Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarci - Arhiv

Aleksandrinke, dokumentarni film

Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.

Papež Frančišek pri Petru Opeki, prenos iz Madagaskarja

Osrednji dogodek papeževega potovanja v Vzhodni Afriki je bil obisk Akamasoe na Madagaskarju. Mesto Akamasoa, kar s slovenščini pomeni dobri prijatelji, je začel ob pogledu na otroke, ki živijo na smetišču Antananariva, leta 1989 graditi argentinski Slovenec Peter Opeka. Revščina tu na rdečem otoku, bogatem s fauno in floro, presega razum. Z delom v kamnolomu, izdelovanjem opeke, gradnjo, tesarstvom in kmetijstvom omogoča danes Opeka dostojno življenje 23000 ljudem, 14000 otrokom pa s šolanjem svetlo prihodnost. Papež Frančišek je z veseljem obiskal svojega rojaka in študenta, ki odpira vrata Cerkve za najbolj uboge, kar je glavna smernica njegovega pontifikata. Papeža je v nedeljo 8. septembra pozdravilo 8000 mladih, srečal pa se je tudi z delavci v kamnolomu in v tesarski delavnici.

Baletni plesalec, Sergej Polunin, koprodukcijski baletni film

Ikona, genij, upornik. Baletnega plesalca Sergeja Polunina imenujejo novi Rudolf Nurejev. Obdarjen z neverjetno močjo in privlačnostjo, je osvojil plesno baletni svet in postal najmlajši prvi plesalec Kraljevega baleta.Pri 25-ih letih, na višku svojega uspeha, se je umaknil iz sveta slave, skoraj na rob samouničenja, njegov talent mu je postajal bolj v breme kot darilo. Postane urbani upornik in spreminja pojem baleta kot ga poznamo. Vendar virtuoznost spremlja visoka cena. Kako lahko ostajaš ti, ko si najbolj »vroča lastnina« baletnega sveta? Režiser tega v svetu zelo uspešnega filma je Steven Cantor.

Filmoljubje, dokumentarni film

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Novodobni iskalec vode, francoska dokumentarna oddaja

Kar tretjini svetovnega prebivalstva primanjkuje sveže pitne vode in nekatera predvidevanja kažejo, da je bo leta 2025 primanjkovalo že polovici. A 3000 metrov globoko pod zemeljskim površjem ždijo izjemne količine do zdaj slabo raziskanih zalog. Rudarski inženir Alain Gachet je razvil tehnologijo odkrivanja teh vodnih zalog, ki omogoča tudi njihovo dolgoročno in vzdržno uporabo. Z njegovo pomočjo je UNESCO zagotovil vodo že stotisočem po svetu. Dokumentarna oddaja spremlja Gacheta v iraškem Kurdistanu in v Keniji.

Gospa, ki z oblačenjem slači, portret kostumografke Alenke Bartl

Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V gledaliških listih, ki jih hrani SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ V LJUBLJANI iz let po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici pod vodstvom Waldsteinove, Remškarja in Polakove. Avtorji kostumov so omenjeni redko. Najprej ruski emigranti: Sadikov,scenograf Uljaniščev, pri baletnih postavitvah slikarji Vavpotič,France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Med drugo svetovno vojno je kar nekaj kostumografij zasnovala Jela Vilfan, slikarka, danes pozabljena Kačerjeva in pred odhodom v partizane tudi slikarka Alenka Gerlovičeva. Toliko na kratko o zgodovini, da bolj nazorno predstavimo vstop portretiranke- »GOSPE,KI Z OBLAČENJEM SLAČI«, kostumografke ALENKE BARTL v povojni prostor slovenskega gledališča in filma. V Ljubljano je prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se delovno pridružila takrat v SNG Ljubljana zaposleni kostumografki MIJI JARČEVI.Prvo kostumografijo v slovenskem gledališču je izpeljala z režiserjem –profesorjem MIRKOM MAHNIČEM, ki se tega sodelovanja kljub svoji visoki starosti še vedno dobro spomni. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu GREH in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Pogosto nagrajevana – od Sterijevih in Borštnikovih nagrad, do velike Prešernove in mnogih zlatih aren za dosežke na filmu, je sodelovala tudi na velikih preglednih razstavah kostumografije po svetu-od Dunaja, Prage , Šanghaja do Tokia. Gospa je vmes poučevala na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme STRAH, ISKANJA, DEDIŠČINA, VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER, NORI MALAR, serijo DEKAMERON in mnoge druge.

Jumbo Big band, gostovanje Big banda RTV Slovenija v Novem Sadu, glasbeno-dokumentarna oddaja

Glasbeno-dokumentarna oddaja nas popelje na zgodovinsko popotovanje po poteh uspešnega sodelovanja med big bandi nekdanje Jugoslavije. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se na Glasbeni paradi v Radencih srečevali in nastopali big bandi vseh jugoslovanskih republik. Kot posledica teh srečanj je leta 1989 nastal Jumbo big band, veliki jazzovski orkester, sestavljen iz treh zasedb - Big banda RTV Ljubljana, Plesnega orkestra RTV Zagreb in Jazzovskega orkestra Radio-televizije Beograd. Po skoraj treh desetletjih so se ti trije orkestri leta 2018 ponovno združili in nastopili kot en orkester na Novosadskem jazz festivalu. Dokumentarna oddaja v reportažnem slogu spremlja potovanje Big banda RTV Slovenija od Ljubljane prek Zagreba do Novega Sada, od vaj in srečanj glasbenikov do sklepnega dogodka, nastopa Jumbo Big Banda v veliki dvorani Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu. Oddajo bogati televizijski arhiv, iskrive misli glasbenikov vseh treh orkestrov ter misli Vojislava Bubiše Simića, legendarnega dirigenta Big banda Radio-televizije Srbija. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Andrej Modic, režija Aleksander Šmuc.

Varuhi civilizacije, dokumentarni film

Dokumentarni film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku, ko so tam divjali najhujši spopadi med vladno vojsko in tako imenovano Islamsko državo. A film se ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske, krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in pa sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se Tabit in Ninos, oče in sin, odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film, ki je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija (režiser Erik Valenčič) spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču, nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu z ljubeznijo do umetnosti.

Bruce Springsteen o sebi, britanski dokumentarni film

Celovečerni dokumentarec je iskrena, poetična in ganljiva prvoosebna življenjska izpoved znamenitega rokovskega glasbenika, ki navdušuje vse od 60. let minulega stoletja. Avtobiografsko pripoved Brucea Springsteena dopolnjuje bogato arhivsko gradivo.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenanavdno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje.

Otoki svetlobe, dokumentarni film

Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, in očetu ves čas prihaja naproti.

Erika Fürst, 1. del

Pretresljivo pričevanje Erike Fürst se dotika enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Naša tokratna pričevalka je kot deklica preživela nacionalsocialistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Je zadnja slovenska Judinja, ki nam še lahko razkrije spomine na strahote uničevalnega taborišča ter zdravnika Mengeleja in njegove poskuse na taboriščnikih. V prvem delu pričevanja se Erika spominja srečnega otroštva v Murski Soboti. Doma so bili deležni stroge vzgoje, redno so molili in vsak teden obiskovali sinagogo. To je bila judovska molilnica, ki jo je slovenska komunistična oblast po vojni dala porušiti. Zanimiv je pričevalkin spomin na predvojno obdobje, ko so se judovski otroci in njihovi starši brez predsodkov družili s katoličani in protestanti. »V stari Jugoslaviji smo se družili s kristjani, tako starši kot midve s sestro, absolutno. Že po tem se je videlo, da je odnos med nami enak, zato ker sta se naš rabin, evangeličanski duhovnik in katoliški, ob nedeljah vedno skupaj sprehajali po našem korzu. Imeli so korzo, mladi so šli od evangeličanske cerkve do gradu, mi starejši otroci smo se pa sprehajali po Slovenski ulici ... in oni trije so se tudi sprehajali.« Vojna je vse obrnila na glavo. Po napadu na Jugoslavijo so Mursko Soboto najprej zasedli Nemci, že prvi dan so odpeljali rabina, zastražili so judovske trgovine, vendar so marsikateri lahko vanje udirali in kradli. 26. aprila 1944 je nastopil za družino Fürst in celotno judovsko skupnost v Prekmurju usoden dan. Erika je bila stara 13 let, ko so na vrata potrkali orožniki. Na hitro so morali spakirati, vzeli so lahko samo najnujnejše. Vse judovske družine so zbrali v sinagogi, kjer so jih prevzeli nacisti z lajajočimi psi in jih prek Čakovca in Madžarske transportirali v Auschwitz. Še prej so očeta ločili od preostale družine: »Takrat sem nazadnje videla svojega očeta, jokali smo, mahali skozi okno. Žal, to mi je najtežji dan v življenju, ker sem imela očeta zelo rada.« Mamo, hčerki in sorodnike so z živinskimi vagoni odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče, kje so jih ob silnem vpitju spravili z vagonov. Tam je stal tudi nacistični zdravnik Mengele, ki je izbiral žrtve za svoje poskuse. Večino so odgnali takoj v smrt, Erika s sestro in mama pa so po sreči pristale na prisilnem delu. Eriki Fürst so se različni dogodki živo vtisnili v spomin in o njih v pričevanju podrobno pripoveduje. Mama in sestra sta hudo zboleli, a ju je pozdravila nemška zdravnica, ki je bila v taborišču politična interniranka. Kot mlado dekle se je Erika znala prilagoditi razmeram in iskati rešitve, da so vse tri skoraj čudežno preživele zloglasni Auschwitz. Januarja 1944, ko so se taborišču približevali Sovjeti, so jih nacisti, tiste, ki so lahko hodili, začeli seliti na zahod. Tudi Erika je šla skozi vrata z napisom Arbeit macht frei, bolna mama in sestra pa sta ostali v taborišču. »Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla, verjamete?« sklene svoje izjemno pričevanje v prvem delu poslednja slovenska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst.

Auroville - utopiji naproti, francoska dokumentarna oddaja

Oddaja govori o mestu Auroville v južni Indiji, svojevrstni utopiji v nastajanju. Ustanovili so ga februarja 1968 na pobudo Mirre Alfassa, ki je ob podpori UNESCA in indijske vlade povabila prostovoljce z vsega sveta, naj sodelujejo pri gradnji mesta, v katerem bi ljudje od vsepovsod lahko živeli v popolnem sožitju. Bilo naj bi laboratorij, v katerem bi bilo mogoče vse. Most med preteklostjo in prihodnostjo, prostor za raziskovanje duhovnosti in novih tehnologij. Zdaj v Aurovillu prebiva 2500 ljudi iz 54 različnih držav. Trudijo se ustvarjati idealno mesto za uspešno skupno življenje ne glede na družbene, kulturne in verske razlike.

Kronika Hitlerjevega življenja – kako se rodi diktator, nemška dokumentarna serija, 4/4

Štiridelna dokumentarna serija podrobno oriše življenje Adolfa Hitlerja, firerja nemškega rajha, ki je svet prignal do roba propada in prinesel smrt več milijonom ljudi, pa tudi vsakodnevno življenje v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Skoraj polovica vseh posnetkov, precej jih je tudi barvnih, ni bila še nikoli objavljena. Serija sodi med najpopolnejše slikovne dokumente Hitlerjevega življenja, od njegovega rojstva leta 1889 do smrti leta 1945. 4. del, 1939–1945 Četrti del serije niza prelomne trenutke v Hitlerjevem življenju med letoma 1939 in 1945, ko je kot vodja nemškega rajha razdejal Evropo in si tik pred koncem vojne vzel življenje v bunkerju sredi razdejanega Berlina.

Francozi v Posočju, dokumentarni feljton

Francozi so ob napadu na Beneško republiko leta 1797 pohod nadaljevali po dolini reke Soče vse do Dunaja. Prve bitke med avstrijskim in francoskim velikanom so potekale tudi na naših tleh - odločilna je bila bitka za trdnjavo Kluže pri Bovcu spomladi 1797. Avstrijske Kluže so padle, čez dobrih 10 let nastanejo Ilirske province. Tedaj se začne rušiti fevdalizem tudi v habsburškem imperiju. Nekaj tega je ostalo tudi v ljudskem spominu Bovčanov. Dokumentarna pripoved je bila ena izmed postaj dolgoletnega televizijskega avtorja Jadrana Sterleta, nastala pa je v produkciji Dokumentarnega programa TV SLO.

Prisluškovalec svetov, dokumentarni film

Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.

V upanju na čudež – iskanje zdravila proti Parkinsonovi bolezni, britanska dokumentarna serija, 2/2

Parkinsonova bolezen v sodobni družbi zahteva vse večji davek, učinkovitega in varnega zdravila zanjo pa za zdaj še ni. Avtorji dokumentarne oddaje v dveh delih so več let sledili znanstvenikom in bolnikom, ki so se prostovoljno odločili za zahteven nevrokirurški poseg. Ta jim je omogočil vbrizgavanje novega zdravila neposredno v možgane. Kakšne rezultate je prinesel ta način zdravljenja? 2. del V drugem delu večletnega preizkušanja zdravila proti Parkinsonovi bolezni je vseh 42 prostovoljcev po katetrih, vsajenih naravnost v možgane, dobivalo zdravilno učinkovino GDNF, ki je nekaterim prinesla veliko olajšanje, drugim pa poslabšanje stanja in razočaranje. Kljub temu je raziskava zdravnikom in bolnikom vlila novo upanje. Vendar so doživeli hladno prho, ko se je farmacevtski velikan Pfizer odločil, da ne bo podprl nadaljnjega preizkušanja zdravila.

David Bowie - zadnjih pet let, britanski dokumentarni film

Celovečerni dokumentarec z arhivskimi in novejšimi posnetki z glasbenih snemanj in nastopov ter z izjavami glasbenikov, modnih oblikovalcev in režiserjev ponuja pogled v ustvarjalnost nedavno preminule zvezde popularne glasbe, Davida Bowieja. Glasbeni dokumentarec v ospredje postavlja umetnikove stvaritve zadnjih petih let – albuma The Next Day in Blackstar ter muzikal Lazarus.

Skrivnosti mest II.: Lizbona, britanska dokumentarna serija, 1/3

V drugi sezoni tridelne BBC-jeve serije Skrivnosti mest nas umetnostna zgodovinarka Janina Ramirez in umetnostni kritik Alastair Sooke popeljeta po Bakuju, Bejrutu in Lizboni. Odkrivata umetniške zaklade glavnega mesta Azerbajdžana, ki leži na prepihu kultur, spoznavata, kako se iz pepela državljanske vojne dviga Pariz Bližnjega vzhoda Bejrut, in nam približata preplet vplivov starih Rimljanov, Arabcev in križarjev v Lizboni. 1. del, Lizbona: Janina Ramirez in Alastair Sooke se najprej odpravita v Lizbono, ki zadnja leta postaja vedno bolj priljubljen cilj turistov. Med vijuganjem po mestnih ulicah, premagovanjem strmih klancev in sprehodom ob slikoviti obali spoznavata kulturna bogastva in zanimivo zgodovino mesta, v katerem je bil nekoč velik delež črnskega prebivalstva, ter odkrivata, kakšen pečat je v umetnosti 20. stoletja pustila diktatura.

Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik

Življenjepis Angele Piskernik daje vtis, da gre za osebo, ki smo si jo izmislili, da bi lahko govorili o življenju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec TVS so sp ...

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...