Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Samosvoji - Free spirits: Gil

Gilova velika strast je ples. Ko je odraščal, mu je mati, ki je vstopila v skupnost Jehovovih prič, prepovedala plesati. Zato je zapustil dom, toda dohitela ga je težka preteklost in prisiljen se je bil spopasti z nerazrešenimi travmami.

Polmesec nad planikami

"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstroogerske in predstavlja edinstven primer v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.

Samosvoji - Free spirits: Simon

Simon Mihorič Simke vleče pozornost na prvi pogled. Njegovo telo je prekrito s preko 900 tetovažami in je svojevrsten umetniški artefakt - avtobiografski almanah, ki razkriva njegovo pestro življensko zgodbo. Čeravno ima za sabo kriminalno preteklost pa se za tetovažami skriva občutljiva in odgovorna oseba. Simon vodi društvo za zaščito živali Srce za bulle. Rešuje zlorabljane in trpinčene pse. Mnogi ga kličejo kar “pasji oče”. V resnici pa je Simon oče enoletnega sinka in triletne hčerkice. Zaradi videza ima v vsakdanu nemalo problemov. A obsedenost s tatuji je življenska odločitev, Simonov statement, ki ga je skozi leta naredil močnejšega, neomajnega. Ne prenese krivice oz. zlorabljanja šibkejših – v takih primerih pa pride do izraza njegova narava, ki sovpada z videzom.

Pot do presežnega: 100 let Teološke fakultete

V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.

Ela Peroci: Muca Copatarica

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kaj pa, če Muca Copatarica ni le otroška pravljica, temveč metafora slovenske družbe? Podobe, ki nam jih riše Ela Peroci, so se vtisnile v otroško podzavest in so nas dobesedno napisale. Muco Copatarico gotovo prištevamo med najbolj vplivne in najbolj brane slovenske otroške knjige: Ela Peroci je z njo ob izidu leta 1957 uvedla nov tip mestne pravljice, saj je snov za svoja dela zajemala iz doživljajskega sveta sodobnega mestnega otroka, v tedanji literaturi pa je prevladovala snov, ki je zajemala iz kmečkega sveta, kar je v oddaji osvetlila prof. dr. Dragica Haramija. Antropologija uporabe copat je raznolika. O tem, ali so copati kliše, ali morda celo eden simbolov Slovenstva, smo se spraševali z dr. Noahom Charneyem, ameriškim umetnostnim zgodovinarjem, ki živi v Sloveniji, otrokom bere Muco Copatarico in tudi sam nosi copate.

Lea Talanyi Pfeifer, 1. del

Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno je bil, ko se je razvedelo o njegovi komunistični preteklosti, zaprt v Lepoglavi, med vojno pa se je pridružil osvobodilnemu gibanju in kot ilegalec nosil partizansko ime Očka. Vsa družina je bila povezana z odporom. Leinega mlajšega brata Jožeta so kot partizana Janeza ustrelili Madžari tik pred koncem vojne, starejšega brata, zdravnika Ferka pa je takoj po vojni vzela neozdravljiva bolezen, moža sestre Cire so ubili kot talca, Leo pa je pred madžarskim zaporom rešilo le izjemno obvladanje madžarščine. Očeta so po izdaji januarja 1945 prijeli in poslali v taborišče. Takoj po vojni je bila Lea Talanyi poslana na ilegalno aktivistično delo med mlade v Porabje in v Budimpešto. Lea Talanyi je bila študentka prve povojne generacije medicincev na ljubljanski medicinski fakulteti. V Ljubljani je med študijem spoznala svojega bodočega moža Vladimirja Pfeiferja, ki je bil doma iz Leskovca pri Krškem. Po specializacijah v Mariboru in v Ljubljani ter v Rimu je Lea postala okulistka in se je vrnila v Prekmurje. Z njo pa se je v Mursko Soboto preselil tudi njen mož Vladimir Pfeifer in postal ugleden in uspešen prekmurski gospodarstvenik. Zasluge primarij Lee Talanyi Pfeifer za razvoj zdravljenja očesnih bolezni in očesnih operacij v Prekmurju so izjemne. Na začetku je nadaljevala delo zdravnika Jožeta Pečana, potem pa je bil v desetletju sistematičnega dela v šestdesetih letih pod njenim vodstvom v Prekmurju iztrebljen trahom, zelo nevarna nalezljiva bolezen oči, za katero je bolehalo v nekaterih vaseh tudi do dve tretjini prebivalcev. Primarij Lea Talanyi Pfeifer je ustanovila in pozneje kot predstojnica dolgo vodila Očesni oddelek Splošne bolnišnice v Murski Soboti. V šestdesetih letih je bila politično aktivna in je bila poslanka socialno zdravstvenega zbora zvezne skupščine. Bila je predsednica Zdravniškega društva Prekmurja in članica izvršnega odbora Združenja oftalmologov Jugoslavije. Je častna članica Zdravniškega društva Slovenije. Ob mnogih strokovnih priznanjih je bila odlikovana z medaljo zaslug za narod ter ordenoma dela s srebrnim in z zlatim vencem. Upokojila se je decembra 1989. Mednarodno ugledna zdravnika sta postala tudi njena hči in sin. Prof. dr. Miša Pfeifer je specialistka endokrinologije, primarij. mag. Vladimir Pfeifer pa specialist oftalmologije.

Prekmurje – kulturnozgodovinska skica

V letu 2019 mineva komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji – scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svoje raziskovalno kariero – s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.

Hiške, dokumentarni film

Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. Nastal je film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma (v ospredju scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije) videli sredi poletja 2014.

Miting resnice

Leti 1988 in 1989 sta bili v Jugoslaviji zaznamovani z dogodki, ki so napovedovali in pozneje tudi uspešno vnašali nemire v nekatere dele te takrat še skupne, a že povsem nestabilne države. Tako imenovana protibirokratska revolucija, ki je s pomočjo mitingov resnice rušila legalne republiške vodstvene strukture. Kosovski Srbi iz združenja Božur so za 1. december leta 1989 v Ljubljani napovedali organizacijo velikega mitinga, ki naj bi spodnesel slovensko vodstvo. Slovenski politični vrh se je temu t. i. 'dogajanju naroda' uprl s prepovedjo organizacije mitinga resnice v Ljubljani. Kdo so bili akterji, ki so miting preprečili z akcijo, imenovano Sever, kakšni so bili ukrepi za preprečitev in kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, so vprašanja, na katera nam odgovarjajo akterji tedanjih dogodkov.

Po sledeh baleta na Slovenskem, dokumentarna serija o baletu, 3/6

Čas med drugo svetovno vojno je bil zelo negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu pa so se začela ljubljanskemu baletu vremena jasniti. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka. Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta. Poleg arhivskega dokumentarnega gradiva so dragoceni pričevalci tega časa Mercedes Dobršek, Stane Polik, Štefan Suhi, Lidija Sotlar, Henrik Neubauer, Magda Vrhovec, Vlasto Dedovič, Janez Mejač, Jaka Hafner, Milko Šparemblek, Breda Šmid, Majna Sevnik, dr. Manica Špendal, Anka Lavrač, Borut Hanžič, Katarina Kocka, Samo Hubad ter Pia in Pino Mlakar. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.

Tomaž Šalamun: Poker

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Poker Tomaža Šalamuna, ki se je "naveličal svojega plemena in se izselil"? Dve leti po objavi šokantne Dume 64 - šlo je za parodijo Dume Otona Župančiča - ki je Slovence temeljito pretresla, pesniku pa prinesla sodni pregon, je leta 1966 Šalamun izdal svojo prvo zbirko: Poker. In to v samozaložbi. Šalamun, ki je kasneje obveljal za enega največjih slovenskih modernistov, je že v Pokru uporabljal svoj jezik; pesnik in skrbnik Šalamunovega centra Aleš Šteger nam je pojasnil, zakaj je šlo pri tem za pravo revolucijo v smislu poetičnega izrazoslovja. Šalamun se je tudi zares izselil in precej časa preživel v Ameriki, kjer so ga veliko prevajali, medtem ko njegovo pleme zanj ni imelo pravega posluha. Pozneje ga je priznala tudi domovina in v ZDA se je vrnil kot kulturni ataše, postal je član SAZU in vzornik ter kolega številnim literatom. O pokru kot igri se je razgovoril igralec Jonas Žnidaršič in povedal tudi, kaj je rokenrol poezija.

Franci in Valentina Kindlhofer

Izjemno pričevanje Francija Kindlhofer, bil je eden od otrok s Petrička, in je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. Franci v pričevanju pove pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32 letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. Kljub različnim prevzgojnim ukrepom, da bi mu spremenili identiteto, in bi pozabil na svojo resnično družino in sorojence, je kasneje izvedel grozljivo resnico. Danes se kot aktivni državljan zavzema za resnico in popravo krivic. Ker zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo, je njegovo aktivno udejstvovanje, močno obremenilo častnega meščana Mestne občine Ljubljana Franca Severja – Franto. Pričevanje s svojo zgodbo dopolni tudi žena Valentina.

50 let Hale Tivoli, dokumentarni film

Letos mineva pol stoletja odkar je Hala Tivoli postala simbolni hram za najpomembnejše kulturne, glasbene, športne in družabne prireditve. Na dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Obletnici je posvečen celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli", ki je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ. Film bo premierno predvajan v četrtek 24.9. na TV SLO 2 ob 20h, ogled pa bo možen že v torek 22. 9. v kranjskem Kinu Storžič - projekciji ob 20h bo sledil pogovor z režiserjem Tonijem Cahunekom in producentom Janijem Černetom.

Rudolf Maister Vojanov in mesto ob Dravi

1. november 1918 je bil prvi dan novoustanovljene države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pogorišča in žrtve 1. svetovne vojne, v kateri so prvič v zgodovini bojevanja uporabili kemično orožje za množično uničevanje, je majorja Rudolfa Maistra tega dne povišalo v generala. Razmere v Mariboru v poznih jesenskih mesecih so okvir dokumentarne podobe pomembne slovenske osebnosti, avtorji pa so skušali prisluhniti tudi vzdušju, razmeram in utripu mesta ob Dravi.

Avsenik za Slovenijo

Dokumentarni film Avsenik za Slovenijo se osredotoča na pomen in vpliv Avsenikove glasbe na slovensko kulturno, in širše, narodnostno identiteto. O tem pričajo Slovenci na avstrijskem Koroškem in na tržaškem krasu. Fenomen glasbe Ansambla bratov Avsenik je na slovenskem prostoru prisoten že desetletja, njegov pomen pa se ni zmanjšal niti z razpustitvijo ansambla, kot tudi ne z odhodom Slavka Avsenika julija lani. Film prikazuje tudi, kako ga na novo odkrivajo generacij mladih, pomembno težo pa mu pripisujejo tudi strokovni krogi iz drugih glasbenih zvrsti, ki so sicer do narodnozabavne glasbe zadržani. Glasba bratov Avsenik je torej več kot samo glasba. Za seboj vleče pridih ponosa in utrjuje slovensko prepoznavnost v srednjeevropskem prostoru. Avtor filma je Igor Pirkovič

Od kapitala do kapitala - Države v času NSK

Leta 1987 je en sam plakat v zadrego spravil jugoslovanski režim in zadostoval za ukinitev ritualne štafete mladosti. Dogodek je znan kot plakatna afera. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne momente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je eden največjih uspehov letošnjega beneškega bienala, skupina Laibach z razprodanimi koncerti nastopa po svetu, v Severni Koreji pa je predrla eno najbolj monolitnih meja. NSK bo s prvim umetniškim satelitom v režiji Dragana Živadinova premagal tudi zadnjo mejo - med Zemljo in vesoljem. In nenazadnje, razstava NSK: Od Kapitala do kapitala po velikem uspehu v moskovskem muzeju Garaža konec junija potuje v najpomembnejši muzej sodobne umetnosti in umetnosti 20. stoletja v Evropi, v madridski muzej Reina Sofia.

Zofka Kveder: Njeno življenje

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.

(Ne)znana poglavja slovenske zgodovine: Oživljeni Vodnik, izobraževalno-zgodovinska serija, 3/3

Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.

Martin Črnugelj

S pričevanjem Martina Črnuglja, slovenskega rojaka iz Sao Paula v Braziliji, spoznamo v mnogočem neznano zgodbo. Martin se je rodil v Beli krajini, vendar je preživel srečno otroštvo v Črnučah, kjer so imeli starši gostilno. Z okupacijo in prihodom Nemcev se ni veliko spremenilo, pove. Oče je sprva pomagal partizanom, ob naraščanju revolucionarnega pritiska pa se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in bil med aktivnimi domobranci. Zaradi nesoglasij z drugimi voditelji se ni odločil za emigracijo v Argentino, ampak v Brazilijo. Tamkajšnja slovenska skupnost je majhna, a še vedno živa in zelo narodno zavedna.

Ljubljana, London, New York - Tugo Šušnik, dokumentarni film

Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati: intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika. Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu zraven Tuga Šušnika nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...

Prijavite se na e-novice