. Zadnje, na kar pri sebi in svojih bližnjih pomislimo, je smrt. Ta se dogaja drugim, nam (še) ne, vsaj ne zdaj. Mogoče pozneje, ko bomo stari, bolni, betežni … Slepimo se, da imamo še dovolj časa. Morda pa ne. Morda je danes naš zadnji dan, zato moramo sprejemati smrt kot del življenja in dati vsakemu trenutku, ki ga živimo, vsebino. S takšnimi mislimi in občutki odhajajo obiskovalci iz te čudne in skrivnostne grobnice in se poslovijo od tisoče duš, ki lebdijo v tišini češke kostnice. Ko stopiš na cerkveni prag in te pozdravi dan, svetloba, zadihaš s polnimi pljuči. Danes še ni tisti dan. Danes je še življenje.