Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Vida Matjan je bila glasbenica, skladateljica pedagoginja, stroga in skopa s pohvalami, toda za Boko Kotorsko in Črno goro je bila neprecenljivo bogastvo, zlasti njena predanost mladini. V Sloveniji te imenitne gospe skorajda ne poznamo. Iz Ljubljane, kjer se je rodila jo je pot prek Beograda vodila v Kotor, kjer so po njej poimenovali glasbeno šolo, tamkajšnje slovensko društvo pa nosi njeno ime. Letos mineva 30 let od njene smrti.
V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
V času, ko svet izgublja tla pod nogami, Stratifikacija lune z dotikom objektiva odpira zev v zadnjo dragoceno oazo mešanih kultur in ver. Film scenarista in režiserja Mihe Vipotnika se prične z besedo in izpisanimi številkami. Številke merijo čas, mesec, dan, številko spominske kartice, filmsko klapo. Med izrečenimi besedami se skrivajo tri zgodbe iz minulih državljanskih vojn - dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo. V dveh se prepletajo otroški spomini libanonskega snemalca filma Pola Seifa s spominom Slovenca z bosanskimi koreninami Saša Stojiča. Tretjo zgodbo o herojskih podvigih drugačnih vsebin pripoveduje bivši producent in solastnik agencije Leo Burnett Middle East Farid Chehab. Spremljajo ga odlomki iz filmov in njegovih televizijskih reklam. Vse tri pripovedi oblikujejo prostor in ustvarjajo odprtino za dogodke in mednarodno interdisciplinarno razstavo z naslovom Vertikalni trki. Zgodbe se prekinejo in film znotraj dokumentarističnega žanra nadaljuje raziskovanja razprtij in vprašanja konfliktov. Tistih razprtij, ki se pojavljajo ob razstavi in znotraj posameznih umetniških disciplin, in tistih zunaj zidov galerije, ter trenj in napetosti znotraj družbe večnacionalnega in versko mešanega prebivalstva Libanona, nenazadnje tudi Slovenije. Film Stratifikacija lune s primerno distanco tvori in tudi osmišlja raznotere umetniške panoge in odločitve in zato ostaja tudi zadnji in neprecenljivi del projekta/razstave Vertikalni trki.
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Na Unescovem seznamu svetovne dediščine je tudi dediščina živega srebra v Idriji, ki so jo skupno s španskim rudnikom v Almadenu na Unescov seznam uvrstili leta 2012. Rudnik živega srebra danes več ne deluje, pet stoletij pa je pomenil temelj za bogat gospodarski, socialni in kulturni razvoj mesta ter svetovno prepoznavnost Idrije. Dediščina živega srebra bo rdeča nit oddaje, po Mestnem muzeju nas bo vodila kustosinja Ivana Leskovec, v Antonijevem rovu vodnik Davor Vodopija, o idrijski čipki pa bo spregovorila Mateja Čuk.
V zadnji oddaji o oblikovanju vrtov predstavljamo delo zakonskega para krajinskih arhitektov Gregorja in Tine Vreš. Njuni vrtovi se precej razlikujejo od vseh, ki smo jih obiskali v prejšnjih oddajah. Značilno za te vrtove je modernejši pristop, pri katerem rastline nimajo več vodilne vloge, temveč so enakovredno drugim elementom vrta. Prav tako so to vrtovi, v katerih lastniki uresničujejo tudi svoje želje po aktivni sprostitvi, zato je v marsikaterem vrtu tudi plavalni bazen. Nekateri vrtovi so obogateni tudi z umetniškimi skulpturami. Na žalost je skupno tem vrtovom tudi to, da lastniki niso bili pripravljeni stopiti pred kamero, tako da bomo o vrtovih izvedeli vse samo od njihovih avtorjev.
Med oblikovalce vrtov z dolgoletno prakso gotovo spada Andrej Strgar iz znane ljubljanske vrtnarske družine Strgar. Vse bolj se uveljavlja tudi njegova sestra Bernarda Strgar Schulz, ki je sicer uveljavljena na področju vzgoje okrasnih trajnic. Bernarda nas je popeljala na dva vrtova na Gorenjskem, ki ju je oblikovala pred leti. Oba vrtova sta obsežna in se ponašata tako z bogatimi zasaditvami kot z odprtostjo v pokrajino. Vrt, ki ga je zasnoval Andrej Strgar v Ljubljani, pa je manjši atrijski vrt, na katerem je moral upoštevati tako danosti prostora kot želje naročnika.
Krakovski gozd je edinstveno mokrišče - nižinski poplavni gozd hrasta doba in belega gabra. V evropskem merilu je to eden najbolj ogroženih habitatov. Njegova biotska raznovrstnost ga uvršča med območja Natura 2000, posebej pomembna tudi za ptice, dvoživke botanične značilnice mokrišč in lesne glive. A gozdarji v svojih raziskavah ugotavljajo ogroženost tega značilnega sestoja, predvsem hrasta doba, zaradi sprememb podnebnih razmer. Natančno proučujejo okoljske potrebe hrasta doba in iščejo možnosti, da bi ga varovali pred škodljivimi pojavi. Ker je večina Krakovskega gozda v zasebni lasti, je pomembno tudi strokovno podprto gospodarjenje, da bi se spodbudila vitalnost in pomladili sestoji.
Štiriindvajsetega septembra 2017 je bil oder novomeškega Anton Podbevšek Teatra v znamenju kratice, ki je včasih predstavljala polje oglaševalskih intervencij, zdaj pa je postala znamenje novega glasbenega lika – EPP (Erik Platon & Problemi). Promocija njegovega albuma z naslovom Ekonomsko propagandni pop je bila v znamenju dovršene produkcije in nabito polne dvorane. Erik Platon je alter ego strokovnjaka za digitalno komuniciranje – zdaj žal že pokojnega Primoža Žižka, ki se je po dveh desetletjih manj izpostavljenih vlog na ustvarjalnih poljih vseh vrst naposled odločil stopiti v prvi plan. Ob sebi je zbral vrsto odličnih glasbenikov, večina jih je sodelovala že pri snemanju albuma, veliko pa so k dovršeni predstavi prispevali tudi mojstri zvoka, luči in videa. V okolju novomeškega teatra, ki je po naravi predano iluzijam, je nova glasba, EPP show, zazvenela prepričljivo, občinstvo pa jo je sprejelo z navdušenjem. A tudi tisti, ki so na nov album pogledali z večje distance, nad tem, kar je uspelo Žižku, niso bili razočarani. Gre za suveren izdelek z dovršeno zvočno podobo in aranžmaji, ki mu bodo olajšali pot do radijskih postaj. Veliko zaslug za to gre producentu in avtorju aranžmajev Žaretu Paku, ki je na koncertu poprijel tudi za kitaro, na albumu pa je občuten tudi vpliv Žižkovega dolgoletnega prijatelja, Tomislava Jovanovića Tokca. Ta se na albumu v skladbah Erik Platon, Superman in Kamasutra pojavi v vlogi soavtorja glasbe in besedila, pri večini skladb na albumu pa v vlogi spremljevalnega vokalista. EPP ni klasični glasbeni protagonist, zato je tudi njegov pop nekoliko drugačen, bolj na drugo kot na prvo žogo in tematsko stran od klišejskih definicij odnosov, ki so v središču vseh pripovedi na albumu EPP.
Epizoda se osredotoča na Triglavski ledenik oziroma Triglav kot simbol slovenskega alpinizma in gorništva ter spremembe, ki jih pri njem skozi leta zaznavajo raziskovalci in obiskovalci gora. Osrednji lik oddaje je mag. Miha Pavšek, gornik, geograf in raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Gledalec spremlja merjenje triglavskega ledenika, ki ga opravijo Miha in njegovi sodelavci vsako poletje. Merjenje Triglavskega ledenika neprekinjeno poteka že tri četrt stoletja. Medtem se z jamarjem dr. Juretom Tičarjem podamo v Ivačičevo jamo pod Kredarico. Natalija Štular, kustosinja v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, pa nam pokaže nekaj zanimivih muzejskih artefaktov, povezanih s triglavskim ledenikom. Oddajo zaokroži legenda o Podrti gori.
Pragozdovi ne rastejo samo v tropskem pasu, ampak tudi v Sloveniji, kjer imamo 14 pragozdnih ostankov, ki preraščajo približno 500 hektarjev. To niso neprehodne džungle, ampak mogočni sestoji bukve, jelke in tudi smreke. Tu so drevesa starejša in debelejša kot kjer koli drugod. Stara so lahko nekaj stoletij, drugod pa drevesa navadno posekamo, ko imajo komaj pet desetletij. Na enem samem hektarju pragozda je kar tisoč kubičnih metrov lesa, to je trikrat več kot v »navadnem« gozdu. Pragozdovi v Sloveniji so neprecenljiva naravna dediščina.
Kulturno-umetniško društvo Angel Besednjak Maribor, je bilo ustanovljeno pred več kot 100 leti. Društvo deluje po sekcijah, najstarejša med njimi je mešani pevski zbor. Slednji je v bogati zgodovini nanizal številne uspehe tako na občinski, kot na državni in mednarodni ravni. 32 članski zbor že več kot 20 let vodi zborovodja Franci Kovač. Jubilej so proslavili v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob sodelovanju vseh sekcij društva.
Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).
Vipavska plemiška rodbina Lanthieri je bistveno zaznamovala zgodovino kraja in okolice, zgradili so dvorca v centru Vipave in Zemono v neposredni bližini, po rodbini pa so poimenovali tudi serijo vin Lanthieri. Ob kulturni dediščini bo predstavljena tudi naravna dediščina izvirov reke Vipave, ki jo je zaradi obrambe pred turškimi vpadi želel z obrambnimi napravami zajeziti Leonardo da Vinci. Vipavsko grajsko dediščino nam bo predstavil kastelolog Igor Sapač, zbirko etnološke dediščine v Kebetovi hiši pa Magda Rodman.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V tretjem delu se v Karavankah nad Tržičem spoznamo z drugačnim, bolj športno plezalnim alpinizmom. Petra Klinar Stražar in Luka Stražar sta zakonski par in soplezalca. V steni Begunjščice splezata Šentansko smer, vzpon pa se prepleta z njunim pogledom na alpinizem in specifiko partnerskega odnosa. Zgodbo dopolnjujejo alpinistka in geografinja Dr. Irena Mrak, alpinist Klemen Premrl in zgodovinar dr. Peter Mikša.
Mnoge cvetlice sijejo v rumeni barvi. Med najbolj izrazitimi so gotovo sončnice. Pri tem pa mnogi ne vedo, da je iz njihovih cvetov mogoče pripraviti okusne jedi. Kaj pa lahko naredimo iz ostalih rumenih cvetov: lučniki, kapucinke, ognjič, buče itd.? Tudi za te in druge manj znane cvetlice bo oddaja z Jeleno de Belder-Kovačič ponudila mnoge zanimive zamisli. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Hanka Kastelicová
Marsikatero cvetlico lahko pripravimo tudi kot vabljiv dodatek jedem, ali pa cvetove ponudimo kot samostojno jed. Med taka presenečenja uvrščamo mačehe, vijolice, tulipane, maslenice, luke, make idr. Neverjetno, koliko domišljije se skriva v receptih, po katerih smo pripravljali jedi s temi cvetovi. Poleg tega smo poskrbeli, da so jedi ponujene v lepem in slogovno enotnem okolju. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Hanka Kastelicová
Dokumentarna serija Mestne promenade vstopa letos že v šesto sezono. Avtor in voditelj Andrej Doblehar vsako leto pripravi štiri polurne oddaje, v katerih predstavlja slovenska mesta, njihovo zgodovino, dediščino in tradicionalen utrip. Knežje mesto Celje skriva številne dragocene umetnostne zaklade, dva zgodovinska vrhova pa je doseglo v antični dobi kot rimska Celeia in v srednjem veku pod Celjskimi grofi in knezi. Bogato zgodovino mesta bosta predstavila etnologinja Urška Repar iz Muzeja novejše zgodovine Celje in zgodovinar Damir Žerič iz celjskega Pokrajinskega muzeja.
Dokumentarni film »Imeti svoj glas« v režiji Mirana Zupaniča je film o zgodovini Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Predzgodovino fakultete, še posebno od »pomladi narodov« leta 1848 do ustanovitve fakultete 23. avgusta 1919, je zaznamoval načrten boj glavnih slovenskih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja: Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona. V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je doseglo vrhunec leta 1901: izredna množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izražena s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo; mednarodna dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega Avstro-Ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas vseh Slovencev na najprestižnejšem mednarodnem odru. Tretji poudarek je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, 15. aprila 1920. Film ob tem pokaže posledice, ki jih imata za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo, med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe. V drugem delu je več pozornosti namenjene utripu življenja na fakulteti danes, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti: koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti. Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi. Scenarij je napisala dr. Katje Škrubej, ki je prispevala svoje fotografije in videoposnetke, avtor glasbe je odlični skladatelj Tilen Slakan.
Neveljaven email naslov