Pogled na Ascension z vrha Zelene gore (Green Mountain) z umetno zasajenim deževnim gozdom. Foto: Wikipedia
Pogled na Ascension z vrha Zelene gore (Green Mountain) z umetno zasajenim deževnim gozdom. Foto: Wikipedia
Večji del otoka je sušen in pust. Foto: Wikipedia
Izkrcanje Britancev na otok med falklandsko vojno. Foto: AP
Vojaško letališče Wideawake je ime dobilo po pticah, ki jih je tu toliko in so tako glasne, da se zdi, da nikdar ne utihnejo ali zaspijo. Foto: AP
Glavni izvozni artikel – poštne znamke z Ascensiona. Foto: Wikipedia
Pogled na Ascension leta 1840. Foto: Wikipedia
Mikavne plaže sredi polj strjene lave. Foto: Wikipedia
Glavna naselbina, Georgetown. Foto: Wikipedia
Ascension je nastal iz podzemnega ognjenika, nazadnje pa naj bi bruhal v 15. stoletju. Foto: Wikipedia
Poslopje otoške vlade Foto: Wikipedia
Redki turisti so otok začeli obiskovati šele nedavno, ko so se odprle letalske povezave in en hotel. Foto: Wikipedia

ob koncu večera zagotovi angleško govoreči obiskovalec, ki se je nedavno mudil v Hiši Franko.

"Otok se imenuje Ascension, je najbolj odročen otok v Atlantiku, in da smo prišli sem jest, smo morali na letalo čakati pet dni, ker prejšnje ni vzletelo," razlaga gost, ki je za Hišo Franko izvedel – tako kot skoraj večina obiskovalcev – z Netflixa. Ascension (Vnebohodni otok) torej prav dobrih letalskih povezav nima, ima pa internetno povezavo. In to zelo dobro.
88 kvadratnih kilometrov majhen otoček s samo 806 prebivalci je eden bolj fascinantnih krajev na Zemlji. Ali gre za dejansko najodročnejši otok, je sicer stvar razprave, res pa je, da je od afriške obale oddaljen 1.600 kilometrov, od brazilske 2.250 kilometrov, od otoka Sveta Helena, ki mu Ascension skupaj s Tristanom da Cunho uradno pripada, pa 1.300 kilometrov.

Ta osamljeni ognjeniški otoček sredi južnega Atlantskega oceana spada med britanska čezmorska ozemlja, status, s katerim očitno pride tudi nekaj precej bizarnih pravil in zakonov, ki delajo Ascension toliko bolj edinstven. Ni čudno, da so pri BBC-ju pred leti članek o Ascensionu naslovili kar "Otok, kjer nič nima smisla".
Ascension je svojčas igral pomembno vlogo kot mornariško in zračno oporišče, zlasti med drugo svetovno vojno, ko je bil oporišče za protipodmorniško bojevanje v bitki za Atlantski ocean. Kot vmesno postajo so ga Britanci uporabljali tudi med falklandsko vojno, danes pa so na otoku z včasih najdaljšo pristajalno stezo na svetu še vedno zračna postaja britanskih zračnih sil (RAF), postaja Evropske vesoljske agencije (ESA), ki tu spremlja izstrelitve raket, atlantska postaja BBC-ja in ena od štirih kopenskih anten, ki omogočajo delovanje navigacijskega sistema GPS.
Letališče upravljajo ameriške zračne sile, ki Veliki Britaniji dajejo omejen dostop. Vrhovi hribov po vsem otoku so polni satelitskih krožnikov in anten, a kdo točno posluša in kaj, vam nihče ne bo izdal.
Otok, ki ga nihče ni hotel
Ascension so Portugalci odkrili leta 1501, a so bili do golega otoka tako ravnodušni, da so nanj zgolj odložili nekaj koz za mornarje, ki bi se v prihodnosti morda tu ustavili. Do 19. stoletja je bil tako otok neposeljen. A Ascension ni zanimiv le kot strateška točka, ki so si jo Britanci iz previdnostnih ukrepov prisvojili kot garnizijo leta 1815, potem ko so Napoleona zaprli na "bližnjo" Sveto Heleno.

Že 80 let pred tem so mornarji na otoku odkrili šotor in dnevnik, za katera se je izkazalo, da sta pripadala Leendertu Hasenboschu, nizozemskemu pomorščaku, ki so ga leta 1725 pustili na otoku kot kazen za homoseksualnost. V dnevniku je popisal svoje obupano iskanje vode in hrane ter kako je bil nazadnje prisiljen piti kri želv in ptic ter lastni urin, pomešan s čajem. Hasenboscheva usoda ni znana, dnevniški zapisi se končajo po pol leta, na otoku niso odkrili nobenega človeškega okostja, je pa mogoče njegov dnevnik danes brati na spletu pod naslovom "Sodomy Punish'd" ("Kaznovan zaradi sodomije").

Pozneje je na otoku zadnje počivališče našlo še kar nekaj mornarjev, ki so med plovbo po Atlantskem oceanu oboleli za rumeno mrzlico in so jih kolegi zagrebli na Ascensionu – na otoku vzdolž zaliva še vedno najdemo mala pokopališča teh nesrečnežev.
Darwinov eksperiment
Ta košček kopnega, kjer se danes tropsko rastje v notranjosti prepleta z ognjeniško pustinjo, kjer je vroče in hladno hkrati, je vznemiril tudi Charlesa Darwina. Ta je otok obiskal leta 1836 na ladji Beagle in ga opisal kot "pustega, kjer ob obali ne raste nič".

"Redko rastje v notranjosti hrani okoli 600 ovac, številne koze, nekaj konj in krav, ogromno morskih prašičkov z Zelenortskih otokov, podgane, miši in kopenske rakce," je zapisal. Ob tem se je strinjal z rekom, ki so ga skovali prebivalci Sv. Helene: "Vemo, da živimo na skali, ampak ubogi ljudje na Ascensionu živijo na žlindri."
Ascension je sicer primernejši za življenje postal prav s pomočjo Darwina, ki je o tem razpravljal s svojim prijateljem Josephom Hookerjem, poznejšim direktorjem botaničnega vrta v Kewu. Hooker se je domislil načrta, po katerem je nasadil drevesa po celotnem vrhu Zelene gore (Green Mountain), z 859 metri najvišjega vrha otoka, ustvaril pašnike za živino in pripeljal zemljo za zelenjavne vrtove. Načrt je bil nadvse uspešen, nasajeno rastje je lovilo vlago in tako ustvarjalo zalogo vode na sicer izsušenem otoku.

Danes je Zelena gora bujno porasla s fikusi, bambusom, bananovci, ingverjem, aravkarijo (iglavec, sicer znan v Južni Ameriki in Avstraliji) in guavo, pripeljanimi pred 150 leti z ladjami iz botaničnih vrtov Argentine, Evrope in Južne Afrike, podnebje pa je, v nasprotju z bližnjimi polji lave, milo in vetrovno. Nekateri znanstveniki sicer vse skupaj odpravljajo kot površinski eksperiment, ki da je res ustvaril vlago in bujno rastje, ni pa kompleksne prepletenosti med rastlinstvom in živalstvom, ki bi jo pričakovali v pravem tropskem gozdu, za nameček pa so zaradi posega nekatere tukajšnje redke endemične rastline izumrle. Bolj kot delujoč ekosistem je Zelena gora kaotičen preplet invazivnih rastlin.

Človeška roka je neblagodejno posegla tudi v morsko okolje Ascensiona, kjer so obiskovalci več sto let plenili orjaške morske želve. Vse do 30. let prejšnjega stoletja so pomorščaki te živali, ki lahko tehtajo tudi do 250 kilogramov, povlekli na svoje ladje in iz njih kuhali juhe. Želvja populacija je začela okrevati šele v 70. letih.

Otočani so samo "začasni prebivalci"
Razmere za življenje so umetno ustvarjene. Britanska vlada namreč otočanom ne daje pravice do bivanja (t. i. right of abode), kar pomeni, da je vseh 800 prebivalcev Ascensiona, britanskih državljanov, od katerih mnogi na otoku živijo že desetletja, dejansko uradno zgolj "začasnih obiskovalcev".

Nekaj časa so oblasti sicer nakazovale, da bodo razmislile o podelitvi pravice do bivanja in nakupa posesti, a se nazadnje za to niso odločile. Šola na otoku je samo ena, starost šolarjev pa je od 3 do 16 let.
Za vstop na otok potrebujete pisno dovoljenje kraljičinega predstavnika, t. i. administratorja (upravnik), da lahko tam ostanete, pa morate predložiti pogodbo o zaposlitvi na otoku (glavni gospodarski dejavnosti sta osredinjeni na vojaško letališče in BBC-jevo postajo). To tudi pomeni, da ko se enkrat upokojite, izgubite pravico za prebivanje na otoku in morate Ascension na stara leta zapustiti.
Kje je demokracija?
Britanska vlada je leta 2002 v sklopu ustavnih sprememb za Ascension izvolila prvi otoški svet, ki pa je bil leta 2005 na ukaz guvernerja Sv. Helene razpuščen, kmalu zatem pa so razpisali nove volitve. A dve leti pozneje je šest od sedmih članov odstopilo, češ da "pomagajo uzakoniti demokracijo, ki na otoku Ascension v bistvu ne obstaja".
"Izvoljeni svet je bil izkoriščen za uzakonitev nezakonitega sistema, ki nikdar ni bil prava demokracija, in tako se zdi, nikdar ni bil mišljen kot tak," so zapisali v memorandumu. Nato so sklicali nove volitve za člane otoškega sveta, a sta bila kandidata le dva, zato so volitve opustili, guverner pa je otoški svet za leto dni začasno ukinil. Nazadnje so leta 2008 le izvolili in zaprisegli nov svet.
Prebujajoč se turizem – z vojaškim letalom
Turistični obiski so sicer mogoči – a zgolj krajši in s predhodnim dovoljenjem, pa še to šele v zadnjih letih. Do leta 2002 tako turizma zaradi nedostopnosti, pomanjkanja nastanitev in potrebe po pokrovitelju tako rekoč ni bilo.

Otok se je v zadnjih letih za odtenek odprl z omejenimi vojaškimi čarterji britanskih Kraljevih zračnih sil (RAF; 9-urni let do vojaškega oporišča v Londonu), hotelom v prestolnici Georgetown in nekaj turističnimi bungalovi. Še vedno pa za obisk potrebujete dovolilnico in zdravstveno zavarovanje – tudi tako, ki krije evakuacije.
Glavni dejavnosti za turiste na otoku sta športni ribolov in pohodništvo, Ascension pa se "ponaša" tudi z "najslabšim igriščem za golf na svetu" – za takega ga je dejansko označila lastna spletna stran otoških oblasti. Kot pojasnjujejo na spletni strani hotela Obsidian: "Zelenicam se reče rjavice in so narejene iz zdrobljene lave, zravnane z dizelskim gorivom."
Ena šola, en hotel, več letališč
Poleg Georgetowna, glavne naselbine na otoku s 450 prebivalci, so na Ascensionu še štiri – vas Two Boats s šolo, glavno ameriško oporišče na otoku Cat Hill, oporišče RAF-a Traveller's Hill in Wideawake Airfield z RAF-ovim letališčem. Poleg tega je na Zeleni gori še nekaj koč, ki jih občasno zasedajo obiskovalci, in "rezidenca", uradno prebivališče administratorja.
In glavni izvozni artikel tega nenavadnega otoka? Poštne znamke. Prve znamke Ascensiona so bile izdane leta 1922, od leta 2010 pa kujejo tudi spominske kovance. Dobrodošli na Ascensionu!