Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Revolucionar v talarju; Janez Evangelist Krek, dokumentarni film

Dokumentarni film Revolucionar v talarju režiserja Jerneja Kastelca prikazuje življenje in delo Janeza Evangelista Kreka, enega največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda. Prek njegovega vsestranskega delovanja film podaja tudi družbeno-zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi, vse do Majniške deklaracije leta 1917, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).

Gor me vužgi!

Tokratni Dosje ima naslov »Gor me vužgi!« Prekmurski stavek, sicer izvzet iz Kontrabantove priredbe uspešnice rock skupine Doors, je iztočnica za tematiziranje prekmurske drugačnosti, ki ni zgolj jezikovna. Avtor Bojan Peček s sogovorniki govori tudi o številnih s pokrajino ob Muri povezanih stereotipih in možnih razvojnih alternativah regije, o kateri se v letu, ko slavi 100 let sobivanja z matico, vse pogosteje razpreda.

200 let Marije pomagaj na Brezjah

Dokumentarni film je posvečen eni najbolj znanih cerkvenih podob na Slovenskem, ki jo je naslikal Leopold Layer, zaradi te podobe pa so Brezje postale naša osrednja božja pot. Slika je morala tudi v begunstvo, v številnih cerkvah doma in v tujini so danes njene kopije, povezana pa je tudi s prvo svetovno vojno. Ob obletnici bo film predstavil zgodovino in pomen Marije Pomagaj, slikarja Layerja ter zgodbe ljudi v povezavi z romarsko cerkvijo na Brezjah.

Andrej Gosar: Mislec v prelomnih časih, dokumentarni portret

Andrej Gosar (1887 – 1970) pravnik, politik in ekonomist po mnenju mnogih velja za izumitelja socialne države na slovenskem. Razvil je podroben koncept družbene ureditve, ki bi temeljila na večji ekonomski in socialni pravičnosti. Gosar je bile eden od vodilnih predstavnikov krščanske socialne misli v obdobju med obema vojnama, hkrati pa je bil tudi eden najprodornejših kritikov marksizma. Prizadeval si je za notranjo prenovo cerkve in njeno večjo angažiranost na socialnem področju. Ni se strinjal z nekaterimi metodami ideološkega boja proti komunizmu, zaradi česar je polemiziral z vodilnimi predstavniki predvojne katoliške politične desnice in vodstvom cerkve na Slovenskem. Zaradi svojih strokovnih in etičnih načel ter zvestobe evangeliju je ostal osamljen. Proti koncu 2. svetovne vojne je bil zaprt in poslan v Dachau. Po vojni, v jeseni svojega življenja pa se je bil prisiljen umakniti v zasebnost. Kljub vsemu je vseskozi ohranjal notranji mir, dialoško držo in globoko vero. Njegov družbeni koncept “Krščanskega socialnega aktivizma” je izredno aktualen še danes. Iz njegove misli namreč veje krščansko prizadevanje za socialno in ekonomsko pravičnost v duhu papeža Frančiška.

Tomos, dokumentarni film

Dokumentarec »Tomos« govori o nekdanji tovarni Tomos, o njenem nedvomno političnem poreklu, o nekaj desetletij trajajočem razvoju ter proizvodno tehnološkem vzponu - in o njenem koncu, ki se je nakazoval že v zgodnjih osemdesetih, hkrati s krizo in mučnim razpadanjem političnega sistema, ki jo je postavil. Kajti, kot pravi izročilo o pogodbi z hudičem: slednji prej ko slej pride po tisto kar mu gre! Zgodba o Tomosu steče s pomočjo pripovedi ljudi, ki so bili vanjo neposredno vpleteni, zato gre hkrati tudi za njihove osebne zgodbe. Takih zgodb bi bilo mogoče posneti še mnogo več, v dokumentarcu se je bilo pač treba omejiti na tiste, ki najbolj neposredno govore o ambiciozni zasnovi in razvojno produkcijski naravnanosti te 'politične tovarne', ki je v danih ozirih in okvirih, tudi če jo ocenjujemo z današnjimi vatli in očmi, delovala presenetljivo dobro. Tomos je veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča, v ekspanzijo v svet. Nezanemarljiva ilustracija in hkrati prispodoba za vse to je bil program razvoja Tomosovih dirkalnikov. Kar dve desetletji in več so bili zmagovito prisotni na vseh mogočih rangih motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Gonilo dirkalnega programa je bil karizmatični in neumorni inovator ing. Janez Imperl, ki je žal že pokojni. Pač pa dokumentarec bogatijo osebne izkušnje nekaterih drugih konstruktorjev in poznavalcev, predvsem doživetja in izpovedi nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških 'pilotov'. Pripovedi so popestrene z avtentični fotografijami in filmskimi posnetki njihovih dirkaških nastopov. Konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov je še posebej zanimiv: ne samo, da so bili prislovično lepi, 'fotogenični', njihove tehnične lastnosti so pogosto prednjačile ali vsaj uspešno sledile svetovni konkurenci. Danes kar nekaj zanesenjakov, poznavalcev in muzealcev skrbi za to, da so še dostopni in na ogled ljubiteljem tehniške dediščine, številnim ljubiteljem Tomosa – bili so na razpolago tudi ustvarjalcem tega filma. Posebej je treba omeniti ing. arch. Janeza Groma (Muzej motociklov Vransko) za pomoč pri zasnovi in organizaciji filma in za predstavitev eksponatov, fotodokumentacijo ter celovito strokovno predstavitev Tomosove dirkalne ere; Egona Fornazariča z ekipo in restavriranimi dirkalniki iz njegove delavnice; Steva Vujića, avtorja razstave o Tomosu v Pokrajinskem muzeju Koper; Zdravka Matuljo, evropskega prvaka iz leta 1982 na Tomosovem dirkalniku. Svojo plat zgodbe so povedali: 'tovarniški' dirkači Janko Štefe, Luigi Rinaudo, Peter Verbič in Rajko Piciga, od ostalih pa Karlo Gregorović in Martin Mis; konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in ing. Vinko Forca; izmed najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu je spregovoril Vojko Lušin; kot ljubitelj navadnih mopedov se je predstavil Janez Kanoni. Scenarist in režiser: Marjan Frankovič; snemalec: Robert Doplihar; snemalec zvoka: Brane Zupanc; montažer: Matjaž Jankovič; zvokovna obdelava: Marjan Drobnič; avtor glasbe: Boštjan Perovšek; urednik DP Peter Povh

Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Sta nas zaznamovala Kosmačeva trobenta, ki je “bridko donela” ali bel oblak ”na sinjem nebu”? Običajna razlaga govori o izbiri med oblakom upanja in trobento vesti… Roman Cirila Kosmača, Balada o trobenti in oblaku, je izpiljen, s pri-spodobami bogat prikaz etičnih izzivov človeka v vojni, hkrati pa je Kosmačeva Balada tudi generacijska vizija. Za literaturo Cirila Kosmača velja, da je močno navezana na zgodbo njegovih rojstnih krajev. Dolina, v kateri je odraščal, in ljudje, ki so tam živeli, so mu vtisnili tra-jen pečat in mu bili glavni vir pisateljskega navdiha, zato smo del po-govora v oddaji s kustosinjo Karlo Kofol posneli kar v Kosmačevi rojst-ni hiši v Slapu nad Idrijco, literarni kritik in novinar Aljaž Gombač pa je osvetlil kosmačevo močno etično sporočilo in literarno dimenzijo. In spet se prašujemo: še slišimo trobento, ko nas pozove? Še znamo uzreti oblak kot znamenje upanja? Nas je napisala Kosmačeva literatura?

Marica Antolin

Tokrat se bomo v »Spominih« preselili v Prekmurje, ki je bilo med drugo svetovno vojno pod madžarsko zasedbo in kjer se okupatorsko nasilje ni bistveno razlikovalo od nemškega, italijanskega ali hrvaškega v drugih slovenskih pokrajinah. O svojem življenju bo pripovedovala danes devetinosemdesetletna Marica Antolin, ki se je kot Marica Tomelj rodila v gradu Medija pri Izlakah in potem živela v Vačah, od tam pa se je družina preselila med obema vojnama v prekmursko vas Kamovci, kjer je oče kot jugoslovanski »dobrovoljec« dobil zemljo. Takrat so v Prekmurje, na zemljo, ki jo je država odkupila od grofa Esterhazyja, naselili precej družin kolonistov, ob »dobrovoljcih« tudi mnoge Primorce, ki so se tja umaknili izpod italijanske oblasti. »Tam v Prekmurju nam bo dobro, tam prašiči že pečeni naokrog letajo in z nožem v sebi, samo kos si odrežeš!« Tako je oče Tomelj, po poklicu sedlar in tapetnik, tolažil ženo in jokajoče otroke, ki si niso želeli na pot v neznano daljno pokrajino. A življenje je bilo v resnici drugačno, težko so se prebijali skozenj. In živeli so na obmejnem področju, ki je bilo v veliki meri madžarsko. Aprila 1941 so Prekmurje zasedli Nemci in že teden dni kasneje oblast predali Madžarom, ki so z vojsko zasedli Prekmurje. V težnji po popolni madžarizaciji priključene pokrajine, so začeli izseljevati zavedno slovensko prebivalstvo, predvsem izobražence. Najprej so bili na udaru priseljeni kolonisti, ki so prišli tja po letu 1918. Tako so družino Tomelj odgnali v madžarsko taborišče Šarvar, kjer je v izjemno hudih pogojih preživela vsa vojna leta. Vse premalo danes vemo o madžarskih taboriščih, o prisilnem delu taboriščnikov na madžarskih veleposestvih, o stradanju in boleznih in nad 1200 žrtvah samo v šarvarskem taborišču, še posebej med novorejenimi otroki, ki v tistih razmerah niso mogli dočakati niti enega leta. Proti koncu vojne so Marico odgnali v Nemčijo, spet v drugo taborišče, odkoder so morali hodit kopat strelske jarke. Dočakala je osvoboditev t ...

Življenje pred kamero, dokumentarna oddaja

Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.

Med zidovi

Zgodnja pomlad leta 2016 je prinesla kolone beguncev, na katere so mnoge države odgovorile z bodečo žico, da bi zavarovale svoje državljane. Ljudje v koloni nimajo imen, tudi obrazov ne, so le postave na poti v negotovo prihodnost. Dokumentarni film Med zidovi, ki je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija, je odziv njegovih ustvarjalcev na omenjene dogodke. Najprej nas popelje v zgodnje jutro: budilka prebudi begunca iz Irana, prostovoljke Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, begunce in aktiviste iz Socialnega centra Rog … Njihove pripovedi se nato začnejo prepletati v barvit kolaž občutenj, čustev, bližine, zajetih med zidovi začasnih prebivališč. Med zidovi bijejo srca glasneje od ideoloških govorov, močneje od nacionalizma. Med zidovi živijo tudi tisti, ki se niso navzeli vonja strahu. Ljudje, ki jim ni vseeno, ki pomagajo, ki sprejmejo ... Ljudje, ki v koloni beguncev še vidijo obraz matere, očeta, otroka ... Ljudje, ki se zavedajo, da bomo jutri morda tudi mi stopali v njej, saj je vojna večna selivka človeške civilizacije. Ko se človek zbliža s človekom in mu želi prisluhniti, vsi dobijo imena. Ghasem, Viktorija, Dina, Stoja, Nasiha, Biba, Raza, Zala … In nato ne več brezimni spregovorijo o sebi. »Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo,« je dejal študent Ghasem Zarei, ki je pobegnil iz Irana in je prosilec za azil v državi Sloveniji.

Tone, javi se!

Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli,

Ilegalčki - skriti otroci okupirane Ljubljane

Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.

Grofičino popoldne

Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla v baročna oblačila oblečena tujca. Povedala sta, da sta grof in grofica. In če dobita grad Štatenberg v najem, bosta rade volje postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.

Simon Gregorčič: Poezije

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisala pesem Soči Simona Gregorčiča, ki smo se je vsi Slovenci naučili na pamet? "Krasna si, bistra hči planin!" Kdo ne pozna verza iz Gregorčičeve Soči? Simon Gregorčič je goriški slavček, pesnik, ki se je tako proslavil, da je njegova prva pesniška zbirka postala uspešnica: Poezije so leta 1882 izšle v 2000 izvodih in bile kmalu razporodane. Življenjska pot pesnika, nenavadno razgibana za katoliškega duhovnika, odseva duha časa, v katerem se rojeva želja po narodni enotnosti in borba za obstanek slovenskega jezika. Urednica Barbara Pregelj nam je razložila, kaj je skrivnost ljudskosti poezije Simona Gregorčiča, ki pa se je obenem zavedal tudi dolžnosti slehernika do družbe. Direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar nam je v Vrsnem pod Krnom, kjer se je Gregorčič leta 1844 rodil, osvetlila, zakaj je bil najbolj grozeč del njegove Soči tudi vizionarski, privlačnost turkizne modrine rečnih globočin za turizem pa nam je predočil organizator raftinga.

Princesa Doris Mayer von Samassa

Neverjetno zanimiva zgodba sedaj 92-letne Doris, ki se ji med pripovedovanjem pridruži tudi sin Federico, je med Pričevalci nekaj posebnega. Do maja 1945 je s starši živela v družinski Mayerjevi palači, ki jo je oče Emerik Mayer zgradil konec tridesetih let prejšnjega stoletja ob Tromostovju v Ljubljani. Komunistične oblasti so ob »osvoboditvi« hišo popolnoma izropale, očeta so oznovci odpeljali, mamo in hčere pa tudi kmalu strpali v zapor. Za očeta so prosili številni njegovi delavci ter s podpisi jamčili, da je v času vojne pomagal njim in OF. Nič ni pomagalo. Krivde mu niso dokazali in so ga kljub temu odpeljali na Pohorje, slekli in zverinsko ubili – kot je družini nekaj let kasneje sporočil njegov sozapornik, ki se je uspel rešiti v Švico. Doris pa so z mamo, sestro in skupino drugih ujetnikov na Silvestrovo leta 1945 nagnali čez mejo po visokem snegu tako, da mnogi niso preživeli. Markantna Doris se je poročila v staro italijansko plemiško družino, iz katere izhajajo številni kardinali in celo papež Inocenc XII. Postala je mis Capri in se pozneje uveljavila kot uspešna športnica. V oddaji nastopa tudi njen sin Federico Pignatelli della Leonessa, ki je poslovno izredno uspešen, saj je lastnik največjih fotografskih studiev v New Yorku in še vrsto drugih podjetij. Živi na posestvu, ki ga je odkupil od igralca Michaela Douglasa. Kljub bremenu zgodovine se Mayerjevi počutijo tesno povezane s Slovenijo. Hišo na Tromostovju so dobili nazaj, a njihov boj za popravo krivic in proti korupciji v Sloveniji še traja. Pričevanje je pomemben zgodovinski spomin in opomin, najbolj uspešne meščanske podjetniške družine, ki jih je Titov režim uničil, kar je imelo katastrofalne posledice za razvoj slovenske družbe, ki segajo še v današnji čas. Pričevanje princese Doris Mayer je bilo posneto na njenem domu v vasici Vallochia nad Spoletom kot tudi v Celovcu in v Ljubljani.

Gospostvo naključja, portret Filipa Robarja Dorina

Filip Robar Dorin je eden najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja. Študiral je filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec.

Aljažev stolp: "Ta pleh ima dušo"

Triglav z Aljaževim stolpom je za vse nas izjemen krajinski motiv in nenadomestljiv simbol Slovenije. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp ni enak simbol kot Triglav, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: ” Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša.

Križ in kladivo

Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.

Legendarni drenovci

Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskov ...

Ko črte govorijo, dokumentarni film

V zadnjih letih doživlja strip na Slovenskem svojstven razcvet – manj v obliki širše prepoznavnih popularno-kulturnih izdelkov, zato pa toliko bolj kot alternativna in največkrat prezrta umetniška panoga. Film Ko črte govorijo zajema aktualni stripovski trenutek na Slovenskem, kot vezno nit pa si vzame proces nastanka stripa: od zamisli do osnutka, od ustvarjalca do zgodbe, od papirja do računalnika, od založnika do tiskarja, od trgovca do kupca. V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih kot sta Miki Muster ter Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki. Ko črte govorijo je eden prvih dokumentarnih filmov o slovenskem stripu. Njegov namen ni predstaviti celotne stripovske zgodovine ali vseh aktivnih ustvarjalcev, bolj se posveča predstavitvi samega stripovskega medija ter ustvarjalnim procesom, ki v digitalni dobi prinašajo nove oblike striparjenja, sodobne vsebine ter predrugačeno recepcijo različnih stripovskih vsebin. Režiser: Jure Breceljnik Scenarist in sogovornik: Žiga Valetič Producent: Kole Koliševski Produkcija: TV Slovenija v sodelovanju s Film it

Mojster in njegov Gašper, portret

Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.

Prijavite se na e-novice