Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Slovenski dokumentarni film - Arhiv

(Ne)vidni slovenski film, dokumentarni film

Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TVS največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.

Grofičino popoldne, dokumentarni film

Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla v baročna oblačila oblečena tujca. Povedala sta, da sta grof in grofica. In če dobita grad Štatenberg v najem, bosta rade volje postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.

LP film Laibach, dokumentarni film

Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 1/6

Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj je pripravilo šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem. V prvem delu spoznavamo, da se je na današnjem slovenskem ozemlju že od nekdaj rado plesalo. Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v naših krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna tudi v zavesti Emoncev. Oddaja prikazuje družabno življenje in z njim ples v srednjem veku, v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in v prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo, ter razkriva, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Razvoj plesa in čas, v katerem se je plesalo, osvetljujejo tudi strokovnjaki: Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal, Damjan Ovsec in Veselin Miškovič. Avtorica in urednica je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.

Memento mori

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

Protestantizem

Pred skoraj 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike, revolucionarne spremembe. Rimsko-katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom je zapadala v vse večja brezna napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami temeljito zarezal v tovrstne odmike. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017, je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. V avtorskem smislu so ga najbolj zaznamovali scenarist in režiser Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.

Alfred & Sofie, dokumentarni film

Sofie Hess je vstopila v življenje Alfreda Nobela kot prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja v trenutku, ko je bil Alfred slaven in bogat, a hkrati zelo osamljen in razočaran človek. Njuno skoraj dvajset let trajajoče razmerje je bilo polno ljubezni, napetosti in izsiljevanja, kar potrjuje več kot dvesto Alfredovih in nekaj Sofiejinih pisem, prepolnih rotenja, oproščanja in zahtev po denarju. Svoje »požiralke denarja«, kot ji je rekel, mu ni uspelo izklesati po lastni podobi – jo izobraziti in ukrotiti. Njuno razmerje je Alfreda pripeljalo tudi v Celje, kamor je nekajkrat prišel zato, da bi obiskal Sofie in njene sorodnike, ustanovitelje Cinkarne Celje. Pisma, ki jih danes hrani Državni arhiv v Stockholmu, so bila do nedavnega javnosti skrita, saj jih je Sofie izročila Nobelovemu skladu v zameno za visoko rento. Dokumentarni film izpostavi razsežnosti Nobelovega izuma in posledice odkritja, ki ga je sam razumel kot napredek, ne pa uničevanje človeštva. »Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro, in ne v zlo,« je govoril, a se hkrati zavedal, da je trgovec s smrtjo. Zaradi slabe vesti je izumil Nobelove nagrade in spodbujal oziroma financiral mirovniška gibanja. Pri tem je imela odločilno vlogo njegova nesojena partnerica, prijateljica, mirovnica, pisateljica in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Bertha von Suttner. Zgodba o Alfredu Nobelu in Sofie Hess ni pravzaprav nič drugačna od drugih. Le bolj »nobel« je. Z bolj čitljivimi nasprotji: je zgodba o geniju in otroku. O konstruktorju in pesniku. O krivdi in skesanosti. O ljubezni in odpovedi.

10 let Ritma mladosti: Siddharta in Big Foot Mama

Enkratni sočasni nastop Siddharte x Big Foot Mame na dvojnem odru v areni Stožice je bila ena največjih, če ne kar največja domača glasbena zgodba leta 2016. Projekt, ki je nastal na pobudo producentov Ritma Mladosti (in soustvarjalcev številnih odmevnih regionalnih spektaklov, kot je Ultra Europe v Splitu), potovalne agencije Collegium Mondial, je dva benda, ki sta močno zaznamovala okus četrt stoletja generacij ljubiteljev čistokrvnega rocka, povezal v superskupino, ki ji pri nas še dolgo ne bo para. To enkratno zgodbo o glasbi, ustvarjanju, mladosti in rock 'n' rollu v filmu, polnem vsem znanih glasbenih hitov, boste lahko prvič podoživeli skozi oči snemalcev, ki so Siddharto x Big Foot Mamo spremljali od prvih vaj do triumfa na prizorišču, ki je izziv tudi za največje svetovne glasbenike. Dokumentarec seveda vključuje tudi še neizdane verzije skladb, ki sta jih skupini priredili prav za ta nastop.

Razkošje lepega; 100 let Narodne galerije

Ob stoti obletnici Narodne galerije v Ljubljani je v Dokumentarnem programu TV Slovenija nastal film, v katerem želijo ustvarjalci prikazati zlasti simbolen pomen naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.

Čudež pri Kobaridu

Dokumentarna pripoved je osredotočena na 12. soško ofenzivo, imenovano tudi Preboj oziroma Čudež pri Kobaridu, ki se je začela 24. oktobra 1917 s prebojem skupne 14. nemško-avstro-ogrske armade pri Tolminu in Bovcu in se meseca novembra končala s katastrofalnim porazom in umikom italijanske vojske vse do reke Piave. Domači in tuji zgodovinarji skupaj z ostalimi sogovorniki presojajo enega največjih vojaških gorskih spopadov vseh časov s stoletne distance, odstirajo mite in ozadja ter razkrivajo manj znane podrobnosti takratnega bojevanja ter taktiko infiltracije in zametke pozneje slovitega nemškega blitzkriega – bliskovite vojne, preizkušene tudi v Zgornjem Posočju. Številne domače in tuje institucije, organizacije in društva še danes po 100 letih z različnimi dogodki in slovesnostmi obeležujejo spomin na Čudež pri Kobaridu, kot ga je v svoji knjigi poimenoval avstrijski general Alfred Krauss. Pri nastanku filma scenarista in režiserja Valentina Pečenka so poleg Kobariškega muzeja, Tolminskega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Filmarchiva Austria, Furlanske kinoteke (Cineteca del Friuli), Istituta Luce ter domačih in tujih zbiralcev sodelovale tudi druge slovenske, italijanske, avstrijske, nemške in druge ustanove, občine, združenja in društva. Film so sooblikovali snemalci Pavel Jurca, Andrej Heferle in Mišo Čadež, montažerka Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob, mojster zvokovne obdelave Marjan Drobnič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič in drugi. Producent in organizator je bil Vojko Fakin.

Za Prekmurje gre!, dokumentarna oddaja

Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Dokumentarni film Za Prekmurje gre! je mala učna ura polpretekle zgodovine Prekmurja v obdobju desetih mesecev, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919, natančneje 17. avgusta, zamenjalo kar devet oblasti. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

Kino Šiška 10, dokumentarni film

Kino Šiška, nekdaj kinematograf z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 praznoval 10-letnico ‘nove’ namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.

Skodelica kave, dokumentarni film

Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Dolga in zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je ta postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.

Golica, zgodba o skladbi, dokumentarni film

Dokumentarni film Golica je zgodba o sloviti instrumentalni skladbi, ki je po nekaterih navedbah največkrat izvajana skladba na svetu. To je zgodba o dobri dve minuti dolgi pesmi, ki se je porodila na nočnem delu v tovarni in naredila neverjetno pot po plesiščih, koncertnih dvoranah ter radijskih in televizijskih postajah ter tudi skoraj šestdeset let po nastanku ostala živa v vseh mogočih priredbah. Igrano-dokumentarni film kar se da zvesto obnavlja zgodbo Golice skozi pripoved osrednjih akterjev ter njunih najbližjih sodelavcev. To je tudi zgodba o enem od evropskih najprepoznavnejših narodno zabavnih ansamblov,o Ansamblu bratov Avsenik. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom in svojimi muzikanti uvedel lasten slog in postal glasbeni pojem. Film je tudi zgodba o razvoju narodno zabavne glasbe v drugi polovici prejšnjega stoletja v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, o nastajanju zabavne glasbene industrije in njenem razvoju prek industrije plošč. Je zgodba o družini, v kateri kraljuje glasba, je zgodba o ljudeh, ki jim je ansambel bratov Avsenik igral, je zgodba o napornih turnejah, ki si jih ne moremo več predstavljati. Je zgodba o radiu in o iskanju tistega posebnega zvena. Vse to ob zaradi ene same pesmi, ki jo lahko ponovimo neštetokrat in vsakokrat zazveni kot nova.

Vse duše mojega telesa

Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.

Tihotapci identitete

Meje so resna stvar. Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v tem cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje ter potuje po obeh straneh današnje slovensko-italijanske meje, nekdanjem območju prepustnice. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.

Hribovska saga, dokumentarna oddaja

Dokumentarni film Hribovska saga je pripoved o družini Karničar, najznamenitejši družini alpinistov in hribolazcev na Jezerskem. Oče Andrej je bil znan kot dolgoletni oskrbnik Češke koče in kulturni delavec. Napisal je Jezersko kroniko in Jezerske štorije. Njegovih pet otrok je odraščalo v tesni povezavi z gorami. Davo in Drejc sta zaslovela leta 1995, ko sta se z vrha Anapurne spustila s smučmi. Pet let kasneje je Davo presmučal tudi pot z vrha Mount Everesta. Luka Karničar pa je tragično izgubil življenje na Okrešlju med reševalno vajo. Film je režirala Špela Kuclar.

Nočemo belega kruha, dokumentarni film

Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.

Koroška pesem, ti družica moja, glasbeno-dokumentarna oddaja

Koroška pesem je pradavna pričevalka slovenske besede, ki je v napevu odslikala naravno lepoto Zilje, Roža in Podjune; ki je vriskala v zanosu življenja – in zaječala v stiski, ko so ji začeli jemati pravico do obstoja. Je samoumevni del našega izročila in še vedno, onkraj državne meje, znamenje ponosa in vztrajanja koroških rojakov. V oddajo smo strnili zgodbe o nekaterih pesmih, dokumentarno gradivo pa so že tudi televizijski posnetki, ki so se nabirali več desetletij. Scenarij in strokovno besedilo Jasna Nemec Novak, snemalec Jure Nemec, režiser Aleš Žemlja, urednica Danica Dolinar.

Fant, pobratim smrti 2, dokumentarni film

Zgodba o Anatoliju Rižovu, ki je kot osemletni fantič leta 1991 za deset dni obiskal Slovenijo, se prav tako v režiji Maje Weiss nadaljuje dvajset let pozneje, v času spomina na 25. obletnico Černobila in jedrskega sevanja, ki še vedno ogroža življenja krajevnih prebivalcev. Mnogi ljudje so se sprijaznili z radiacijo in jo sprejeli kot sestavni del življenja, med njimi tudi Anatolij, ki je bil izrazitejšemu sevanju izpostavljen v času služenja vojaškega roka ter kot najeti delavec v bližini reaktorja. Njegovo življenje ni ravno rožnato; najprej jedrska nesreča, potem razbita družina, ponesrečen zakon in sin, s katerim ne more biti skupaj vsak dan. »Ko snemaš in delaš filme, so taki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo v radiaciji z mojo malo filmsko ekipo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe. Leta 2011 nam je končno uspelo. In če bomo še živi, čez 20 let sledi nadaljevanje, smo si obljubili.« (Maja Weiss)

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...