"Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več," je nekoč zapisal Pablo Neruda. Sleherni popotnik mu lahko le prikima. Ko se iz Cusca podaš na inkovsko pot, že slutiš nepozabno dogodivščino ..,. a da se bo končala tako veličastno ..., si upaš verjeti le v sanjah.
Prebijanje skozi džunglo, tekanje čez drn in strn v družbi lam, občudovanje orhidej. Energije polni vodniki in nosači, ki so obenem izjemni kuharji, polni spodbudnih besed in skrivnostnih legend. Že ob štirih zjutraj te z nasmehom na obrazu pribezljajo iz šotora. Pa neusmiljene dežne kaplje, premočena oblačila, pravcati vihar na najvišji točki 4215 metrov. Zadnji dan pa ... nebo brez oblačka, brez slabe volje, le prešerni nasmehi in dih jemajoč pogled na Machu Picchu. Ob Sončnih vratih se čas ustavi ... Misli se zbistrijo. Ja, življenje je res lahko preprosto lepo.

Sara Oblak