Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Izobraževalno–dokumentarni filmi - Arhiv

Veliki semenj

Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Veliki semenj pripoveduje o nekdaj živahnem in pestrem dogajanju na obrobju parka Tivoli.

Izgorelost: program za samouničenje, dokumentarni film

Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.

50 knjig, ki so nas napisale: Dane Zajc: Požgana trava

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Dane Zajc, katerega pesmi so komunisti med drugim označili za "konkretno negacijo NOB"? Razlogi za to, da je ena prelomnih knjig slovenske literature 20. stoletja leta 1958 izšla v samozaložbi, so bili “ideološke, politične, tipično kranjsko zagovedne” narave, je povedal Dane Zajc o svoji prvi zbirki Požgana trava. Pesem Jalova setev so v ideološki komisiji CK ZKS razglasili za konkretno negacijo NOB in povojne založniške strukture so pokazale svojo moč. “Mislim, da je bilo v tistih časih mnogo slovenskih umetnikov ovaduhov in da je vsak drugi slovenski umetnik izobraževal policijo ..., tako da je morala biti policija umetniško najbolj izobražena ustanova na Slovenskem,« je kasneje povedal Zajc, ki je bil leta 1951 tudi zaprt zaradi političnih stališč. Služboval je v knjižnici, igrali in recitirali po so ga po vsej Sloveniji in v tujini. O tem, kako sta to počela ob glasbi, nam je na Sv. Trojici nad Domžalami povedal igralec Janez Škof, o literarnem pomenu zbirke je spregovoril urednik Aljoša Harlamov, da pa je Zajc res eden največjih, priča tudi izjava Nobelovca Josifa Brodskega: »Jaz sem mali pesnik vélikega naroda, Dane Zajc pa je véliki pesnik malega naroda.«

(Pre)velike hiše, izobraževalno-dokumentarna oddaja

Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.

Ogenj znanosti, izobraževalno-dokumentarni film

Zakaj družba potrebuje znanost in kakšen je danes njen pomen, bodo vprašanja, na katera bodo odgovarjali prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS-ja, prof. dr. Igor Muševič, vodja Odseka za fiziko trdne snovi IJS-ja, in dr. Kristina Žagar Soderžnik z Odseka za nanostrukturne materiale IJS-ja. Vsi trije so zaposleni na Institutu »Jožef Stefan«, ki je letos praznoval 70-letnico. Sogovornike poleg predanosti znanosti in raziskovalnemu delu druži tudi umetnost. Izvedeli bomo, zakaj so se odločili za delo na znanstvenem področju, kaj jim pomeni raziskovalno delo, kako je s financiranjem in tudi, kako uspešni smo pri povezovanju z gospodarstvom. Je vloga znanstvenikov tudi ta, da ogenj znanosti prenesejo prihodnjim rodovom?

Fran Milčinski: Butalci

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. So nas napisali, oziroma kar prečitali, Butalci? Nas Milčinski pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Takole pravi: ”In takih ljudi je povsod dosti, česar ne vidijo, ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni." "Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, pa ji pravijo potok. Ob obeh kraji mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve tri hiše imajo nadstropja, jim pra-vijo graščine. Ime je vasi Butale" Tako začenja Fran Milčinski pripo-vedko o Butalcih, knjigo, ki smo jo vsi brali, ki jo vsi poznamo, toda nočemo si priznati, da nas je malo tudi napisala. Butalci veljajo za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so do zdaj izšli že kakih dvajsetkrat, be-remo jih od otroštva do odraslosti in vsakokrat jih drugače razumemo. Butalci so bili v slovenski literarni zgodovini precej zapostavljeni, težave pa so bile tudi z literarno zgodovinsko umestitvijo - čeprav je Milčinski ustvarjal v času realizma in naturalizma, bi mu težko nadeli oznako realist. Bil je pač humorist. In ta oznaka ga je stala kanona. Toda sogovornik ddr. Igor Grdina v oddaji jasno pove: “V živem kanonu so še kako prisotni, legije navadnih bralcev navsezadnje legitimirajo delo; je pa Milčinski izjemen stilist, samo še Ivan Cankar je imel v tisti generaciji tako prepoznaven slog.”

Selfi, izobraževalno-dokumentarna oddaja

Fotografiranje je danes postalo sestavni del našega življenja. Fotografiramo svoje bližnje, pomembne dogodke, hrano, sebe. In tako nastanejo sebki, jazki, svojki, fotografski avtoportreti. Selfiji! Selfije popravljamo, olepšujemo in iz njih odstranimo vse, česar ne maramo. Nekaterim se tako zdijo izraz naše samovšečnosti, drugi vidijo v tem priložnost za samopromocijo, spet tretji način, kako se za trenutek iztrgati iz neusmiljenega kolesja časa in minljivosti. Selfiji kot fenomen mlajših in starejših ter krik novodobnega imperativa biti navzoči in videni.

Pogled na geme

Geme so dragoceni kamni, v katere so vbrušene podobe. V grškem klasičnem obdobju so nastajale geme izjemne lepote, ki so dosti pozneje navdušile renesančne zbiralce in raziskovalce. Geme so svojo pot najpogosteje pričele kot pečatniki, nosilci sporočila, kot varuhi resnice, avtentičnosti. Zato so bile vdelane v prstane, da jih je imel lastnik vedno pri sebi in se njihovega pečata ne bi nihče mogel polastiti. Prizori so hkrati preskusni kamenčki znanja antične literature in zgodovine.

Drago Jančar: Severni sij

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal srednjeevropski duh Jančarjevega Severnega sija, romana o Mariboru? Zgodba Jančarjevega Severnega sija se prične na novoletno jutro leta 1938, ko na mariborski postaji izstopi Joseph Erdman in se zagozdi v to provincialno gnezdo, ki ga prične dušiti s svojo razcepljenostjo. Kulturnica Zora A. Jurič nam je osvetlila vlogo trafike, ki igra v romanu pravzaprav vlogo zgodovinskega spomina, Severni sij pa je dobil naslov po nebesnem pojavu, ki je 25. januarja 1938 obsijal Evropo in tudi Maribor, in ki nam ga je pojasnil vodja astronomskega krožka gimnazije Šentvid Klemen Blokar. V letu 1984, ko je Jančar napisal Severni sij, je Nena na vrhuncu hladne vojne pela o 99 zračnih balonih, literarno obzorje pa se je odpiralo duhovnemu prostoru Srednje Evrope. Zdi se, kot da atmosfero romana ves čas preganja slutnja neobhodnega, prav potiho se plazečega nacizma, nam je zaupal založnik Mitja Čander.

Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je Triptih Agate Schwarzkobler napisal na novo, kot je po navodilih Dušana Pirjevca hotel s slovensko literaturo narediti Rudi Šeligo? »Ključek s površno vtisnjeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot skoraj vsako sleherno jutro ..." je verjetno najbolj prelomno odklepanje pisalne mize v moderni slovenski literaturi, ki ga najdemo v Šeligovem Triptihu Agate Schwarzkobler. Ko je literarni teoretik Dušan Pirjevec ob neki priložnosti šaljivo navrgel, da bi bilo potrebno slovensko literaturo napisati na novo, ga je slišal študent Rudi Šeligo in se lotil Tavčarjeve Visoške kronike. Agata Schwarzkobler je namreč ime Tavčarjeve junakinje, ki ji sodijo kot čarovnici, vendar Šeligova Agata ni več čarovnica, pač pa uradnica s šlemasto frizuro. Visoška kronika se razteza skozi desetletja, Šeligova Agata pa doživi vse v enem poletnem dnevu, kot Joyceov Leopold Bloom v Uliksesu. O tem, kako je bilo nositi "agatasto telo" in "čeveljce Diemme", je spregovorila Nataša Barbara Gračner, ki je Agato igrala v filmu Matjaža Klopčiča, o reizmu se je razgovoril urednik Andraž Gombač, vsestransko osebnost Rudija Šeliga, ki je bil tudi kulturni minister, pa je osvetlil kulturnik Mitja Čander.

Edvard Kocbek: Strah in pogum

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal strah, ki je le druga plat poguma, kot pravi Edvard Kocbek v delu Strah in pogum? Dolga leta je bilo Strah in pogum najmanj znano, pa hkrati najbolj razvpito Kocbekovo delo. Izšlo je leta 1951 in kmalu po izidu priklicalo nase organizirano publiciteto, ki jo je v en glas razglasila za diverzijo zoper vrednote NOB. Kot predstavnik krščanskih socialistov je bil Kocbek v vodstvu OF, po vojni minister v zvezni vladi, po izidu dela Strah in pogum pa je moral odstopiti z vseh funkcij in živel je kot strogo nadzorovani književnik. Nadzorovalo ge je 69 agentov tajne službe, med katerimi so bili tudi njegovi zaupniki ter prijatelji. Strah in pogum je zbirka novel, kjer je v ospredju etično razmišljanje o razliki med človekovim zgodovinskim poslanstvom in njegovo človečnostjo. Urednik Jaroslav Skrušny nam pove, kako je bila knjiga v svoji literarnozgodovinski vrednosti popolnoma zastrta zaradi političnozgodovinske kritike, režiser Sebastjan Horvat nam pojasni, da ne zmoremo "aktivnega Slovenstva", za katerega se je zavzemal Kocbek. Kako pa je v resničnem življenju s tistimi, ki se soočijo z izsiljenimi izbirami med lojalnostjo in osebno etiko, za konec osvetli vojaški psiholog Gregor Jazbec.

Mestne promenade: Novo mesto, dokumentarna serija, 4/4

Novo mesto zaradi bogatih najdb iz prazgodovinskih grobišč imenujemo tudi Mesto situl, podoba sv. Miklavža v velikem oltarju stolnice, ki jo je naslikal beneški renesančni mojster Tintoretto, pa je najdragocenejša oltarna slika na Slovenskem. Kapitelj z značilnim veduto stolnice je postal simbol Novega mesta, ki so ga upodobili tudi številni umetniki v slikarskih in literarnih delih. Kako doživljata domače mesto nam bosta predstavila umetnostni zgodovinar Milček Komelj ter slikar in grafik Janko Orač, oddajo pa bomo sklenili s pesmijo.

Josip Vandot: Kekec

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Smo Slovenci res kekci, v dobrem pomenu besede? Pri dopolnjenih sto letih od prvega izida je Kekec, poleg Martina Krpana in kasnejšega Mačka Murija, ki pa je kljub vsemu žival, gotovo najbolj priljubljen junak slovenske mladinske literature. Toda kako to, da Kekec, naš narodni junak, ni nič kaj priden, pa ga vseeno radi beremo? Kekca poznamo tudi, morda celo predvsem, iz priljubljenih filmov in celo s paštete, v knjigah o Kekcu pa nastopajo tudi zdravilne rastline, ki so pogosto poimenovane samo narečno, pripisuje pa se jim kar čudodelne moči, o katerih smo se pogovarjali s profesorjem botanike dr. Francijem Batičem. Vendar pa se je izraz Kekec v popularnem jeziku uveljavil kot izraz za nesposobneža, kekca skratka. Ob tem se pisatelj Miha Mazzini sprašuje: "Povejte mi še za kak drug narod, ki se norčuje iz svobodnega in samostojnega človeka, idealizira pa pasivne bednike, ki uživajo v lastnem nepotrebnem trpljenju?" Kekec pa ima še eno lepo lastnost: vsemu lepemu na svetu se čudi. Morda pa se moramo skozi Kekca spet naučiti gledati - in čuditi?

Maribor, 3/4

Promenada je meščanska navada sprehajanja in srečevanja na osrednjih mestnih ulicah in trgih, ki je potekala po posebnih pravilih in je povezovala vse sloje prebivalcev. V Mariboru je bila v obdobju med svetovnima vojnama popularna promenada v starem mestnem jedru, po vojni pa se je izoblikovala nova promenada v Mestnem parku. Kakšno je bilo nekdaj družabno življenje v Mariboru in njegova meščanska identiteta nam bodo predstavili gospa Majda Šlajmer Japelj, etnologinja Jerneja Ferlež ter založnik in zbiratelj Primož Premzl.

Ela Peroci: Muca Copatarica

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kaj pa, če Muca Copatarica ni le otroška pravljica, temveč metafora slovenske družbe? Podobe, ki nam jih riše Ela Peroci, so se vtisnile v otroško podzavest in so nas dobesedno napisale. Muco Copatarico gotovo prištevamo med najbolj vplivne in najbolj brane slovenske otroške knjige: Ela Peroci je z njo ob izidu leta 1957 uvedla nov tip mestne pravljice, saj je snov za svoja dela zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, v tedanji literaturi pa je prevladovala snov, ki je zajemala iz kmečkega sveta, kar je v oddaji osvetlila prof. dr. Dragica Haramija. Antropologija uporabe copat je raznolika. O tem, ali so copati kliše, ali morda celo eden simbolov Slovenstva, smo se spraševali z dr. Noahom Charneyem, ameriškim umetnostnim zgodovinarjem, ki živi v Sloveniji, otrokom bere Muco Copatarico in tudi sam nosi copate.

Piran, dokumentarna serija, 2/4

Piran je po mnenju mnogih najlepše mesto na Slovenskem in obiskovalce navdušuje s slikovito lego in bogato dediščino, ki je nastala v stoletjih beneške nadoblasti. Osrednji umetnostni spomenik je stolnica sv. Jurija, ki je zavetnik mesta, v njegovo zgodovino pa se je še prav posebej zapisal skladatelj in violinist Giuseppe Tartini. Piran bomo odkrivali s pomočjo posameznikov, ki so se prav posebej zavezali ohranjanju kulturne dediščine – župnik Zorko Bajc, slikarka in restavratorka Mira Ličen Krmpotić in kulturna delavka Natalija Planinc.

Tomaž Šalamun: Poker

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Poker Tomaža Šalamuna, ki se je "naveličal svojega plemena in se izselil"? Dve leti po objavi šokantne Dume 64 - šlo je za parodijo Dume Otona Župančiča - ki je Slovence temeljito pretresla, pesniku pa prinesla sodni pregon, je leta 1966 Šalamun izdal svojo prvo zbirko: Poker. In to v samozaložbi. Šalamun, ki je kasneje obveljal za enega največjih slovenskih modernistov, je že v Pokru uporabljal svoj jezik; pesnik in skrbnik Šalamunovega centra Aleš Šteger nam je pojasnil, zakaj je šlo pri tem za pravo revolucijo v smislu poetičnega izrazoslovja. Šalamun se je tudi zares izselil in precej časa preživel v Ameriki, kjer so ga veliko prevajali, medtem ko njegovo pleme zanj ni imelo pravega posluha. Pozneje ga je priznala tudi domovina in v ZDA se je vrnil kot kulturni ataše, postal je član SAZU in vzornik ter kolega številnim literatom. O pokru kot igri se je razgovoril igralec Jonas Žnidaršič in povedal tudi, kaj je rokenrol poezija.

Kamnik, 1/4

Kamnik se je v srednjem veku izoblikoval kot deželnoknežje mesto ob glavni prometni cesti na Štajersko, po tem obdobju pa je nov vrh doživel v dobi baroka. Je eno naših najdragocenejših zgodovinskih mest v katerem so se ohranile zanimive legende in bogata kulturna dediščina z raznolikimi muzeji in zanimivostmi. Kamnik bomo spoznavali s pomočjo domačinov – poznavalca lokalne zgodovine Franceta Malešiča, mojstrice poslikave majolk Irene Radej ter umetnostnega zgodovinarja in specialista za Plečnika Noaha Charneyja.

Zofka Kveder: Njeno življenje

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.

(Ne)znana poglavja slovenske zgodovine: Oživljeni Vodnik, izobraževalno-zgodovinska serija, 3/3

Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.

Prijavite se na e-novice