Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Z Mišo

Marjeta Ročnik

“Mislim, da morajo ženske pokazati več korajže” pravi. Gajstna je, bi rekli za tako žensko. Korošica. Ena tistih, vztrajnih, komaj kje omenjenih žensk, ki se vsak dan dotikajo zemlje, živali in moke. Skrbno razvijajo podeželje, da bi ga ohranili. Marjeta Ročnik je doma s Prevalj, vendar sta se z možem preselila na zapuščeno kmetijo, kjer je živela njena mama. Najprej sta uredila zaraščene površine in nabavila osnovno čredo drobnice, kmalu pa sta zgradila stanovanjsko hišo in hlev za drobnico. Zdaj z vso družino živi in kmetuje na ekološki hribovsko-gorski kmetiji, vzreja drobnico in prašiče, ponoči pa mesi in peče koroški kruh na tradicionalen način, pa tudi potice. Ženska z izjemno energijo, ki ji je Zveza kmetic Slovenije letos oktobra podelila naslov Kmetica leta.

Alenka Artnik

Ni kazalo na to, da bo kdaj vrhunska športnica. Natančneje, da bo dvakratna svetovna prvakinja in svetovna rekorderka v globinskem potapljanju na vdih. 113 metrov pod gladino. Čeprav je pred tem že tekmovala v kajaku na mirnih vodah, jo je odneslo. Za dobrih deset let, ko ni vedela, kam naj sama s seboj. Takrat se je predala, kot sama pravi, vesolju. Danes se predaja globinam. Eno je po stranpoteh pripeljalo do drugega in tudi zato danes z vso odprtostjo govori o stiskah. Ker stiskajo vsakega izmed nas.

prof. dr. Peter Stanković

Film komunicira z množicami in z vsakim posameznikom. Gibljive slike odpirajo nove svetove in poglede, grabijo našo pozornost in emocije. Pomembno pa je, ali preživijo preizkus časa. Nihče noče posneti slabega filma, pa vendar se včasih zgodi. Ampak, ne bova z gostom o tem. Na kakšen način, kje in kako danes izražamo svojo identiteto in istovetnost? Kako slovenski film reflektira našo družbo? Kdo in kakšni so naši, slovenski filmski junaki in junakinje? Ali popularna kultura prispeva k legitimaciji reprodukcije družbenih neenakosti ali pa jih vsaj postavlja pod vprašaj? Kdo je torej čefur? Z gostom dr. Petrom Stankovićem, profesorjem na katedri za kulturologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Aleksandar Stanković

Že devetnajsto sezono vsako nedeljo ob dveh popoldan pozdravi gledalce; 19 let ni malo. Kar pomeni, da ga kljub temu, da se včasih z njim ne strinja, hrvaška javna televizija ceni. Seveda je že imel težave z vodstvom. Očitno pa je njegova priljubljenost vredna tudi kakšnega spora. Pronicljiv je, pa tudi provokativen. Zato ima težave tudi sam s seboj, kadar bi se rad zgolj pogovarjal, saj ne želi na silo postavljati neprijetnih vprašanj, zaradi katerih pa je pravzaprav zaslovel. S tem, ko je imel kar nekaj zapletov z gosti, kar je seveda dvigovalo gledanost oddaje, se je očitno zapletel tudi sam vase. Namreč, če ni drzen, se lahko hitro zdi ljudem dolgočasen, ali kot pravi sam, »bodo rekli, da sem ali utrujen ali naveličan«. Ampak, vse kaže na to, da je tudi s tem že opravil.

Bronja Žakelj

Pogumna in stvarna je. Ena izguba, druga izguba, lastna bolezen, fizične in psihične bolečine ob tem, veliko trpljenja in samo spraševanja; vse je opisala v knjigi Belo se pere na devetdeset. Tako dobra knjiga, da ima že ponatis. Dobra zaradi pretresljivih preizkušanj in zaradi iskrene, odlično literarizirane pripovedi. 14 let je bila stara, ko ji je umrla mama. Nekaj let po smrti mame, je za rakom zbolela še sama, potem se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat, letos pozimi je ponovno zbolela ona. Njena knjiga Belo se pere na devetdeset je izjemno branje. Že sam naslov namiguje na to, da gre za golo stvarnost, za vsakdanje življenje, ki ji je zgodaj vzelo mami. Prav ona ji je v poslednjih vzdihljajih naročila, da se belo perilo pere na devetdeset. Za osebno zgodbo gre, ki nas vrne tudi v čas Jugoslavije, ko smo živeli drugače. Verjela je vase. Kljub temu, da so bile za njo že izgube. V pisanju pravi, je iskala predvsem užitek zase, ker se neizmerno rada igra z besedami.

Scenaristka in režiserka Maja Weiss

Za režiserko in scenaristko Maja Weiss bi mirno lahko rekli, da je filmska aktivistka. Njen odnos, tako do osebnih travm in krivic kot do družbeno političnih fenomenov in dogodkov, je vedno zelo angažiran. Preverja, dokumentira in pozorno prikazuje zgodbe, ki bi pogledu raje pobegnile. Skupaj z igranimi filmi in dokumentarci jih našteje več kot 50. Njene filmske tematike: Černobil, Nube, Darfur, žrtve totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavski razred, nacionalizem, ksenofobija, begunci,… skriti spomini Angele Vode z odlično igralko Silvo Čušin, Banditenkinder - ukradeni otroci,..itd. Spregovorili bova o njeni bogati filmski poti, pa tudi o pomembnem dokumentarcu Banditenkinder- Slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki bo sledil najinemu pogovoru. Kar nekaj nastopajočih pričevalcev v filmu žal ni več živih. A so njihovi potomci, za katere je prikazovanje tega filma izjemnega pomena. Krutih zgodb druge svetovne vojne je veliko. Med njimi so tudi zlorabe otroške duše, kot pravi prodorna filmska ustvarjalka Maja Weiss. Dokumentarec Banditenkinder- slovenskemu narodu ukradeni otroci prikazuje zgodbe otrok, tudi dojenčki so bili med njimi, ki so jih Nemci odtujili, vzeli našim staršem in jih od leta 1942 selili iz taborišča v taborišče, vedno v drugačnih skupinah. Najprej po abecedi, maja 43 so jih razdelili po spolu in starosti in jih nenehno razdruževali. Nekateri, ko so odrasli, o sebi niso vedeli skoraj ničesar, niti, kje so bili rojeni. Tako za otroke kot za starše so bile to hude zgodbe. Namen Nemcev je bil prevzgoja in ponemčenje naših otrok, da bi okrepili svojo raso. Menili so, da ima Slovenija večinoma dobre genske zasnove.

Janez Škof

Njegov urnik je natrpan, a se kljub temu oglasi tudi na neznano številko. Malce zaprašen glas ima. Zelo prepoznaven. Govori pa ne prav dosti. Vsakokrat te odloži še za par dni. Razumem. Razprodan je. Odličen igralec. Pa tudi harmonikar in interpret. Poseben humor ga odlikuje, mimobežno te oplazi njegova toplina. Ljudi ima bolj rad, kot to sicer pokaže. Izjemno skromen človek je, z izrazitimi socialnim čutom. In rad je sam. Njegov večer je danes. Veliko jih je že bilo, ko je briljiral na odru in smo mu ploskali; in ko je prejemal nagrade: Severjevo, Sterijevo, nagrado Prešernovega sklada, dve Borštnikovi nagradi za igro, Zlati lovorov venec, bil je Žlahtni komedijant… In žlahtni človek je. Igralec, ki se mu nocoj še posebej priklanjamo. Prejel je najbolj prestižno slovensko nagrado za igralske dosežke, Borštnikov prstan. Dame in gospodje: Janez Škof!

dr. Mojca Senčar, zdravnica, bolnica in zagovornica bolnikov

Vrsto let jo je krasila ognjeno rdeča pričeska, zdaj ji na novo poganjajo igrivi sivi kodrci. Izjemna ženska, ki je že večkrat morala premagati strah pred hudo boleznijo. Tudi ona je, pri 41 tih letih, ko je za rakom zbolela prvič, najprej pomislila na smrt. Ampak, njena silna volja do življenja in takojšnje sistemsko zdravljenje sta ji vsakič znova obudila upanje in jo vrnila med ljudi. »Tudi živo kroto, bom pojedla, če mi bo to pomagalo« je izjava, ki potrjuje njeno neomajno prizadevnost v boju za zdravje. Ogromno je storila za osveščanje in detabuizacijo raka dojk tudi kot dolgoletna predsednica slovenske Europe Donne. Nenehno opozarja, kako pomembna je preventiva, torej, zdrava prehrana, telesna aktivnost, redno mesečno samopregledovanje in pozitivna naravnanost. Pravi, da ni človeka, ki bi jo danes lahko spravil v slabo voljo, saj si je postavila novo lestvico vrednot.

Janez Rakušček

Sreča, iskanje sreče, srečen človek - so diktati sodobne družbe, ki nas velikokrat delajo - nesrečne. Združeni narodi so 20. marec razglasili celo za svetovni dan sreče. Toda kako srečo sploh izmeriti, kako jo nagovarjajo oglaševalci oziroma kako iskanje sreče izkoriščajo raznorazne agencije in oglasi. O tem, kdo nam danes prodaja srečo in kdo smo njeni potrošniki, včasih tudi ujetniki v pogovoru z Janezom Rakuščkom - izvršnim kreativnim direktorjem agencije Luna/TBWA po poklicu, sicer pa AGFRFTjevcem, natančneje dramaturgom po izobrazbi.

Zlatko Zahović

Je nadvse uspešen in priljubljen. Ampak te slave ni ravno lahko nositi, ker se med uspehe včasih vrine tudi poraz. In takrat vsi planejo; ker mora biti vse najboljše – zdaj - in - takoj in - za vedno. Nenasitni smo. In kdo ne pozna bolje te evforije množic kot Zlatko Zahovič; najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance in izjemno uspešen športni direktor NK Maribor.

Maruša Majer

Miša Molk bo gostila izjemno igralko, ki jo opisujejo le s presežniki. Pa naj si gre za vloge v gledališču, filmu ali na televiziji. Topla, inteligentna, posebna, za katero se zdi, da jo prav strah poganja naprej k odločitvam in k uspehu. Je noro dobra, tako v klasičnih, emotivnih interpretacijah, kot v povsem fizičnih predstavah, kjer visi z droga, dela prevale in na naslednje vaje za predstavo prihaja z žuljih na rokah. Živi »dobro« in polno, ker v svojem delu najde več kot le osebno zadovoljstvo. Tudi v televizijski Veroniki, ki se je kot vedno nezadovoljna in nasršena »komentatorka« oglašala v Studio City, vidi večje sporočilo. Namreč Veronikino jasno sporočilo, da ne pristaja na to, da šibki nimajo pravice do besede. Maruša Majer je občudovana in nagrajena. V vsako vlogo se močno vživi, tako močno, da tudi tvega. Najprej se jo poloti stiska, ko pa vlogo sama v sebi predela in reši, smo tudi mi, občinstvo, nagrajeni z njenim doživljanjem očarljive svobode ustvarjanja.

Goran Janus

Novinarka in voditeljica Miša Molk se vrača z oddajo. V intimni atmosferi studia 2 Televizije Slovenija bo gostila ustvarjalce, mislece, garače in talente, vse tudi v ženski obliki, ki bodo skozi svoje življenjske in karierne poti skušali zapolniti njena vprašanja. Njen prvi gost bo najuspešnejši trener slovenske skakalne reprezentance Goran Janus.

dr. Andrej Bekeš

Moj nocojšnji gost je osnoval študij japonologije na ljubljanski univerzi in bil eden od soustanoviteljev oddelka za azijske študije na FF in njegov prvi predstojnik. Leta 2008 je kot prvi državljan v RS prejel japonsko državno odlikovanje »Red vzhajajočega sonca: zlati žarki z rozeto« za prispevek k razvoju izobraževanja na področju japonskega jezika in kulturne izmenjave, pred dvema letoma pa nagrado Japonske fundacije za življenjsko delo na področju japonskega jezikoslovja in didaktike japonskega jezika. Med drugim je avtor pionirske monografije na področju empiričnega raziskovanja besedil “Besedilo in skladnja” (Tekusuto to šintakusu), avtor učbenika sodobne japonske slovnice za začetno stopnjo, z japonskimi soavtorji je sestavil slovar japonskih stavčnih vzorcev, ki je bil preveden tudi v kitajski, korejski, tajski, vietnamski in angleški jezik. V letih 1990-1995 je na Univerzi v Tsukubi predaval japonsko jezikoslovje kot vabljeni tuji profesor.

Anja Golob

Gostja tokratne oddaje je dvakratna Jenkova nagrajenka, tudi soustanoviteljica in urednica založbe VigeVageKnjige, ki izdaja risoromane. Publicistka, dramaturginja, predvsem pa oseba, ki ostro misli in za razliko od mnogih, tudi pove, kaj. Stvarem je treba gledati strmo v oči , pravi in doda, da je živeti s poezijo v kar najbolj intimni bližini, zanjo sploh edini način živetja.

doc. dr. Brigita Novak Šarotar

Telesne bolezni, duševne bolezni. V obeh primerih gre za odsotnost zdravja, vendarle pa imamo do duševnih bolezni še vedno predsodke. Če v zdravniškem spričevalu piše, da se je nekdo zdravil v psihiatrični ustanovi, bo zaposlovalec z več dvoma prebiral tako prošnjo. Strah pred ljudmi, ki imajo težave v duševnem zdravju še vedno obstaja. Hkrati pa se premalo zavedamo, da psihične težave lahko doletijo vsakega izmed nas. Moja gostja je docentka, doktorica Brigita Novak Šarotar, specialistka psihiatrije; deluje kot zdravnica psihiatrinja na Centru za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani ter na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani na katedri za psihiatrijo.

Etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik

Z dr. Božidarjem Jezernikom se bova pogovarja o temi, ki se v bistvu tiče vseh nas. Včasih nas povsem poenoti, včasih med seboj oddalji. O praznini, ki naj bi jo zapolnili junaki; o tem, ali jih mi vsi - kot posamezniki potrebujemo in - zakaj - če, jih potrebuje narod. Junaki so družbeni fenomen. Konkretna imena in priimki kot tudi koncept junaštva pa se skozi zgodovino spreminja. Junaki so naš vzgled, motivacija, brca v rit, naš ponos, identifikacija,… Koga prepoznamo kot junaka in zakaj? Kaj naj bi danes ustvarilo junaka?

Ema Kugler

Zgleda, kot da bi se zataknila tam, v zgodnjih sedemdesetih. Oblečena v usnje, še vedno v hlače na zvonec. Oblačila si šiva sama, …vse, tudi torbice. Le čevljev še ne zna narediti. Tudi pri njenih projektih, vsa dela opravi sama, ker nima sredstev, ki bi ji omogočila, da bi sodelavce lahko tudi plačala. Ema Kugler je filmska režiserka, scenaristka, videastka, performerka, kostumografinja, scenografka. Živi na minimalcu, kljub temu, da je dobitnica številnih mednarodnih nagrad in priznanj, da je tudi nagrajenka Prešernovega sklada. Še dobro, da ima rada pražen krompir in solato, da za hrano ne zapravi veliko. Ni se ujela v past komoditete, v nek preizkušen scenarij, v katerega se ali rodimo in pa ga razvijemo sami. »Če bi bila popolna,« pravi, »bi samo bila«. Ema Kugler.

Ciril Horjak

Ciril Horjak, alias Dr. Horowitz veliko pove tudi brez besed. Je mojster podob, slik, stripov, karikatur. Njegov kritični in duhovit pogled na tiste, ki se trudijo z besedami, kako, da nam bodo olajšali iskanje sreče, me vedno navduši. Ko se njegova roka dotakne ideje, ali obratno, ko njegova misel steče skozi tuš, pero ali čopiče, je svet že precej drugačen. Njegove stripe objavijo Srbski Striper, Francoski Le Martien, Portugalski Quadrado in Nemški Shtumm. Originalne stripovske table z njegovimi stripi s Stripburgerjevo razstavo obkrožijo celo Evropo. Za satirične ilustracije našega življenja je med številnimi nagradami prejel tudi nagrado Društva novinarjev Slovenije. Dela tudi z ranljivimi skupinami , mladostniki z avtizmom in jih spodbuja pri razvijanju ustvarjalnosti in razumevanju okolja.

Cankarjeva pisma

Koliko se spremeni ali dopolni podoba o človeku, o njegovem razmišljanju in snovanju, če vtaknemo nos v njegova osebna pisma? Za Ivanom Cankarjem, ki ga bomo nocoj spoznavali preko njegovih pisem, je ostalo nenavadno veliko pisem; preko njih ga spoznamo kot iznajdljivega, kritičnega, kot izjemnega opazovalca, zvemo pa tudi, da je bil osamljen, jezen, zadolžen, kar nekajkrat zaljubljen in nadvse iskriv. Boem! Odlomke iz pisem bo interpretiral Ivan Lotrič, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani mag. Marijan Rupert pa jih bo na kratko komentiral.

Prijavite se na e-novice