Bornova pot Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Bornova pot Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka. Izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se najprej ustavila v občini Tržič, v teh s čevljarsko tradicijo zaznamovanih krajih, in se nato odpeljala še do ene najlepših alpskih dolin – na Jezersko. Občini sicer povezuje kar nekaj stvari; obe je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, najina izhodiščna točka pa je parkirišče na Ljubelju. Podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala: "Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli velikih vzponov, bo pa pot še zgodovinsko zanimiva. Treba pa je tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Čaka naju uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov."

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred drugo svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred predorom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta dve daljši pohodniški transverzali – slovenska planinska pot in en krak poti via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači sirovi štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan.

Firbcvoken. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Firbcvoken. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

Nastali so "iz traparije". "Neki fantje so me zafrkavali, ali imam Pečjakove čokoladne štruklje. V trenutku sem se znašla in na naš štrukelj vrgla eno navadno milko. Fantje so poslikali in tako je šlo to takoj naprej," pove Urša, ki na planini, seveda s pomočjo, skrbi tudi za 30 krav. Vse, kar delajo (štruklji, kislo mleko, žganci, jota, štrudelj in še bi lahko naštevali), je torej domače. Ne morete pa več naročiti tradicionalne planšarske jedi – to je masovnek. "Ne delamo ga več, ker ga damo vsega v štruklje – da so dobri."

In res so dobri, velja le opozoriti, da eno porcijo ena sama oseba zelo težko poje. S planinsko vodnico sva se siti odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

Mesto s čevljarsko tradicijo

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično-promocijskega in informacijskega centra Tržič. Letos zaznamujejo 700. obletnico omembo Neumarktla, po legendi pa je "novi trg" nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori tudi o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca.

Resničen in mnogo bolj tragičen je bil veliki požar leta 1811, ki je uničil poslopja na ozkih ulicah v mestnem središču. Da bi se tako uničujočemu morebitnemu ponovnemu požaru izognili, imajo po požaru obnovljene hiše v središču mesta še danes kovana železna polkna in vrata.

Dr. Bojan Knific s kljunastim čevljem z dolgo konico iz srednjega veka. Le bogati so lahko nosili te čevlje – bolj imenitni so bili, daljšo konico so imeli. Iz tega izvor frazema: živeti na veliki nogi. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Dr. Bojan Knific s kljunastim čevljem z dolgo konico iz srednjega veka. Le bogati so lahko nosili te čevlje – bolj imenitni so bili, daljšo konico so imeli. Iz tega izvor frazema: živeti na veliki nogi. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

Pa še eno zanimivost o oknih mi pokaže Petra Hladnik. Ko greva mimo cerkve sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž, v njej pa so baje prvič v slovenščini zapeli Sveto noč, ki jo je ta duhovnik tudi prevedel, mi pogled ponovno usmeri navzgor. "To je posebno, navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici, s tem da se bile zaščitene tako pred radovednimi pogledi kot vremenskimi vplivi."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem, pravi sogovornica: "Mogoče gre bolj za skrbnost, kar je posledica tega, da ni bilo izobilja in da je bilo s stvarmi treba delati preudarno."

Kurnikova hiša, danes del Tržiškega muzeja Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Kurnikova hiša, danes del Tržiškega muzeja Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

Podobnega mnenja je tudi kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific. Življenje je bilo trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan sogovornik. Tržič je najbolj poznan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti, nam pove Bojan Knific: "Preden so se čevljarji razvili tako intenzivno, so bili tukaj kovači, veliko usnjarjev, imeli smo krojaški ceh, bili so tudi mesarji, veliko pa so se ukvarjali tudi s tekstilom. V prvi polovici 19. stoletja je bila vsaka druga hiša v Tržiču nogavičarska hiša. Izdelovali so torej nogavice. Tržičani so sloveli po moških nogavicah, moški so jih nosili skupaj s podkolenskimi hlačami. Potem se moda spremeni, moški začnejo nositi dolge hlače in tržiški nogavičarji propadejo praktično v desetih, dvajsetih letih. In mnogi od njih se začnejo potem ukvarjati s čevljarstvom."

"91 čevljarskih delavnic so imeli v Tržiču, v 19. stoletju se iz njih razvila močna industrija, pozneje tudi slavna tovarna Peko, ki je ime Tržič ponesla v svet. A za dolgo čevljarsko tradicijo ni ostala le skoraj prazna tovarna Peko, posamezni čevljarji, gregorjevo, rake, kanali za vodo, ki je obrtnikom služila za pogonsko silo, tudi naš jezik je poln čevljarskih frazemov: vzeti šila in kopita, dati na čevelj, živeti na veliki nogi, dreto vleči …"

Flika s kislo smetano in kumino. Foto: Dušan Podrekar
Flika s kislo smetano in kumino. Foto: Dušan Podrekar

Ljudje v Tržiču pa niso živeli na veliki nogi – tudi ta izraz je namreč povezan s čevlji, je pa kljub temu v vsaki hiši gorela črna kuhinja, ki si jo ogledam v eni od najstarejših hiš v Tržiču, v Kurnikovi hiši. Danes je hiša muzej, v črni kuhinji pa kdaj pa kdaj tudi zakurijo. Kar sploh ni tako lahko, pove moj naslednji sogovornik. Danes namreč traja kar dva, tri dni, da je črna kuhinja pripravljana na peko, a imela sem srečo – v njej je še dišalo po tržiški fliki. Po besedah konservatorja/restavratorja Boštjana Megliča je to tipična tržiška jed. To so pečeni ostanki testa, ki so ga gospodinje zamesile za kruh. Ker se je kruh dolgo pekel in hladil, so za neučakane ostanke razvaljale v obliko, podobno manjši pici, nanjo pa natresle kumino, kislo smetano ali ocvirke. Res okusno!

Ruda. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Ruda. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

Rudnik živega srebra v bližini Tržiča

Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala, ko me je Petra Hladnik iz Turistično-promocijskega in informacijskega centra Tržič peljala k šentanskemu rudniku, ki je bil svoj čas v lasti Bornovih. Do začetka 20. stoletja so v njem kopali živosrebrno rudo cinabarit, danes pa je ogled mogoč le z vodnikom in ob predhodni najavi.

A je vredno, ne le zaradi izkušnje popolne teme, iskanja žile cinabarita v skali in razkritja zgodovine kopanja živega srebra tudi v tržiških koncih, ne le v Idriji, v poletni vročini je idealna tudi stalna temperatura v rovih: 18 stopinj Celzija. "V letih obratovanja so pridobili približno 360 ton živega srebra, za kar pa so morali izkopati kar okrog 120 tisoč ton rude," izvem v veliki izkopni dvorani. Po tej kratki, a prijetni dogodivščini, se poslovim od vodnice in se že peljem v sosednjo občino …

Planšarsko jezero. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Planšarsko jezero. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini reke Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez množičnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo – s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lanskem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj.

Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo. Jezero pa je po besedah Marka Meška, vodje turističnoinformacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike: "To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so bili potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati."

Pogled na ledenik pod Skuto. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik
Pogled na ledenik pod Skuto. Foto: Radio Slovenija/Špela Šebenik

Temperatura današnjega Planšarskega jezera je bila tisti dan 13 stopinj, v njem se, ker ni bilo prave vročine in sončnih žarkov, obiskovalci niso kopali, se jih je pa veliko ustavilo v Gostišču ob Planšarskem jezeru. Tam je bil moj sogovornik Aleš Petek, ki z ženo vodi družinsko gostilno. Razložil mi je nekaj posebnosti jezerske kulinarike. Zaradi jezersko-solčavske ovce so znani po ovčetini, ne gre pa mimo kranjske klobase, pečenice, ki jo po njegovih besedah ljudje naročajo tudi poleti, pa seveda štrukljev, žgancev, kislega mleka in tudi masovneka: "Masovnek je stara planšarska jed, ki se pripravlja iz kisle smetane in ajdove moke. Vrsto let so planšarji in majerce v planinah pripravljale to jed, ki ni posebej zapletena, je pa zelo kalorična, tako da so lahko opravljali svoje delo."

Če je bil masovnek, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko in včasih tudi z jajcem. Na Jezerskem delajo drugače tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem, mi razloži Aleš Petek. Na jedilniku zato piše koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja: smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč spadalo pod Koroško. V Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško – Jezersko spada na Koroško, pove Marko Meško. Domačini se imajo za Jezerjane – ne za Jezerčane, ne Korošce, ne Gorenjce. Baje se radi pošalijo, da so gorsko pleme. In glede na to, da se veliko domačinov tam ukvarja z gorništvom, turnim smučanjem in alpinizmom, ima moj sogovornik čisto prav.

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko