Slavo Potosija je v svet ponesel rudnik srebra. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak
Slavo Potosija je v svet ponesel rudnik srebra. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak
Potosi
Na tržnici prodajajo liste koke, dinamit, sok, cigarete. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak
Potosi
Razmere v rudniku so za turista skoraj nevzdržne. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak
Potosi
V rudniku še kopljejo rudo. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak
Potosi
Jašek je izredno ozek. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak
Potosi
Obiskovalcem prikažejo tudi eksplozijo dinamita. Foto: Blaž Gvajc in Nataša Novak

Rudnik srebra je svoj razcvet doživljal v 16. stoletju, ko je v njem delalo ogromno rudarjev, ki so jih Španci "uvozili" predvsem iz Afrike. Količina srebra, ki so jo nakopali, naj bi zadoščala za most med Južno Ameriko in Španije.

Zaradi težkih razmer v rudniku in strupenih plinov je bila oz. je umrljivost zelo velika. Danes se ne ve točno, koliko srebra je še ostalo v rudniku, vendar kopljejo cink in druge rude ter minerale.

Razlog za obisk Potosija je bil seveda jasen – vstop v rudnik.

Razmere in uporaba tehnologij v rudniku se skozi stoletja niso veliko spreminjale, zato je ogled rudnika potovanje v preteklost. Veliko turistov se zaradi pretečih nevarnosti ne odloči za ogled rudnika; ni namreč nadzorovanega kopanja, poleg tega je rudnik kot švicarski sir, ampak če zbereš dovolj poguma, je to ena izmed izkušenj, ki te zelo zaznamuje.

Odločitev je bila sprejeta in tako se je začela dogodivščina.

Najprej so naju odpeljali na kraj z opremo, kjer sva dobila vse potrebne in obvezne pripomočke: rokavice, hlače, jakno, čelado, lučko ... Zatem smo obiskali tržnico rudarjev, kjer si rudarji nakupijo vse potrebno za težko življenje v rudniku - liste koke, dinamit, cigarete, sok ipd. Obvezen del opreme za obisk rudnika so tudi darila za rudarje - kokini listi, dinamit, alkohol in sok. Alkohol, ki ga rudarji pijejo, je čisti "špirit" in je skoraj 90-odstotni.

Tako sva prvič v življenju držali dinamit; to, da turist kupi dinamit, je najbrž mogoče samo v Boliviji. Obljubili so nam, da ga bomo pozneje tudi razstrelili.

Obiskali smo neke vrste javne rudnike, kjer lahko dela vsak, če seveda želi ali mora. Zaradi splošne revščine se veliko ljudi odloči poskusiti srečo.

Sledila je pot do rudnika na okoli 4300 metrih nadmorske višine. Na poti proti vhodu smo videli majhne hiše, kjer rudarji počivajo, prenočujejo in se preoblačijo. Pogled proti vhodu rudnika nas je zgrozil. Črna luknja, ki ne premore niti stojne višine, po tleh luže in tirnice, ki vodijo iz rudnika.

Sledila je dva kilometra dolga pot skozi čisto temo, saj elektrika ni napeljana. Večinoma ni bilo stojne višine, torej je bilo treba hoditi sklonjeno. Cevi s kompresijskim zrakom so napeljane kar malo "po želji" in posledično občasno spuščajo ter ustvarjajo oglušujoč zvok. Ker je rudnik delujoč, se je bilo treba umikati vozičkom, polnim rude.

Razmere so res grozovite. Fantje začnejo v upanju na srečni dobitek - srebra - delati, ko so stari 13 let. Rudarji so odvisni od količine rude, ki jo najdejo, kar pomeni, da če ves mesec ničesar ne najdejo, tudi ničesar ne zaslužijo. Povprečna mesečna plača v Boliviji, ki spada med najrevnejše države v Južni Ameriki, je okoli 100 ameriških dolarjev. Rudarji v povprečju in z nekaj sreče zaslužijo dvesto dolarjev. V rudniku je polno strupenih plinov, zato rudarji običajno umrejo 20 let po začetku dela v njem.

Na začetku poti se je še dalo normalno dihati, nato pa je zrak postajal vse redkejši in v zraku je bilo čedalje več plinov. Rudnik je razdeljen na pet ravni, a na peti ravni je že skoraj nemogoče dihati. Na prvi ravni nismo srečali nobenega rudarja, ki bi dejansko izkopaval rudo, zato se je bilo treba spustiti na drugo raven.

Velikosti jaška, skozi katerega se po lestvi spustiš na drugo raven, raje ne bi opisovala, naj le omenim, da skupaj s fotoaparatom, obešenim čez rame, ni šlo. Na drugi ravni sploh nisi mogel več vstati, ampak si moral hoditi čepe.

Zrak je postajal vse bolj vroč, prav tako se je povečala vsebnost plinov. Končno smo naleteli na rudarja, ki je izkopaval rudo. Še vedno se celotno delo opravlja ročno z dletom in s kladivom.

Ko rudar v skalo naredi dovolj veliko luknjo, položi vanjo dinamit in razstreli skalo. Tukaj ni sledu o varnosti. Rudarji običajno po 12 ur ne jedo in tudi pijejo zelo malo; rešuje jih koka, ki jim da energijo in jim pomaga pozabiti, v kakšnih težkih razmerah delajo. Kokine liste žvečijo ves dan, tako da imajo konec dneva veliko bulo v licu.

Če rudarjem zmanjka baterije za naglavno luč, jih to ne ovira in nadaljujejo delo v temi. Zatem nastavijo dinamit, ga prižgejo in v popolni temi odidejo iz rudnika, nato pa naslednji dan nadaljuje delo. Šokantno.

Imajo tudi svojega boga "hudiča", ki naj bi imel v lasti rudnik, zato se mu, če najdejo rudo, zahvalijo tako, da mu poklonijo kokine liste in alkohol. Boga imenujejo hudič, ker je ta kraj tako zelo podoben peklu.

Po dveh urah smo bili že malo nestrpni in končno smo odšli iz rudnika. Mislim, da smo vsi v skupini iz rudnika prišli v šoku zaradi videnih težkih razmer.

Sledila je eksplozija z dinamitom, ki je bila res nekaj posebnega. Zatem smo si ogledali še predelavo rude za poznejši izvoz v bogatejše države. Po vsem videnem lahko le rečem, da imamo lahko radi svojo službo, kakršna koli že je.

Blaž Gvajc in Nataša Novak