Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Fant, pobratim smrti 1, dokumentarni film

Jedrska eksplozija v černobilskem reaktorju konec aprila 1986 je za seboj potegnila tudi humanitarno katastrofo, ki so jo v Ukrajini občutili mnogi, tudi otroci, ki so že prej živeli v bornih razmerah in brez pravih možnosti za dostojno prihodnost. Eden takih je bil osemletni Anatolij Rižov, ki je leta 1991 za nekaj tednov pripotoval v Slovenijo. Sprva je resda dobil dobre vtise, toda balkanska vojna, ki se je začela z razglasitvijo slovenske samostojnosti meseca junija, je v mladem Anatoliju znova predramila spomine na katastrofično stanje v Ukrajini … Dokumentarni film je v režiji Maje Weiss nastal leta 1991.

Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske

Kaj bi naredili za knjigo? Bi prodali svoj grad? Bi prodali svojo rojstno hišo? Živel je mož, ki je za knjigo prodal svoj grad in celo svojo rojstno hišo. Janez Vajkard Valvasor je bil mož nenavadne usode, ki je s svojo Slavo pisal in se vpisal v zgodovino slovenstva. Profesorsko prevajalska družina Debenjak je 323 let po izidu opravila titansko delo in iz nemščine, zapisane v gotici, prevedla vseh 15 knjig, vezanih v 4 zvezke, ki obsegajo skupaj 3.532 strani velikega formata. V oddaji se pri profesorju Božidarju Debenjaku pogovarjali o tem, kako je Slava vplivala na oblikovanje narodne samozavesti, z vodjem rokopisnega oddelka NUK Marijanom Rupertom pa smo polistali ter se dotaknili enega izvirnih zvezkov Slave Vojvodine Kranjske. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak

Izzivi srebrne generacije: Kakovost bivanja, dokumentarno-izobraževalna oddaja, 1/3

Odhod od doma v institucionalizirano obliko bivanja, npr. v dom za starejše, je po mnenju kliničnega psihologa mag. Aca Prosnika za starejše ljudi velikokrat travmatična izkušnja. Kako se nanj pripraviti? Kako se na staranje prebivalstva in problemov nastanitve starejših odziva država? Zakaj je ljudi strah staranja? Do nedavnega je veljalo, da sta edini možnosti bivanje doma ali v domu za starejše. Toda obstajajo še druge oblike bivanja, s katerimi lahko odložimo odhod starejših v dom in v katerih lahko še vedno kakovostno živimo: svoje izkušnje nam bodo delili stanovalci doma za starejše, člani dnevnih centrov aktivnosti starejših, še vitalni starejši, ki živijo v oskrbovanih stanovanjih in stanovalci gospodinjske skupnosti, v kateri sobiva več starejših ljudi.

Tone Prelesnik

Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneta v Kočevskem rogu. Ta je zelo povezan z njegovim življenjem, saj velja za največjega poznavalca teh gozdov, poleg tega je tam v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Mama se ni več poročila. Vse moči je posvetila temu, da sta z bratom doštudirala. Na področju gozdarstva se s Prelesnikom redko kdo lahko kosa, njegova velika strast pa je tudi šport, sploh tek na smučeh. V tem športu je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone Prelesnik je ostal neomajen.

Anapurna - gora preizkušenj, dokumentarna oddaja

Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.

Mostovi besed, portret Vlady Kociancich

Majhni punčki je v velikem mestu ob Srebrni reki njen oče pripovedoval zgodbe, ki so se ji zdele kot pravljice: o zeleni reki in njenih mostovih, o gradu nad reko, o lepih hišah na bregovih. Mnogo let kasneje uveljavljena argentinska pisateljica slovenskega rodu Vlady Kociancich ta spomin doživi v živo, ko obišče domovino svojega očeta. »Ko sem prvič obiskala Slovenijo in prišla v Ljubljano, me je najbolj presunilo spoznanje, da grad, reka in mostovi, ki mi jih je opisoval moj oče, v resnici obstajajo.« Sodobna argentinska pisateljica Vlady Kociancich je uveljavljena avtorica sedmih romanov in več zbirk kratkih zgodb, prevedenih v številne jezike. V književnost in branje jo je usmeril oče Janez Kociancich, slovenski izseljenec iz Gorice, pisati pa je začela že pri osmih letih. Njen svetovljanski in izbrušen slog pisanja je zaznamovalo prijateljstvo in sodelovanje z velikanoma argentinske in južnoameriške književnosti, Jorgejem Luisom Borgesom in Bioyem Casaresom. Vlady živi in dela v Buenos Airesu, vendar nenehno potuje: pisateljska srečanja, kongresi, predavanja, ali pa zasebna potovanja jo vodijo po vsem svetu. V najboljšem pomenu besede je »pisateljica potovka«, vendar pa se vedno vrača v svoje najljubše mesto, v temperamentno 15 milijonsko argentinsko prestolnico. Dokumentarni film je avtorica Živa Emeršič zasnovala kot potovanje po življenju te izstopajoče intelektualke in pisateljice, ki je zelo argentinska, toda svojo nadarjenost in strast za pisanjem pripisuje vedno in povsod svojemu očetu, medvojnemu slovenskemu izseljencu Janezu Kociancichu iz Gorice. Avtorica Živa Emeršič Montažer Zvone Judež Snemalka Valeria Manzanelli Posneto v Buenos Airesu, Manzanaresu in provinci Cordoba marca 2012.

Franc Anton pl. Steinberg, človek baročne popolnosti

Notranjec Steinberg je malo znan mož iz 18. stoletja. Pa vendar je bil – tako odkriva avtorica dokumentarnega filma »Franc Anton Steinberg: človek baročne popolnosti« Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.

Reverz

Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.

Tiha zmaga, dokumentarni portret

Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.

Erika Fürst, 2. del

V drugem delu pretresljivega pričevanja nam Erika Fürst, Judinja iz Murske Sobote, ki so jo okupatorji aprila 1944 skupaj s celotno družino odgnali v Auschwitz, predstavi dogajanje v zloglasnem taborišču. Erika pove, da so nacisti ukazali selitev vseh taboriščnikov, ki so lahko hodili, ko so se taborišču približevali Sovjeti. Sama je ostala v taborišču in pomagala bolni mami in sestri. V taborišču so pričakale sovjetske vojake, ki so jih osvobodili, čeprav so na potovanju domov predstavljali veliko grožnjo ženskam. Prihod v domači kraj je bil žalosten, saj je bila hiša čisto izropana. Počasi so si uredile življenje. Odnos nove države do peščice Judov, ki so preživeli holokavst, ni bil prijazen. Nacisti so skupnost v Prekmurju uničili, dokončno izničenje pa je sledilo v času komunizma, ko so porušili sinagogo in uničili judovsko pokopališče. Gospa Fürst je zelo kritična do delovanja bivšega režima in obsoja povojne poboje. Delala je v gospodarstvu in bila tudi priča različnim krajam in bonitetam, ki so jih uživali zasluženi komunistični kadri. Zato je bila zelo vesela, ko je na volitvah leta 1990 zmagal Demos in se je Slovenija osvobodila. Leta 2005 je gospa Fürst prejela zlati red za zasluge Republike Slovenije.

Hoja po vodi, dokumentarni film

Alen Kobilica, najprepoznavnejše slovensko ime iz sveta visoke mode, je zaradi zapletov po operaciji tumorja v glavi spomladi leta 2009 oslepel. S slepoto se je spopadel tako, da je nadaljeval poslovno pot, kot lastnik modne agencije, hkrati pa si je zastavil cilj, da osvoji medalje tako na letni kot na zimski paraolimpijadi v plavanju in smučanju, hkrati pa je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnihn rezultatov kljub vsemu pomebne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.

Aleksandrinke, dokumentarni film

Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.

Papež Frančišek pri Petru Opeki, prenos iz Madagaskarja

Osrednji dogodek papeževega potovanja v Vzhodni Afriki je bil obisk Akamasoe na Madagaskarju. Mesto Akamasoa, kar s slovenščini pomeni dobri prijatelji, je začel ob pogledu na otroke, ki živijo na smetišču Antananariva, leta 1989 graditi argentinski Slovenec Peter Opeka. Revščina tu na rdečem otoku, bogatem s fauno in floro, presega razum. Z delom v kamnolomu, izdelovanjem opeke, gradnjo, tesarstvom in kmetijstvom omogoča danes Opeka dostojno življenje 23000 ljudem, 14000 otrokom pa s šolanjem svetlo prihodnost. Papež Frančišek je z veseljem obiskal svojega rojaka in študenta, ki odpira vrata Cerkve za najbolj uboge, kar je glavna smernica njegovega pontifikata. Papeža je v nedeljo 8. septembra pozdravilo 8000 mladih, srečal pa se je tudi z delavci v kamnolomu in v tesarski delavnici.

Filmoljubje, dokumentarni film

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Gospa, ki z oblačenjem slači, portret kostumografke Alenke Bartl

Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V gledaliških listih, ki jih hrani SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ V LJUBLJANI iz let po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici pod vodstvom Waldsteinove, Remškarja in Polakove. Avtorji kostumov so omenjeni redko. Najprej ruski emigranti: Sadikov,scenograf Uljaniščev, pri baletnih postavitvah slikarji Vavpotič,France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Med drugo svetovno vojno je kar nekaj kostumografij zasnovala Jela Vilfan, slikarka, danes pozabljena Kačerjeva in pred odhodom v partizane tudi slikarka Alenka Gerlovičeva. Toliko na kratko o zgodovini, da bolj nazorno predstavimo vstop portretiranke- »GOSPE,KI Z OBLAČENJEM SLAČI«, kostumografke ALENKE BARTL v povojni prostor slovenskega gledališča in filma. V Ljubljano je prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se delovno pridružila takrat v SNG Ljubljana zaposleni kostumografki MIJI JARČEVI.Prvo kostumografijo v slovenskem gledališču je izpeljala z režiserjem –profesorjem MIRKOM MAHNIČEM, ki se tega sodelovanja kljub svoji visoki starosti še vedno dobro spomni. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu GREH in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Pogosto nagrajevana – od Sterijevih in Borštnikovih nagrad, do velike Prešernove in mnogih zlatih aren za dosežke na filmu, je sodelovala tudi na velikih preglednih razstavah kostumografije po svetu-od Dunaja, Prage , Šanghaja do Tokia. Gospa je vmes poučevala na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme STRAH, ISKANJA, DEDIŠČINA, VDOVSTVO KAROLINE ŽAŠLER, NORI MALAR, serijo DEKAMERON in mnoge druge.

Jumbo Big band, gostovanje Big banda RTV Slovenija v Novem Sadu, glasbeno-dokumentarna oddaja

Glasbeno-dokumentarna oddaja nas popelje na zgodovinsko popotovanje po poteh uspešnega sodelovanja med big bandi nekdanje Jugoslavije. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se na Glasbeni paradi v Radencih srečevali in nastopali big bandi vseh jugoslovanskih republik. Kot posledica teh srečanj je leta 1989 nastal Jumbo big band, veliki jazzovski orkester, sestavljen iz treh zasedb - Big banda RTV Ljubljana, Plesnega orkestra RTV Zagreb in Jazzovskega orkestra Radio-televizije Beograd. Po skoraj treh desetletjih so se ti trije orkestri leta 2018 ponovno združili in nastopili kot en orkester na Novosadskem jazz festivalu. Dokumentarna oddaja v reportažnem slogu spremlja potovanje Big banda RTV Slovenija od Ljubljane prek Zagreba do Novega Sada, od vaj in srečanj glasbenikov do sklepnega dogodka, nastopa Jumbo Big Banda v veliki dvorani Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu. Oddajo bogati televizijski arhiv, iskrive misli glasbenikov vseh treh orkestrov ter misli Vojislava Bubiše Simića, legendarnega dirigenta Big banda Radio-televizije Srbija. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Andrej Modic, režija Aleksander Šmuc.

Varuhi civilizacije, dokumentarni film

Dokumentarni film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku, ko so tam divjali najhujši spopadi med vladno vojsko in tako imenovano Islamsko državo. A film se ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske, krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in pa sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se Tabit in Ninos, oče in sin, odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film, ki je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija (režiser Erik Valenčič) spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču, nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu z ljubeznijo do umetnosti.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenanavdno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje.

Otoki svetlobe, dokumentarni film

Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj v filmu Otoki svetlobe potuje skozi izbrana poglavja likovne umetnosti in tudi lastnega življenja. Njegovo potovanje, razmišljanje in doživljanje ne poteka v ravni črti, temveč kakor morsko valovanje ustvarja ritmično gibanje, tako se ves čas približuje in odmika gledalcu. Srečuje se z umetninami in umetniki, s prostorom in časom, z otroštvom … Je pesnik, ki strastno ljubi umetnost in njeno skrivnostno lepoto, v notranjem svetu pa ga žene k vedno novim obzorjem, zato je izjemen ne le v slovenskem prostoru. Od daleč ga v filmu spremlja občutljivi opazovalec, njegov sin dr. Miklavž Komelj, in očetu ves čas prihaja naproti.

Erika Fürst, 1. del

Pretresljivo pričevanje Erike Fürst se dotika enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Naša tokratna pričevalka je kot deklica preživela nacionalsocialistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Je zadnja slovenska Judinja, ki nam še lahko razkrije spomine na strahote uničevalnega taborišča ter zdravnika Mengeleja in njegove poskuse na taboriščnikih. V prvem delu pričevanja se Erika spominja srečnega otroštva v Murski Soboti. Doma so bili deležni stroge vzgoje, redno so molili in vsak teden obiskovali sinagogo. To je bila judovska molilnica, ki jo je slovenska komunistična oblast po vojni dala porušiti. Zanimiv je pričevalkin spomin na predvojno obdobje, ko so se judovski otroci in njihovi starši brez predsodkov družili s katoličani in protestanti. »V stari Jugoslaviji smo se družili s kristjani, tako starši kot midve s sestro, absolutno. Že po tem se je videlo, da je odnos med nami enak, zato ker sta se naš rabin, evangeličanski duhovnik in katoliški, ob nedeljah vedno skupaj sprehajali po našem korzu. Imeli so korzo, mladi so šli od evangeličanske cerkve do gradu, mi starejši otroci smo se pa sprehajali po Slovenski ulici ... in oni trije so se tudi sprehajali.« Vojna je vse obrnila na glavo. Po napadu na Jugoslavijo so Mursko Soboto najprej zasedli Nemci, že prvi dan so odpeljali rabina, zastražili so judovske trgovine, vendar so marsikateri lahko vanje udirali in kradli. 26. aprila 1944 je nastopil za družino Fürst in celotno judovsko skupnost v Prekmurju usoden dan. Erika je bila stara 13 let, ko so na vrata potrkali orožniki. Na hitro so morali spakirati, vzeli so lahko samo najnujnejše. Vse judovske družine so zbrali v sinagogi, kjer so jih prevzeli nacisti z lajajočimi psi in jih prek Čakovca in Madžarske transportirali v Auschwitz. Še prej so očeta ločili od preostale družine: »Takrat sem nazadnje videla svojega očeta, jokali smo, mahali skozi okno. Žal, to mi je najtežji dan v življenju, ker sem imela očeta zelo rada.« Mamo, hčerki in sorodnike so z živinskimi vagoni odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče, kje so jih ob silnem vpitju spravili z vagonov. Tam je stal tudi nacistični zdravnik Mengele, ki je izbiral žrtve za svoje poskuse. Večino so odgnali takoj v smrt, Erika s sestro in mama pa so po sreči pristale na prisilnem delu. Eriki Fürst so se različni dogodki živo vtisnili v spomin in o njih v pričevanju podrobno pripoveduje. Mama in sestra sta hudo zboleli, a ju je pozdravila nemška zdravnica, ki je bila v taborišču politična interniranka. Kot mlado dekle se je Erika znala prilagoditi razmeram in iskati rešitve, da so vse tri skoraj čudežno preživele zloglasni Auschwitz. Januarja 1944, ko so se taborišču približevali Sovjeti, so jih nacisti, tiste, ki so lahko hodili, začeli seliti na zahod. Tudi Erika je šla skozi vrata z napisom Arbeit macht frei, bolna mama in sestra pa sta ostali v taborišču. »Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla, verjamete?« sklene svoje izjemno pričevanje v prvem delu poslednja slovenska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst.

Prijavite se na e-novice