Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Spomini - Arhiv

Lea Talanyi Pfeifer, 3. del

Sprehod po spominih z zdravnico okulistko, primarij Leo Talanyi Pfeifer, rojene leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Že pred začetkom druge svetovne vojne se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik.

Lea Talanyi Pfeifer, 2. del

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno

Lea Talanyi Pfeifer, 1. del

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno je bil, ko se je razvedelo o njegovi komunistični preteklosti, zaprt v Lepoglavi, med vojno pa se je pridružil osvobodilnemu gibanju in kot ilegalec nosil partizansko ime Očka. Vsa družina je bila povezana z odporom. Leinega mlajšega brata Jožeta so kot partizana Janeza ustrelili Madžari tik pred koncem vojne, starejšega brata, zdravnika Ferka pa je takoj po vojni vzela neozdravljiva bolezen, moža sestre Cire so ubili kot talca, Leo pa je pred madžarskim zaporom rešilo le izjemno obvladanje madžarščine. Očeta so po izdaji januarja 1945 prijeli in poslali v taborišče. Takoj po vojni je bila Lea Talanyi poslana na ilegalno aktivistično delo med mlade v Porabje in v Budimpešto. Lea Talanyi je bila študentka prve povojne generacije medicincev na ljubljanski medicinski fakulteti. V Ljubljani je med študijem spoznala svojega bodočega moža Vladimirja Pfeiferja, ki je bil doma iz Leskovca pri Krškem. Po specializacijah v Mariboru in v Ljubljani ter v Rimu je Lea postala okulistka in se je vrnila v Prekmurje. Z njo pa se je v Mursko Soboto preselil tudi njen mož Vladimir Pfeifer in postal ugleden in uspešen prekmurski gospodarstvenik. Zasluge primarij Lee Talanyi Pfeifer za razvoj zdravljenja očesnih bolezni in očesnih operacij v Prekmurju so izjemne. Na začetku je nadaljevala delo zdravnika Jožeta Pečana, potem pa je bil v desetletju sistematičnega dela v šestdesetih letih pod njenim vodstvom v Prekmurju iztrebljen trahom, zelo nevarna nalezljiva bolezen oči, za katero je bolehalo v nekaterih vaseh tudi do dve tretjini prebivalcev. Primarij Lea Talanyi Pfeifer je ustanovila in pozneje kot predstojnica dolgo vodila Očesni oddelek Splošne bolnišnice v Murski Soboti. V šestdesetih letih je bila politično aktivna in je bila poslanka socialno zdravstvenega zbora zvezne skupščine. Bila je predsednica Zdravniškega društva Prekmurja in članica izvršnega odbora Združenja oftalmologov Jugoslavije. Je častna članica Zdravniškega društva Slovenije. Ob mnogih strokovnih priznanjih je bila odlikovana z medaljo zaslug za narod ter ordenoma dela s srebrnim in z zlatim vencem. Upokojila se je decembra 1989. Mednarodno ugledna zdravnika sta postala tudi njena hči in sin. Prof. dr. Miša Pfeifer je specialistka endokrinologije, primarij. mag. Vladimir Pfeifer pa specialist oftalmologije.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 4. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 3. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 2. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 1. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Valerija Skrinjar - Tvrz, 2. del

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Valerija Skrinjar - Tvrz, 1. del

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Branko Šoemen

V tokratni oddaji bo spomine obujal Branko Šömen (*1936), avtor mnogih romanov in pesniških zbirk, scenarijev za legendarne slovenske in jugoslovanske filme in televizijske serije, besedil za popevke in, tudi sam ugleden prostozidar, avtor obsežnih knjig o zgodovini prostozidarstva v Sloveniji in na Hrvaškem. Njegovi spomini bodo segli v zadnja leta pred vojno in v čas med vojno, ko je odraščal v Murski Soboti, pa potem v ljubljanska leta, ko je študiral primerjalno književnost in bil kot novinar in filmski kritik del radijske literarne redakcije. Leta 1962 so ga zaradi objav v satirični reviji Bruc zaprli in okusil je zaporniške razmere v Ljubljani, Murski Soboti in Mariboru.

Marica Antolin

Tokrat se bomo v »Spominih« preselili v Prekmurje, ki je bilo med drugo svetovno vojno pod madžarsko zasedbo in kjer se okupatorsko nasilje ni bistveno razlikovalo od nemškega, italijanskega ali hrvaškega v drugih slovenskih pokrajinah. O svojem življenju bo pripovedovala danes devetinosemdesetletna Marica Antolin, ki se je kot Marica Tomelj rodila v gradu Medija pri Izlakah in potem živela v Vačah, od tam pa se je družina preselila med obema vojnama v prekmursko vas Kamovci, kjer je oče kot jugoslovanski »dobrovoljec« dobil zemljo. Takrat so v Prekmurje, na zemljo, ki jo je država odkupila od grofa Esterhazyja, naselili precej družin kolonistov, ob »dobrovoljcih« tudi mnoge Primorce, ki so se tja umaknili izpod italijanske oblasti. »Tam v Prekmurju nam bo dobro, tam prašiči že pečeni naokrog letajo in z nožem v sebi, samo kos si odrežeš!« Tako je oče Tomelj, po poklicu sedlar in tapetnik, tolažil ženo in jokajoče otroke, ki si niso želeli na pot v neznano daljno pokrajino. A življenje je bilo v resnici drugačno, težko so se prebijali skozenj. In živeli so na obmejnem področju, ki je bilo v veliki meri madžarsko. Aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in že teden dni kasneje oblast predali Madžarom, ki so z vojsko zasedli Prekmurje. V težnji po popolni madžarizaciji priključene pokrajine, so začeli izseljevati zavedno slovensko prebivalstvo, predvsem izobražence. Najprej so bili na udaru priseljeni kolonisti, ki so prišli tja po letu 1918. Tako so družino Tomelj odgnali v madžarsko taborišče Šarvar, kjer je v izjemno hudih pogojih preživela vsa vojna leta. Vse premalo danes vemo o madžarskih taboriščih, o prisilnem delu taboriščnikov na madžarskih veleposestvih, o stradanju in boleznih in nad 1200 žrtvah samo v šarvarskem taborišču, še posebej med novorejenimi otroki, ki v tistih razmerah niso mogli dočakati niti enega leta. Proti koncu vojne so Marico odgnali v Nemčijo, spet v drugo taborišče, odkoder so morali hodit kopat strelske jarke. Dočakala je osvoboditev t ...

Dušan Hren

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem Mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

Dušan Puh, 3. del

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Dušan Puh, 2. del

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Dušan Puh, 1. del

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Nada Tarman, 2. del

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

Nada Tarman, 1. del

Nada Tarman se je rodila pred 97 leti v družini starih prebivalcev Spodnje Šiške v Ljubljani, kjer še danes živi. Njen oče Ivo je bil državni puškarski mojster v vojaški službi, družina se je zato v prvih letih veliko selila po Jugoslaviji in tako se je Nada rodila na Ohridu. Dom Tarmanovih je bil ves čas narodnoosvobodilne borbe pomembna postojanka ilegalnega boja Ljubljane. V njem so se vsa leta stekala različna področja in dejavnosti Osvobodilne fronte in Komunistične partije: obveščevalna služba, javka za ilegalno tehniko, pomoč žrtvam vojne, še posebej otrokom - ilegalčkom, protifašistična zveza žensk ter mladinske akcijske skupine OF. Duša vse te družinske odporniške dejavnosti je bila mati Slava. Nada Tarman je z organiziranim političnim delom začela že takoj leta 1941. Do aretacije v aprilu 1942 je delovala v Varnostno obveščevalni službi OF. Po obsodbi na dolgotrajno kazen pred ilalijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani je bila več kot leto dni zaprta v najtežjih italijanskih zaporih, večinoma v samici zapora Fossombrone. Po kapitulaciji Italije se je vrnila domov in se vključila kot ilegalka v delo Centralne tehnike KP, v posebni dokumentarni del, kjer so ilegalcem in tistim, ki so odhajali v partizane, izdelovali lažne dokumente. Ko je v Ljubljani zaradi izdaj postalo prenevarno, je Nada odšla v partizane in skrbela za vzpostavitev in organizacijo posebnih kurirskih zvez od Postojne in Ljubljane do osvobojenega ozemlja v Beli Krajini in do vodstva partizanske vojske v Bazi 20 v Kočevskem Rogu. Po teh kurirskih zvezah so potovali tako pošta kot tudi ljudje. Izjemno zanimiva so tudi Nadina doživetja na Radiu OF v Črnomlju, pa takoj po vojni na ljubljanskem in predvsem mariborskem radiu, ki ga vzpostavljala. V partizanih je bil po prihodu iz italijanskega zapora tudi Nadin brat Janez. Medvojno življenje je Nado Tarman postavilo v mnoge izjemno nevarne in usodne situacije, ki pa jih je premagovala z izjemno odločnostjo in samozavestjo, pa tudi pogumom in drznostjo. Mnoga njenih doživetij, o katerih kljub častitljivim 97 letom pripoveduje zelo privlačno in z izjemnim žarom, so kot filmske zgodbe o mladem in izjemno lepem, pogumnem dekletu v času velikih preizkušenj, ko ji je bilo popolnoma jasno, kako se je prav odločiti in kaj je njena vloga. Tudi po vojni je bila Nada Tarman zelo aktivna tako v mestnih kot v republiških družbenopolitičnih organizacijah. In v Ljubljani je kot ambasadorka Zelene Ljubljane aktivna še zmeraj.

Majda Gaspari, 2. del

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

Majda Gaspari, 1. del

Majda Gaspari se je rodila na Jesenicah leta 1929. Mama Jerca Tonejčeva iz Zgornjih Gorij in oče Špiro Labura, ki je bil Dalmatinec in je prišel na Jesenice iz Šibenika, sta v železarskem mestu odprla gostilno, ki je uspešno delovala vse do Špirove smrti leta 1939. Aprila 1942 so po osnovnošolko Majdo, ki takrat ni imela še niti 13 let, prišli jeseniški gestapovci in jo v okviru takratnega obveznega dela za dekleta odpeljali k svojemu vodji, zloglasnemu Clemensu Druschkeju. Kar dve leti je morala služiti pri njegovi družini, opravljati vsa hišna dela in čuvati Druschkejeve tri otroke. V vsem tem času je smela domov k mami le trikrat za eno uro. Tudi v šolo ves ta čas ni mogla hoditi. Potem je v petnajstletni Majdi dozorela odločitev za pobeg. Uspelo ji je uiti in pridružila se je partizanom, terenskim delavcem Osvobodilne fronte na Pokljuki. Decembra 1944 so Majdo poslali na radiotelegrafski tečaj na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, od tam pa so jo tik pred koncem vojne skupaj z drugim prebivalstvom Bele Krajine evakuirali v Dalmacijo. Nekaj mesecev po koncu vojne se je Majda Labura vrnila v Slovenijo. Aprila 1946 jo je OF iz Ljubljane poslala v Avstrijo ilegalno agitirat med koroške Slovence, da bi javno in množično pokazali svojo težnjo po priključitvi Jugoslaviji. Na Koroškem v Avstriji je ilegalno delovala kar dve leti, vse do aprila 1948 in to je bilo izjemno težko obdobje njenega življenja. Leta 1949 se je poročila z bodočim gradbenim inženirjem Marjanom Gasparijem. Po vrnitvi v Ljubljano, predvsem pa po končani Višji šoli za socialne delavce, se je Majda Gaspari vsa posvetila socialni politiki in bila koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ko je bil predsednik Izvršnega sveta Stane Kavčič, v njegovi vladi ministrica za socialo in zdravstvo. To je bil čas, ko so bile izpeljane velike in pomembne spremembe v socialni in zdravstveni politiki in ko je bil zgrajen Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

prof. dr. Stanka Krajnc - Simoneti, 3. del

Stanka Krajnc Simoneti se je rodila leta 1928. Otroštvo in mladost je preživela pod Pohorjem, v Radvanju pri Mariboru, kjer je imel njen oče vrtnarijo. Bil je najemnik na posestvu radvanjskega graščaka Jurkovića. Med okupacijo se je Stanka kot gimnazijka v Mariboru vključila v ilegalno delo mladinske Osvobodilne fronte. Prišlo je do izdaje in Nemci so takrat zajeli in zaprli nad trideset mladih ilegalcev. Po Stanko so konec januarja 1944 prišli kar med poukom v šolo ter jo odpeljali v gestapovski preiskovalni zapor, od tam pa v mariborske sodne zapore. Določili so jo za deportacijo v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Iz Ravensbrücka so Stanko po mesecu dni premestili v bližnje dekliško koncentracijsko taborišče Uckermark. V Uckermarku je dočakala konec vojne, potem pa je trajalo še štiri mesece, da se je lahko vrnila v Jugoslavijo. Po vojni je končala gimnazijo in bila vključena v mladinske delovne brigade po vsej Jugoslaviji. Odločila se je, da bo zdravnica in leta 1948 se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Bila je v drugi generaciji diplomantov takrat nove popolne ljubljanske Medicinske fakultete. Pozneje se je v svoji stroki vsa posvetila javnemu zdravstvu in zdravstvenemu varstvu. Delovala je v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Bila je tudi profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Prijavite se na e-novice