Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Dokumentarni - Arhiv

Dokumentarni portret Medprostori: Zdenko Kodrič, dokumentarni portret

26. 10. 2020

Zdenko Kodrič je vsestranski literarni pisec, dobitnik Grumove nagrade in Glazerjeve listine, s tremi romani tudi kandidat za kresnika. Med letoma 1971 in 1974 je bil član ljubljanskega neinstitucionalnega in alternativnega gledališča Pekarna, soustvarjalec in oblikovalec mariborskega kulturnega življenja od 1971. Bil je novinar na Radiu in Tedniku Ptuj, potem pa pri časopisu Večer v Mariboru. Kodrič je napisal devet romanov, dve pesniški zbirki, več radijskih iger in scenarijev za igrano dokumentarne filme ter muzikal, izšli sta mu tudi zbirki kratkih zgodb ter dve knjigi gledaliških iger, slovenska gledališča so uprizorila štiri njegove gledališke igre, za otvoritveno slovesnost na Ptuju v času EPK je napisal muzikal Kurentova svatba, bil je scenarist igrano dokumentarnega filma z naslovom Marpurgi, ki ga je režiral ga je Boris Jurjaševič. Občasno tudi fotografira. Portret tega zanimivega ustvarjalca je podpisal scenarist in režiser Boris Jurjaševič.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Za vedno tu, Slovenci od Krasa do morja

25. 10. 2020

Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Glasba je časovna umetnost: Pankrti - Dolgcajt, dokumentarni film

25. 10. 2020

Long play film Glasba je časovna umetnost, Pankrti - Dolgcajt pripoveduje zgodbo o 36 minutah in 6 sekundah. Toliko je dolga prva plošča skupine Pankrti, ki je konec 70-ih let prejšnjega stoletja s komadi Lepi in prazni, Totalna revolucija, Kdo so ti ljudje, Jest sm na liniji, Metka, Kruha in iger idr. usodno vplivala na dogajanje na slovenski in jugoslovanski rockovski sceni. V sivini socialističnega vsakdana je bila to prva velika punk plošča za železno zaveso (ob prvencu Prljavog kazališta). Izšla je na kulturni praznik leta 1980 in slovensko pop kulturo sinhronizirala z dogajanjem na zahodu ter hkrati odrazila stanje takratnega duha, ki se je utapljal v dolgčasu. V središče filmske strukture je postavljena plošča Dolgcajt, v središču pripovedi pa je človek, ki ga je plošča spremenila - Marin Rosić je bil ob izidu Dolgcajta star 15 let, ostal pa ji je zvest do današnjih dni. O prvih korakih Pankrtov in njihovem prvencu ob članih skupine pripovedujejo tudi akterji in ideologi družbenih sprememb, takratni glasbeni novinarji, glasbeni sodobniki, mladi pankerji, ki jih je plošča zaznamovala do danes, in tudi posamezniki, ki so kovali usodo Pankrtov ter botrovali nastanku njihove ključne plošče (Igor Vidmar, Dušan Velkavrh, Aco Razbornik, Peter Mlakar, Esad Babačić (VIA Ofenziva), Darko Glavan, Stane Sušnik, Petar Janjatović, Borut Činč (Buldožer), Boris Leiner (Azra), Vladimir Arsenijević (Urbana gerila), Marjan Ogrinc, Dušan Kojić - Koja (Šarlo Akrobata, Disciplina kičme), Goran Lisica - Fox, Iztok Turk (Kuzle, Videosex...), Valter Kocijančič (Paraf), Meta Krese, Goran Jarnević (Indust-bag) in številni drugi). Plošča je vplivala na cele generacije glasbenikov in še danes je ena prelomnih in ključnih plošč slovenske popularne glasbe. Film je bil predvajan na več kot 60 filmskih in glasbenih festivalih po vsem svetu. Režiser: Igor Zupe

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Tarok zgodovina, dokumentarni film

24. 10. 2020

Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Srečevanja

22. 10. 2020

Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Disleksija, dokumentarna oddaja

21. 10. 2020

Disleksija je za vedno, ne izgine in ne pomeni samo težav pri branju, pisanju ali matematiki, temveč se med drugim kaže tudi pri koordinaciji, ravnotežju, zbranosti. O posmehovanju, podcenjevanju, premagovanju težav in uspehih pripovedujejo junaki še enih Posebnih zgodb. Klari so disleksijo odkrili šele v srednji šoli, do takrat je težave premagovala z veliko truda in dodatnega učenja sama. Danes ima pred seboj jasen cilj, o katerem ne dvomi, da ga bo dosegla. Vid in Uroš sta brata, oba z diagnozo disleksija. Starejši petošolec je zaradi težav z branjem ponavljal tretji razred, ob strokovni pomoči težave zdaj obvladuje. Mlajši Uroš ima težjo obliko disleksije in hodi na korektivne treninge. Gojc se je za študij slovenščine, knjižničarstva in pozneje tudi za igralski poklic odločil iz kljubovanja disleksiji oziroma kompleksom, ki jih je v otroštvu imel zaradi nerazumevajoče učiteljice. Več o disleksiji in življenju s to dedno, nevrološko pogojeno motnjo bosta povedala tudi klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin in dr. Marko Kalan, profesor defektologije. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško

Spomini Stanko Kušljan, 1. del

21. 10. 2020

Kljub svojim težkim partizanskim zgodbam je ta življenja, optimizma in humorja poln 102 leti star Šentjernejčan duhovit in privlačen pripovedovalec, ki na koncu ugotovi, da v nebesa ne gre, ker je tam baje hud mraz, v pekel na toplo bi pa šel, pa kaj, ko so očitno hudiči izgubili spisek in so ga pustili tu na zemlji.

Dokumentarni portret Poklic Arne, dokumentarni film

20. 10. 2020

Arne Hodalič je popotnik, fotograf, potapljač, jamar in raziskovalec doma in v tujini, predavatelj na prvi slovenski šoli za fotografe. Filmski potret je nastajal dve leti. Lahko bi ga imenovali tudi: »Od Gangesa do Gangesa«. Ustvarjalci so potovali po Indiji, lovili Sredozemske korale, se na Igmanu spominjali vojne v Sarajevu, se spustili v Kraško jamo, snemali iz balona, pozimi iskali Človeško ribico in lovili pravo svetlobo v gorah. Ta živopisnost scen pa je le hoja po življenjski poti mednarodno uveljavljenega fotoreporterja Arneta Hodaliča. V soočanju objektivov kamere in fotografskega aparata se znajdemo v ozadju poklica in doživljajskem svetu poti v navidezno ogledalo. Nenehne refleksije med fikcijo in realnostjo nam odstirajo del velikokrat prikritih strani reportažne fotografije. Milijon posnetkov ujetih v svojevrsten življenjski kredo portretiranca.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Hiške, dokumentarni film

20. 10. 2020

Dokumentarni film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma videli sredi poletja 2014. Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. V avtorskem ospredju filma je scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Muzej norosti, dokumentarni film

19. 10. 2020

V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

Dokumentarni portret Biti Mario

18. 10. 2020

BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Posebne zgodbe - Posvojeni

15. 10. 2020

Z novimi Posebnimi zgodbami vstopamo v svet posvojenih in posvojiteljev, ki odstirajo dolgo in težko, a za mnoge tudi lepo pot, ki jih je povezala. Bližnjic do sreče v takih zgodbah ni. Od odločitve o posvojitvi otroka pa do trenutka, ko ga posvojitelj prvič vzame v objem, navadno mine tudi več let. Dolgo pričakovani novi družinski član po navadi ni nepopisan list, temveč je čustveno ranjen otrok s težavami, ki se jih morajo posvojitelji naučiti premagati. Nekateri posvojenci odraščajo v ljubečem okolju, drugi se svojega odraščanja v posvojiteljski družini spominjajo z grenkobo. Zgodbe Mojce, Alekseja, Tiaga, Žige, Žani Luise in Dilsi so vsaka zase posebna, skupaj pa ponujajo razmislek o posameznikovi identiteti, koreninah, zamerah in odpuščanju, strahu pred zapustitvijo, težavah in rešitvah, družini in starševski ljubezni. Ozadja zgodb pomagajo razumeti tudi strokovnjaki, med drugimi specialistka kliničnopsihološkega svetovanja Nataša Banko, strokovnjakinja za priprave parov na posvojitev, in psihologinja Brigita Žugman, strok. delavka za posvojitve iz Centra za socialno delo Ljubljana, enote Šiška. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Marko Naberšnik

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Upor, dokumentarni film

15. 10. 2020

Dokumentarna pripoved o uporu Zasavcev proti onesnaževanju zaradi sežiganja nevarnih odpadkov v francoski družbi Lafarge v letu 2012. Odkar je trboveljska cementarna v lasti francoske družbe Lafarge, se v Zasavju spopadajo z onesnaževanjem zaradi sežiganja nevarnih odpadkov, pri tem pa ima ves čas pomenljivo vlogo tudi slovenska država. Zdi se, da si ena največjih multinacionalk uspešno prilagaja vlade, državne aparate in zakonodaje. Proti onesnaževanju družbe Lafarge se na različnih koncih sveta bojujejo, kakor vedo in znajo. V Zasavju je na čelu upora skupina aktivistov, nekakšnih novodobnih partizanov, zbranih okoli društva Eko krog. V filmu Upor smo spremljali njihovo delovanje v letu 2012. V tem času se iz trboveljske cementarne res ne kadi več, saj je tovarna kmalu po protestu več tisoč Zasavcev, ki so se zbrali pred poslopjem Vlade Republike Slovenije v Ljubljani, izgubila okoljsko dovoljenje za sežiganje nevarnih odpadkov. A zatišje je zgolj navidezno, saj v podjetju poskušajo pridobiti novo okolJsko dovoljenje, društvo Eko krog pa jih pri tem budno spremlja.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Koroška pesem, ti družica moja, glasbeno-dokumentarna oddaja

14. 10. 2020

Koroška pesem je pradavna pričevalka slovenske besede, ki je v napevu odslikala naravno lepoto Zilje, Roža in Podjune; ki je vriskala v zanosu življenja – in zaječala v stiski, ko so ji začeli jemati pravico do obstoja. Je samoumevni del našega izročila in še vedno, onkraj državne meje, znamenje ponosa in vztrajanja koroških rojakov. V oddajo smo strnili zgodbe o nekaterih pesmih, dokumentarno gradivo pa so že tudi televizijski posnetki, ki so se nabirali več desetletij. Scenarij in strokovno besedilo Jasna Nemec Novak, snemalec Jure Nemec, režiser Aleš Žemlja, urednica Danica Dolinar.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Sto let od koroškega plebiscita, dokumentarni film

14. 10. 2020

Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneya Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.

Spomini Janez Pavčič, 2. del

14. 10. 2020

Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.

Dokumentarni filmi in oddaje – razvedrilni program petDESET - Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan skozi čute

9. 10. 2020

Dokumentarni film »PETdeset - Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan skozi čute« je nastal v produkciji SKPD Frančišek B. Sedej ob okrogli obletnici priznanega in priljubljenega festivala narodno zabavne glasbe. V njem mladi obrazi pripovedujejo svoje doživljanje Festivala, ki mu v prvi vrsti prisluhnemo, ga vidimo, lahko celo tipamo in še vonjamo ter seveda okusimo. A vendarle tako doživljanje Festivala ne gre samo skozi naše čute, gre seveda tudi skozi naša srca.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Kostarika: Vrnitev v pragozd (ang)./ Costa Rica – Return to the Virgin Forest (2nd part)

17. 11. 2020

Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. This is the film about the reforesting of the tropical devastated landscape, that takes place now, is the biggest challenge for the science/researching team in the heart of rainforest in La Gamba. The life in Costa Rica was strongly marked by the American corporation United Fruit Company (UFC). For the benefit of the banana plantation and the intense cattle breeding they cleared large forest areas to just 25% of the primal forest. The tropical habitats were lost and tropical living environment was ruined. When UFC left, many deserted plantations pressed Costa Rica to large unemployment. But the country found the way out: they plant palm oil trees and pine apple instead and with the help of the international NOG's started to reforest the region. The secondary tropical island became biological corridor's where the plants and the animals can pass from one place to another. As the tropical ecosystem is home for 85% of living species, as well as those forests are the lungs of the planet - for example, one tropical tree absorbs almost 12 kilos of the carbon dioxide...

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Kostarika - Vrnitev v pragozd, dokumentarni film, 2/2

7. 10. 2020

TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme Vir tofografije: Tom Turk

Spomini Janez Pavčič, 1.del

7. 10. 2020

Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.

Stran 8 od 93
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov