Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Portret dr. Bruna Hartmana: Na poti pride vse naproti

Dr. Bruno Hartman je znan slovenski, zlasti pa mariborski kulturni delavec in znanstvenik. Razgibana življenjska zgodba, raznolikost njegovega strokovnega zanimanja, predvsem pa širina ter številne znanstvene in druge objave so značilnosti bogatega življenja dr. Bruna Hartmana, častnega občana Mestne občine Maribor. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. Zelo veliko je storil na področju gledališča, knjižničarstva, literarne zgodovine – kulturne zgodovine Maribora in Štajerske. V portretu dr. Bruna Hartmana na eni strani sledimo njegovi življenjski usodi, ki ga je iz rodnega Celja prek Murske Sobote pripeljala v Maribor, po drugi strani pa njegovi pestri poklicni in ustvarjalni poti: bil je profesor, gledališčnik, bibliotekar in dolgoletni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor ter pomemben raziskovalec kulturne zgodovine Maribora in širše regije. Nedvomno je treba izpostaviti tudi njegovo raziskovalno delo, posvečeno generalu, pesniku in bibliofilu Rudolfu Maistru, s katerim je prispeval k vedenju o prevratnih časih v Mariboru in na Štajerskem. S portretom dr. Bruna Hartmana, ki ima enak naslov kot njegova avtobiografija – Na poti pride vse nasproti – želimo poudariti njegovo vlogo in pečat, ki ga je dal Mariboru in širši regiji. obenem pa se sprehoditi skozi kulturno zgodovino Maribora. S filmom želimo tudi promovirali kulturno zgodovino Maribora in širše regije, ki je danes del Evropske unije.

Devet krogov, dokumentarni film

Leta 1970 je TV Ljubljana snemala ambiciozno nanizanko z naslovom Vodnik po Ljubljani oziroma Devet krogov nekega raja. Po scenariju Jožeta Javorška jo je režiral Jože Pogačnik, direktor fotografije je bil Nikola Majdak, glasbo je prispeval Bojan Adamič, glavno vlogo pa je imel Miha Baloh. Nanizanka je bila zasnovana kot duhovit način spoznavanja Ljubljane. Dante, ki v pol sanjah potuje po devetih simbolnih krogih Ljubljane, nenehno beži pred ženo in se zapleta v različne avanture. A projekta iz nikoli pojasnjenih razlogov niso zaključili. Od devetih predvidenih krogov so dokončali le eno, šesto epizodo. Tri četrt posnete nanizanke je romalo v bunker. Po skoraj petdesetih letih smo v kleteh TVS prvič odprli skoraj dvesto škatel z več kot 51 000 metri filma. 35 mm filmski trak smo digitalizirali in ga uskladili s scenarijem. Takratne ustvarjalce smo soočili s posnetki, ki jih niso nikoli videli. V filmu Devet krogov spremljamo njihove komentarje, spomine in odzive. Po mnenju sodelujočih je bil to prvi resen poskus evropeizacije naše televizije. Z obnovitvijo takratnih posnetkov se je zapolnila pomembna luknja v zgodovini slovenskega filma in tudi televizije.

Dobri stari časi, dokumentarni feljton

V času krize se vse več ljudi nostalgično spominja preteklosti. Včasih se je živelo bolje, pravijo tako starejši, ki so dobre stare čase doživeli, kot tudi mlajši, ki o njih samo poslušajo. V dokumentarnem feljtonu je Zvezdan Martič zbral spomine ljudi različnih generacij na različna obdobja prejšnjega stoletja, od Kraljevine Jugoslavije do samostojne Slovenije. O dobrih starih časih pripovedujejo brez politične ali ideološke prtljage, spominjajo se ključnih dogodkov v človekovem življenju – otroštva, poroke, starševstva, nakupa avtomobila, gradnje hiše, dopusta … Brez komentarjev ali vnaprejšnjega podajanja mnenja avtor skozi intimne pripovedi omogoča gledalcu, da si ustvari podobo o tem, kakšni so današnji časi krize v primerjavi z nekdanjimi ''dobrimi starimi časi''. Česa vse danes nimamo, da se nam preteklost zdi boljša? Feljton je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Rastko Radenković, producentka Tina Rakoše, tajnica režije Ana Magajna, urednik Peter Povh.

Marija Trček - Mravljetova

Izjemno pričevanje Mravljetove Marije iz Brezovice nam daje vpogled v enega najbolj tragičnih revolucionarnih umorov, ki se je zgodil junija 1942 in je usodno povzročil razkol med Slovenci. Partizani so udrli v hišo ugledne in premožne Mravljetove družine na Brezovici, pobili gospodarja in tri sinove in oropali njihovo premoženje. Prav zato je v vasi in okolici začela nastajati oborožena zaščita, najprej vaške straže in pozneje domobranci. Marija se dobro spomni predvojnih razmer, živeli so lepo družinsko življenje a potrebno je bilo trdo delati. Oče je bil ranjen v prvi svetovni vojni, sicer pa izredno komunikativen in podjeten človek, zgradil je novo hišo, imeli so že vodovod in elektriko. Preživljali so se z gostilno, mesarijo in kmetijo. Pri hiši je bilo devet otrok. Prav na predvečer tragedije je bilo še posebej veselo: »Otroci smo se igrali na vrtu, Peklajevi in naši, to je bilo tako veselje, da ga še zdaj ne morem pozabit. Takrat je bila zadnjič družina skupaj. Ponoči se je pa zgodilo.« Po vojni je bila družina razbita, starejši so odšli iz Avstrije naprej v ZDA. Kmalu po vojni jim je komunistični režim pobral še preostanek premoženja in v hišo naselil tuje ljudi. Marija se spomni: »Vsak teden, skoraj vsak dan je prišel kateri, da je premetaval hišo. Okamneli smo, stal si pri miru kot kamen. Zaplenili so nam vse, tudi žlice so prešteli… Veselja v hiši ni bilo več. Mame jaz nisem videla nikdar, da bi se posmejala. Jokala je pa zmeraj.« Mimo hiše so potekale manifestacije in vpitje »Smrt izdajalcem!« čeprav Mravljetovi s kakršnokoli izdajo niso imeli nič. Pač pa je k Mravljetovi mami po vojni prihajal tudi partizan Cjuha in kot se spomni Marija venomer ponavljal: »Mati, jaz nisem bil zraven!« Zveza borcev se družini do danes ni opravičila in pojasnila grozovito početje likvidatorske skupine Dolomitskega odreda. Marija pravi, da bi lahko znreli vsi skupaj po šoku,ki so ga doživeli, vendar je imela mama posebno moč – moč vere in s pomočjo tega so prestali tudi najtežje preizkušnje. Veliko so jim pomagali tudi strici in sosedje. Ko se je poročila in je prišel moški v hišo so nekoliko lažje zaživeli, pravi Marija. Rodili so se jima štirje otroci od katerih je Marija se je poročila in imela štiri otroke, od tega je eden, Marjan (bil je član Slovenskega okteta) že pokojni. Marija veliko razmišlja o preteklem tragičnem dogajanju, podoživlja noč, ko je izgubila očetu in brate ter sklene: »Vem, da so vsi v nebesih. Bili so pravi ljudje in ne kakšni razbojniki… Jaz še za moje za sovražnike molim. Za tiste, ki vem, molim vsak večer.«

Krasni kras

Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.

Televizija 3

Televizija v šestdesetih letih 20.stoletja ne spremlja dnevnih dogodkov, politiki zasedajo za zaprtimi vrati in s sej pošiljajo komunikeje, sporočila; tuje agencije niso dovoljene, obstoja le ena -jugoslovanska-Tanjug. Zunanjo politiko spremlja Beograd. Novinarji so družbenopolitični delavci, ki se morajo zavedati svoje politične odgovornosti. Veliko je nedotakljivih tem: Tito, zveza komunistov… O pomladi narodov, ki se prebujajo po Evropi, televizija veliko poroča, skoraj nič pa o liberalističnih procesih in študentskih demonstracijah v Jugoslaviji; poroča o čeških dogodkih, smrti Kennedyjev, Martina Luthra Kinga, pristanku Američanov na Luni in skupaj s tiskom 'zakuha' cestno afero, ki spravi s političnega prizorišča naprednega predsednika slovenske vlade Stane Kavčiča, zaslužnega za uvedbo slovenskega dnevnika. Na začetku sedemdesetih let 20.stoletja tako odstavijo tudi direktorja televizije Dušana Fortiča in 15 urednikov.

Ilirske province, dokumentarni film, ponovitev

Čas med 1809 do 1814 se v slovenskem zgodovinopisju enotno obravnava kot čas »Ilirskih provinc«! Žal pa zgolj in samo v zgodovinopisju. Pričujoči dokumentarni film ima namen osvetliti razmere, ki vladajo v splošnem poznavanju tega zgodovinskega obdobja naši širši javnosti. Štiri leta, ki so del Slovencev potisnila dobesedno v srž evropske politike, v mnogočem presegajo stoletno stagniranje naroda v okviru »žoltočrne« monarhije. Že sam pretres ob trku dveh civilizacij, bi bil vreden podrobnejšega raziskovanja, kaj šele bolj ali manj intenzivni stiki v obdobju skoraj dvajsetih let. Ni zanemarljivo, da se celotna napoleonska doba v Evropi zaključi prav v Ljubljani. Ljubljanski kongres, kot delitvena bilanca Napoleonove, tako ideje kot države, je simbolni zaključek dobe, ki je v mnogočem oblikovala pogled na svet kot ga razumemo danes. Ilirske province so bile ustanovljene 14.oktobra 1809 na dan, ko je bila v Schonbrunnu pri Dunaju podpisana mirovna pogodba, ko jih je s posebno uredbo ustanovil sam Napoleon. Za Slovence je to »de jure« pomenilo pričetek življenja v treh državah. Ob Ilirskih provincah je vzhodni del naroda ostal v Avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v Italijanskem kraljestvu. Pričujoči dokumentarni film se ne omeji le na prednike živeče v »Iliriji«, kot so tudi imenovali to politično tvorbo, temveč poskuša fragmentarno pokazati tudi vplive na Slovence živeče izven francoske nadvlade. Bolj kot zanimivost je potrebno omeniti, da je Ljubljana bila takrat upravno središče mest, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik, resnično pa so pomembne gospodarske in politične razmere tedanjega časa. Ob takšnem zgodovinskem pregledu, pa ne smemo pozabiti na današnjo perspektivo prelomnih časov. »Potrebujem enoten evropski zakon, eno evropsko kasacijsko sodišče, enoten denar, enotno mero za težo in za vse drugo, potrebujem iste zakone za vso Evropo. Iz vseh narodov hočem narediti enega samega« Tako je svojemu notranjemu ministru Foucheju govoril cesar Napoleon. Sicer ne prvič v novejši zgodovini, je bila jasno izražena misel o združeni Evropi, vsekakor pa je bila prvič v novejši zgodovini, ta misel tudi udejanjena. Če pogledamo z današnje perspektive, Napoleonovo Cesarstvo, z izjemo Anglije, skoraj natančno prekriva bodoči teritorij združene Evrope. Seveda ima primerjava med stanjem izpred dveh stoletij ter današnjim političnim trenutkom nekaj resnih pomanjkljivosti-recimo da je bil Napoleon hegemon in tiran, nova Evropa pa naj bi se združila na demokratskih osnovah. Če torej grobo predpostavimo, da je bila Napoleonova Evropa model za današnje združevanje, moramo presenetljivo ugotoviti, da smo bili Slovenci del tedanje Evrope. Napoleonova Evropa pa je imela eno pomanjkljivost. Sesula se je kot hišica iz kart.

Švicarija.

Na robu ljubljanskega tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser: Amir Muratović

Bomži, cestni otroci v Makejevki, 2012

Film je posnet po knjižni predlogi znanstvene monografije z istim naslovom in ima format antropološkega dokumentarnega filma. Material za dokumentarni film Bomži, cestni otroci v Makejevki, je bil zbran med antropološkim terenskim delom Andreja Natererja med leti 2000 in 2012. Film ima štiri poglavja, od katerih se vsako ukvarja s posebnim aspektom življenja otrok na cesti. Prvo poglavje s podnaslovom Bivši so-igelniki, predstavi individualne zgodbe otrok, ki že vrsto let živijo na cesti v ukrajinskem mestu Makejevka. Skupaj s tem so v podpoglavju predstavljeni tudi nekateri pomembni makro- in mikro- socialni faktorji, ki so privedli do pojava brezdomnosti v regiji, s posebnim poudarkom na družinski situaciji otrok. Drugo poglavje, s podnaslovom Življenje na cesti, predstavlja ključne točke življenja otrok na cesti, kot sta na primer življenje v podzemnih rovih (tipluhah) in cestna ekonomija. V tem poglavju je predstavljeno tudi zgodovinsko in socialno ozadje problema cestnih otrok v regiji. Tretje poglavje predstavlja intravenozno uživanje Baltuške, narkotika, ki ga otroci na cesti sami pripravljajo in ima izjemno močan vpliv tako na življenje na cesti, kot tudi iztek njihovih cestnih karier. Predstavljeni so postopki priprave narkotika, pridobivanje vseh komponent, konzumiranje in nekatere posledice uporabe. Četrto poglavje se ukvarja z vprašanjem kako naprej, opiše zaključke v filmu predstavljenih življenjskih poti in predstavi samorefkelsije otrok, ki so večino svojega življenja preživeli na cesti in za razliko od svojih vrstnikov ostali živi.

Vojne igre, dokumentarna oddaja

Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ režiserja in scenarista Žige Virca nismo dobili še enega partizanskega filma, ampak se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za Oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.

Ne grem na koleno

Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Dokumentarni film, Ne grem na koleno. Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja Ne grem na koleno.

Naško, vizionar vizualnih raziskav, portret dr. Naška Križnarja

Arheolog in etnolog dr. NAŠKO KRIŽNAR se že desetletja posveča vizualnim raziskavam v etnologiji in produkciji znanstvenega filma. Lani je na letni proslavi Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU GENERACIJE ZNANOSTI za svoje življenjske dosežke prejel prestižno priznanje častni član ZRC SAZU. S fenomenom etnološkega filma in vizualnih raziskav se je začel ukvarjati v času službovanja v Goriškem muzeju. Pred tem je praktično slast filmskega ustvarjalca okusil v okviru eksperimentalne skupine OHO. Po izidu knjige "Slovenski etnološki film-Filmografija 1905-1980" se je zaposlil v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU kot vodja Avdiovizualnega laboratorija, kjer se je desetletja posvečal študiju metodologije vizualnih raziskav in proizvodnji vizualnih zapisov kulture. Obenem je kot odličen poznavalec zgodovine slovenskega filma, ki temelji na dokumentarizmu, in kot naslednik vizualnih raziskav in prizadevanj etnologa Nika Kureta za uporabo filma in videa pri znanstvenih raziskavah v etnologiji, raziskoval vizualno zgodovino in o njej pisal strokovne članke, študije in knjige. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete je predaval Vizualno antropologijo kot gostujoči predavatelj. Poleg vsestranske pedagoške pa je je nadvse pomembna tudi njegova festivalska dejavnost. Slovenijo je namreč povezal s številnimi evropskimi in svetovnimi središči znanstvene vizualne produkcije in festivali etnografskega in antropološkega filma. Po zaslugi dr. Naška Križnarja je ZRC SAZU postal sestavni del evropskega in svetovnega akademskega zemljevida, znan tudi v mednarodni skupnosti ustvarjalcev antropološkega in etnološkega filma.

Za pogledom

Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!« V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v enem izmed ljubljanskih domov za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo, pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

Pavla Simčič

93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...

Iskalca, dokumentarni film

Ivan Vurnik je eden iz velike trojice arhitektov, ki so zaznamovali naš čas in prostor. Skupaj z Maksom Fabianijem in Jožetom Plečnikom predstavlja temelj sodobne slovenske arhitekture. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno-igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Morda pa je čar in vrednost filma prav v tem, da vzpodbudi gledalca k razmišljanju o dveh umetnikih, ki sta na poseben način združila moči ustvarjanja.

Danilo Žerjal, športni velikan s Krasa, dokumentarni film

Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.

Televizija

Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.

Jeklene ptice nad Idrijo

Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.

Dušan Hren

Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem Mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.

Robanov Joža

»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«

Prijavite se na e-novice