Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Električne sanje: Miha Kralj, celovečerni dokumentarni film

Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Ciril Zlobec - Hommage človeku, dokumentarna oddaja

Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije, dokumentarni film

KAMELEONI – BEATLESI NEKDANJE JUGOSLAVIJE, je glasbeno dokumentarni film, o petih gimnazijcih iz Kopra, ki je v poznih 60-ih letih obnorela Jugoslavijo. Kljub peščico lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimi-ju Hendrix-u in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlsov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so ji vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagal osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.

Revolucionarne zabave naših mladosti, dokumentarni film

Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In vsaka oblast to ve. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje pa so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodnozabavna glasba. Današnja mladina pa revolucionarnih genov ni izgubila, ampak samo čaka na potrebo po spremembah. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Dokumentarni film je nastal v okviru dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor Zvezdan Martič, montažer Matjaž Jankovič, snemalec Aleš Živec, producent Matjaž Ham, tajnica režije Ana Magajna, producent programa Jaka Hemler, urednik programa Andraž Pöschl, odgovorna urednica KUP Živa Emeršič.

Otroci s Petrička, dokumentarni film

Film Otroci s Petrička obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile. Dokumentarni film Otroci s Petrička je nastal po scenariju in v režiji Mirana Zupaniča, tenkočutno avtorsko nit je prispeval tudi direktor fotografije Janez Kališnik. Dokumentarec je leta 2007 na 10. Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film.

Doberdob - roman upornika

Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.

Himalajska zgodba

Makalu, 1975 – osvojen je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovence. Natanko 20 let pozneje, je bil naš še zadnji osemtisočak. Veliki cilj – osvojiti vse himalajske osemtisočake - je bil s tem dosežen. Vstop v sam svetovni vrh alpinizma – himalaizma se je odprl. Nastopil je nov čas, predvsem za generacijo alpinistov, ki je prihajala. Čas novih pristopov, novih smeri, tehnik. Slovenci smo pričeli krojiti svetovni alpinizem. Danes se morda porajajo vprašanja o vlogi Himalaje za alpinizem, smislu osvajanja osvojenih vrhov osemtisočakov, komercializaciji, ki se dogaja na »strehi sveta«, pa vendar Himalaja ostaja ista – nekoga privlači za vedno, nekoga morda odbije, vsekakor pa vsakega močno zaznamuje. Prava slovenska himalajska zgodba se je pričela pisati torej leta 1975, ko je na vrh Makaluja stopil Marjan Manfreda Marjon. Zanj je bila to predvsem zgodba o velikem prijateljstvu. Za Slovenijo pa bi morala himalajska zgodba veljati za zgled zgodbe o uspehu.

Vse je enkrat 1.: portret Iva Svetine, dokumentarni

V dokumentarnem filmu Vse je enkrat prvič režiserja Boštjana Vrhovca se izrisujeta in prepletata dva temeljna elementa pripovedi: svet portretirančeve poezije in njegovo delovanje v številnih različnih inštitucijah. Sledita si v časovni kontinuiteti nastanka, tako tudi najbolj pride do izraza dvojnost avtorjevega delovanja. Avtentičnost dokumentarnih posnetkov nosi s seboj čar minljivosti zaradi vpetosti v tedanji časovni okvir, kar še posebej velja za sam vstop pesnika v slovenski kulturni prostor. Njegova poezija pa se po drugi strani minljivosti izmika, saj ob vsakem branju presega spone sedanjosti. Pesmi že same po sebi zapisujejo zgodbo o Ivu Svetini kot avtorju in pesniku, njihova upodobitev pa skuša prikazovati abstrakcijo pesniškega sveta in izraza. Film je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TV Slovenija.

Od kompromisa do poslanstva: portret Janeza Drnovška, 1. del

Dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem delu opisujemo Drnovškovo beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, dr. Dimitrij Rupel, dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Gantar, dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavije.

400 let iskanja, dokumentarni portret goslarja Vilima Demšarja

63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvencˇnih razponov, valovanj, barv zvoka ni botrovalo, da bi Vilim Demšar, predanski slovenski goslar ustvaril violino s starim cremonsko-italjanskim zvokom, ki ga je preganjal že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je neobremenjeno zapuščal svoj atelje, pa je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v popolnoma svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti dobijo svojo pravo vrednost komaj v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi.

Ivan Oman - Kmet iz Zminca, dokumentarni portret

Ivan Oman je bil maja 1988 izvoljen za predsednika prve stanovsko politične organizacije po drugi svetovni na Slovenskem, Slovenske kmečke zveze. Kmalu so vsi, tako nastajajoča opozicija kot tudi partijska oblast, začeli jemati SKZ resno in prepoznavati kot politično organizacijo. Ivan Oman je bil povabljen k okrogli mizi, ki je potekala v okviru SZDL in se je ukvarjala z vprašanjem »kakšne volitve hočemo«. Govoril je na zborovanju za četverico, nagovoril je zbrane v Cankarjevem domu, ko je šlo za podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu. Na njegovi domačiji v Zmincu so se srečevali opozicijski veljaki. Za njihovo kuhinjsko mizo je nastajal Demos. Oman je pomagal na noge novim strankam, čeprav so bile po svoji naravi konkurenčne Slovenski kmečki zvezi. Nikoli ni maral cagavcev, zato je na prvi večji javni predstavitvi Demosa januarja 1990 v Cankarjevem domu odločno dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo,« kar je postal najbolj pogosto navajan stavek Ivana Omana v njegovi politični karieri. Ivan Oman je bil po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah kot član predsedstva in kot predsednik Slovenske kmečke zveze odločno na strani demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, ki je on že dolgo ni videl več v okviru federativne Jugoslavije. Prepoznaven je bil tudi kot odločen zagovornik nastajanja slovenske oborožene vojaške moči in bil edini od petih v predsedstvu, ki ni podpisal Deklaracije za mir, ki je terjala državo brez vojske in vojaške industrije. Danes še vedno kmetuje, čeprav je gospodarjenje že pred časom prepustil najstarejšemu sinu Janezu. Ima 14 vnukov in s ponosom pove, da je s prehojeno potjo zadovoljen in da mu je lepo.

Niko Grafenauer: Pedenjped

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Pedenjped, ki je nadomestil Cicibana? Če so povojne generacije imele Cicibana, se generaciji baby-boomerjev rojevajo Pedenjpedi. Pedenjpeda je napisal Niko Grafenauer, pesnik in pisatelj, član SAZU, ki je bil v letih 1980 in 90 aktiven v civilnodružbenih gibanjih za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, s svojo poezijo za odrasle pa eden glavnih predstavnikov slovenskega modernizma. Kakšen je bil čas, ko se leta 1966 rodi Pedenjped, in se povojno graditeljstvo počasi umirja, cesta bratstva in enotnosti pa je zgrajena, nam je povedala direktorica Muzeja novejše zgodovine Kaja Širok. Tik ob izidu Pedenjpeda so zapisali, da med najbolj posrečene Grafenauerjeve izraze sodi glagol »našlikašlakati«, če pa bi danes Pedenjped praskal po tablici, smo vprašali pesniškega raperja Igorja Saksido, to, kako je generacijam pokazal, kakšni so videti pedenjsrajčka in pedenjhlače, pa nam je zaupal ilustrator Marjan Manček. Toda kaj pravzaprav pomenita ped in pedenj?

Za stopinjo preveč, izobraževalno-dokumentarna oddaja

Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.

Branko Šoemen

V tokratni oddaji bo spomine obujal Branko Šömen (*1936), avtor mnogih romanov in pesniških zbirk, scenarijev za legendarne slovenske in jugoslovanske filme in televizijske serije, besedil za popevke in, tudi sam ugleden prostozidar, avtor obsežnih knjig o zgodovini prostozidarstva v Sloveniji in na Hrvaškem. Njegovi spomini bodo segli v zadnja leta pred vojno in v čas med vojno, ko je odraščal v Murski Soboti, pa potem v ljubljanska leta, ko je študiral primerjalno književnost in bil kot novinar in filmski kritik del radijske literarne redakcije. Leta 1962 so ga zaradi objav v satirični reviji Bruc zaprli in okusil je zaporniške razmere v Ljubljani, Murski Soboti in Mariboru.

Janez Ivan Oman, 1. del

Leta 1929 rojeni Janez Ivan Oman je v mnogočem simbol večine tistih Slovencev, ki so v zvestobi narodu in veri hrepeneli po demokraciji in samostojni državi. V izredno živem pogovoru nam Oman razkrije svojo življenjsko zgodbo. Od mladosti pod Kraljevino Jugoslavijo nato najprej italijanske ter nato nemške okupacije, do pojava partizanov in bega z domobranci v Vetrinje. Sledi vrnitve v roke partizanov in srečna rešitev iz škofjeloškega gradu, kjer so partizani veliko ujetnikov pobili. Pripoved se nadaljuje v drugem delu.

Meje mojega jezika so meje mojega sveta

Film “Meja mojega jezika so meje mojega sveta” ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države in jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšin matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.

Sramota

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

Burkež Pavliha, dokumentarni film

»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.

Šiša Pangma, dokumentarna oddaja

Šiša Pangma, 8046 metrov visoka gora himalajska gora stoji v Tibetu. V jeziku domačinov njeno ime pomeni Cvet nad travnato planoto. Tako jo doživi opazovalec, ko zasije pred njim na obzorju kot mogočna ledena vrtnica. Nezemsko visoka, nedostopna in mamljivo privlačna. Do leta 2013 je glavni vrh gore skušalo doseči kar deset slovenskih odprav, a le dve sta bili uspešni. Za plezalce ostaja Šiša Pangma vselej izjemno zanimiv cilj.

Pedro Opeka, dober prijatelj, dokumentarni film

Film je ena najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Takrat je namreč tam v kužnem smradu in popolnem razčlovečenju živelo na tisoče odraslih in otrok. Opeka jim je pomagal vrniti človeško dostojanstvo in iz teme smetišča skupaj z njimi gradi novo družbo - kulturo dobrih prijateljev. V urejenih vaseh s šolami, vrtci in igrišči živi že več kot 23.000 nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev, še četrt milijona pa jih je že bilo deležnih pomoči Dobrih prijateljev...

Prijavite se na e-novice