Danes pa spada zaradi vojn, kriz, politične nestabilnosti, oboroženih spopadov, nezaposlenosti in kaosa po marsikaterih raziskavah med najnevarnejše države na svetu. Nekdanji ameriški predsednik Clinton je Kašmir označil za najnevarnejši prostor na vsem svetu. Ceste in cestni prelazi v tej pokrajini štejejo za ene najvišjih na svetu. Vendar pa popotnik ne zazna, da bi bil v teh krajih kakor koli ogrožen. Povsod je sicer veliko vojske, a so ljudje prijazni in gostoljubni. Še kako pa občuti, kako nevarne so njihove ceste z vidika prometne varnosti.

Cesta na vrhu sveta. Foto: Staša Lepej Bašelj

Cesta med Srinagarjem (Kašmir) in Lehom (Ladak)
Srinagar, glavno mesto Kašmirja, povezuje z Ladakom cesta, imenovana National highway NH 1D ali NH 1. Zgrajena je po zelo težkem in nevarnem terenu in sledi zgodovinski trgovski poti Svilni cesti. Leži na tromeji Pakistana, Indije in Kitajske, s tem, da je ta meja premikajoča, saj jo Kitajci kar naprej premikajo. Skupna dolžina ceste od Srinagarja do Leha je okrog 430 km. Na poti sta dva najvišja prelaza Fotu La na višini 4.108 m in Zoji La na višini 3.528 m. Ta cesta je bila v 17. in 18. stoletju ozka gorska steza, ki je bila prehodna le s poniji. Po njej so tovorili blago, največ volno pašmino za proizvodnjo šalov in rut v Kašmirju. V 19. stoletju so pot toliko razširili, da so lahko vozili po njej tudi z vozovi. V 50. letih 20. stoletja je Kitajska skrivaj zgradila 1.200 kilometrov vojaške ceste, ki je potekala od Sinkianga do zahodnega Tibeta. Indijci so to cesto odkrili leta 1957 in jo leto pozneje potrdili s kitajskimi zemljevidi. Cesta na kitajski strani se je izkazala za zanesljivo oskrbovalno linijo, kar je Indijce spodbudilo, da so tudi na svoji strani zgradili cesto za oskrbo in mobilizacijo vojaških enot. Od leta 1974 je nekdanja vojaška cesta odprta tudi za civilni promet, vendar so na njej še vedno vojaške kontrolne točke.

Cestni delavci delajo v neznansko težkih pogojih. Foto: Staša Lepej Bašelj

Seveda si pod pojmom "highway" v Indiji nikakor ne smemo predstavljati avtoceste, kot jih poznamo v Evropi. Še najbolj ustrezen je opis, da je to pač cesta, po kateri vozijo avtomobili, tovorna in druga vozila, pa tudi konji in razne vprege, pri čemer pa je precejšen del ceste makadamski, brez varovalnih ograj, robnikov in z neutrjenimi bankinami, na določenih mestih pa tako ozek, da srečevanje dveh vozil ni mogoče.

BRO – Organizacija za obmejne ceste
Cesto med Srinagarjem in Lehom oskrbuje in vzdržuje BRO – Border road organization (Organizacija za obmejne ceste), ki je bila ustanovljena leta 1960 in ima sedež v New Delhiju. BRO sestavljajo častniki in vojaki iz indijske vojske, inženirji tehničnih strok, vojaška policija, vojaški uslužbenci in razne druge vojaške službe. BRO gradi in vzdržuje ceste, predore in mostove ter skrbi za preventivo na cesti. BRO deluje v 21 državah, poleg Indije še v Afganistanu, Šrilanki, Butanu …

Vsako zimo se BRO v teh gorah bori s snegom, vse leto pa popravlja poškodbe, ki jih povzročajo zemeljski plazovi. Cesta je od oktobra do maja zaprta zaradi snega, nemalokrat pa je zaprta tudi v poletnem času zaradi zemeljskih plazov, udorov, kamenja in prometnih nesreč. Cesto morajo spomladi, ko skopni sneg, vsako leto znova graditi.

Dolina Nubre. Foto: Staša Lepej Bašelj

Vzdrževanje ceste je zelo zahtevna naloga, ki jo opravljajo cestni delavci, veliko jih je iz sosednjih držav, med njimi so tudi ženske. Pogoji dela so izjemno težki, saj delajo v neznansko težkih naravnih in vremenskih pogojih. Zaradi višine in pomanjkanja kisika morajo delavci vsako uro počivati. Delo ni stalno. Za indijske razmere so plače vzdrževalcev cest visoke, okrog 16 tisoč rupij na mesec (200 evrov). Veliko dela opravijo ročno, s krampom in lopato in z malo gradbene mehanizacije ter v ekstremno težkih vremenskih razmerah.

Projekt gradnje in vzdrževanja cest organizacije BRO se imenuje HIMANK. V sklop tega projekta spadajo tudi zanimivi napisi ob cestah, ki opozarjajo na varno vožnjo, pa tudi na življenjske modrosti, kot npr.

· Cestni znaki so znaki za življenje.
· Bodi rajši gospod Zadnji kot zadnji gospod.
· Ne mešaj hitrosti in alkohola.
· Nesreče se ne zgodijo same od sebe, imajo svoj vzrok.
· Po pitju alkohola je vožnja nevarna.
· Vozijo naj te konjske moči in ne moči ruma.
· Si namenjen na zabavo? Zakaj potem voziš tako grdo?
· Tvoja družina čaka nate. In ne na novico o tvoji nesreči.

Ena kontrolnih točk. Foto: Staša Lepej Bašelj

Indijski novinar in fotograf Ajay Jain je leta 2008 prevozil 10 tisoč kilometrov po indijskih cestah in predvsem na območju Himalaje fotografiral omenjene napise ter jih objavil v knjigi.

Vožnja po gorski cesti od Srinagarja do Leha
Prvi večji postanek na poti iz Srinagarja je 80 kilometrov oddaljen Sonamarg. Vas ima okoli 400 prebivalcev, ki pa tam niso stalno naseljeni, saj je v zimskem času vas nedostopna. Leži na 2.800 metrov nadmorske višine. Obdajajo jo veličastni himalajski vrhovi, nekateri so visoki več kot pet tisoč metrov, in dva velika ledenika, ki pa ju v zadnjem času ogroža globalno segrevanje. To sta ledenik Kolhoi in ledenik Machoi. Sonamarg je postajališče za popotnike z avtomobili in tovornjakarje in izhodišče za trekinge do ledenikov, gorskih jezer in vrhov.

Kharong La, cesta na prelazu se vzpne na 5.602 metra. Foto: Staša Lepej Bašelj

Od tu naprej postaja cesta vedno bolj ovinkasta, krušljiva in nevarna. Potniki v avtomobilih na zunanji strani neutrjenega cestišča mižijo in rajši ne gledajo navzdol. Promet se vsake toliko časa ustavi, ker je zaradi okvare obtičal tovornjak ali leži na cesti kamenje, mimo katerega se ne da priti. Cestni delavci odkopljejo kamenje in zemljo in sprostijo promet, da poteka izmenično. Vedno se sproži kak plaz, ki ga je treba hitro sanirati, sicer promet popolnoma obstane. Če cestnih delavcev ni, priskočijo na pomoč vozniki in potniki v avtih in z golimi rokami odstranijo plaz. Cesta se vedno bolj vzpenja, vedno bolj ozka je in razrita, prepadi pa globlji. Del ceste je asfaltiran, a asfalta manjka, saj so ga odnesli plazovi. V makadamu so globoke luknje, avti poskakujejo preko kotanj in vozijo v oblakih prahu. Vidljivost je zaradi prahu nikakršna. Vožnja je divja in adrenalinska, a domači vozniki suvereno obvladajo volane in spretno krmarijo po ovinkih. Na nepreglednih ovinkih so prometni znaki, ki voznike pozivajo k hupanju, saj se ne ve, kakšno vozilo se bo prikazalo izza ovinka, kako široko bo in po katerem delu ceste bo vozilo. Najhuje je pogledati navzdol in videti razbitine avtomobilov, ki jih je odneslo s ceste v prepad. Če vozilo zdrsne s ceste, mu ni rešitve. Na strmem pobočju ni ovire, ki bi ustavila kotaljenje naravnost v brezno. Želodci turistov so razmehčani, domačini pa so popolnoma mirni, vajeni še česa hujšega od slabe ceste. Ta cesta vsekakor ni za nedeljske voznike, temveč le za izkušene. Pogoj je še, da je vozilo zanesljivo in močno, najbolje štiripogonsko. Vožnja zahteva neizmerno voznikovo pozornost. Ob dežju in nevihtah je cesta zaradi blata in močnih vetrov ali sneženja skoraj neprevozna.

Kolesarski spust po eni najvišjih cest na svetu. Foto: Staša Lepej Bašelj

Cesta, ki vodi v nebesa
Čim višje se vzpenja cesta, bolj spektakularni razgledi se prikazujejo. Čudovit je pogled navzdol, na kačaste ovinke, z oblaki prahu, ki se valijo po njih. Veličasten je pogled na okoliške vrhove. Gore so popolnoma gole, neporaščene, brez drevja, nekateri deli so pokriti z nizko travo in mahom. Skale so lapornate, krušljive in plazovite. Na najvišjih vrhovih so zaplate snega. Cesta, ki vodi v nebesa in to na dva načina. Kot prispodoba zaradi surove lepote tukajšnje narave ali naravnost v nebesa (ali pekel), če se znajdeš v statistiki vsakoletnih žrtev te ceste.

Na tem delu ceste so začeli gradnjo 14 kilometrov dolgega predora, ki bo zmanjšal čas vožnje s treh ur na 15 minut. Ko bo predor zgrajen, bo najdaljši dvosmerni predor v Aziji, cesta pa bo nato prevozna vse leto.

Prelaz Zoji La velja za enega najbolj nevarnih cestnih prelazov na svetu. Od tod se cesta nato počasi spušča navzdol. Pokrajina je pusta, brez drevja in grmičevja in domala neposeljena. Posameznih hiš sploh ni. V teh krajih ljudje ne morejo živeti sami, ker so življenjski pogoji pretežki. Narava je lepa v svoji divji, surovi lepoti, a neusmiljena za preživetje.

Običajni prizori na tej cesti ‒ dolina Nubre. Foto: Staša Lepej Bašelj

Vhod v Ladak
Prelaz Zoji La je vhod v Ladak ali z druge strani – vhod v Džamu in Kašmir. Ladak slovi po svoji odmaknjeni gorski lepoti in kulturi. Obdan z visokimi himalajskimi gorami, ki segajo do 5.500 metrov in Tibetansko planoto, je bil dolgo skrit očem zahodnega sveta. Njegova zgodovina in kultura sta tesno povezani s Tibetom in ne z Indijo. Ladak je bil v preteklosti križišče pomembnih trgovskih poti, vendar so v 60. letih 20. stoletja kitajske oblasti zaprle meje s Tibetom, zato se je mednarodna trgovina zaprla, razen za turizem. Indijska vlada si prizadeva znova obuditi turizem v Ladaku. V vsej pokrajini je močno prisotna indijska vojska. Ledenik Siačen v najsevernejšem delu Ladaka je od leta 1984 kraj stalnih vojaških spopadov med Indijo in Pakistanom ter najvišje bojišče na svetu.

Pravijo, da v Ladaku nebo poljublja zemljo, saj se visoki vrhovi domala dotikajo oblakov in neba, cesta pa je življenjska črta, ki veže ljudstvo Ladaka s preostalim svetom. Ta visokogorska puščava je v zimskih mesecih odrezana od sveta. Pozimi se potopi v zimsko spanje, domačini živijo takrat spet svoj pradavni ritem in svoja od vseh odmaknjena življenja.

Peščene sipine v dolini Nubre so ena največjih turističnih atrakcij. Foto: Staša Lepej Bašelj

Drugi najhladnejši naseljeni kraj na svetu
Prva glavna vas po vstopu v Ladak je Dras, ki velja za drugi najhladnejši naseljeni kraj na svetu (prvi je v Sibiriji). Zimske temperature tam padejo do ‒45 stopinj Celzija, povprečne temperature pozimi pa so ‒29 stopinj Celzija. Rekord v najnižji temperaturi so dosegli leta 1995, ko je temperatura padla na ‒60 stopinj Celzija. V Drasu živi okrog 1.200 trdovratnih in na vse pogoje bivanja prilagojenih ljudi, ki so zmožni preživeti skrajno hladne razmere. V poletnih mesecih je vas izhodišče za izlete in trekinge. Tukajšnja narava je čudovita, saj na pašnikih zacvetijo prave planjave gorskega cvetja.

Življenje domačinov je trdo, narava neusmiljena in kruta. Ekstremne podnebne razmere narekujejo, da ljudje živijo skromno, z velikim spoštovanjem do narave, do naravnih sil, do tradicije in pomirjeni sami s seboj. Tamkajšnji ljudje so dostojanstveni in ponosni na svojo kulturo, na svoje izročilo. Živijo skupaj z naravo in iz nje iztisnejo največ, kar se da. Še tako droben plod, zaplata rodovitne zemlje, kos lesa, izvir vode ... vse je izkoriščeno, uporabno na vse mogoče načine, nič ni zavrženo.

Khardung La – najvišji prelaz na svetu, ki pa v resnici ni
Od glavnega mesta Leha vodi gorska cesta v dolino Nubre. Cesto so zgradili leta 1976, za javna motorna vozila pa je odprta od leta 1988. Cesta je strateško izredno pomembna, tudi zanjo skrbi BRO in se uporablja za oskrbo ljudi v dolini Nubre in za vojsko na ledeniku Siačen.

Cesta je deloma asfaltirana, a tudi tu je asfalt na nešteto mestih poškodovan zaradi plazov, padajočega kamenja in deročih voda. Čisto običajno je, da se po cesti vije neskončno dolg konvoj vojaških vozil. Veliko je motoristov na težkih motorjih, ki jih navdušuje adrenalinska vožnja po teh ovinkih.

V dolini Nubre še živi okrog 200 dvogrbih kamel. Foto: Staša Lepej Bašelj

24 kilometrov od Leha je kontrolna vojaška točka South Pullu (4.663 metrov), kjer potniki izstopijo in pokažejo potne liste in dovolilnice za prehod v dolino Nubre. Za vstop vanjo je treba plačati pristojbino v znesku 5 evrov (taksa za okolje, prispevek Rdečemu križu in taksa za dovoljenje).

Gorski prelaz Khardung La je 40 kilometrov oddaljen od Leha in je najvišje ležeča cesta za motorna vozila na svetu. Spominski kamen na najvišjem delu ceste označuje višino 18.380 čevljev, kar je 5.602 metra. Vendar pa je ta višina sporna, pravilna višina naj bi bila "le" 17.582 čevlja, kar je 5.359 metrov. Najvišji cestni prelaz na svetu je Umling La (5.883 metrov), ki je tudi v Ladaku, približno 250 kilometrov južno od Leha. Khardung La pa na lestvici najvišjih cest na svetu zaseda 11. mesto. Domačini pa vseeno razglašajo Khardung la za najvišje ležeči cestni prelaz na svetu.

Vendar cesta ni najvišja točka prelaza. Nad cesto se dviga manjša vzpetina, na kateri je tempelj Khardungla gompa, v njegovi okolici vihrajo molilne zastavice.

Postanek na vrhu prelaza Khardung La je seveda obvezen. Zrak je redek in rezek, hladno je. Popotnik občuti vrtoglavico in težko diha. Hoja je rahlo omotična in opotekava, kot pri pijancu. Zemlja pleše ... Običajen človek, ki ni alpinist, redko stoji tako visoko na zemlji. Gneča na vrhu prelaza je nepopisna, posebno ob dveh tablah, ki označujeta vrh sveta. Za fotografiranje se je treba postaviti v vrsto. Opozorilne table potnike opozarjajo, da so na zelo veliki višini, da naj se izogibajo naporom in naj se na vrhu ne zadržujejo več kot 30 minut. Če opazijo znake slabosti, vrtoglavice, pomodrelost in mravljinčavosti prstov, če se pojavijo bruhanje, kašelj, bolečina v prsih, pa je treba nemudoma poiskati medicinsko pomoč pri tukajšnji vojski.

Tukajšnje turistične agencije organizirajo spuste z gorskimi kolesi s prelaza Khardung La do Leha, kar je 40 km razdalje. Kolesa in čelade pripeljejo do vrha prelaza džipi. Spust s kolesi z enega najvišjih cestnih prelazov na svetu do Leha stane 25 evrov. Čisto na začetku se cesta rahlo dvigne, potem pa samo še dol, dol. Kolesarji vsi po vrsti navdušeni zagotavljajo, da je vožnja adrenalinska in nepozabna.

Višje z vozili ni mogoče priti. Foto: Staša Lepej Bašelj

Dolina Nubre
Na drugi strani prelaga Khardung La je dolina Nubre. Cesta se vijuga globoko spodaj. Pod njo je opaziti nekaj raztreščenih in zmečkanih vozil, za katere se vožnja očitno ni dobro končala. Pokrajina je eno samo kamenje in puščava, brez drevja, pravzaprav brez bilk, še trave ni. Surova in neusmiljena narava, brez pogojev za življenje. Po 15 kilometrih vožnje od prelaza je druga kontrolna točka North Pullu. Potnikom spet pregledajo papirje.

Cesta po dolini Nubre je lepša, izvije se iz hribov in pelje po prostrani dolini reke Shyok. Ljudje so kljub trdi naravi in težkim življenjskim pogojem že stoletja živeli v odročni dolini Nubre, odrezani od sveta. Trenutno je dolina pod vojaškim nadzorom, saj se meje te doline dotikajo Pakistana in Kitajske. Če domačinom česa zmanjka, jim pripelje vojska. Poleti je dolina relativno topla, pozimi pa temperature padejo na ‒40 stopinj Celzija. Dolina leži na 3.000 metrih nadmorske višine, za turiste pa je dostopna od leta 2009.

V tej knjigi so zbrani najboljši prometni znaki na tej cesti. Foto: Staša Lepej Bašelj

Ker dolino z vseh strani varujejo visoke gore, ima blago klimo, zaradi katere osrednji del doline prerašča bujna vegetacija. Dolino Nubre imenujejo zato sadovnjak Ladaka – sadovnjak na hladni in neugodni zemlji. Prvotno ime doline je bilo Ldumra, kar pomeni dolina cvetja in sadovnjakov. V njej uspevajo tudi orehi, mandlji, jabolka in drugo sadje. Na pašnikih ob cesti, predvsem pa ob vodi, se pasejo jaki, ki jim domačini rečejo dong.

V dolini Nubre živi še približno 200 dvogrbih kamel, ki jih domačini uporabljajo predvsem za turistične namene. Polurno jahanje kamele stane 4,20 evra.

Pokrajina je osupljivo lepa in slikovita, v njeni panorami se prepleta cel kalejdoskop barv z osupljivimi barvnimi kontrasti. Dolino obdajajo skalne gore, po vrhu pokrite z večnim snegom. V dolini se izmenjujejo puščave s sipinami in oaze zelenja s sadnim drevjem in polji pšenice, ječmena in krompirja. Polja in sadovnjake umetno namakajo. Vzdolž doline teče široka reka, katere kovinsko siva barva se zliva z okolico, in kot širok srebrni pas polzi skozi dolino, da je videti, kot da je cela dolina preplavljena z reko. Reka se razliva v številnih potokih na dnu doline in s svojimi vejami ustvarja meandre in nenavadne vijuge. Pravljično in čarobno.

Peščene sipine so del hladne puščave, ki je ena največjih znamenitosti in naravnih lepot doline Nubre. Imenujejo jo puščava na nebu, saj jo obkrožajo visoki zasneženi vrhovi, nad njo pa je le modro nebo.

V dolino Nubre in iz nje vodi samo ena pot. Pokrajina je čarobno lepa, magična, spokojna in mirna. Kot bi bili v povsem drugem svetu, zunaj vsakršnega hrupa in kaosa.

Foto: Staša Lepej Bašelj