Stanovanja, v katerih so bivali zdravniki in vojaki. Foto: Reuters
Stanovanja, v katerih so bivali zdravniki in vojaki. Foto: Reuters
Ruske sledi so povsod - ena od njih je ruski časnik z 20. novembra 1988. Foto: Reuters

se je čas ustavil. Med tistimi, ki so jih oskrbovali v bolnišnici, so bili tudi vojaki, ranjeni v Afganistanu. A danes 70.000 kvadratnih metrov prostran kompleks počasi propada - stene se podirajo, tla so uničena, okna razbita.

So pa povsod še vedno sledi ruske prisotnosti - v enem od stanovanj, kjer so živeli zdravniki in vojaki s svojimi družinami, leži zapuščena izdaja ruskega časnika Komsomolska pravda z 20. novembra 1988. Na naslovnici so vse podrobnosti obiska takratnega voditelja Mihaila Gorbačova v Indiji - spomin na zadnja leta komunizma pod zadnjim sovjetskim voditeljem.

V eni od sob so na tleh raztresene zdravstvene kartoteke in prazne stekleničke zdravil. Dokument razkriva, da so leta 1983 v bolnišnico s hudimi opeklinami pripeljali leta 1962 rojenega ruskega vojaka po imenu Sergej G., ki je delal kot voznik. Ni jasno, ali je opekline po rokah in vratu dobil v vojni v Afganistanu, ki ga je Sovjetska zveza napadla leta 1979, prav tako ni znano, kaj se je zgodilo z njim po oskrbi.

Z vodko in solzami slovo od Rusov
Bolnišnica, zgrajena v secesijskem slogu, se je odprla leta 1904 kot zasebna psihiatrična ustanova, potem pa jo je zasedla Rdeča armada, ko je leta 1945 napredovala proti nacistom. Nove stavbe, vključno z velikanskim kirurškim oddelkom, so dozidali kasneje. Zdaj so vse zlovešče tiho, edini zvok povzročajo golobi, ki preletavajo prazne sobe, in voda, ki kaplja s stropov.

S padcem komunizma v Vzhodni Evropi in propadom Varšavskega pakta (vojaško zavezništvo držav vzhodnega bloka) leta 1991 je Moskva domov vpoklicala vse vojake, nameščene po regiji. A kot za Reuters pripoveduje Laszlo Hajdu, župan 15. budimpeškega okrožja, kjer stoji bolnišnica, madžarska vlada ni bila pripravljena plačati Rusom kompenzacije za njihov vložek v bolnišnico, zato so Rusi odnesli, kar so lahko.

"Spakirali so vse v železniške vagone, nam pa pustili samo gole stene. Od njih smo se poslovili junija 1991 z vodko, kot to velevajo ruski običaji, oni pa so v solzah odšli ... Bil sem tam, ko smo prevzeli kompleks," se spominja 69-letni župan.

V iskanju vlagatelja
Takrat se je začela dolga saga menjav lastniških pravic in iskanja novih vlagateljev. Domačini se še vedno spominjajo dni, ko so živeli ob sovjetskem vojaškem kompleksu.

"Tu so zdravili vojake, okoli stavb je bil visok bel kamnit zid, oni pa so kukali izza ograje ... Mi nismo imeli dostopa do bolnišničnega območja," razlaga 63-letna Margit Arkos. "Ko so odšli, je bila velika razprodaja, skoraj vsi, ki smo živeli v soseski, smo kupili stole in kavče. Neverjetno je, da je minilo že skoraj 30 let, pa se jim še vedno ni uspelo odločiti, kaj se bo zgodilo z bolnišnico."