Franci Beguš in prekrasen razgled na julijske vršace, najvišji vrh v ozadju je Triglav. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Franci Beguš in prekrasen razgled na julijske vršace, najvišji vrh v ozadju je Triglav. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Na obisk pod Črno prst sem se odpravila dva dni po slovesni obletnici, ko se je v Orožnovo kočo zgrnila množica, ki je počastila visok jubilej. V torek zjutraj je bila pot do koče v gozdovih nad Bohinjsko Bistrico spokojna, o vrvežu ni bilo ne duha ne sluha. A vtisi na slavnostni konec tedna se pri oskrbniku še zbirajo. "Zame je bila nedelja krasna, ker sem imel že vse pripravljeno, v soboto je bilo pa malo drugače. Takrat sem moral pripraviti 240 porcij hrane," je pojasnil Beguš, potem ko smo ga zvabili za mizo z najlepšim razgledom na julijske vršace s Triglavom na čelu.

Oskrbnika smo ujeli ravno, ko je prisopihal z novim blagom. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Oskrbnika smo ujeli ravno, ko je prisopihal z novim blagom. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Še prej je seveda poskrbel, da je vsebina nahrbtnika našla pot v shrambo, ki je po nedelji potrebna novih zalog. Pri tem je največji izziv to, da do koče ni ceste. Do določene točke je mogoče pripeljati vse potrebno, zadnje pol ure pa ne gre drugače, kot da vse prinesejo z nahrbtniki. Vse, tudi hladilnik, ko je to potrebno. Pred nedeljsko slovesnostjo pa je bilo treba prinesti ogromno stvari. "Problem je, da ne veš, kakšno bo vreme, in imaš seveda potem malo cmoka v grlu. Med govori nas je sicer malo oplazil dež, a samo toliko, da nas je opomnil nase. Res je bila nedelja krasna, program je bil lep, vse je "štimalo," ekipa je bila krasna. Zjutraj so ljudje prihajali postopoma, tako da smo postopoma delili hrano," se spominja nedeljskega praznovanja in doda, da se zaradi oblilice skrbi za vsako podrobnost žal ni mogel pogovoriti z vsemi, ki so ga želeli pozdraviti. "Je bila gneča prevelika. Tisti naj pridejo kdaj drugič."

Na vprašanje, kako to, da so prvo planinsko kočo slovenski planinci postavili prav na tem mestu, ko se po slabi dve uri vzpenjanja skozi gozdove odpre pogled na bližnja Črno prst in Lisec, še bolj pa omami pogled na drugo stran doline na vrhove Julijskih Alp, v smehu najprej odgovori, da je, kot je slišati, tu energetska točka, kjer so že staroverci izvajali različne seanse in obrede. "Saj ni čudno, jaz se tu počutim zelo dobro."

Orožnova koča nekoč. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Orožnova koča nekoč. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

"Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska"
Sprehod v preteklost pa razkrije drug, zelo praktičen razlog, zakaj koča stoji ravno tam. Na drugi strani je bila nemška koča, Malnarjeva koča, kjer Slovenci niso bili zaželeni. In tako je julija 1893 občinski tajnik in gostilničar iz Bohinjske Bistrice Josip Ravhekar dal predlog za gradnjo. Odločni Bohinjci so zavihali rokave in zagrizli v trd oreh. Kot razkriva napis na koči, so marca 1894 začeli sekati les in ga s sanmi prepeljali na gradbišče. Ker v okolici ni bilo primernega lesa, so ga dobili šele v največjih strminah uro hoda proč. Junija se je začela prava gradnja, v prvih dneh julija pa je delavcem uspelo spraviti kočo pod streho. Bila je izdelana iz debelih plohov in krita s skodlami. Gradnja z opremo je stala takratnih 1008 goldinarjev. 15. julija 1894 so jo slovesno odprli, pred Bohinjsko Bistrico je bil na slavoloku napis: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska. Najprej je potekala slovesnost v dolini, zvečer pa je domačine in pohodnike pred kočo pozdravil načelnik Planinskega društva, profesor Orožen. Naslednji dan je na slovesnem odprtju društveni odbornik Josip Hauptman, v znak hvaležnosti kočo krstil pod imenom Orožnova koča.

Orožnova koča danes. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Orožnova koča danes. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Od ropov do požiga
Koča je svoji 125-letni zgodovini doživljala vzpone in padce: leta 1906 so zgradili vodnjak in kočo povečali, leta 1921 je bila izropana in razbita. Leta 1934 so jo temeljito obnovili, leta 1944 pa je v nerazjasnjenih okoliščinah pogorela. Po desetletjih se je začela zgodba o oživljanju te simbolne koče. Leta 2003 se je tako začela gradnja nove koče na temeljih prve, ki je bila končana tri leta pozneje.

Pot do Orožnove koče

Pot Ravne-Orožnova koča: parkirišče ob gostilni Janez je bila izhodiščna točka. Po slabih dveh urah hoje, večinoma skozi gozd, z manjšimi vzponi in spusti, smo prišli do koče.

Beguš je oskrbnik Orožnove koče pet zim, zdaj teče tudi tretje poletje. Predtem je bil namreč poleti oskrbnik Kranjske koče na Ledinah. "Začel sem tam. Ko sem bil še v vojski, smo tam oficirje učili plezati, takrat je bila tista koča stara komaj en mesec. Ledenika je zdaj tam izredno malo. Ko sem odhajal, ko sem bil zadnje leto gor, pa ga je bilo celo malo več. To malo niha," pove. Ena izmed stvari, na katere je zelo ponosen med svojim delovanjem na Ledinah, je organizacija prevozov. "Če kdo pride na Jezersko na parkirišče, pa gre na Ledine in čez sedla ali Rinko v Logarsko dolino oz. gre lahko čez Rinko, Kamniško sedlo proti Ojstrici in čez Robanov kot dol, potrebuje prevoz, in sem našel dva prevoznika iz Savinjske doline, prek Turističnoinformacijskega centra smo ju organizirali, in še štiri na Jezerskem. Bolj sem ponosen na to kot pa na koncerte (op. o tem več pozneje). So pa žal ti prevozi v večji meri zamrli, številke sicer so še, je pa žal tako, da če nekdo ne bedi nad tem, potem stvari hitro zamrejo."

Energije Franciju Begušu ne manjka. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Energije Franciju Begušu ne manjka. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Živeti v koči in dihati z njo
Orožnovo kočo ima v najemu, vanjo tudi investira. Kot pravi, se drži načela, da če čuti, da mora nekaj narediti oz. da nekaj potrebuje, potem to stori. Ugotavlja, da je preveč zapleteno, da bi komu prej dopovedal, kaj potrebuje. Kot pravi sicer rojeni Leščan, je v tem gorenjskem koncu zelo srečen. "Bohinjci so res krasni ljudje. Še ene sekunde ni bilo slabe. Pozimi so povečini stalni gostje iz Bohinja, to je to združenje Prijatelji Orožnove koče," ne skriva navdušenja. Ko malo debelo pogledam, pojasni, za kaj gre. "Eno zimo sem bil na Kališču, in tam so Kljuke, klub ljubiteljev Kališča, ki hodijo tja sobote, nedelje in praznike. In sem ugotovil, da ta sistem za mlade ni najboljši, ker je težko hoditi gor vse sobote, nedelje in praznike, če imaš družino. Tu sem naredil drugače: četrtek popoldne, petek, sobota, nedelja. Veljata pa dva vpisa na konec tedna. In tako hodijo nabirat kondicijo in se družit, kadar je lepo vreme, pa naj grejo nekam višje." Ob tem pojasni, da tudi sam včasih ni razumel, kako ljudje nenehno hodijo do ene koče, zdaj pa je drugače. "Če si v Bistrici doma ali pa v bližini, ti ni treba v avto, samo pičiš gor. Kot drugi na stadion."

Ne maram skorajda več slišati o Triglavu. Češ če ne greš na Triglav, nisi Slovenec. To je katastrofa. Treba je razširiti, naj hodijo v gore tudi jeseni, pozimi in spomladi, pa ne na Triglav, ampak na druge krasne vrhove.

Franci Beguš

Največ obiskovalcev je enodnevnih
Ob našem obisku o dežju ni bilo niti sluha, v krasnem soncu in s po dežju sprano sijočo zeleno odejo pokrita bližnja Črna prst in Lisec, v katera se upre pogled iz ležalnikov pri Orožnovi koči, sta vabila na obisk. Kot je pojasnil energični oskrbnik, je za številne obiskovalce Orožnova koča vmesna postaja. Večina obiskovalcev je tako enodnevnih, čeprav koča ponuja tudi 24 skupnih ležišč. Kot pojasni Beguš, je žal kar precej prazna, ker vsi ljudje radi hodijo na Črno prst (do tam je uro in 15 minut hoje), kamor je zjutraj bolj prijetno iti dol kot pa gor. "Ko so delali slovensko planinsko pot, te koče ni bilo, ker je bila požgana. Ker opažam, kako imajo ljudje radi štampiljke, si prizadevam, da bi bila koča vključena v slovensko planinsko pot. Upoštevaje, da je bila na tem mestu prva planinska koča slovenskega planinskega društva, bi šlo tudi za simbolno potezo," ne skriva smelih načrtov. Velike gneče v koči ni, kar je za marsikoga največja prednost, Beguš pa pravi, da bi si želel, da bi bilo pohodnikov za tretjino več. Z večjim zaslužkom bi lahko potem namreč lažje uresničil zastavljene cilje. "Koča je vredna toliko, kolikor ima prometa. Moja generacija žal te koče ne pozna."

Pogled v smeri Črne prsti. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Pogled v smeri Črne prsti. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

V hribih veliko več deklet kot nekoč
Opaža tudi, da se spreminja struktura planincev: "Včasih nas je šlo 10 fantov in ena punca v hribe, zdaj je pa več punc, pogosto prihajajo tudi s kužki." Ob tem poudari, da v hribih še vedno velja prijazna planinska kultura pozdravljanja in naravnega navezovanja stikov. "Hribi so fajn, ker lažje navežejo stik, tudi v poslu, češ kaj pa ti počneš, beseda da besedo in se dogovori tudi za kak posel."

Kot velik planinski navdušenec seveda pridno obiskuje okoliške vrhove, v poletni sezoni pričakovano manj, saj ima polne roke dela v koči. "Čez jesen, zimo in pomlad grem kar veliko na Črno prst. Zdaj sem bil tik, preden sta prišla nova oskrbnika. Tam se namreč zamenjajo vsako leto, kar se meni sicer ne zdi najbolj pametno. Ljubši hrib mi je pa še bližji Lisec, kamor grem lahko mimogrede. Je balkon Bohinja in ni veliko obiskan."

Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Dve roži rasteta le tu

Področje Črne prsti je znano tudi po raznolikem rastlinju. Samo na tem območju pa rasteta alpska možina, znana tudi kot kraljica planin, in kratkodlaka popkoresa.

In kdaj mu je tu najlepše? "Vsako jutro in vsak večer. Všeč mi je tudi, ko nosim težke stvari in recimo sneži. Ni lahko, je pa lepo. Stvari si moraš narediti lepe. Seveda je pa tudi lepo, ko pridejo tisti, ki jih imam rad." Na vprašanje, kako usklajuje družinsko življenje, če je večino leta zdoma, odgovori, da gre med letom več domov, sicer ga pa obiskujejo v koči. Največkrat pride mlajša hči, ki je balerina. "Mi seveda tudi pomaga, ampak pride predvsem zato, da se druživa."

Dela v koči in okoli nje nikoli ne zmanjka. Za poti do koče skrbijo člani lokalnega planinskega društva, pa tudi sam skuša pomagati po najboljših močeh. Na opazko, da ne bi škodila kakšna markacija več, da bi se izognili nejasnostim na nekaj odsekih poti, pojasni, da je po obnovi koče zagnanim planincem pričakovano padlo navdušenje. "Saj je markirano, ampak je že malo propadalo in še vedno ni tako, kot bi moralo biti. V tem času je že iz vrst Prijateljev Orožnove koče nekaj članov že postalo markacistov, tako da gre vedno na boljše."

V ozadju podoba Frana Orožna, prvega načelnika Slovenskega planinskega društva, po katerem koča nosi ime. Stene tople notranjosti koče so polne utrinkov preteklosti. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
V ozadju podoba Frana Orožna, prvega načelnika Slovenskega planinskega društva, po katerem koča nosi ime. Stene tople notranjosti koče so polne utrinkov preteklosti. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Ričeta ni na meniju, leča pa zagotovo
Sam ima seveda največ dela v koči, pomemben del njegovih obveznosti predstavlja kuhanje. Sam kolobari med naborom približno 15 jedi. Najlažje oz. najbolj rutinsko skuha joto, najraje pa kuha tisto, kar kuha redko: pravo gurmansko poslastico – polenovko v kotlu. Na meniju pa boste zaman iskali ričet, ki je sicer ena od najbolj tipičnih jedi, ki jih najdemo v planinskih kočah. "Že štiri leta nisem kuhal ričeta, ker ga vsi drugi. Kuham lečo, ker je to stara slovenska jed, stročnica je, dam več vrst leče, lahko je z mesom ali brez mesa," ima vedno v mislih tudi ponudbo za vegetarijance. Njegovo glavno vodilo pri ponudbi je, da je nekaj dobro in da lahko ustreže gostom, ki imajo različne težave. Tako nima težav s tem, da ne bi imel pestre ponudbe piv ali celo slovaške pijače tatranski čaj. "Ne vem, zakaj ne bi imeli nečesa, kar je dobro. "

Večji del poti do Orožnove koče vodi po gozdu, tako da se lahko na obisk podate tudi sredi dneva. Ko smo se sredi dneva vračali v dolino, smo tako srečali več skupin pohodnikov, večina so bili tujci. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Večji del poti do Orožnove koče vodi po gozdu, tako da se lahko na obisk podate tudi sredi dneva. Ko smo se sredi dneva vračali v dolino, smo tako srečali več skupin pohodnikov, večina so bili tujci. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Koncert klasične glasbe v planinski koči? Zakaj pa ne!
V planinskih krogih je znano, da je Beguš tudi velik glasbeni navdušenec in da v planinskih kočah organizira tudi koncerte klasične glasbe. "Že pred desetletji sem takrat še bodoči ženi (op. profesorici klavirja) rekel, ko bova pa stara, bova šla pa v eno kočo, kjer ne bo preveč prometa," začne pripoved o glasbenem poglavju njegovega življenja v hribih. Koncerte je začel pripravljati že na Ledinah. "Koncerte sem začel organizirati, da bi malo spopulariziral kočo, pa še sam zelo uživam v poslušanju." Pri organizaciji mu veliko pomaga sin, ki igra v Slovenski filharmoniji, pa tudi drugi člani družine so glasbeno dejavni.

Prvi koncert že v torek
Prvi letošnji koncert bo v torek, 23. julija. "Igrata dva klarinetista, dva fagotista in dva hornista. Natur hornista, kar pomeni, da so instrumenti replike iz časa Mozarta." Podoben koncert so izvedli še že lani, takrat so obiskovalce razveseljevali trije glasbeniki, letos jih bo šest. Prešine me, da morajo tudi glasbila, tako kot vse drugo, zadnje pol ure do koče prinesti na hrbtu. Ko ga pobaram, kako je s tem, se nasmeji in pravi, da se organizirajo in pač prinesejo vse, kar potrebujejo.

Pri zalaganju koče s potrebnimi zalogami mu pomagajo tudi prijatelji iz doline, v glavnem pa nešteto nahrbtnikov robe prinese sam. Tako pač je, da vedeti s svojim širokim nasmehom, preden odhiti "odrešit" svojega mladega pomočnika, glasbenika, ki je prišel pomagat med počitnicami. "Če je kaj prostega časa, ga pa seveda naženem vaditi. Zakaj ne bi izkoristil vseh možnosti."