Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Tuje dokumentarni portret - Arhiv

City folk - Obrazi mest: Mexico City

Malvina Rodríguez je psihologinja. Njena 15-letna hčerka Daniela je avtistka. Pred tremi leti se je Melvina ločila, ker so bila nesoglasja med njo in možem prevelika, predvsem glede hčerkine prihodnosti. Vseeno se ne vda v usodo in si prizadeva za hčerkino srečo. Daniela je namreč zelo nadarjena glasbenica. Klavir lahko igra le z eno roko. Malvina neutrudno išče dejavnosti, s katerimi bi izboljšala in polepšala hčerkino življenje. Ko je bil José Luis Medina še deček, je moral živeti na cesti, zanemarjen in v skrajni revščini. Pri desetih letih so ga vzeli v zavetišče za majhne otroke in sirote. Tam je dobil izobrazbo in vrednote. Še danes je hvaležen za podporo, ki jo je dobil od ustanovitelja zavetišča očeta Chinchachome. Pri 21-ih letih je José zapustil zavetišče, se poročil in ustvaril družino. Njegova največja želja je, da bi njegova sinova dokončala fakulteto in imela boljše življenje, kot ga je imel on. Iz hvaležnosti, ker so pomagali njemu, zdaj on pomaga brezdomnim otrokom. Laurence Cuvillier dela kot novinarka za francosko televizijo. Mehika je ena od najnevarnejših držav za njen poklic. Laurence poroča predvsem o nasilju in prekupčevanju z mamili. Večkrat so ji grozili, zato je že morala za dlje časa zapustiti državo. Kljub temu ima svoje delo zelo rada. Včasih s partnerjem le pomislita, da bi se preživljala s kakšnim manj nevarnim poklicem.

Pianist v belem, portret dr. Pavla Kornhauserja

Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.

Mira Marko, dokumentarni portret

Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1928 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.

Miro Cerar: "Če nisi pošten, te orodje kaznuje!"

Miro Cerar je eden najboljših telovadcev na svetu. Ob praznovanju njegove 80-letnice se bomo spomnili njegovih dosežkov. Njegovo paradno orodje je bil konj z ročaji, a ne želi, da bi se ga zapomnili le kot konjenika. Je dobitnik olimpijskih kolajn, večkratni svetovni in evropski prvak, predvsem pa velik človek, ki je ravnotežje z gimnastičnih orodij prenesel tudi v življenje. Po koncu športne poti je deloval kot pravnik, s svojo pravno pisarno. Tudi sicer ga v življenju vodi pravičnost, s svojo tenkočutnostjo pa skrbi za ranljive skupine. Miro Cerar je ambasador številnih projektov, ustanovitelj olimpijskega gibanja v Sloveniji, borec za pošteno igro, predvsem pa je predan športnim vrednotam. V dokumentarnem feljtonu, ki ga je na podlagi scenarija Mihe Mišiča in Ivana Čuka režirala Alma Lapajne, boste Mira Cerarja spoznali v različnih vlogah. Kljub temu, da je od njegovega zadnjega gimnastičnega nastopa minilo že skoraj 50 let pa so spomini in vtisi še kako sveži.

Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj?

Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.

City folk - Obrazi mest: Najboljše zgodbe, dokumentarna oddaja, 8/8

Marta Minguella Marta Minguella je 64-letnica, ki nikoli ni hotela odrasti. Odločila se je, da bo otroke poučevala glasbo in skrbela za svoje pse. David Tavares David Tavares je smetar. Zaradi preprodaje mamil in diamantov je devet let preživel v zaporu, vendar trdi, da je nedolžen. Za zapahi mu ni bilo lahko, vendar mu je ta izkušnja prinesla tudi nekaj dobrega. Tam je spoznal učiteljico Mario. Zaljubila sta se in zdaj živita skupaj. Samarah Cabral Glasba je duša Samarah Cabral, ki je spoznala, da se je rodila v napačnem telesu. Nekateri so polni pričakovanj, drugi njene spremembe opazujejo s strahom in v obupu, vendar je to ni odvrnilo od tega, da si želi postati ženska in pozabiti na nesrečno preteklost. Želi si, da bi po operaciji odprla oči in se prerojena spet začela učiti vsega od začetka. Vsem želi dokazati, da je njen edini cilj le to, da bi bila srečna.

City folk - Obrazi mest: Najboljše zgodbe, dokumentarna oddaja, 7/8

Martin Stil Martinu Stilu je zaradi Alzheimerjeve bolezni umrla žena. Ker je vedel, da mu bo kruta bolezen vzela življenjsko sopotnico, jo je več let snemal. Posnetki na filmskem traku mu zdaj omogočajo, da njegovi čudoviti spomini ostajajo živi. Hazba Hasanović Hazba Hasanović je mlada mati, ki v življenju ni imela sreče. Nima državljanstva. Uradno je ni. Tudi otrokom ni priskrbela dokumentov. Ve, da njeno življenje nikoli ne bo lahko, želi pa si urediti status in poskrbeti za otroke. Naredila je prvi korak, vendar jo čaka še dolga pot. Terri van Ommen Nizozemka srednjih let Terri se je po dveh prometnih nesrečah odločila, da bo kariero na Nizozemskem zamenjala za šamanizem in se preselila na Azore, kjer ljudi zdravi po inkovski metodi.

Ita Rina: Filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood

Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.

City folk - Obrazi mest: Najboljše zgodbe, dokumentarna oddaja, 6/8

Miquel Coca Miquel Coca se zelo rad razvaja in se sprehodi v oblačilih, ki jih sam oblikuje. Zaveda se, da je nekaj posebnega. Trdi celo, da je prvi metroseksualec. José Asencio Basaldua José Asencio Basaldua je zaradi udarca v glavo v otroštvu izgubil vid. Zdaj na obali Mexico Cityja z ženo gradi hišo, da bo nekega dne vendarle imel nekaj svojega. Sumana Choudhury Sumana je oblikovalka notranje opreme, ki ima tako rada pse, da se od njih ne more ločiti. Ima dve hčeri in 16 psov. Pravi, da so psi njena družina, zato z njimi tudi tako ravna. Mož jo je pred leti zapustil in odšel k drugi. Od takrat ima raje pse, ker so zvestejši. Velikokrat so jo potolažili, ko so jo razočarali brezsrčni ljudje. Psi ji vlivajo voljo do življenja, ki je zaradi njih preprosto lepše.

Trojanke, dr. Svetlana Slapšak, dokumentarni film

Potni list so ji med letoma 1968 in 1989 trikrat odvzeli. Preiskovali so jo, nadzorovali, pretepli so jo policaji in pripadniki tajnih služb. Bila je obtožena in kasneje na sodišču oproščena vsake krivde. Prejšnjemu režimu se je postavljala po robu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer je živela. In nikoli ni pozabila, da se šele v nevzdržnem začne človek. Kdo je ta ženska? Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij. Rojena Beograjčanka, ki jo je akademska pot vodila po številnih evropskih in ameriških univerzah. Izjemna predavateljica. Nekdanja dekanka Fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Avtorica več kot petdesetih knjig. Z gibanjem »Tisoč žensk za mir« pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posamezniku. Tudi zato, se dr. Svetlani Slapšak zastavlja vprašanje o tem, »kakšna je vloga intelektualca danes«. V dokumentarnem filmu protagonistka angažirano govori: o svobodi, o človekovih pravicah, o nacionalizmu, o demokraciji, o antropologiji spolov … Njen osrednji pripovedni tok pa je človeško dostojanstvo. »Jaz sem postala upornica, ker sem brala dovolj dobre knjige pred tem.« To je sporočilo dr. Svetlane Slapšak, ki dobro ve, da je laž največje orožje. Konflikt med pametjo in neumnostjo, pa je največja tragedija izgubljenega časa in generacij. Svetlana Slapšak je to, kar misli, dela, piše, govori. In nikoli to, kar drugi pričakujejo od nje, kar bi bilo zaželeno. Dokumentarni film Trojanke pa je poklon njeni neomajni in pokončni drži. Je zahvala ... Je resnica.

Brez pik in vejic o Venu Tauferju

Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi. Nedvomno pa tudi vplival na oblikovanje njegove družbene zavesti.

Vitanje v vesolju, Sunita

Vitanje v vesolju: Sunita je umetniški dokumentarec, ki v filmsko zgodbo, prikazano poetično-realistično, ujame obisk ameriške astronavtke slovensko-indijskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.

City folk - Obrazi mest: Najboljše zgodbe, dokumentarna oddaja, 5/8

Blaž Blaž je mlad fant z Downovim sindromom. V središču Ljubljane je v restavraciji zaposlen kot pomočnik natakarja. Želi si postati samostojen, zato se bo prvič sam peljal z avtobusom na delo. Tega se že zelo veseli. Na avtobusu bo morda spoznal kakšno študentko in se z njo pogovarjal. Dilara Satter Mitu Dilara Sattler Mitu se je po enajstih letih zakona ločila. Njen sin se je z očetom odselil v ZDA. Zdaj živi sama v Daki in ima prijatelja, vendar si želi novega partnerja. Salvador Dordal Salvador Dordal tri mesece živi v domu starejših občanov. Rad je zbadljiv, sicer pa je samotar. Od nekdaj rad slika. Prijatelj Angel ga skuša prepričati, da bi se uveljavil kot slikar. Pri osemdesetih letih ima svojo prvo razstavo.

Lili Novy

Z nemškimi verzi popisane ovojnice toaletnega papirja, gostilniški meniji, listki iz kavarne Union in številni papirnati škrniclji, na katere je sproti zapisovala svojo poezijo, so le manjši del literarne zapuščine »nore grafne«, kot so ji v tistem času pravili ljudje. Hranijo ga v rokopisnem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, tu pa je še najmanj 679 pesmi v nemščini, ki nikoli niso bile objavljene. V starem mestnem jedru še vedno živi spomin na gospo, ki je povezovala ljubljanske literate v prvi polovici 20. stoletja. Njeno bronasto obličje nemo zre na mimoidoče s pročelja ene najbolj znanih hiš v stari Ljubljani, na Starem trgu 11. Poznajo jo vsi, pa vendar skoraj nihče. To je Lili Novy, ki velja za eno najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije. V dokumentarni skici jo spoznamo s pomočjo pričevanj njenih najbližjih sorodnikov in tistih, ki jih je spodbudila k pisanju, ustvarjanju in življenju – kot osebo in kot umetnico. Prvič pa so predstavljene tudi njene pesmi v nemščini.

Obrazi mest: Najboljše zgodbe

Montserrat Mecho Monserrat kljub svojim 75 letom rada skače s padalom. Prav ta šport ji je namreč pomagal preboleti sinovo smrt. Ousamane Mara Ousamane Mara je bil nadarjen košarkar, vendar se je športni karieri odpovedal, ker je bil razočaran nad vodstvom hrvaške košarkarske zveze. Košarko še vedno pogreša. Zdaj skrbi za oglaševanje nočnega kluba. Nekoč so ga opiti gostje, ki so jih redarji pregnali iz lokala, počakali pred vrati in ga tako močno pretepli, da je bil v komi. Boji se, da ga bodo zaradi temne polti spet napadli. Ousamane je namreč tudi oče dveh otrok, ki ju ima z dvema ženskama. Razpet je med delo in preživljanje časa z otrokoma. Manuel Laranja Manuel je strasten navijač portugalskega nogometnega kluba Benfica. Zato se s svojim okrašenim kombijem vsak dan vozi po mestu. Nogomet je najlepše, kar se mu je v življenju zgodilo, z družino pa ni imel sreče.

Mostovi besed, portret Vlady Kociancich

Majhni punčki je v velikem mestu ob Srebrni reki njen oče pripovedoval zgodbe, ki so se ji zdele kot pravljice: o zeleni reki in njenih mostovih, o gradu nad reko, o lepih hišah na bregovih. Mnogo let kasneje uveljavljena argentinska pisateljica slovenskega rodu Vlady Kociancich ta spomin doživi v živo, ko obišče domovino svojega očeta. »Ko sem prvič obiskala Slovenijo in prišla v Ljubljano, me je najbolj presunilo spoznanje, da grad, reka in mostovi, ki mi jih je opisoval moj oče, v resnici obstajajo.« Sodobna argentinska pisateljica Vlady Kociancich je uveljavljena avtorica sedmih romanov in več zbirk kratkih zgodb, prevedenih v številne jezike. V književnost in branje jo je usmeril oče Janez Kociancich, slovenski izseljenec iz Gorice, pisati pa je začela že pri osmih letih. Njen svetovljanski in izbrušen slog pisanja je zaznamovalo prijateljstvo in sodelovanje z velikanoma argentinske in južnoameriške književnosti, Jorgejem Luisom Borgesom in Bioyem Casaresom. Vlady živi in dela v Buenos Airesu, vendar nenehno potuje: pisateljska srečanja, kongresi, predavanja, ali pa zasebna potovanja jo vodijo po vsem svetu. V najboljšem pomenu besede je »pisateljica potovka«, vendar pa se vedno vrača v svoje najljubše mesto, v temperamentno 15 milijonsko argentinsko prestolnico. Dokumentarni film je avtorica Živa Emeršič zasnovala kot potovanje po življenju te izstopajoče intelektualke in pisateljice, ki je zelo argentinska, toda svojo nadarjenost in strast za pisanjem pripisuje vedno in povsod svojemu očetu, medvojnemu slovenskemu izseljencu Janezu Kociancichu iz Gorice. Avtorica Živa Emeršič Montažer Zvone Judež Snemalka Valeria Manzanelli Posneto v Buenos Airesu, Manzanaresu in provinci Cordoba marca 2012.

Obrazi mest: Najboljše zgodbe, dokumentarna oddaja, 3/8

Martha Visser 32-letna Martha neznancem na haaških ulicah deli brezplačne objeme. Zapustila je ljubečega moža Jana in dva otroka in se iz Frizije preselila v Haag. Jack Brama Jack Brama se je pri devetih letih izognil gotovi smrti, ko je bissavska vojska med portugalsko kolonialno vojno v njegovi vasi v Gvineji Bisauu pobila njegovo družino. Rešila ga je portugalska vojska, v kateri je služil tudi azorski vojak João António Costa Lima. Jacka je posvojil in ga poslal na Azore, sam pa je nekaj dni, preden bi se moral vrniti iz Afrike, umrl v prometni nesreči. Jack je bil najprej popolnoma obupan, vendar je v novi družini kmalu začutil ljubezen, ki ga je imela rada kot svojega sina. Manuela Santana Manuela obožuje nogomet. Vzljubila ga je že v mladosti, po moževi smrti pa je postal njena strast. Njen mož je bil namreč nogometaš Benfice Santana, ki je pred 28 leti umrl.

Franc Anton pl. Steinberg, človek baročne popolnosti

Notranjec Steinberg je malo znan mož iz 18. stoletja. Pa vendar je bil – tako odkriva avtorica dokumentarnega filma »Franc Anton Steinberg: človek baročne popolnosti« Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.

Tiha zmaga, dokumentarni portret

Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.

Hoja po vodi, dokumentarni film

Alen Kobilica, najprepoznavnejše slovensko ime iz sveta visoke mode, je zaradi zapletov po operaciji tumorja v glavi spomladi leta 2009 oslepel. S slepoto se je spopadel tako, da je nadaljeval poslovno pot, kot lastnik modne agencije, hkrati pa si je zastavil cilj, da osvoji medalje tako na letni kot na zimski paraolimpijadi v plavanju in smučanju, hkrati pa je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnihn rezultatov kljub vsemu pomebne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11