Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Spomini - Arhiv

Valerija Skrinjar - Tvrz, 2. del

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Valerija Skrinjar - Tvrz, 1. del

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Branko Šoemen

V tokratni oddaji bo spomine obujal Branko Šömen (*1936), avtor mnogih romanov in pesniških zbirk, scenarijev za legendarne slovenske in jugoslovanske filme in televizijske serije, besedil za popevke in, tudi sam ugleden prostozidar, avtor obsežnih knjig o zgodovini prostozidarstva v Sloveniji in na Hrvaškem. Njegovi spomini bodo segli v zadnja leta pred vojno in v čas med vojno, ko je odraščal v Murski Soboti, pa potem v ljubljanska leta, ko je študiral primerjalno književnost in bil kot novinar in filmski kritik del radijske literarne redakcije. Leta 1962 so ga zaradi objav v satirični reviji Bruc zaprli in okusil je zaporniške razmere v Ljubljani, Murski Soboti in Mariboru.

Marica Antolin

Tokrat se bomo v »Spominih« preselili v Prekmurje, ki je bilo med drugo svetovno vojno pod madžarsko zasedbo in kjer se okupatorsko nasilje ni bistveno razlikovalo od nemškega, italijanskega ali hrvaškega v drugih slovenskih pokrajinah. O svojem življenju bo pripovedovala danes devetinosemdesetletna Marica Antolin, ki se je kot Marica Tomelj rodila v gradu Medija pri Izlakah in potem živela v Vačah, od tam pa se je družina preselila med obema vojnama v prekmursko vas Kamovci, kjer je oče kot jugoslovanski »dobrovoljec« dobil zemljo. Takrat so v Prekmurje, na zemljo, ki jo je država odkupila od grofa Esterhazyja, naselili precej družin kolonistov, ob »dobrovoljcih« tudi mnoge Primorce, ki so se tja umaknili izpod italijanske oblasti. »Tam v Prekmurju nam bo dobro, tam prašiči že pečeni naokrog letajo in z nožem v sebi, samo kos si odrežeš!« Tako je oče Tomelj, po poklicu sedlar in tapetnik, tolažil ženo in jokajoče otroke, ki si niso želeli na pot v neznano daljno pokrajino. A življenje je bilo v resnici drugačno, težko so se prebijali skozenj. In živeli so na obmejnem področju, ki je bilo v veliki meri madžarsko. Aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in že teden dni kasneje oblast predali Madžarom, ki so z vojsko zasedli Prekmurje. V težnji po popolni madžarizaciji priključene pokrajine, so začeli izseljevati zavedno slovensko prebivalstvo, predvsem izobražence. Najprej so bili na udaru priseljeni kolonisti, ki so prišli tja po letu 1918. Tako so družino Tomelj odgnali v madžarsko taborišče Šarvar, kjer je v izjemno hudih pogojih preživela vsa vojna leta. Vse premalo danes vemo o madžarskih taboriščih, o prisilnem delu taboriščnikov na madžarskih veleposestvih, o stradanju in boleznih in nad 1200 žrtvah samo v šarvarskem taborišču, še posebej med novorejenimi otroki, ki v tistih razmerah niso mogli dočakati niti enega leta. Proti koncu vojne so Marico odgnali v Nemčijo, spet v drugo taborišče, odkoder so morali hodit kopat strelske jarke. Dočakala je osvoboditev t ...

Dušan Hren

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem Mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

Nada Tarman, 2. del

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

Nada Tarman, 1. del

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

Majda Gaspari, 2. del

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

Majda Gaspari, 1. del

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 3. del

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 2. del

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 1. del

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Anica Jerič, roj. Kodrič, 3. del, dokumentarna oddaja

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

Anica Jerič, roj. Kodrič, 2. del

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv.Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prijahal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

Anica Jerič, roj. Kodrič, 1. del

Anica Jerič se je leta 1927 rodila kot Anica Kodrič v osrčju dolenjskih Gorjancev, v vasici Dol pri Sv. Križu pri Kostanjevici. Od leta 1952 naprej se Sv. Križ imenuje Podbočje. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Anica hodila v sedmi razred osnovne šole v Sv. Križu. Po le dveh tednih nemške okupacije so tiste kraje zasedli Italijani. Petnajstletna Anica se je vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte, nabirali so hrano in zdravila ter sanitetni material za prve partizane. V kraje so vpadali hrvaški ustaši ter požigali vasi in morili, jesen 1942 pa je bil čas velike italijanske »roške« ofenzive. Veliko zla so v tistih krajih, najprej skupaj z Italijani in pozneje z Nemci, povzročili tudi belogardisti oz. domobranci. Maja 1943 je takrat šestnajstletna Anica odšla v partizane in se kot bolničarka vključila v Cankarjevo brigado, s katero je doživela mnoge akcije, hude boje z Italijani, Nemci in domobranci. Pozneje je bila v Gubčevi brigadi in v 12. brigadi. 2. aprila 1945 se je, še v partizanih, poročila z Vidom Jeričem, legendarnim komandantom 12. brigade, s katero je kot njen poveljnik 9. maja 1945 na belem konju prihajal v Ljubljano. Po vojni je Vid Jerič ostal v jugoslovanski armadi in opravljal visoke poveljniške naloge, zato sta se z Anico in otroki veliko selila po državi. Po upokojitvi je od leta 1968 Vid Jerič sodeloval pri vzpostavljanju slovenske teritorialne obrambe. Zdaj Anica Jerič živi v Brežicah. Izjemna pripoved živahne in iskrive dvaindevetdesetletnice, nekdanje partizanke Ančke, o težkih izkušnjah in preizkušnjah ter zorenju med narodnoosvobodilno borbo je hkrati prava freska življenja v dolenjskih krajih pred vojno in med njo.

Prof.dr. Miloš Kobal-Borut, 2. del

Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.

prof.dr. Miloš Kobal-Borut, 1. del

Prof. dr. Miloš Kobal, pravnik in zdravnik, pomemben reformator slovenske psihiatrije v drugi polovici preteklega stoletja, se je rodil leta 1926 v Novem mestu, mladost pa je kot dijak Klasične gimnazije preživljal v Ljubljani. Po italijanski okupaciji se je kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba-Vaso, Vladimir Svetina-Ivo in Zdenka Kidrič-Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor. Pozneje je Miloš Kobal dokončal gimnazijo, končal študij prava in medicine ter specializiral psihiatrijo. Prav v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, ki jo je dolgo vodil, je srečal tudi mnoge psihološke žrtve vojnega in povojnega časa z obeh nasprotujočih si strani in jim skušal strokovno pomagati. V prvem delu oddaje bomo spremljali njegovo pot do konca druge svetovne vojne, v drugem pa prisluhnili njegovim spominom na strokovno pot v povojnem obdobju. Izjemno zanimiva in dragocena pripoved je bila za oddajo Spomini posneta sredi preteklega leta. Oktobra lani je prof. dr. Miloš Kobal umrl.

Maja Semenič, por. Miletić, 2. del

Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

Maja Semenič, por. Miletić, 1. del

Maja Semenič, pozneje poročena Miletić, se je rodila leta 1926 v Mariboru, kjer je preživela tudi vso svojo mladost do konca vojne. Oče je bil doma iz Ljutomera, bil je krščanski socialist in Sokol, mama pa je bila iz mariborske meščanske družine Ferlan in je bila pri Orlih, v mladosti pa tudi igralka v mariborskem gledališču. Maja je doživljala nacionalne spore med slovenskim in nemškim meščanstvom, doživela je razpad jugoslovanske države in okupacijo in vse to opisala v svojem dekliškem dnevniku. Nemci Maji in delu drugih učencev niso dovolili nadaljnjega šolanja, zato je morala najprej na obvezno delo na nemški Zemljiški urad, kasneje na delo v predilnico Mariborske tekstilne tovarne, potem pa je postala delavka v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem v Mariboru, na temelju katere je po vojni zrasla Tovarna avtomobilov Maribor. Tovarna letalskih motorjev, ki je bila izjemno pomembna za nemško vojno industrijo nemškega rajha, je v času največje proizvodnje zaposlovala nad 7000 delavcev, ki so jih iz Maribora pošiljali na usposabljanje v tovarne v Nemčiji. Ob delavcih iz Maribora in okolice so delali v tovarni angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci iz različnih delov Evrope. Zaradi vse pogostejših zavezniških bombardiranj nemške industrije v Mariboru ter prometnih zvez so po letu 1943 Nemci preselili tovarno globoko pod zemljo, na 8500 kvadratnih metrov podzemnih rovov na globini 14 metrov. Živahna 92-letna upokojena zdravnica Maja Semenič Miletić, je morda danes še edina živa priča vsega, kar se je med vojno dogajalo v nemški Tovarni letalskih motorjev na Teznem pri Mariboru. Njena pripoved o tovarni je v oddaji pospremljena z izjemno bogato fotografsko dokumentacijo, ki so jo ustvarili Nemci, danes pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.

Anica Mikuš Kos

Tokrat bo spomine obujala zdravnica Anica Mikuš Kos, ki se je rodila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Tam je takrat delal njen oče, profesor francoščine Radivoj Franciscus Mikuš, saj so levo usmerjene slovenske intelektualce v tistih predvojnih časih zaposlovali v južnejših predelih Jugoslavije. Mama je bila hrvaška Judinja Marija Friedländer in kar šestintrideset sorodnikov po mamini strani je bilo med drugo svetovno vojno ubitih v koncentracijskih taboriščih, največ v ustaških, v Stari Gradiški in Jasenovcu. Anica je bila z mamo in očetom v partizanih v Slavoniji, po vojni, ob vrnitvi v Ljubljano, pa se je morala zaradi nadaljevanja šolanja najprej naučiti slovenščine, saj je znala govoriti le hrvaško in francosko, oče se je namreč zmeraj pogovarjal z njo v francoščini. Študirala je medicino in specializirala pediatrijo in otroško psihiatrijo, potem pa delovala v različnih službah, kjer se je ukvarjala z otroki. Dolgo je vodila Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, ob tem pa je že skoraj tri desetletja predsednica Slovenske filantropije. In že desetletja skrbi za razvoj prostovoljstva ter za psihosocialno pomoč otrokom na najtežjih kriznih področjih po vsem svetu. Z veliko vnemo in odgovornostjo se posveča beguncem v različnih predelih sveta, tudi na Kosovu in v Bosni ter v Sloveniji. Leta 2006 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.

1 2 3 4