Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Dokumentarni - Arhiv

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Ženska, 2. del

2. 12. 2020

Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program (Ne)znana poglavja slovenske zgodovine: Janez Bleiweis, izobraževalno-zgodovinska oddaja

2. 12. 2020

Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.

Pričevalci Vladimir Pregelj

1. 12. 2020

Pričevanje enega najvidnejših ameriških Slovencev Vladimirja Preglja je izjemno zanimivo. Leta 1974, v času afere Watergate, zaradi katere je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon, je bil Pregelj poklican na sodišče kot starešina velike porote oz. glavni porotnik, kar je zelo vplivalo na razplet afere. Pregelj je v Ljubljani končal klasično gimnazijo, med 2. svetovno vojno je bil bliže tradicionalnemu taboru, zato je po vojni emigriral v ZDA, pridobil ameriško državljanstvo, magistriral iz ekonomije in se zaposlil v ameriški Kongresni knjižnici, v kateri je uspešno delal kot strokovnjak za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Poročil se je z Leo Plut. Vladimir Pregelj je umrl leta 2019, njegovo pričevanje pa je bilo posneto v Ljubljani leta 2015.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020, dokumentarni film

1. 12. 2020

V nenavadnem letu 2020, ko življenja vseh kroji pandemija Covid-19, je tudi podelitev Zoisovih nagrad in priznanj, Puhovih priznanj in nagrad ter priznanja Ambasador znanosti Republike Slovenije potekala na ne tradicionalen način. Nagrade in priznanja so bila podeljena novembra 2020. Ob tem je nastal dokumentarni film Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020. V času svetovne zdravstvene krize so oči vsega človeštva uprte v znanost. Z osupljivimi raziskavami in izjemnimi odkritji so slovenski znanstveniki cenjen del svetovne znanstvene skupnosti in vitalen del naše družbe. Spoznati njihovo delo in dosežke je navdihujoče za slehernika, ki se zaveda pomena znanosti. Spoznajte aktualne in zgodovinsko pomembne dosežke slovenske znanosti v dokumentarnem filmu: Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Ženska, 1. del

1. 12. 2020

Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.

Dokumentarni portret Vse je enkrat 1.: portret Iva Svetine

1. 12. 2020

V dokumentarnem filmu Vse je enkrat prvič režiserja Boštjana Vrhovca se izrisujeta in prepletata dva temeljna elementa pripovedi: svet portretirančeve poezije in njegovo delovanje v številnih različnih inštitucijah. Sledita si v časovni kontinuiteti nastanka, tako tudi najbolj pride do izraza dvojnost avtorjevega delovanja. Avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti zaradi vpetosti v tedanji časovni okvir, kar še posebej velja za sam vstop pesnika v slovenski kulturni prostor. Njegova poezija pa se po drugi strani minljivosti izmika, saj ob vsakem branju presega spone sedanjosti. Pesmi že same po sebi zapisujejo zgodbo o Ivu Svetini kot avtorju in pesniku, njihova upodobitev pa skuša prikazovati abstrakcijo pesniškega sveta in izraza. Film je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija.

Spomini Prof. dr. Zora Konjajev

30. 11. 2020

Dr. Zora Konjajev je bila aktivistka OF že v času italijanske okupacije Ljubljane, ko je študirala medicino. Oktobra 1943 odšla z dojenčkom v partizane. Med vojno je kot medicinka delovala na osvobojenem ozemlju. V partizanski bolnišnici Kanižarica je sodelovala tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi je končala študij, se specializirala za pediatrijo, doktorirala in se posvetila profesuri in znanstvenemu raziskovanju.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program (Ne)znana poglavja slovenske zgodovine: Velike bolezni, izobraževalno-zgodovinska oddaja

26. 11. 2020

Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Med zidovi

25. 11. 2020

Zgodnja pomlad leta 2016 je prinesla kolone beguncev, mnoge države so se, da bi obvarovale svoje državljane, obdale z bodečo žico. Ljudje v koloni nimajo imen, tudi obrazov ne, so le postave na poti v negotovo prihodnost. Dokumentarni film Med zidovi je odziv njegovih ustvarjalcev na omenjene dogodke. Najprej nas popelje v zgodnje jutro: budilka prebudi begunca iz Irana, prostovoljke Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, begunce in aktiviste iz Socialnega centra Rog. Njihove pripovedi se nato začnejo prepletati v barvit kolaž občutenj, čustev, bližine, zajetih med zidovi začasnih prebivališč. Med zidovi bijejo srca glasneje od ideoloških govorov, močneje od nacionalizma. Med zidovi živijo tudi tisti, ki se niso navzeli vonja strahu. Ljudje, ki jim ni vseeno, ki pomagajo, ki sprejmejo. Ljudje, ki v koloni beguncev še vidijo obraz matere, očeta, otroka. Ljudje, ki se zavedajo, da bomo jutri morda tudi mi stopali v njej, saj je vojna večna stalnica človeške civilizacije. Ko se človek zbliža s človekom in mu želi prisluhniti, vsi dobijo imena. Ghasem, Viktorija, Dina, Stoja, Nasiha, Biba, Raza, Zala nič več brezimni, spregovorijo o sebi. »Begunci smo kot drevesa, ki so pozimi veliko prestala, toda spomladi, če jih sonce ogreje, lahko znova ozelenijo,« je dejal študent Ghasem Zarei, ki je pobegnil iz Irana in postal prosilec za azil v državi Sloveniji. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.

Pričevalci Stanislav Kosič

24. 11. 2020

Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Baron iz province; Žiga Zois, začetnik razsvetljenstva na Slovenskem, dokumentarni film

24. 11. 2020

Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program (Ne)vidni slovenski film, dokumentarni film

24. 11. 2020

Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Grofičino popoldne

23. 11. 2020

Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.

Dokumentarni filmi in oddaje – športni program 100 let – 100 medalj, dokumentarni film ob stoletnici Plavalne zveze Slovenije

22. 11. 2020

Slovensko plavanje letos zaznamuje 100-letnico. V tem obdobju so slovenski plavalci osvojili 100 medalj: na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih v 50- in 25-metrskih bazenih. Vrh pomeni olimpijska medalja Sare Isaković v Pekingu 2008 na 200 prosto. Največ medalj, kar 33, je zbral Peter Mankoč. Slovenski plavalci so v evropskem in svetovnem vrhu praktično na vsakem velikem tekmovanju. Spomine na svoje največje uspehe in dosežke so strnili v tem športnem filmu.

Dokumentarni portret Nara Petrovič = človek, dokumentarni film

21. 11. 2020

Divji človek v divjini - nič posebnega, to je nekaj, kar si zlahka predstavljamo. Ampak kako živeti v divjini kot urbana, civilizirana oseba? Kako najti ravnovesje med harmonijo z naravo in povezavo z družbo kot tako – brez strahu, cinizma, obžalovanja, jeze? Kako ohraniti dostojanstvo v drugačnosti? Kako živeti z manj brez odpovedovanja? Kaj zares potrebujemo in kaj so zgolj slabe navade in kaprice? To je osebna zgodba o človeku, ki si je sam pomagal in uredil svoje življenje tako, da je radikalno zmanjšal svojo odvisnost od nepotrebnih nujnih stvari moderne družbe, ne da bi prenehal s sodelovanjem v le tej. To je zgodba o Nari, o Nari Petroviču – človeku. Film je režiral Boris Petkovič.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Izzivi srebrne generacije: Pilotni projekt dolgotrajne oskrbe, 2. del, dokumentarno-izobraževalna oddaja

21. 11. 2020

V drugem delu oddaje nam izvajalci pilotnega projekta Dolgotrajna oskrba med drugim nazorno predstavijo storitve, predvidene po osnutku Zakona o dolgotrajni oskrbi. Gre za niz integriranih storitev, med katerimi so tudi pomoč fizioterapevta, delovnega terapevta, socialnega delavca itd., s katerimi bi čim dlje ohranjali samostojnost ljudi, predvsem tistih, ki so še doma. V oddaji bomo izvedeli še, kolikšna bo cena teh storitev in ali lahko pričakujemo izvajanje novih, kot so telemedicina in e-oskrba, kako namerava država na področju dolgotrajne oskrbe rešiti pomanjkanje osebja in kako poskrbeti za višje plače zaposlenih, koliko denarja bo dolgotrajni oskrbi sploh namenila in kako bo zagotovila sredstva zanjo.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Tribuna; Veseli upor

18. 11. 2020

V Ljubljani, prestolnici Slovenije, je v času socialistične Jugoslavije izhajal največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope. Tribuna je bila prepovedana ali zaplenjena kar devetkrat. Študentska Tribuna je bila trideset let trn v peti oblastnikov. Okrog nje so se zbirali mladi intelektualci, ki so zaznali možne demokratične premike v javnem prostoru. Njihov upor ni bil nikoli strogo političen, ampak je bil vselej povezan s kulturo oziroma njenimi najnovejšimi praksami v bolj liberalnih deželah. Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija. Kot soscenarista sta podpisana Maja in Mitja Čander, film je režiral Janez Burger.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Otroci iz socialističnega bloka, dokumentarni film

18. 11. 2020

Industrializacija v drugi polovici 20. stoletja je povzročila množično preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Kot gobe po dežju so v mestih rasla delavska naselja. Sosedje so tako postali ljudje iz različnih krajev, različnih poklicev in navad, skupen jim je bil le »njihov« blok. V socialističnih blokih, kot jim radi rečemo, so se mnogim uresničile sanje o lastnem stanovanju. Zaradi značilne arhitekture, medsebojnih odnosov in posebnosti tistega časa je bilo življenje v teh blokih povsem drugačno, kot je danes. Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka je nastal ob nenavadnem srečanju nekdanjih stanovalcev enega od številnih »socialističnih« blokov. Skupina odraslih, ki jih veže le skupno otroštvo v bloku, se je po 40-ih letih ponovno srečala. Z leti so se razselili, izgubili stike, postali starši in stari starši, bolj ali manj uspeli v poklicu ali se upokojili. Mnogi se niso srečali že 30, 40 let, večina ni spoznala drug drugega ali pa se niso spominjali svojih sosedov, s katerimi so se igrali. Danes se, kot odrasli s številnimi izkušnjami, spominjajo otroštva, ga primerjajo z otroštvom svojih otrok in vnukov ter razmišljajo o tem, kako je »njihov« blok vplival na razvoj njihove osebnosti. Pripovedi ljudi, nekdaj otrok iz bloka v Dečkovem naselju v Celju, spremlja strokovna analiza obdobja njihovega otroštva. Ideja življenja v skupnosti je vplivala tudi na arhitekturo, kasnejša individualizacija in prevlada tržnih zakonitosti pa sta razlog, da spomin na otroštvo in mladost v marsikom še toliko bolj vzbuja nostalgijo. Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, urednik Peter Povh. .

Dokumentarni feljton Nebesni zmaj

18. 11. 2020

Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.

Pričevalci Marino Qualizza, 2. del

17. 11. 2020

V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«

Stran 5 od 94
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov