Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Forenziki železne dobe

V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.

Cena plastike

Na leto prebivalec Slovenije v povprečju pridela skoraj pol tone odpadkov. Kaj se zgodi z njimi, potem ko jih odvržete v pravi zabojnik pred svojo hišo? Kdo služi z njimi in koliko se jih reciklira? Kakšno škodo povzročajo potem, ko jih odpeljejo z našega praga? Kdo je kriv, da se po vsej državi nabirajo kupi odpadne embalaže? Zakaj po morjih plavajo tone in tone plastike? V dokumentarnem filmu Cena plastike sledimo poti vaših odpadkov in ugotavljamo, kaj je narobe s sistemom, za katerega je odgovorna država, in našim ravnanjem. Avtorica Sarah Neubauer.

Strah ostane

V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.

Zazidan kamen Krasa, dokumentarna oddaja

Kras, ta majhna pokrajina pred morjem, je dobesedno prepreden z zidovi. Kot nekakšen srebrn pajčolan so stkani okrog vasi, okrog pašnikov in travnikov in se kot nadzemeljske korenine zgodovine vzpenjajo v hribovje, med grmovje, skale in drevesa. Na tisoče kilometrov zazidanega kamenja, oblikovanega v zid, je Kraševec izkopal ali razbil in zložil v zid, ki je postal mejnik in branik njegove zemlje. Danes je to naša dediščina kulturne krajine, ki jo varujeta in obnavljata Boris Čok iz Lokve in Vojko Ražem iz Bazovice. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Aleš Živec, montažer Aleš Dolinar.

Dušan Puh, 3. del

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Tretja generacija

Tretja generacija argentinskih Slovencev, danes starih od 15-35 let, so otroci tistih, ki so se rodili svojim staršem-ubežnikom v novi domovini. To so moderni mladi Argentinci, v njih pa so kljub temu močni sledovi slovenstva, toda za razliko od njihovih staršev, brez ideologije in brez bolečine. Na eni strani je duhovna in kulturna dediščina, ki so jo dobili v svojih slovenskih družinah, na drugi pa močan vpliv argentinske družbe, v kateri se mešajo vplivi milijonov evropskih in drugih emigrantov. Kaj se v takšnem okolju zgodi z nacionalno identiteto jezikovne in kulturne skupnosti? Podlaga za takšen obstoj je na eni strani ekonomska, na drugi pa duhovna. Te druge imajo argentinski Slovenci še danes v izobilju, uspeli pa so ohraniti – tudi s pomočjo neodvisne Slovenije- tudi lastne kulturne in vzgojne institucije. Kaj pa njihovi otroci? Kateri jezik bodo govorili poleg rodne španščine? Slovensko sploh še? Se lahko argentinski čudež kot je dejstvo, da Slovenci v Argentini edini od izseljencev še vedno govorijo slovensko, poimenoval Tara Kermavner, nadaljuje, ali pa se bo slovenstvo tudi v Argentini spremenilo v zbirko arhetipskih izseljenskih relikvij , Avsenikove glasbe, potice in kranjske klobase? Odgovore na ta vprašanja skuša gledalcu skozi film ponuditi skoraj dvajset mladih ljudi zelo različnih poklicnih poti in usod, vse pa druži ljubezen do slovenske besede. Protagonisti filma živijo vsak na svojem koncu 15 milijonskega Buenos Airesa, izgubljeni v človeškem mravljišču, pa vendar njihovo življenje sestavlja drugačno, bolj sodobno podobo slovenstva. Vsak od njih nosi s seboj svojo osebno zgodbo, globoko v srcu in duši, eni bolj, drugi manj intenzivno, pa zgodbo svojih staršev in slovenske skupnosti. Film odlikuje poleg osebnih izpovedih še arhivsko gradivo iz zasebnih zbirk, ter veliko slovenske in argentinske glasbe v izvedbi nastopajočih, ki nam ob koncu filma sporočajo: Pozdrav iz Argentine!

Karmela, dokumentarno-igrani film

Dokumentarno igrani portret v produkciji Televizije Slovenija, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, ene izmed sestra pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti Aleš Berger, Ludwig Hartinger, Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.

Mediji v vojni za Slovenijo

25 let po vojni za samostojno Slovenijo je Zvezdan Martič pred ekran povabil 25 ljudi, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, večina od njih tam, kjer je bilo nevarno, kjer se je streljalo in kjer so padale človeške žrtve. Večina sogovornikov in sogovornic v dokumentarnem filmu prihaja iz medijskih hiš, časopisnih, radijskih in televizijske. Kako so se znašli na strelskih linijah, kako blizu so bili smrti, kako so bili organizirani, kakšne napake so delali, s kakšnimi dilemami so se soočali in nenazadnje, kako so bili objektivni? Kdo je zmagal v propagandni vojni in kdo je dobil medalje? In ker gre za medije – kakšno vlogo so imeli v vojni in kako so vplivali na njen potek? Vojne sami mediji ne morejo dobiti, vendar brez medijev te vojne ne bi dobili, je skoraj enoten zaključek sogovornikov. Četrt stoletja po vojni so spomini še živi, vendar v veliko primerih drugačni, kot je splošno znano. Nenazadnje, iz prve vrste stvari izgledajo drugače kot iz zadnje.

Mesto, ki se ozira v nebo

Leta 2014 je Ljubljana praznovala 2000-letnico rimske Emone. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo je nekakšen homage antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Ker se je mogočna Rimska država razprostirala, ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki, in povezovala bogate ter raznolike kulture, se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino; Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine pomenila najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo in Istanbulu – mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva, mestu na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak. Tako imenovani sodobni »Emonec« je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Istanbul. Na sled pride namreč novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.

Troje svetih

Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. Film Troje svetih v ospredje postavlja tri samostane in prek njih prikazuje neprecenljivo versko in kulturno zapuščino zgodnjih kristjanov. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.

Gnezda in katedrale, portret Milana Dekleve

Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. V filmu se na dinamičen in interaktiven način skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.

Zakriti premogovniki Krasa, dokumentarna oddaja, ponovitev

Trditev, da so bili na kamnitem Krasu nekoč številni premogovniki, je za mnoge presenetljiva. Očitno: neposreden zgodovinski spomin je prekratek in geografsko omejen, raziskav in pisnih virov je malo in še ti so omejeni na stroko (geologi, občinski kataster). A na Krasu so bili številni premogovniki, ki so generacijam kopačev – rudarjev – prinesli lepe zaslužke. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Boris Poropat, montažer Matjaž Jankovič.

Otroci iz socialističnega bloka, dokumentarni film

Industrializacija v drugi polovici 20. stoletja je povzročila množično preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Kot gobe po dežju so v mestih rasla delavska naselja. Sosedje so tako postali ljudje iz različnih krajev, različnih poklicev in navad, skupen jim je bil le »njihov« blok. V socialističnih blokih, kot jim radi rečemo, so se mnogim uresničile sanje o lastnem stanovanju. Zaradi značilne arhitekture, medsebojnih odnosov in posebnosti tistega časa je bilo življenje v teh blokih povsem drugačno, kot je danes. Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka je nastal ob nenavadnem srečanju nekdanjih stanovalcev enega od številnih »socialističnih« blokov. Skupina odraslih, ki jih veže le skupno otroštvo v bloku, se je po 40-ih letih ponovno srečala. Z leti so se razselili, izgubili stike, postali starši in stari starši, bolj ali manj uspeli v poklicu ali se upokojili. Mnogi se niso srečali že 30, 40 let, večina ni spoznala drug drugega ali pa se niso spominjali svojih sosedov, s katerimi so se igrali. Danes se, kot odrasli s številnimi izkušnjami, spominjajo otroštva, ga primerjajo z otroštvom svojih otrok in vnukov ter razmišljajo o tem, kako je »njihov« blok vplival na razvoj njihove osebnosti. Pripovedi ljudi, nekdaj otrok iz bloka v Dečkovem naselju v Celju, spremlja strokovna analiza obdobja njihovega otroštva. Ideja življenja v skupnosti je vplivala tudi na arhitekturo, kasnejša individualizacija in prevlada tržnih zakonitosti pa sta razlog, da spomin na otroštvo in mladost v marsikom še toliko bolj vzbuja nostalgijo. Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, urednik Peter Povh.

Dušan Puh, 2. del

Dušan Puh, danes 97-letni upokojeni odvetnik iz Portoroža, je bil rojen leta 1922 v Velikih Laščah. Njegov oče in vsi Puhovi možje nekaj rodov nazaj so bili krojači. Mladost je Dušan preživljal v Laščah in njegova pripoved nam slikovito pričara utrip kraja med obema vojnama. Leta 1932 so se Puhovi, da bi lahko omogočili nadarjenim otrokom nadaljnje šolanje, preselili v Ljubljano. Na ljubljanski realni gimnaziji je bil Dušan med liberalnimi dijaki, pripadniki sokolskega gibanja. Že takoj po italijanski okupaciji se je leta 1941, skupaj z drugimi levo usmerjenimi sošolci, vključil v delovanje Osvobodilne fronte. Bil je izdan, ujet in zaprt, pa kmalu izpuščen, ko so ga Italijani ujeli drugič, pa so ga junija 1942 poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so taboriščniki iz Gonarsa pobegnili. Dušan Puh se je takrat priključil partizanom, ki so se borili v Slovenski Benečiji in Posočju. Bil je obveščevalni oficir v I. soški brigadi, večino svojega partizanskega obdobja pa je bil v Istrskem odredu, kjer je bil politkomisar 3. bataljona. Pozneje je bil v 1. slovenski artilerijski brigadi, s katero je sodeloval tudi v zaključnih bojih pred Ljubljano. Po vojni je moral še nekaj let ostati v Jugoslovanski ljudski armadi. Dolgo so zavračali vse njegove vloge za demobilizacijo in ni dobil dovoljenja za študij prava, za katerega se je odločil že v zgodnji mladosti. Leta 1955 je bil pri 32 letih s činom majorja v vojski upokojen. Po končanem študiju prava se je zaposlil kot sodnik na sodišču v Piranu in pozneje v Kopru, na slovenski obali, v katero se je zaljubil še kot istrski partizan. Ker je spregledal, da kot sodnik »ni mogel uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da prav vsakdo odgovarja za kršitev pravnih predpisov« in po tretjem poskusu, da bi ga izključili iz partije, se je odločil zapustiti sodniški poklic in je leta 1967 postal odvetnik. Že desetletja živi v Portorožu in je tudi v pokoju še zmeraj družbeno zelo aktiven, saj deluje v civilno družbenih gibanjih, predvsem v zvezi z južno mejo med Slovenijo in Hrvaško ter na področju ekologije. Njegov sin Dušan Puh ml., po študiju tudi pravnik, je postal vrhunski profesionalni jadralec.

Niti, dokumentarni film

Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.

Prirejanje stav

Avtor predstavi sistem prirejanja stav na slovenski stavnici in se posveti specifikam monopolne ureditve, pri čemer tuje spletne stavnice tudi pri nas skorajda nemoteno poslujejo. Kaj bi prinesla sprememba zakonodaje in kakšen odnos imajo v evropskem parlamentu do lobija močnih legalnih stavnic? Pri nas ni dovoljeno niti delovanje niti oglaševanje tujih stavnic, zato številni športniki in funkcionarji tarnajo nad ureditvijo. Porast težav s prirejanjem izidov na športnih dogodkih povezujejo s pomanjkanjem denarja v športu, za kar posledično krivijo tudi monopolno ureditev na stavnem področju. Spremljali bomo uvod v stavno dogajanje prek eksperimenta, v katerem različni stavci skušajo v enem mesecu oplemenititi osnovnih 50 evrov, in ugotavljali, kako finančne težave krojijo dogajanje na igriščih in stavnicah. V filmu spregovorijo stavci, Športna loterija, sindikat nogometašev, Nogometna zveza Slovenije, DURS, odvetnik družbe bwin, nogometaši in drugi sogovorniki.

Urok Depale vasi

Film odstira šokantna ozadja razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki je bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz dobe komunizma. Avtor Jože Možina nas z dokumentirano pripovedjo vodi na sled akterjev, naročnikov in skrivnostne vloge, ki jo je imel v zaroti uvožen agent jugoslovanske armade. V filmu, ki ga odlikujejo ekskluzivni zračni posnetki, izpostavlja, da so nedemokratične metode političnega boja, v prepletu z zlorabo prava proti političnim nasprotnikom, glavni razlog za vsesplošno nazadovanje v državi. Citati iz oddaje: Rudi Šeligo, ob zamenjavi Janše 28. Marca 1994 »Gre za restavracijo bivšega režima..Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.« Niko Grafenauer ob aferi Depala vas: »Ugotavljam da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, kike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam!« Janez Janša ob zamenjavi 28. Marca 1994: »Tega glasovanje ne jemljem kot osebno tragedijo ampak kot politični dogodek. In tako bom ravnal tudi v prihodnje. Bil sem že v zaporu, na svobodi, na poziciji v opoziciji.. tako, da zame ne skrbite! Pričanje: Radenko Radojčić »Medije je potrebno dinamizirati tako, da se bodo strnili v popoln blok proti Janši«

Sledili so volkovom, izobraževalna oddaja o naravi

Štiri leta. Tri inštitucije. Več kot 200 znanstvenikov, biologov in prostovoljcev. En namen: slediti volčjim družinam v Sloveniji. Rezultati: presenetljivi. Tokrat prvič na televiziji posnetki biologov, ki nameščajo ovratnico za telemetrično spremljanje volka. Volku Slavcu je uspelo prečkati Alpe, prehoditi več kot 1000 kilometrov in ustvariti družino v Italiji. Če bi biologi vedeli, da bo pri Veroni srečal Julijo, bi ga poimenovali Romeo. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač Kamera: Bernard Perme

Glasba nad Berlinom: Berlinski filharmonik Andrej Žust, glasbeno-dokumentarni film

Berlinski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le redki glasbeniki. Hornist Andrej Žust iz Logatca je leta 2011 opravil avdicijo v orkestru in kot edini Slovenec postal član tega prestižnega orkestra. Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje Andreja Žusta v Berlinu. Od vaje do koncerta v Berlinski filharmoniji kamera občuteno spremlja hornista Andreja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu - Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.

Kraška dediščina Marjana Miklavca, dokumentarni film

Dokumentarni film »Kraška dediščina Marjana Miklavca« prikazuje protagonista filma Marjana Miklavca iz Sežane v njegovem ustvarjalnem elementu – v slikarstvu. Miklavec je svoje slikarstvo posvetil svojemu Krasu, ki ga izrisuje v njegovi kraški arhitekturi, stavbni tipiki in prepoznavnosti. Prav tu Miklavec opravlja še eno, zgodovinsko pomembno vlogo: na slikarski način dokumentira tipične kraške hiše, ganke, štirne, pile, vedute pokrajine s prepoznavno urbanistično podobo,itd. Miklavec je obiskal prav vse kraške vasi na obeh straneh državne meje in upodobil tipiko vseh teh 153 vasi. Tako nastaja veličastna slikarska monografija Krasa, njegov najbolj monumentalni projekt.

Prijavite se na e-novice