Vsekakor pa si je vredno zapomniti, da je zaradi skalnatega terena minimalna debelina snežne odeje, ki je potrebna za ugodno in predvsem varno smuko, dva metra.

Smučišče s 530 metri navpične razlike ponuja družinsko doživetje. Dve vlečnici in gondola smučarja pripeljeta na vrh središča (2200 m), od koder ga čaka prijeten spust do vznožja. Naprave so precej boljše, tudi smučarska trasa je bolje urejena kot v Gudauriju. Za bolj pustolovske je le smučanje po gozdu, ki pa je zaradi količine snega iz leta v leto bolj vprašljivo.

Ob odhodu smo Bakuriani videli v luči toplega resorta, kjer smučanje ni v primarni interesni sferi, a lahko poteši tako malega smučarskega nadobudneža kot zrelega smučarja. Z matinejskim smučanjem je postregla pokrajina Svaneti (pokrajina tisočih stolpov), kjer so letošnjo zimo odprli nov smučarski center na pobočjih Hatsvalija. Skromno sedežnico spremljajo načrti iz gruzijskega urada za turizem o »gruzijski Švici«, kar naj bi območje v naslednjih letih tudi postalo. Z intenzivnim načrtovanjem, s poseki in z izseki se radi pohvalijo predvsem domačini, ki jim tovrstna dejavnost zagotavlja delo v sicer turistično nezanimivem delu leta. Počasi se oblikujejo vsi elementi smučišča, smučarska šola je še nekoliko okorela, delovne ekipe malce v povojih. Zanimivo pa je bilo spoznavati, kolikšno podporo uživa tako regija kot smučišče pri vladi in samem predsedniku, ki je smučišče letos tudi odprl. Pri takšni podpori, tolikšnim, skoraj neomejenim finančnim sredstvom, skoraj nihče ni upal dvomiti, da Svaneti ne bodo vrhunski smučarski center v zahodni Gruziji.

Kar naredi Svanete tako privlačne, je kaj kmalu tudi njihova slabost. Oddaljenost Svanetov plačate z dobrih deset ur trajajočo vožnjo po obupni cesti. Težavo rešujejo z letalskimi prevozi, ki so še vedno nezanesljivi, in z gradnjo nove avtocestne povezave med Tbilisijem in Mestijo (glavno mesto Svanetov). Prezgodaj je špekulirati, kaj bo v prihodnje s smučarskim centrom v Svanetih, vsekakor pa je to danes prostor, kjer lahko kulturno in historično spoznavanje dežele oplemenitimo še s ščepcem smučarskih užitkov.

"Heliskiing" (smučanje z helikopterjem)
Zrelejši smučarji se, tako kot zreli ljubimci, naučijo umetnosti tkanja rjuh in občudovanja lepote v ustvarjenih raznolikih vzorcih. Tisti »mlajši«, v navalu čustev, v upanju in želji po najvišji nagradi tako v življenju kot v ljubezni, brezkompromisno zavračajo lekcije modrecev in hrepenijo po čisti popolnosti. Tu se ustavi čas in začne heliskiing. Gruzija, tako kot celoten Kavkaz, je pisana na kožo smučanju s pomočjo helikopterja, kjer je helikopter le sredstvo za premagovanje ogromnih razdalj, za katere bi sicer porabili več dni. V nedosegljivem visokogorju se skriva nešteto kilometrov brezpotij, belina, ki jo zavidajo oblaki in ječanje vetra ... Edini licencirani ponudnik helikopterskih dvigov je tik ob smučarskem centru v Gudauriju. Helikopter je preverjeno v več kot odličnem stanju, prav tako so več kot odlično usposobljeni vodniki in piloti. Dejavnost opravlja mednarodno strukturirano podjetje, dvig je plačan v prevoženih vertikalnih metrih, če zaradi slabega vremena ne zagotovijo plačanih dvigov, vrnejo razliko. Mogoča je izposoja vrhunskih smuči in lavinske opreme. Ob lepem vremenu v delavniku (od 10. do 17. ure) opravijo tudi do 40 dvigov, vsak dan lahko tako presmučate okoli 20 km. Malce v ilegali deluje še nekaj »podjetij«, ki opravljajo helikopterske dvige, baze so bolj v gozdu, helikopterji in piloti pa ... na je vsekakor nižja. Tako ostaja vprašanje, ali je tveganje vredno, kajti ko gredo stvari v heliskiingu narobe, gredo navadno grdo narobe. Sodbo o cenah helikopterskih dvigov, prepotentnosti posameznikov in ekološki oporečnosti takšnega početja pustimo raje tistim, ki sodijo. Mi smo zgolj opazovali in na koncu dneva je, v primerjavi s turno smuko, kjer porabiš nešteto dni, plačaš vodnika in se po nekakšni čudni mantri še polomiš, heliskiing v takšnem okolju precej rentabilna stvar.

Ima pa to bitje, ki ga imenujem Kavkaz, nekaj tako izjemnega, tako romantičnega, da vzbudi občutke pristne prvinskosti. Vedno sem iskal trenutke, tiste male trenutke, za katere veš, da so tam. Dobro dene, nariše nasmeh na obrazu, ko iztrgaš univerzumu tisto, za kar si prepričan, da ti pripada. Zavidljivost bogov zarišeš v brezčasnosti užitka, v smučini, ki jo tlakuješ. Nestrpnost na vrhu premagaš, Kavkaz ponudi, če si le dovolj sebičen, da vetru pustiš odnesti sledove tujih dlani.

Jernej Jelenko, foto: Vid Žgajner, Nugo Koba, Remi Mallard