Podobe Slovenije
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 13 glasov Ocenite to novico!
Krmar splava
Splav je varno krmaril kormoniš Brane Kerenčič. Foto: Staša Lepej Bašelj
Radeški turistični splav
Radeški turistični splav so zgradili Radečani sami, nato pa še enega za kolege na reki Krki. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pogled na železni radeški most s splava
Pogled na železni radeški most s splava. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pogled na breg Save s splava
Na dan, ko so bile posnete fotografije, je bila Sava zaradi dežja v preteklih dneh blatna, sicer pa je, odkar se je zmanjšala industrija (premogovništvo, cementarna …) v Zasavju, čista in bistra reka. Foto: Staša Lepej Bašelj
Ribič
Tudi tekmovalno ribištvo v Radeče privablja vedno več turistov. Foto: Staša Lepej Bašelj
Radeška promenada na učni poti Savus
Vzdolž reke Save so Radečani lani zgradili učno pot Savus, ki je dolga pet kilometrov in poteka od radeškega pomola do ribiškega doma na Hotemežu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Leseni stol ob reki Savi
Gojenci prevzgojnega doma so lani izdelali velikanski stol, ki stoji na nabrežju reke Save in je postal prava atrakcija. Foto: Staša Lepej Bašelj

Dodaj v

Foto: Pohajkovanje po Radečah, kjer je vse posvečeno Savi

Mesto se ponaša tudi s stoletnim parkom in veličastnim mostom
18. junij 2017 ob 11:27
Radeče - MMC RTV SLO

V Radečah je te dni vse v znamenju splavarjev oziroma splavarstva, ki ima v občini dolgo tradicijo, zadnja leta pa ga domačini tudi turistično vse bolj izkoriščajo. A Radeče ponujajo še marsikaj drugega.

Radeče so majhna občina na desnem bregu Save v Posavju, ki šteje manj kot 5.000 prebivalcev. Iz smeri Zidanega Mosta vodita do Radeč po levem bregu Save železnica in cesta. Radeče so prav na stičišču cestnih, vodnih in železniških poti, ki povezujejo celjsko, dolenjsko in posavsko pokrajino. Od srednjega veka dalje, pa tudi še danes, je veljalo, da je na levem bregu reke Save Štajerska, na desnem pa Kranjska.

Mestece imenujejo kar severna vrata Posavja. Reka Sava teče tod mimo že vekomaj. Do Zidanega Mosta se prebija po ozki in tesni soteski s strmimi bregovi, divja je in polna brzic. Pri Radečah, pri starem železnem mostu, se soteska odpre in razširi, Sava se izvije iz tesnega objema hribov, se umiri in spokojno nadaljuje pot proti Posavju. A tako mirna je šele od l. 1993, ko so zaradi dograditve hidroelektrarne Vrhovo reko zajezili.

Radeče so bile znane predvsem po dolgoletni tradiciji splavarjenja, po železnem mostu, po papirni industriji in po nekoč zloglasni poboljševalnici. "Če ne boš priden, greš v poboljševalnico," je grožnja, ki jo sliši marsikateri otrok v Posavju in Zasavju. Tamkajšnji prevzgojni dom je namreč prvi preblisk ob imenu kraja Radeče.

Marsikdo pa se ob omembi Radeč spomni na papirništvo. Tradicija papirništva sega v Radečah v leto 1736. Pred drugo svetovno vojno je bila papirnica last Ferdinanda Piatnika z Dunaja, znanega po igralnih kartah. V radeški papirnici so izdelovali papir zanje.

Veličasten železni most - ob dograditvi tretji največji v Avstro-Ogrski
Pred mestom se v elegantnem loku pne čez reko veličastni železni most, ki so ga zgradili v času Avstro-Ogrske in ga odprli za javni promet 26. 8. 1894. Radeški most je bil v preteklosti pomemben tudi zato, ker v razdalji več kot 50 km, od Litije do Sevnice, ni bilo nobenega drugega mostu čez reko Savo.

Gradnja mostu je stala 90.000 takratnih goldinarjev, od tega je država prispevala eno tretjino, preostalo pa se je nateklo od mostnin, ki so jih pobirali na mostu. Most je dolg 84 m, širok 6 m in ima nosilnost 12 ton. Celotna konstrukcija je zgrajena iz valjanih železnih profilov, spoji pa so med seboj kovičeni. V času dograditve je bil radeški most tretji največji tovrstni most v Avstro-Ogrski, danes pa je drugi najdaljši most v Evropi, ki nima podpornikov. Po neki legendi naj bi bil v enem izmed kamnitih blokov mostu vgrajen seznam ljudi, ki so bili zaslužni za postavitev tega mostu. Most je pokrit s hrastovimi plohi, čezenj pa se lahko zdaj sprehodijo le pešci.

Radeče nekoč osrednje pristanišče na Savi
Po Savi je nekdaj potekal živahen rečni promet. Dobrih 500 let nazaj so bile Radeče malo splavarsko mestece na rečni poti do Donave, a hkrati osrednje pristanišče na Savi. V enem dnevu je bilo takrat mogoče prepeljati splav, natovorjen z lesom, iz Savinjske doline do Radeč. Ob Savi so se razvile še druge dejavnosti, ki so služile splavarjem - gostišča, okrepčevalnice, trgovine, popravljalnice čolnov in ladij, priročne ambulante ...

Že od l. 1563 se omenjata brod in mitnica. Splavarji so vozili les vse do Donave in naprej do Črnega morja. Rečni promet se je močno zmanjševal od leta 1862, ko so mimo Radeč zgradili železniško progo Zidani Most–Zagreb in se je velik del prometa preusmeril na železnico. Splavarjenje je zamrlo do druge svetovne vojne. Petstoletna tradicija splavarstva in šege ter običaji splavarjev pa so vendarle pustili v teh krajih močan in neizbrisen pečat.

Ko poročeni splavar plača mitnino ...
Radečani to tradicijo obujajo s turistično etnološko prireditvijo Dnevi splavarjenja, ki poteka vsako leto v mesecu juniju in privablja v Radeče številne obiskovalce. Posebna zanimivost te prireditve je vožnja s turističnim splavom po reki Savi, skoki z železnega mostu v reko in splavarski krst. Splav redno vozi v poletnih mesecih in splavarji vas radi popeljejo v svet starih splavarskih običajev. Mogoče vam bodo zaupali tudi kakšno nenapisano splavarsko pravilo, kot je to, da poročenim splavarjem od Radeč navzdol, potem ko so plačali mitnino, ni bilo treba več upoštevati zakonskih zaobljub do svojih žena.

Današnji turistični splav so pred leti zgradili kar sami radeški splavarji. Podoben splav so zgradili še za svoje kolege na reki Krki. Splav je lesen, pokrit je s streho, skupaj ga drži več kot 1.000 skob, poganja ga motor, na njem je manjši bar. Splav že dolga leta upravlja kormoniš – krmar na splavu - Brane Kerenčič, pomagajo pa mu še drugi splavarji (flosarji).

Pri Kulturno-turistično-rekreacijskem centru Radeče (RTRC) se lahko predhodno dogovorite za splavarjenje s posebnim programom in tudi za vodene izlete po okolici Radeč.

Vlačuganje, skoraj pozabljena tradicija
Na kaj pomislite ob besedi vlačuganje? Ne, ni tisto, kar najbrž mislite. Številni Radečani in drugi, ki so živeli ob reki Savi, so bili nekdaj vlačugarji. Ob Savi je namreč potekala vlačugarska pot. Po reki navzdol so vozili splavi in ladje, naložene predvsem z lesom. Gorvozno, torej v obratno smer rečnega toka, pa je bilo treba prazne splave in ladje prepeljati po kopnem. Vlekli so jih močni fantje, v teh krajih predvsem domačini iz Loke pri Zidanem Mostu. Manjše splave, čolne in ladje so s pomočjo vrvi vlekli fantje, imenovani vlačugarji, večje pa so vlekle volovske vprege. Trd je bil vlačugarski kruh, fantje so se na poti pogosto poškodovali ali so zboleli.

Učna pot Savus po eni najlepših ribolovnih tras v Evropi
Z nastankom akumulacijskega jezera pri Vrhovem pa je postal turizem v Radečah zgodba, ki jo tamkajšnji meščani vedno bolj razvijajo. Vzdolž reke Save so tako Radečani lani zgradili učno pot Savus, imenovano po antičnem rečnem božanstvu Savusu, ki prebiva v globočinah reke Save in varuje splavarje. Učna pot je dolga pet kilometrov in poteka od radeškega pomola do ribiškega doma na Hotemežu. Del poti vodi po eni najlepših in najdaljših ribolovnih tras v Evropi. Ob učni poti so postavljene pojasnjevalne table, ki poudarjajo predvsem velik pomen vode ter flore in favne na naše okolje.

Učna pot Savus je takoj postala priljubljena sprehajalna pot domačinov in tudi kolesarjev, nekakšna radeška promenada. Pravijo ji kar dnevna soba Radečanov.

Dvor Hotemež - park stoletnih dreves, ki pa počasi propada
Ob reki navzdol se nato pot nadaljuje proti drevesnemu parku Dvor Hotemež, ki je odprt za javnost in si ga je vredno pogledati. Park so zasadili sredi 19. stoletju v značilnem angleškem krajinskem slogu. V njem rastejo stoletna eksotična drevesa in grmi. Po parku so vse do reke Save speljane potke in stezice. Sredi parka dominira orjaška lipa. Eno najlepših dreves je japonska sofora, čudovita je bukev s povešenimi vejami, lepe so tise, pendule, murve, ginko ...

Park Dvor Hotemež je zavarovan kot naravna znamenitost. Pred leti sta bila graščina in park v denacionalizacijskem postopku vrnjena redovnicam — hčeram krščanske ljubezni — in od takrat dalje park nekako nima prave vsebine in žalostno propada. Na začetku 20. stoletja je bilo v parku še okrog 100 različnih vrst drevja in grmovnic, med vojno pa so dragoceno drevje posekali in večji del parka uničili. Danes park umira, presekala ga je cesta z novim mostom čez Savo. Ostalo je le še 19 redkih dreves in grmovnic. Zanj sicer skrbijo osebje in gojenci bližnjega prevzgojnega doma, na katerega opozarjajo tudi številne table.

Tik pod cestnim mostom stojijo trije bori, ki so bili priljubljen motiv slikarja Božidarja Jakca, ki se je večkrat zadrževal v Radečah. Bori so bili že namenjeni poseki, a jih je pred žago rešilo ravno dejstvo, da jih je slikal Božidar Jakac.

"Drevo je najstarejše živo bitje na svetu"
Za oživitev in ohranjanje parka, ki je dragocena botanična dediščina, si zelo prizadeva revirski gozdar Jože Prah z zavoda za gozdove, ki občasno organizira vodene oglede parka. Jožetova filozofija je, da bi morala biti drevesa ljudem za zgled, saj dopuščajo prostor drug drugemu. Drevo je najstarejše živo bitje na svetu, pravi. Slovenija premore kar 71 različnih avtohtonih drevesnih vrst, kar je največ na vsem svetu. Finska ima npr. le 10 avtohtonih drevesnih vrst. Žal je trenutna slovenska politika mačehovska do gozdov in zasleduje le kratkoročne cilje, vsak lastnik gozda pa ve, da mora razmišljati za tri generacije naprej, ne le za svoje sinove, temveč za naslednje rodove.

Nekoč graščina, nato samostan, danes prevzgojni dom
Drevesni park obdaja dvonadstropno graščino z arkadnim dvoriščem iz 16. stoletja. Do druge svetovne vojne je bil v tej stavbi ženski samostan, med vojno pa nemško protiletalsko oporišče. Prevzgojni dom Radeče so odprli leta 1951 in je sprva slovel po strogosti in trdem režimu. Vojna je namreč pustila veliko vojnih sirot in zanemarjenih otrok, ki so zašli v kriminal, takšne je sodišče poslalo na prevzgojo v Radeče. Za zamreženimi okni nekdanje graščine so danes zaprti mlajši ljudje, stari od 14 do 23 let, ki so prišli v navzkriž z zakonom in storili težja kazniva dejanja.

Prav gojenci prevzgojnega doma so lani izdelali velikanski stol, ki stoji na nabrežju reke Save in je postal prava atrakcija. Ob njem se predvsem ob večerih rada zbira mladež.

Mimo prevzgojnega doma vodi učna pot naprej proti ribiškemu domu. Na bregu reke Save je tekmovalna trasa Ribiške družine Radeče, ki je menda po svoji lepoti in kakovosti v svetovnem vrhu. Tukajšnji ribiči so po svojih ribiških spretnostih in vrhunskih rezultatih znani po vsem svetu.

Veliko možnosti za izlet
V okolici Radeč je še marsikaj zanimivega. V nedrjih gore Kum se skriva zelo lepa dolina Sopote z ostanki nekdanjih mlinov, žag in kovačij, idilični slap Sušjek, nad Radečami se strmo dviga Ostrovrharjev grad v slikoviti vasi Svibno, v vasi Močilno je najdebelejši Gašperjev kostanj, pa ostanki gradu Celjskih grofov, Plečnikov spomenik v osrčju mesta in še in še.

Ves mesec junij tako potekajo v Radečah številne prireditve, povezane z dnevi splavarjenja, ki privabljajo številne obiskovalce. Pridite tudi vi in prispevajte k ohranjanju bogatega etnografskega izročila tega kraja.

Staša Lepej Bašelj
Drevesni park Dvor Hotemež
Japonska sofora, stoletna drevesna lepotica v drevesnem parku Hotemež
Radeče
Sava, Radeče
Sava, Radeče
Nekatera drevesa v parku Dvor so stara 200 let
Park Dvor
Pogled na breg Save s splava
Učna pot Savus
Splav
Prevzgojni dom Radeče
Pristanišče za radeški splav
Reka Sava pri Radečah
Reka Sava pri Radečah
Stari železni most je tehnična mojstrovina
Ribič
Tekmovanje ribičev v Radečah
Sava
Velikanski stol so izdelali gojenci prevzgojnega doma
Vzdušje na splavu
Prijavi napako
Komentarji
Mocho
# 18.06.2017 ob 21:09
Moj rodni kraj in kraj kjer prebivam. Marsikaj bi se še moralo postoriti, predvsem za mlade - službe, prostor za druženje, kakšen športni klub več, ... Ampak dejansko je Sava z njeno okolico in okoliški hribovi res lep kraj za bivanje in rekreacijo. Dajmo Radeče!
fulgur
# 18.06.2017 ob 12:59
Lepo.
medved1
# 18.06.2017 ob 19:22
Po naključju sem se ustavil ob reki, ko sem se peljal mimo in sem bil zelo presenečen nad urejeno okolico. Pohvale odgovornim za projekt, jaz pa se zagotovo še kdaj ustavim!
Kazalo