Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Slovenski dokumentarni film - Arhiv

Aleksandrinke, dokumentarni film

Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.

Filmoljubje, dokumentarni film

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Jumbo Big band, gostovanje Big banda RTV Slovenija v Novem Sadu, glasbeno-dokumentarna oddaja

Glasbeno-dokumentarna oddaja nas popelje na zgodovinsko popotovanje po poteh uspešnega sodelovanja med big bandi nekdanje Jugoslavije. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se na Glasbeni paradi v Radencih srečevali in nastopali big bandi vseh jugoslovanskih republik. Kot posledica teh srečanj je leta 1989 nastal Jumbo big band, veliki jazzovski orkester, sestavljen iz treh zasedb - Big banda RTV Ljubljana, Plesnega orkestra RTV Zagreb in Jazzovskega orkestra Radio-televizije Beograd. Po skoraj treh desetletjih so se ti trije orkestri leta 2018 ponovno združili in nastopili kot en orkester na Novosadskem jazz festivalu. Dokumentarna oddaja v reportažnem slogu spremlja potovanje Big banda RTV Slovenija od Ljubljane prek Zagreba do Novega Sada, od vaj in srečanj glasbenikov do sklepnega dogodka, nastopa Jumbo Big Banda v veliki dvorani Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu. Oddajo bogati televizijski arhiv, iskrive misli glasbenikov vseh treh orkestrov ter misli Vojislava Bubiše Simića, legendarnega dirigenta Big banda Radio-televizije Srbija. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Andrej Modic, režija Aleksander Šmuc.

Varuhi civilizacije, dokumentarni film

Dokumentarni film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku, ko so tam divjali najhujši spopadi med vladno vojsko in tako imenovano Islamsko državo. A film se ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske, krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in pa sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se Tabit in Ninos, oče in sin, odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film, ki je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija (režiser Erik Valenčič) spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču, nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu z ljubeznijo do umetnosti.

Ama Dablam, izsanjane sanje, dokumentarni film

Dokumentarna pripoved režiserja Igorja Vrtačnika o treh možeh in eni steni, ki se je začela odvijati spomladi leta 1996 na eni najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.

Pluti je treba! (Navigare Necesse Est)

Slovenska prisotnost ob morju je vsaj tisočletna in ravno tako stara je želja po lastnem pomorstvu. Uresničila se je lahko šele po koncu druge svetovne vojne s priključitvijo tega delčka jadranske obale matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?

Kólo: Pesem za Matijo Jamo

Soesja Citroen je uveljavljena jazz pevka, ki že od najstniških let nastopa na Nizozemskem in po svetu. Kadar obišče Slovenijo, išče sledi svojega deda, priznanega slikarja Matije Jame. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Veliko časa je preživel v naravi in slikal. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala sestra Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. V skromnem stanovanju so povsod ležale Jamove slike in družina se je okužila z umetnostjo. Soesjin brat Hans Citroen je arhitekt, filmar in konceptualni umetnik, ki zadnja leta raziskuje dediščino taborišča Auschwitz. Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji Jami in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji. Z nizozemsko pevko slovenskih korenin spoznamo svobodomiselno družino, predano umetnosti.

Simfonija globine, dokumentarni film

Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do danes je Postojnsko jamo je 9. 11. 2017 obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.

Vzpon mesta

Vzpon mesta je dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm filmskega gradiva poskuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so si avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije, ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij, režija in montaža: Marko Radmilovič Direktor fotografije: Jure Pervanje Avtorska glasba in zvokovna obdelava: Danilo Ženko Izvršni producent: Samo Radmilovič

Vse duše mojega telesa

Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.

Otroci na čakanju, dokumentarni film

Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.

Za Prekmurje gre!, dokumentarna oddaja

Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Dokumentarni film Za Prekmurje gre! je mala učna ura polpretekle zgodovine Prekmurja v obdobju desetih mesecev, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919, natančneje 17. avgusta, zamenjalo kar devet oblasti. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije, dokumentarni film

KAMELEONI – BEATLESI NEKDANJE JUGOSLAVIJE, je glasbeno dokumentarni film, o petih gimnazijcih iz Kopra, ki je v poznih 60-ih letih obnorela Jugoslavijo. Kljub peščico lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimi-ju Hendrix-u in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlsov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so ji vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagal osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

Revolucionarne zabave naših mladosti, dokumentarni film

Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In vsaka oblast to ve. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje pa so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodnozabavna glasba. Današnja mladina pa revolucionarnih genov ni izgubila, ampak samo čaka na potrebo po spremembah. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Dokumentarni film je nastal v okviru dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor Zvezdan Martič, montažer Matjaž Jankovič, snemalec Aleš Živec, producent Matjaž Ham, tajnica režije Ana Magajna, producent programa Jaka Hemler, urednik programa Andraž Pöschl, odgovorna urednica KUP Živa Emeršič.

Otroci s Petrička, dokumentarni film

Film Otroci s Petrička obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Dokumentarni film Otroci s Petrička je nastal po scenariju in v režiji Mirana Zupaniča, tenkočutno avtorsko nit je prispeval tudi direktor fotografije Janez Kališnik. Dokumentarec je leta 2007 na 10. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film.

Doberdob - roman upornika

Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.

Kaj pa Mojca ?

Dokumentarni film raziskuje vlogo žensk v slovenskem filmu in v filmskih klasikah išče obraze spreminjanja položaja žensk v družbi. Dotakne se popularnih in tudi manj znanih ženskih vlog iz zgodovine slovenskega filma, tako junakinj v dobesednem pomenu, značilnih za številne partizanske filme, kot ustaljenih klišejev: trpeča mati, prešuštnica, opravljivka. Skozi pogovore s filmskimi igralkami, teoretičarkami in ustvrjalkami ter z analizo najpogostejših stavkov, ki jih v slovenskem jeziku izrekajo ženske, skuša ugotoviti, kdo je značilna slovenska junakinja.

Meje mojega jezika so meje mojega sveta

Film “Meja mojega jezika so meje mojega sveta” ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države in jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšin matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.

Sramota

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

Burkež Pavliha, dokumentarni film

»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...