Iz odpadne vode nekdanje tovarne nastal naravni rezervat

Na koncu Ormoža na levi stoji zelena tabla, ki označuje naravni rezervat Ormoške lagune. Sumljiva vožnja po makadamski poti obiskovalce pripelje do označenega parkirišča, od koder morajo pot nadaljevati peš. Zvočna kulisa oglašanja ptic, rac, žab in drugih prebivalcev rezervata jih spremlja po poti do šestih bazenov. V njih je tovarna včasih skladiščila odpadne vode."Odpadne vode so bile obogatene s finimi delci zemljine in organskimi snovmi. To je povzročilo eksplozijo življenja. Številni nevretenčarji so se začeli razvijati, ker so imeli dovolj hrane in to je privabilo ptice," pojasnjuje Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS), ki je lastnik in upravitelj rezervata. Po letu 2006 se je območje z zaprtjem tovarne začelo zaraščati. "Leta 2010 so nam to območje podarili in takrat smo začeli uresničevati to zgodbo varstva narave," doda Bombek.

Rezervat združuje različne habitate, npr. sladkovodno mokrišče, trstišča in poplavni gozd. V lagunah biva 220 vrst ptic, pa tudi vodni bivoli, vidre, bobri in v gozdnem delu več vrst hroščev. Obiskovalci si lahko v opazovalnici, narejeni iz starega industrijskega zabojnika, s pomočjo daljnogleda, ki je obvezna oprema, ogledajo različne vrste ptic – od labodov, mlakaric, lisk, belih in sivih čapelj.

Bazeni imajo različne gladine, od 1. do 4. je voda višja, namenjeni so za gnezdenje rac, tukalic, čapelj, zadnja dva sta nižja, v času selitve so tam pobrežniki. Prav v zadnjem, šestem, opazimo tudi vodne bivole, "naravovarstvene sodelavce", ki so dobro prilagojeni na mokriščni habitat.

V 115 let stari oljarni dišala sveže pražena bučna semena

Od Ormoža 10 kilometrov oddaljeno Središče ob Dravi je od lani tudi krajinski park. Radi se pohvalijo s tem, da je to edino slovensko bivališče skoraj 30 cm velikega hrčka. V bližini najdemo oljarno Jeruzalem Sat, ki ima več kot 115-letno tradicijo. Obiski proizvodnje niso dovoljeni, tja lahko le pokukamo skozi okno. Bučne pogače so "otroci nekoč še raje jedli kot čokolado", pojasnjuje direktorica oljarne Sonja Krabonja. Stiskalnice včasih namreč niso omogočale toliko izkoristka, po stiskanju so ostale mastne in hranljive pogače. Danes so bolj suhe, zmeljejo in dodajo jih krmi za živino. "Za liter bučnega olja potrebujemo 2,5–3 kg semen, cena za kilogram je 3 evre. Torej če to veš, potem ti je jasno, da za 8 ali 9 evrov nihče ne more proizvesti litra olja."

Viničarji v Halozah težko živeli, butični vinarji danes z novo zgodbo

Pot na Gorco, kjer sta viničarski muzej in etnološka zbirka, je slikovita. Ozka cesta se vije med griči s strmimi pobočji in vinogradi. Danes čudovita panorama je nekoč bila trd kruh, sploh za viničarje ‒ delavce v vinogradu brez lastnine. Viničarija, ki je danes muzej, je do leta 1974 predstavljala dom zadnjim viničarjem. "V tej hiši je živelo 11 ljudi, starša in 9 otrok. Cafuta Albin in njegova družina so zadnji živeli tu," pojasnjuje predsednik TD-ja Podlehnik Milan Vidovič. Doda, da je bilo življenje težko, zato so se odseljevali in opuščali vinarstvo.

Čez avtocesto na nasprotnem hribu novo vinsko zgodbo piše Bojan Kobal. Včasih glavni enolog ptujske kleti je na samostojni poti od 2015. Odkupil je staro posestvo grofa Ulma. Kapaciteta Kobalove kleti je 110.000 litrov, za svojih 12 različnih vin je skrbno izbral trge, premišljena je tudi marketinška strategija. "Eno je imeti rad in neka romantičnost, po drugi strani pa je treba to iztržiti. Ta trženjski del je izjemno pomemben za vsako zgodbo, ki želi biti uspešna in dolgoročna." Njegovi največji trgi so Združene države Amerike, v Evropi Belgija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, vina Kobal imajo radi v Izraelu, pijejo jih celo v Mehiki. Danes na haloških gričih prednjačita sauvignon in laški rizling ter malo šipona, Kobal želi obuditi še eno staro avtohtono sorto: "Ranfol bi moralo biti prvo vino Haloz. To je edina avtohtona bela sorta tukaj. Nekje 35 % Haloz je bilo včasih posajenih z njim. Je tudi dokaz, da imamo dolgo tradicijo, saj je ranfol eden od staršev chardonnaya."

Posodobljene tradicionalne jedi na krožnikih Kulinaričnih Haloz

V maniri haloškega gostoljubja vas ob obisku Brega pri Majšperku pričaka dobrodošlica – gerpa. "To je izpeljanka iz kruha, ko je gospodinjam doma ostal košček testa, so ga razvaljale in gor dale ocvirke od kolin. Včasih, če svinja ni imela tri prste špeha, ni bila dobra svinja," razlaga tamkajšnji gostinec Jani Vuk. Vuk je eden izmed šestih gostincev in tudi pobudnik Kulinaričnih Haloz. Tradicionalne sestavine, kot so bunka, ocvirki, rečne postrvi, mlečni izdelki, bučno olje in druge, želijo na sodoben in malo drugačen način postaviti na krožnike.

"Pred osmimi stoletji je po Halozah vandral popotni vitez in literat Wolfram von Eschenbach. Ep Parzival velja za kanon svetovne literature. Po dognanjih nemških literarnih zgodovinarjev opisuje edine realne kraje v epu, to so bile Haloze, Borl, Hajdina, Donačka gora. To se mi zdi fascinantno, da je literarni junak živel ravno v naših krajih," pripoveduje vodja projekta Haloze, dežela tisočerih gričev Slavko P. Dobnik.

Tradicija, narava, kultura in zgodovina pa okusna kulinarika. In odmaknjenost. Ta je bila včasih za domačine pretežka, da bi ostali, danes je lahko prednost za tiste, ki iščejo oddih in mir. "Zakaj se ustaviti v Halozah? Ker se v Halozah ustavi tudi čas," zaključi Dobnik.