Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V letu 2019je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Ondina Oppelt je izjemna pričevalka iz slovenske vasi Lonjer, ki se danes drži italijanskega mesta Trst. Zavedna Slovenka Ondina nam v svoji pripovedi ponuja vpogled v manj znano zgodovino tržaškega slovenskega zaledja, ki ga je pred vojno prizadel italijanski nacionalizem, med vojno in po njej pa revolucija, kar je dodatno ošibilo slovensko skupnost in pripomoglo k asimilaciji številnih slovenskih družin. Ondina je pogumna oseba, ki iskreno pripoveduje tudi o najbolj tragičnih dogodkih iz zgodovine njene vasi. Za knjigo Županovi iz Lonjerja (Trst 2019, ur. Ivo Jevnikar) je prispevala poglavje o tej temi. Ena najbolj bolečih tragedij, ki so zaznamovale njeno življenje, je partizanski umor 20-letne sosede Dore Čok v prvih dneh maja 1945. Leta 1947 so morilcu, ki se je umaknil v Jugoslavijo, sodili v odsotnosti. V pričevanju pa podrobno predstavi tudi posledice resolucije informbiroja leta 1948, ki je dodatno razdelila levo usmerjene Slovence na zveste Titu in zveste Stalinu.
Tretja epizoda nas vodi v Severno triglavsko steno, kamor se podata alpinista Gašper Pintar in David Debeljak, ki imata namen prosto preplezati smer Obraz Sfinge. Zgodba je podprta s knjižnim delom Sfinga, zadnja skrivnost triglavske stene, Anteja Mahkote, ki si v svojem času tehničnega plezanja proste ponovitve Obraza Sfinge najbrž ni mogel niti zamisliti. Zgodbo dopolnjuje intimno-izpovedni roman Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji, ki lepo prikaže duh generacije plezalcev iz 80-ih let, ki so prinesli novo filozofijo - prosto plezanje. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Kamnik se je v srednjem veku izoblikoval kot deželnoknežje mesto ob glavni prometni cesti na Štajersko, po tem obdobju pa je nov vrh doživel v dobi baroka. Je eno naših najdragocenejših zgodovinskih mest v katerem so se ohranile zanimive legende in bogata kulturna dediščina z raznolikimi muzeji in zanimivostmi. Kamnik bomo spoznavali s pomočjo domačinov – poznavalca lokalne zgodovine Franceta Malešiča, mojstrice poslikave majolk Irene Radej ter umetnostnega zgodovinarja in specialista za Plečnika Noaha Charneyja.
Krajinski park Beka na robu Krasa, ustanovljen že leta 1992, je na majhnem flišnem območju sredi krasa izdolbena globoka deber reke Glinščice, skoraj nedotaknjena krajina, polna skritih naravnih lepot in ostalin človeške dejavnosti v minulih časih. Vode s flišnih tal odtekajo proti Tržaškemu zalivu prek slapišč in slapov, na stiku z apnencem pa poniknejo v brezna in jame pod vasema Beko in Ocizlo. Nad njimi še vedno valovijo travniki, ki so pravi botanični biser. Krajinski park Beka se nadaljuje z geološko povsem drugačno dolino v Italiji, apneniško sotesko Val Rosandra – dolina Glinščice. Tu se obiskovalec počuti kot v alpskem okolju. Ostenja so že dolgo plezalski raj, a tudi življenjski prostor značilnih ptic kraških ostenij. Glinščica je edina površinska tekoča voda na Tržaškem in s svojo lepoto privablja mnoge obiskovalce. To bogastvo je zavarovano kot naravni rezervat, po katerem vodijo številne skrite poti, pa tudi izjemno lepa kolesarsko-pohodniška pot po trasi stare avstro-ogrske železnice. Svet ob Glinščici je prvinsko doživetje narave, resnična Natura 2000.
Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. V islamu ženske ne smejo govoriti o spolnosti, toda medicinska sestra in stand up komičarka Khadija Sabriye prav rada krši ta tabu. Ne, da bi provocirala, temveč izrazila samo sebe. Odločila se je za svobodo. »Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar, kipar in celo igralec, ki je v središču otoškega mesta Ponte Delgada odprl prodajno umetniško galerijo, v kateri razstavlja svoja dela. Mami je za 90. rojstni dan prinesel prav posebno darilo. Betina Habjanič nam s svojimi različnimi likovnimi stvaritvami skuša prikazati tisto, kar nam običajno ostane skrito in zamolčano – zakol živali. Želi, da vidimo tisto, od česar mnogi ljudje pogledajo stran. Zaradi njene odločnosti in jasnih izjav je deležna obsojanja, poleg tega je malo ljudi, ki bi jo razumeli.
Prvi Slovenci v Tuzli so se pojavili že leta 1885, takrat je tam deloval tudi Slovenec Fran Maselj Podlimbarski, slovenskega častnika in pisatelja. Mestu in Bosni se je poklonil z romanom Gospod Franjo. Po revolucionarki Amaliji Lebeničnik pa so v tem mestu poimenovali tudi ulico. Slovenska skupnost v Tuzli uspešno povezuje Slovence že trideset let. V času vojne vihre so med seboj povezali 1700 Slovencev, da bi uspešno izpeljali vsaj humanitarno delo, povezani pa so ostali še danes. Njihov zbor Slovenčice popestri marsikateri kulturni dogodek v mestu in daleč naokoli. Od leta 2001 pa v "Plamen kuči" pripravljajo tradicionalno likovno razstavo. Ves čas pa deluje tudi pouk slovenskega jezika, za mlade pa pripravljajo številne delavnice.
V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.
Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.
Geme so dragoceni kamni, v katere so vbrušene podobe. V grškem klasičnem obdobju so nastajale geme izjemne lepote, ki so dosti pozneje navdušile renesančne zbiralce in raziskovalce. Geme so svojo pot najpogosteje pričele kot pečatniki, nosilci sporočila, kot varuhi resnice, avtentičnosti. Zato so bile vdelane v prstane, da jih je imel lastnik vedno pri sebi in se njihovega pečata ne bi nihče mogel polastiti. Prizori so hkrati preskusni kamenčki znanja antične literature in zgodovine.
Koper je osrednje mesto slovenskega Primorja in je bil nekdaj otok. Zgodovinska mestna vrata, imenovana Mudina vrata, so še edina ohranjena izmed dvanajstih mestnih vrat, bila pa so tudi edina, ki so vodila v mesto s kopenske strani. Svoj zgodovinski, intelektualni in umetnostni vrh je mesto doseglo pod Beneško republiko od poznega 13. do poznega 18. stoletja. Televizijska ekipa je obiskala praznik mestnega zavetnika sv. Nazarija, umetnostna zgodovinarja Salvator Žitko in Jure Vuga pa bosta predstavila izjemno bogato dediščino Kopra.
Krajinski park Drava se vije ob reki Dravi med Mariborom in Ptujem. To je poplavno območje reke, ki ga je oblikovala v tisočletjih po koncu ledenih dob, v njem pa se je razvil raznolik življenjski prostor: številna prodišča, ki so domovanje značilnih ptic prodišč, rečni prostor, ponekod odmaknjen in skoraj nedostopen, imajo za svojega vodne ptice. Obrečni poplavni gozdovi z nekaj ohranjenimi mrtvicami so poseben otok naravne pestrosti, včasih tudi divjine, ki se stika s krajino, v kateri gospodari človek. Tudi Drava ni več reka, ki je nekdaj gnala plavajoče mline, hidroelektrarne so ji odvzele večino vode. Njena naravna struga je zato še toliko bolj vredna varstva in raziskovanja, ki preseneti s svojo skrito pestrostjo. Vse to uvršča Krajinski park Drava tudi v evropsko omrežje varovanih območij Natura 2000, ki varuje habitate ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo.
Irena Rozman Fattori in Živa Girandon sta imeni krajinskih arhitektk, ki bosta predstavili vsaka po dva svoja vrtova, ki sta jih oblikovali za naročnike v Ljubljani oziroma bližnji okolici. Vrtova gospe Fattori sta manjša obhišna vrtova, vsak s svojimi značilnostmi. Pri obeh je avtorica zasnove morala upoštevati specifiko prostora, naj si gre za odprtost v pokrajino ali za posebnosti barjanskih tal. Vrtova Žive Girandon pa sta oba zelo majhna atrijska vrtova ob manjših stanovanjskih blokih. Lastnici obeh vrtov sta na 55 m2 želeli imeti precej elementov, ki običajno sestavljajo vrtove, in krajinarka jima je njune želje v dobršni meri uresničila.
Dve oblikovalki vrtov, ki bosta predstavili svoje delo v tej oddaji, imata morda kako skupno potezo. Obe dobro poznata rastlinsko gradivo, zato so njuni vrtovi bogati s trajnicami, grmovnicami in drevjem. Hkrati jima ne manjka izkušenj, zato znata zelo dobro oceniti prostor in v njem razporediti sestavine, ki jih naročniki želijo imeti v okolici svojega doma. Vselej gre za mnogo več kot le cvetje in trato. Oblikovalka Mojca Habjan bo predstavila vrt v Cerknici ter obsežen vrt v Beli krajini, medtem ko bo Lea Zinauer pojasnila vsebino vrta nad Mariborom.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Vida Matjan je bila glasbenica, skladateljica pedagoginja, stroga in skopa s pohvalami, toda za Boko Kotorsko in Črno goro je bila neprecenljivo bogastvo, zlasti njena predanost mladini. V Sloveniji te imenitne gospe skorajda ne poznamo. Iz Ljubljane, kjer se je rodila jo je pot prek Beograda vodila v Kotor, kjer so po njej poimenovali glasbeno šolo, tamkajšnje slovensko društvo pa nosi njeno ime. Letos mineva 30 let od njene smrti.
V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
Neveljaven email naslov