Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Tuje dokumentarni portret - Arhiv

Gospa, ki z oblačenjem slači, portret kostumografke Alenke Bartl

Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V gledaliških listih, ki jih hrani SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ V LJUBLJANI iz let po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici pod vodstvom Waldsteinove, Remškarja in Polakove. Avtorji kostumov so omenjeni redko. Najprej ruski emigranti: Sadikov,scenograf Uljaniščev, pri baletnih postavitvah slikarji Vavpotič,France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Med drugo svetovno vojno je kar nekaj kostumografij zasnovala Jela Vilfan, slikarka, danes pozabljena Kačerjeva in pred odhodom v partizane tudi slikarka Alenka Gerlovičeva. Toliko na kratko o zgodovini, da bolj nazorno predstavimo vstop portretiranke- »GOSPE,KI Z OBLAČENJEM SLAČI«, kostumografke ALENKE BARTL v povojni prostor slovenskega gledališča in filma. V Ljubljano je prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se delovno pridružila takrat v SNG Ljubljana zaposleni kostumografki MIJI JARČEVI.Prvo kostumografijo v slovenskem gledališču je izpeljala z režiserjem –profesorjem MIRKOM MAHNIČEM, ki se tega sodelovanja kljub svoji visoki starosti še vedno dobro spomni. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu GREH in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Pogosto nagrajevana – od Sterijevih in Borštnikovih nagrad, do velike Prešernove in mnogih zlatih aren za dosežke na filmu, je sodelovala tudi na velikih preglednih razstavah kostumografije po svetu-od Dunaja, Prage , Šanghaja do Tokia. Gospa je vmes poučevala na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme STRAH, ISKANJA, DEDIŠČINA, VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER, NORI MALAR, serijo DEKAMERON in mnoge druge.

Obrazi mest: Najboljše zgodbe, dokumentarna oddaja, 2/8

Valerie/Gdč. Lucillie Lucille se je po neuspešnem zakonu in številnih zaposlitvah odločila, da bo Nizozemsko osvojila s svojo nadarjenostjo za komedijo in petje. Liang Chen Liang Chen je star 27 let in je natakar. Zaposlen je v družinski kitajski restavraciji, ki jih je v Zagrebu veliko. Poročen je z Majo. Imata tudi 10 mesecev starega sina Lucasa. Živela sta pri njenih starših in upala, da si bosta lahko nekoč ustvarila svoj dom. Načrte jima je avgusta 2010 prekrižala družinska tragedija. Filippe Neves Filipppe Neves je stara 23 let in se že od 17. leta oblači kot japonska lutka. S tem izkazuje naklonjenost japonski kulturi. S fantom dvakrat na leto odpotujeta na Japonsko, da se naužijeta japonske kulture in nakupita oblačila. Bojita se, da bi z družinskim življenjem izgubila pravljično življenje in zasanjanost, ki sta del njunega življenjskega sloga.

Otoki svetlobe, dokumentarni film

Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, in očetu ves čas prihaja naproti.

Prisluškovalec svetov, dokumentarni film

Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.

Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik

Življenjepis Angele Piskernik daje vtis, da gre za osebo, ki smo si jo izmislili, da bi lahko govorili o življenju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec TVS so sp ...

Kustosova soba; Igor Zabel: kako narediti umetnost vidno?, dokumentarni film

Dokumentarni film Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005) in se osredotoča na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.

Mako.

Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so v večini prejeli nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka pa so zmotili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija SINIŠA GAČIĆ Direktor fotografije in snemalec MAKSIMILIJAN SUŠNIK Avtorja in izvajalca glasbe JURE ENGELSBERGER, ALEŠ DVOŘAK Montažer ZLATJAN ČUČKOV

Fani Okič: Polepšali ste mi dan, dokumentarni film

Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti. Pisateljica v svojih knjigah pripoveduje o starodavnih kulturah in izročilih ter razmišljanjih o človekovem poslanstvu na Zemlji, medčloveških odnosih, človekovem odnosu do okolja in življenja nasploh. Njene misli so klene, prodorne, razločne in na povsem svojstven način kritične do prevladujočih paradigm sodobnega sveta. Njen neizčrpni vir so predniki, njihova vedenja, vpeta v danes še vedno nedoumljive in nedokazane kozmične zakone časa, prostora, človeka in energij. Hodi po samotnih poteh, a nagovarja vsakogar, ki ga mikajo drugačni pogledi na naše dogovorjene resnice in interpretacije resničnosti. Predava in daje intervjuje. Imajo jo za kulturno antropologinjo. Tisti, ki jo srečajo v živo, pa ne morejo skriti svojega začudenja. Kdor jo pobliže spozna, ve, da ima opraviti s samostojnim človekom brez dlake na jeziku in z veliko žlico hvaležnosti za življenje z veliko začetnico. Dokumentarni film je nastal po scenariju Sonje Dular in v režiji Eme Kugler.

Ivan Oražen

Dr. Ivan Oražen ni bil le zdravnik, temveč tudi človek revolucionarnih pogledov, domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Premoženje je zapustil Medicinski fakulteti. V Oražnovem dijaškem domu še danes prebivajo mladi, ki študirajo medicino. Dr. Ivan Oražen (1869–1921) je bil je nezakonski otrok, ki se je proti mamini volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Ko je bil star enaintrideset let, se je vrnil v Ljubljano. S poroko s pivovarnarjevo hčerko je obogatel, vendar ostal še naprej skromen. Leta 1906 je bil izvoljen v mestni svet, kasneje pa tudi za poslanca v deželnem zboru. Imel je zasebno prakso v Wolfovi hiši, ki je bila last njegovega tasta. Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, je tega zapustil in se posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Po začetku prve svetovne vojne je delal kot zdravnik prostovoljec v rezervni bolnišnici. Kmalu po ženini smrti je napravil prvo verzijo oporoke in jo nato še nekajkrat spremenil. Vse je zapustil Medicinski fakulteti z namenom, da ta uporabi premoženje »za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani…«. Zapisal je, da lahko v domu prebivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci! Oražnovo sorodstvo je oporoki nasprotovalo, vendar brez uspeha. Hiša na Wolfovi in Dolenjski cesti v Ljubljani še danes nudi brezplačno bivališče številnim študentom in študentkam.

Vezan

V življenju Natalina Lime se vse začne in konča pri nogometu. Zaradi nogometa se je preselil na otok São Miguel na Azorih in tam igral v vseh klubih pokrajinske lige. Kot prvi črni kapetan moštva je pustil pečat v azorskem nogometu, vendar se kljub temu ni izognil diskriminaciji na tem otočju belcev. Zaradi nogometa se je njegov najstarejši sin Rodrigo že pri 13 letih odselil na celino, kjer igra za enega najboljših portugalskih klubov, Sporting Clube v Bragi. Natalino je zaradi smole izgubil vse, hišo, avto, vrt. Ostali so mu le žena in otroci. Čeprav mu pomenijo največ, je njegova največja želja, da bi mu priznali zasluge in da bi postal nogometni menedžer. Honorarno dela kot športni komentator. To mu prinaša več težav kot veselja v tej zaprti družbi, ki ne sprejema kritike in raje živi v utvari. Natalino pomaga v tastovem baru, kar ga omejuje pri tem, da bi sprejel položaj predsednika nogometnega kluba na otoku. To bi morda zapolnilo praznino, ki jo čuti. Ne verjame več v prihodnost Azorov. Hrepeni po Lizboni, kjer je odraščal in kjer še vedno živijo njegov oče, mati in prijatelji. Tu bi rad vzgajal otroke in preživel preostanek življenja.

Električne sanje: Miha Kralj, celovečerni dokumentarni film

Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Ciril Zlobec - Hommage človeku, dokumentarna oddaja

Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.

Vse je enkrat 1.: portret Iva Svetine, dokumentarni

V dokumentarnem filmu Vse je enkrat prvič režiserja Boštjana Vrhovca se izrisujeta in prepletata dva temeljna elementa pripovedi: svet portretirančeve poezije in njegovo delovanje v številnih različnih inštitucijah. Sledita si v časovni kontinuiteti nastanka, tako tudi najbolj pride do izraza dvojnost avtorjevega delovanja. Avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti zaradi vpetosti v tedanji časovni okvir, kar še posebej velja za sam vstop pesnika v slovenski kulturni prostor. Njegova poezija pa se po drugi strani minljivosti izmika, saj ob vsakem branju presega spone sedanjosti. Pesmi že same po sebi zapisujejo zgodbo o Ivu Svetini kot avtorju in pesniku, njihova upodobitev pa skuša prikazovati abstrakcijo pesniškega sveta in izraza. Film je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija.

400 let iskanja, dokumentarni portret goslarja Vilima Demšarja

63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvencˇnih razponov, valovanj, barv zvoka ni botrovalo, da bi Vilim Demšar, predanski slovenski goslar ustvaril violino s starim cremonsko-italjanskim zvokom, ki ga je preganjal že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je neobremenjeno zapuščal svoj atelje, pa je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v popolnoma svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti dobijo svojo pravo vrednost komaj v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi.

Ivan Oman - Kmet iz Zminca, dokumentarni portret

Ivan Oman je bil maja 1988 izvoljen za predsednika prve stanovsko politične organizacije po drugi svetovni na Slovenskem, Slovenske kmečke zveze. Kmalu so vsi, tako nastajajoča opozicija kot tudi partijska oblast, začeli jemati SKZ resno in prepoznavati kot politično organizacijo. Ivan Oman je bil povabljen k okrogli mizi, ki je potekala v okviru SZDL in se je ukvarjala z vprašanjem »kakšne volitve hočemo«. Govoril je na zborovanju za četverico, nagovoril je zbrane v Cankarjevem domu, ko je šlo za podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu. Na njegovi domačiji v Zmincu so se srečevali opozicijski veljaki. Za njihovo kuhinjsko mizo je nastajal Demos. Oman je pomagal na noge novim strankam, čeprav so bile po svoji naravi konkurenčne Slovenski kmečki zvezi. Nikoli ni maral cagavcev, zato je na prvi večji javni predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu odločno dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo,« kar je postal najbolj pogosto navajan stavek Ivana Omana v njegovi politični karieri. Ivan Oman je bil po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah kot član predsedstva in kot predsednik Slovenske kmečke zveze odločno na strani demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ki je on že dolgo ni videl več v okviru federativne Jugoslavije. Prepoznaven je bil tudi kot odločen zagovornik nastajanja slovenske oborožene vojaške moči in bil edini od petih v predsedstvu, ki ni podpisal Deklaracije za mir, ki je terjala državo brez vojske in vojaške industrije. Danes še vedno kmetuje, čeprav je gospodarjenje že pred časom prepustil najstarejšemu sinu Janezu. Ima 14 vnukov in s ponosom pove, da je s prehojeno potjo zadovoljen in da mu je lepo.

Karla Bulovec Mrak

Karla Bulovec Mrak (1895–1957) je bila prva Slovenka, ki se je odločila, da bo postala kiparka. V času, ko je še divjala prva svetovna vojna, je bila to pogumna odločitev. Prepričana, da ji bo uspelo uresničiti svoje sanje, je pridobila vsa dovoljenja za študij in se odpravila na pot po Evropi. V Pragi se je vpisala na akademijo in študij končala predčasno. Ker je sledila sama sebi, jo je njen profesor osamil, da bi preprečil njen vpliv na ostale študente. Zaradi zaverovanosti v svoj talent in predvsem zaradi neuklonljivosti ji v življenju ni bilo lahko. V pismih prijateljici Angeli, ki nam odstirajo njeno osebnost in življenje, je večkrat zapisala, da ne dela tega, v čemer bi se rada izrazila. Zaradi pomanjkanja sredstev namreč nikoli ni mogla klesati v kamnu, dostopna ji je bila le ilovica. Leta 1936 so spletke preprečile, da bi v bron odlili njen kip Antona Martina Slomška, nato je prenehala kipariti in se popolnoma posvetila risanju. Risala je na cenen papir, ki so ga uporabljali za pakete in ga je danes že močno načel zob časa. Zato so ustvarjalci filma poiskali večino njenih del in jih prikazali. Karla Bulovec je bila znana predvsem kot žena dramatika Ivana Mraka, v filmu pa je spregovorila s pomočjo svojih del in pisem.

Več kot ena pot

Farid Gulami je pri 14 letih iz Afganistana prišel na Švedsko. Brez družine in sorodnikov. Pristal je na skrajnem severu v Pajali. - Je to še Švedska, sem pomislil. V več metrih snega in popolni temi pozimi je poleg šole in učenja nogomet njegova najljubša dejavnost. - Ko sem prišel, sem bil nepismen. Zdaj razumem, da življenje ponuja še veliko več. V časih gospodarske krize in ob krčenju mesta se je begunska kriza izkazala za rešilno za Pajalo, švedsko mesto, ki leži severno od polarnega kroga. Po pol stoletja razcveta rudarske industrije, je ta končala v stečaju in Pajala se je pogreznila v depresijo. Veliko varčevanje pri šolah in skrbi za ostarele je ogrozilo ljudi v mestu. Ko se je zdelo, da gre vse na slabše, je število prebivalcev skokovito naraslo. V nekaj letih se je z 2200 povečalo na 3000 in naenkrat imajo tri nogometna moštva namesto enega, ki je le stežka našlo dovolj igralcev za igro. Hans Ylipää načrtuje športne dejavnosti za vse. Ni pomembno, ali so udeleženci begunci ali ne. - Sprejmi nalogo in jo izvrši, to je moj moto v športu, pravi.

Pedro Opeka, dober prijatelj, dokumentarni film

Film je ena najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Takrat je namreč tam v kužnem smradu in popolnem razčlovečenju živelo na tisoče odraslih in otrok. Opeka jim je pomagal vrniti človeško dostojanstvo in iz teme smetišča skupaj z njimi gradi novo družbo - kulturo dobrih prijateljev. V urejenih vaseh s šolami, vrtci in igrišči živi že več kot 23.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, še četrt milijona pa jih je že bilo deležnih pomoči Dobrih prijateljev...

Revolucionar v talarju; Janez Evangelist Krek, dokumentarni film

Dokumentarni film Revolucionar v talarju režiserja Jerneja Kastelca prikazuje življenje in delo Janeza Evangelista Kreka, enega največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda. Prek njegovega vsestranskega delovanja film podaja tudi družbeno-zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi, vse do Majniške deklaracije leta 1917, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).

Andrej Gosar: Mislec v prelomnih časih, dokumentarni portret

Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11