Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Lojze Peterle spada v generacijo tistih politikov, ki so največ naredili za to, da je Slovenija danes samostojna država.« Tako ga je opisal eden od številnih sogovornikov v dokumentarnem portretu, ki izrisuje življenjsko pot Lojzeta Peterleta. Gre za politika, ki je v 30-letni karieri zasedal najpomembnejše položaje. Že vzpon od ustanovitelja stranke Slovenskih krščanskih demokratov na mesto predsednika Demosove, osamosvojitvene vlade, je bil veliko presenečenje. Sestavil je 27-člansko ekipo, ki je Republiko Slovenijo pripeljala iz ene od republik federativne Jugoslavije na samostojno državno pot. V pičlih dveh letih je Republika Slovenija postala mednarodno priznana neodvisna država. Zatem so mu volivci še trikrat zapored zaupali poslanski mandat v slovenskem parlamentu in trikrat v evropskem, kamor se je prav tako zmagovito in presenetljivo zavihtel. A ključne odločitve, zaradi katerih bo zapisan v slovensko zgodovino, je sprejel na začetku. V letih 1989–1992. Pot iz Čužnje vasi do Ljubljane in Bruslja ni bila zmeraj lahka, niti samoumevna. »Jaz se nisem bal, mene ni bilo strah, sem pa vesel, da sem doživel ta nasmeh zgodovine,« pravi Lojze Peterle danes, ko se zdi, da so njegove politične poti že končane. Državnik z nasmehom zgodovine, dokumentarni portret Lojzeta Peterleta, v četrtek 24. junija 2021, ob 20.55 na 1. sporedu. Scenarij Rosvita Pesek, režija Slavko Hren.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.
Nagelj, roža na ganku, pripet za klobuk in ruto narodne noše, izvezen na prtu, motiv na majolki, je bil tradicionalen okras slovenskih domov in izraz naše nacionalne identitete. O njegovem izvoru, vrstah, značilnostih, simbolni, okrasni in drugih vlogah, o tem, koliko in v čem je tipično slovenski, kaj nam je pomenil nekoč in kaj nam danes, razmišljajo strokovnjaki, vzreditelji in ljubitelji nageljnov, med njimi tudi zamejska Slovenka, ki jo nagelj od malega navdaja s posebnim ponosom. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Mile Vilar.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Dokumentarec HRANA ZA PRIHODNOST, v katerem eno izmed glavnih vlog igra Jose Bove, najbolj znani borec za pravice kmetov v Evropi, je nastal kot epilog serije oddaj Village Folk – zgodb o ljudeh, ki nam pridelujejo hrano in jih je RTV Slovenija posnela v devetih evropskih državah. Bo hrane v prihodnje dovolj za vse? Na planetu Zemlja bo kmalu živelo 9 milijard ljudi, ki bodo za preživetje potrebovali še enkrat več hrane kot danes. Podnebne spremembe, suše in poplave vse bolj ogrožajo pridelavo hrane, obdelovalne površine se na račun razvoja krčijo. V Evropski uniji je vse manj mladih kmetov, le 6 odstotkov jih je mlajših od 35 let. Bo hrana postala najpomembnejša strateška surovina naše prihodnosti? Avtorica Barbara Zrimšek je v dokumentarcu nanizala najrazličnejše zgodbe kmetov iz številnih evropskih držav, ki jih povezuje skupna evropska kmetijska politika – iz držav, ki spodbujajo nova razmišljanja: Kdo bo v prihodnje prideloval hrano, ali je bo dovolj za vse?
Dokumentarni film Avsenik za Slovenijo se osredotoča na pomen in vpliv Avsenikove glasbe na slovensko kulturno, in širše, narodnostno identiteto. O tem pričajo Slovenci na avstrijskem Koroškem in na tržaškem krasu. Fenomen glasbe Ansambla bratov Avsenik je na slovenskem prostoru prisoten že desetletja, njegov pomen pa se ni zmanjšal niti z razpustitvijo ansambla, kot tudi ne z odhodom Slavka Avsenika julija lani. Film prikazuje tudi, kako ga na novo odkrivajo generacij mladih, pomembno težo pa mu pripisujejo tudi strokovni krogi iz drugih glasbenih zvrsti, ki so sicer do narodnozabavne glasbe zadržani. Glasba bratov Avsenik je torej več kot samo glasba. Za seboj vleče pridih ponosa in utrjuje slovensko prepoznavnost v srednjeevropskem prostoru. Avtor filma je Igor Pirkovič
Film o obstoju in minljivosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor tudi zaradi mejnega spora s Hrvaško. A državne meje in strogi mejni režimi niso večni, zato je avtorsko ekipo zanimalo kaj od njih ostane. V Brezovici pri Metliki nam lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da bodo z arbitražnim sporazumom mejo prestavili, vendar se to ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da realizirajo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama. Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici, ki je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za mejne prebege. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Pripoved spremljajo različni pričevalci, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto nesmiselnost in nečloveškost birokratskih odločitev. Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo, lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo.
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.
Sedmošolec Jon in tridesetletni Matic živita vsak svoje življenje v različnih krajih in okolju, a ju, kljub razlikam, druži ADHD, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Ta diagnoza je vzrok nekaterih vedenjskih posebnosti in drugih težav, pri katerih pa ne gre za nevzgojene otroke, čeprav osebam z ADHD to pogosto očitajo. Jon in Matic nam skupaj z bližnjimi in strokovnjaki pomagata spoznati in razumeti to motnjo, ki ne vpliva le na vedenje, temveč tudi na učenje, odnose, življenje posameznika in njegovega širšega okolja. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režiral je Primož Meško. Film ADHD je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Dokumentarec ob 50-letnici Vala 202, narejen v dveh delih, govori o dveh obdobjih Vala 202 in javnega radia. Prvo je obdobje Radia Ljubljane, socializma in demokratizacije, drugo pa era Radia Slovenija, čas samostojne države, tranzicije, komercializacije in digitalizacije. V dokumentarnem filmu ob 50-letnici Vala sodeluje 50 sogovornikov, nekdanjih in sedanjih Valovcev.
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Domovina in država je dokumentarni film o vojni za Slovenijo leta 1991. Vsebuje izbor najboljših izvirnih posnetkov spopadov, ki gledalcem pokaže, kako sta Teritorialna obramba in policija ubranili Slovenijo pred odkrito agresijo jugoslovanske vojske, potem ko je ta na mejne prehode poslala tanke. Avtor Jože Možina nas vodi skozi razvoj dogodkov ob propadanju Jugoslavije, ko je demokratična opozicija DEMOS zmagala na volitvah leta 1990, z obljubo o samostojni državi. Odločitev, ki je bila z ogromno večino potrjena na plebiscitu o samostojnosti Slovenije, pa je morala nova država braniti z orožjem. Kljub političnim silam v Sloveniji, ki so bile proti oborožitvi Teritorialne obrambe, pa vojna za Slovenijo, ki se podtalno začne že z razorožitvijo slovenske TO maja 1990 in konča oktobra 1991, ko odide zadnji tuji vojak z našega ozemlja, pomeni vrednostno središče slovenskega naroda, saj nikoli prej in nikoli pozneje nismo bili tako enotni.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ruby ni običajna modna oblikovala in filmska ustvarjalka, pripoveduje svojo zgodbo. Rojena je na Nizozemskem, a ima indijske in surinamske korenine, njeni predniki so se preselili v Surinam, ki je bil takrat nizozemska kolonija. Oblikuje posebne kostume in koncepte za aktiviste, ki imajo podobno zgodbo. S svojim delom jih opolnomoči, da si vzamejo prostor zase in izobražujejo ljudi. Marina je mlada mamica iz Ukrajine, ki se je pred kratkim preselila na azorski otok São Miguel. Da bi zavarovala otroka pred vojno v Ukrajini, se je morala med drugim odreči tudi pekarni v Kijevu, v kateri je zadnja leta z veliko strastjo pekla slaščice. Tufan Čakma na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in protestira proti krivicam, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v bangladeškem hribovju Čitagong. S tem ogroža svoje življenje, saj oblastniki oporečnikov ne trpijo. Dela tega likovnega umetnika so čudovita hvalnica naravi. Uničili so jo, da so dobili zadrževalno jezero, ki je preplavilo zemljo njegovih dedov.
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
Neveljaven email naslov