Foto:
Foto:

Dobro sva jedla z Luiso v bližnji gostilni. Kari, pa ribe v tamarindovi omaki. Take stvari. Nisva se veliko premikala, ker paše biti na plaži minuto stran od hotela, kjer ti lepo zjutraj prinesejo zajtrk pod ležalnik, možgani pa se pasejo tam nekje ob vodi.

Na plaži so ležale takšne okrogle ribiške naprave, podobne veliki okrogli skledi premera dveh metrov. Spletene so iz nekega močnega listja in verjetno prevlečene s smolo ali čim podobnim, da ne prepuščajo vode. Fantje so na žgočem soncu ravno popravljali mreže. Nato so "sklede" z motornimi čolni odvlekli na morje in jih privezali na boje. Vsaka skleda ima svojo luč in potem ponoči svetijo, da privabljajo ribe in jih lovijo v mreže.

Gre za tradicionalna vietnamska ribiška plovila, ki jih še vedno uporabljajo predvsem na v srednjem Vietnami, čeprav so bila včasih razširjena po celotni obali. So namreč precej preprosta, cenejša in laže jih je narediti kot čoln. Z njimi lahko lovijo od kilometer do dva od obale.

Odmerek pirotehnike
Po dveh dneh lenarjenja sva naložila Olgo in se odpeljala uro stran, v mesto Da Nang. Vietnam letos gosti mednarodno tekmovanje v ognjemetih in tako sva tudi midva z množico domačinov odšla na obrežje reke Han na dozo pirotehnike. Naroda toliko, da se ti zmeša! Še dobro, da sem poslušal Luiso in sva šla s taksijem in ne z motorjem, ker je bil na cestah kaos! Skuter pri skuterju, pešce so morali policisti spremljati čez prehode, da jih ne bi kdo povozil.

Dogodek je bil tudi priložnost za nekatere domačine, ki so z oddajanjem plastičnih stolčkov za pol evra nekaj zaslužili. Tekmovala sta Vietnam in Poljska. Dvakrat po pol ure je bilo nebo osvetljeno kot v kakšni soški ofenzivi ... le enkrat sem videl toliko raket v zraku, in sicer pred leti v Monte Carlu, kjer so imeli prav tako neko tekmovanje v pirotehniki. Ko se je začelo dogajati, je pol ljudi vstalo in snemalo celotna dva ognjemeta, kar je med sedečo publiko izzvalo nemalo jeze. Fant, sedeč zraven mene, se je skoraj stepel z drugim, ker je ta s svojim pametnim telefonom stopil na stol in snemal. Ženske so morale vročekrvneža držati nazaj. Očitno nekateri tudi takšne zadeve vzamejo resno.

Jaz sem svojo kamerico pustil doma, ker če gledaš skozi objektiv, pozabiš uživati. In tudi - kdo od teh cepcev, ki so snemali eno uro pokanja in blisketanja, bo to zares še enkrat pogledal? Kakor koli, lep vietnamski ognjemet je po mojem mnenju zasenčila premišljena poljska artilerija, ki se je precej bolje navezovala na glasbo, donečo iz zvočnikov, tudi pri barvah so imeli več domišljije. Dobila sva svoj odmerek in zdaj mi leto ali dve ne bo treba za novo leto na mariborski Titov most ali ljubljanski Kongresni trg.

V neki zakotni ulici sva našla restavracijo, kjer so še stregli hrano. V Vietnamu namreč na splošno precej hitro zaprejo kuhinjo, po deseti zvečer po navadi razen hitre hrane ni več kaj dobiti. Natakar je bil že malo nervozen, in ker ni bilo angleškega menija in tudi govorili so le vietnamsko, sva naročila mi sav (mi xao), rezance z govedino. Preverjena hrana. Zraven naju je skupina domačinov jedla na veliko, ob mizi so imeli cel karton piva. Pločevinke so kar metali na tla, skupaj s servietami, kostmi in drugim. To sem sicer večkrat videl, da kar mečejo po tleh in potem to vse skupaj pometejo in vržejo v smeti. Ker se jim ni nikamor mudilo, sva še midva naročila, kar so jedli tudi oni. Nisem prepričan, mislim da je šlo za mesne koščke s kožo divjega prašiča. Zelo okusno, a težko je pregristi.

Vietnam je hrana
Drug dan sva se odpeljala v mesto kupit polnilec za moj prenosnik, ker mi je stari eksplodiral in v manjših mestih za mojega Hewlett-Packarda niso imeli pravega. Potem sva zavila na polotok Tho Quang, ki v bistvu tvori velik zaliv pred Da Nangom. Lepa enourna vožnja po obmorski cesti, pod njo skalnate obale in modro morje. Našla sva neko gostilno, kjer je večja skupina očitno ravno zaključevala rajanje. Tako kot dan prej: po tleh je ležalo vse, kar si lahko zamisliš. Svinjarija, bi rekli pri nas, pri njih pač ne. Saj konec koncev je res vseeno, ali natakar dvajsetkrat vsem pobere prazne pločevinke ali jih enkrat na koncu pomete s tal.

Ker sva na poti tja videla tri ribarnice, polne ljudi za mizami, sva se proti večeru namenila na ribe, saj naju je že prijela lakota. V "akvarijih" so imeli resnično veliko morskega življa. Različni jastogi in raki, jegulje, ogromni somi ali nekaj takega in druge ribe, nešteto vrst školjk različnih velikosti. "Nimamo manjših rib kot kilogram in pol. Cenejše so 25 dolarjev, dražje do 100," je dejal fant in kar malo sva sve spogledala. To je za Vietnam precej drago. Kasneje mi je Luisa, ki se spozna na hrano, razložila, da te ribe v bistvu niso divje, ulovljene dan ali dva prej, ampak jih polovijo in dajo v morske ograde, kjer jih pravzaprav prisilno krmijo, da se hitro odebelijo. Nato jih prodajo ribarnicam.

Odšla sva naprej in nekje v mestu našla dobro gostilno z jedmi na žaru. Za precej manj denarja, kot bi jedla eno ribo, sva dobila nabodala gob, ovitih v slanino, žabo, neke podolgovate ribice, polnjene lignje, rake, školjke, pa svinjsko drobovino v omaki in še in še. Neki fant z ulice je privlekel še zvočnik in ob sosednji mizi so za prgišče dongov peli vietnamske karaoke. Vietnam je hrana. Res.

"Jo!"
Taksi je prišel in Louisa se je odpeljala v Hue. Lepo je bilo z njo potovati nekaj dni. Ne komplicira, rada dobro jé in pije ter se zabava. Takšne stvari so pomembne na potovanju in seveda tudi v življenju. Jaz sem spet naložil motor in se odpeljal do mehanika, da mi popravi zavorno luč, menjal vietnamske donge v ameriške dolarje in odbrnel proti Laosu. Del poti sem opravil po Ho Ši Minhovi cesti, ki spet ni razočarala. No, razen tega, da me je dobil dež in sem bil ves premočen primoran ustaviti pri neki gostilni. Za mano sta parkirala dva Vietnamca. Na skuterju, ki je bil tovarniško polepljen, sta imela nalepko "Akrapović". Pojma nista imela, da so to slovenski izpušni sistemi iz vasi Malo Hudo. Ker sem iz Da Nanga odrinil pozno, sem moral prespati v nekem mestecu, pozabljenem od boga.

Hodil sem po ulicah in iskal nekaj za pod zob, ko sem prišel mimo neke stojnice, kjer je gospa pekla majhne piščančke, svinjino in neke vrste kašnate klobase. Za mizico sta sedela ista dva fanta, ki sem ju srečal kakšni dve uri pred tem. Glasno sta me povabila k mizi in naročila vrč piva. "Jo!" sta glasno rekla in nazdravili smo. To je vietnamska verzija zdravice "čin", kot bi ponekod rekli pri nas. Nič se sicer nismo razumeli, ampak smo vseeno trkali s kozarci in jedli. V teh odročnih mestih te, visokega belca, sedečega na majhnem stolčku sredi pločnika, ki trga gumijasto svinjino, gledajo s prikritim zanimanjem. Zjutraj sem po dveh urah vožnje prišel na mejo z Laosom.

Dva dolarja za dobro počutje
Malo sem bil živčen, ker sem na spletu prebral različne izkušnje prečkanja meje z motociklom. Načeloma sicer z vietnamsko registrsko tablico ne bi smel imeti težav, ampak nikoli ne veš. Neka dva motorista sta obtičala na nikogaršnji zemlji, saj nazaj v Vietnam zaradi potekle vize nista mogla, v Laos pa ju niso spustili z motorji oz. so hoteli predrago podkupnino. Nič, bo, kar bo. Na vietnamski strani je šlo vse brez težav. Pridem na laoško stran, se postavim pred okence za vizo.

Slovenija spada v kategorijo "druge države", kar se je izkazalo za dobro, ker je zanje viza najcenejša, 30 dolarjev. "32 dolarjev bo tole", reče uslužbenka. Torej 30 za državno blagajno in dva za dobro počutje obmejnega osebja, sem si mislil. Plačam brez oporekanja, saj sem prebral, da je to del mejne folklore. Za motor ni nihče nič vprašal, jaz pa tudi nisem nič rekel, čeprav sem na formular napisal številko tablice. Z vizo v potnem listu sem hitro zajahal Olgo in jo pihnil mimo "karavle", preden se kdo kaj spomni in me še kaj vpraša. Voščil sem si dobrodošlico v Laosu, edini brezmorski državi jugovzhodne Azije.

Prvi vtisi so dobri. Ceste sicer malo slabše kot v Vietnamu, a občutno manj prometa. Laos je sicer kar velika država, a šteje le slabih osem milijonov ljudi, zato seveda ni takšne gneče kot v stomilijonskem Vietnamu. Prenočil sem v Attapuju (Attapue), prvem večjem mestu okoli 70 kilometrov od mejnega prehoda. Kolikor sem uspel izvedeti, je bil južni Laos precej zapostavljeno območje, ki se šele v zadnjih letih nekoliko odpira turizmu. Res je sicer, da so ljudje tukaj revni, živijo v preprostih hišah. A so prijazni. Ko sem v Attapujo po 250 kilometrih vožnje sedel v gostilno in naročil kozja stegna, je hitro prisedel domačin, ki je znal nekaj angleško in sva se malo pogovarjala. Kozje meso je bilo dobro in tudi pivo imajo solidno. Beerlao.

Gospa z žabami
Zjutraj sem šel spet do mehanika, ker se baterija ne polni. Fant je nekaj zvezal in prevezal, očitno zdaj deluje. Sploh ni hotel računati, a sem mu vseeno stisnil nekaj bankovcev. Valuta tukaj se imenuje laoški kip, za en evro jih dobiš nekaj manj kot deset tisoč. Spanje je okoli deset evrov za sobo, saj hostlov v teh mestecih ni, hrana pa od dva do pet evrov, veliko pivo evro. Podobno kot v Vietnamu, morda malo draže.

V samem mestu Attapu sicer ni kaj veliko za videti, sem se pa ustavil v budističnem templju Vat Luang (Wat Luang) sredi mesta. Mladi meniški vajenci so me malo začudeno gledali, kot sem s kretnjami vprašal, ali smem malo pogledati. Gre za kompleks različnih stavb, od nastanitev za vajence do različnih svetišč in velikih pozlačenih kipov božanstev.

Vroče je bilo, da znoriš, sunki vročega vetra, čeprav se pelješ recimo 70 na uro. Pri neki obedovalnici sem ustavil, da se malo skrijem pred soncem in spijem pepsikolo. Nobenega ni bilo, razen mlade punce in njene matere, ki sta nekaj kuhali v velikem loncu nad žerjavico. Iz hiše je prišla še majhna punčka, ki je zvedavo gledala prišleka in se stiskala k mami. Nato je prišla še starejša gospa, ki je v pesti držala majhne žabe. Nekako sem sklepal, da jih je prinesla ali prodat ali pa pokazat, da jih je ujela in jih bo doma skuhala. Podarila mi je napol škrbast nasmeh in pred objektiv nastavila krakavo živad. Žabe so res dobra jed.

Riž in dež
Prespal sem v Paksongu, postojanki na poti do drugega največjega laoškega mesta, Pakse. Ob poti sem zavil do tukaj znanih slapov. Z razgledne točke se lepo vidi slap Tad Fane, ki pada globoko v dolino. V bližini sta še dva slapova. Voda je čista, in če ne bi bilo bolj kislo vreme, bi se šel kopat. Južni Vietnam ima lepo naravo, povsod so polja z rižem, ki ga med vsemi pridelki gojijo največ. Tudi veliko kave je tukaj. Sam se nad kavnimi plantažami ne navdušujem preveč, ker je ne pijem, a nekaj zahodnjakov, ki sem jih spoznal tukaj, mi je dejalo, da je zelo zelo dobra. Povsod je tudi videti govedo in prašiče. Laoško gospodarstvo na splošno še vedno sloni na kmetijstvu.

Sicer se že precej čuti, da smo v deževnem obdobju. Vsak dan popoldne lije, tako da bom moral vstajati zgodaj in kreniti na pot, drugače bom vsak dan premočen do spodnjic. Pa tudi voziti po mokri cesti ni prijetno. No, čeprav, kakor gledaš ... ko je suho, se pa na cesti pred teboj vse praši. Razmišljam, da bi si nabavil eno tistih zdravniških mask, ki jih tukaj nosijo skoraj vsi, ki so na mopedu ali živijo ob cesti.

P. S. Nekje ob cesti sem videl viseti komunistično rdečo zastavo s srpom in kladivom. Ravno je bil 4. maj, dan, ko je umrl za nekatere bolj za druge manj kontroverzni tovariš Tito, nekdanji jugoslovanski predsednik. Spomnil sem se na fotografijo, kako so ga v eni izmed tukajšnjih držav, mislim da v Kambodži, sprejeli s cvetjem na tleh ter z napisom "Dobrodošel Tito" ali nekaj takega na stadionu. So bili drugačni časi, seveda. Danes, po toliko letih, so na nas pozabili, še ime Slovenija težko izrečejo. No, mi pa na njih. Z dobrimi diplomatskimi kartami iz bivše države smo tod slabo odigrali ali pa sploh nismo.

Tako kot tistega dne leta 1980 je bil sprva lep dan, nato je deževalo. Dajte si na uho in pred oči: Dan D - Prelep dan za smrt. Videospot s pesmijo.

Moja pot: Hoj An (Hội An)-Da Nang-Bo Y (Vietnam)-Attapu (Attapue) (Laos)-Paksong