Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Dokumentarni - Arhiv

Dokumentarni portret Vitanje v vesolju, Sunita

21. 9. 2020

Obisk ameriške astronavtke slovenskega rodu Sunite Williams v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. Utrinki s Sunitine poklicne poti govorijo o tem, kako je vse ovire mogoče premagati, če se tveganih podvigov lotijo drzni ljudje z veliko optimizma, poguma in ustvarjalne domišljije. Takšen je tudi umetnik Dragan Živadinov, ki mu je uspelo v majhnem slovenskem kraju, od koder izvira rod pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga, postaviti arhitekturno mojstrovino, »anteno, usmerjeno v globino vesolja«. Sunito Williams srečamo tudi v Moskvi, kjer dela kot predstavnica Nase, in to v času, ko so oči vsega sveta uprte v Zvezdno mesto in ko mediji poročajo, da sta Nasa in Roscosmos prekinila stike zaradi vojaških napetosti v Ukrajini. V centru Jurija Gagarina za urjenje kozmonavtov o tem ni niti sledu. V sodelovanju med astronavti različnih narodnosti vladata prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Svoje narodne pripadnosti ne skrivajo, jo pa presegajo. So državljani sveta in vesolja. Tako naj bo v znanosti in umetnosti, ki se v filmu povežeta, vse usmerjeno v prihodnost.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program "Mi, sever - We, the north", glasbeni film o ustvarjanju Gala Gjurina v Kanadi, 2. del

20. 9. 2020

V drugem delu dokumentarnega filma o življenju in glasbenem ustvarjanju glasbenika Gala Gjurina v domači Kanadi, kjer ustvarja pod imenom Gal George, se (poleg bogatega inštrumentarija, ki nam ga Gal skozi muziciranje predstavi v svojem glasbenem studiu v Torontu), skozi oči kamere podamo tudi do ličnih kanadskih farm ter se naužijemo prelepe jesenske barvite narave, pa do torontskih jazz klubov in zapuščene matične tovarne General Motors Canada. Gal nas popelje tudi do svojih glasbenih prijateljev, s katerimi v Kanadi redno muzicira. V razgibanem filmu ne umanjka ameriški BBQ kulinarični izlet, prizori s tekme hokejske lige CHL ter barviti utrinki s parade ob dnevu kanadskih vojnih veteranov. Skozi dokumentarec spoznamo tudi tri uradne videospote za skladbe “The Power of the Fall”, za katero je video bil posnet v največjem Ontarijskem nacionalnem parku Algonquin, nadalje “Trains Of Love”, slovensko-kanadsko-bošnjaški duet z ljubljanskim reperjem Zlatkom ter “Trapped in the Six I am”, ki je nastal v času korone ter spaja jazz, blues in sodobno trap glasbo iz Atlante v ZDA. Gal nas spotoma odpelje tudi na protestantsko božično mašo ter nas tekom filma iz prve roke seznani z marsičem osebnim in posebnim, česar o Kanadi in Kanadčanih morda še ne vemo. Dokumentarni film sklene sveža skladba “Secret”, ki je tudi Galov najnovejši radijski singel na kanadskemu in ameriškemu glasbenemu trgu, najdemo pa jo tudi na vseh pomembnih digitalnih glasbenih platformah (iTunes, Spotify, Deezer, Youtube ipd.). Vso glasbo v filmu in inštrumente je (razen nekaj izjem) prispeval oz. odigral Gal sam.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Tipično slovensko: kozolci

19. 9. 2020

Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Ko črte govorijo, dokumentarni film

17. 9. 2020

Ko črte govorijo je eden prvih dokumentarnih filmov o slovenskem stripu. V zadnjih letih doživlja strip na Slovenskem svojstven razcvet – manj v obliki širše prepoznavnih popularno-kulturnih izdelkov, zato pa toliko bolj kot alternativna in največkrat prezrta umetniška panoga. Film Ko črte govorijo zajema aktualni stripovski trenutek na Slovenskem, kot vezno nit pa si vzame proces nastanka stripa: od zamisli do osnutka, od ustvarjalca do zgodbe, od papirja do računalnika, od založnika do tiskarja, od trgovca do kupca. V filmu nastopajo različne generacije slovenskih striparjev: od tistih najbolj izkušenih kot sta Miki Muster ter Kostja Gatnik, do srednje generacije, ki ji pripadata Zoran Smiljanić in Iztok Sitar, pa do mlajše generacije striparjev kot so Kaja Avberšek, Ciril Horjak in Matej de Cecco. Pridružita se jim scenarista Boštjan Gorenc Pižama in Andrej Rozman Roza, založnika Katerina Mirović (Stripburger) in Vojko Volavšek (Strip Bumerang), trgovec Sandi Buh, publicist Max Modic, spletni stripovski ustvarjalec Žiga Aljaž (Strip Generator), ljubitelji stripa (Tomaž Bobnar, društvo Stripoholik) ter drugi bralci, trgovci, ustvarjalci in uredniki. Namen filma ni predstaviti celotne stripovske zgodovine ali vseh aktivnih ustvarjalcev, bolj se posveča predstavitvi samega stripovskega medija ter ustvarjalnim procesom, ki v digitalni dobi prinašajo nove oblike striparjenja, sodobne vsebine ter predrugačeno recepcijo različnih stripovskih vsebin. Režiser: Jure Breceljnik Scenarist in sogovornik: Žiga Valetič Producent: Kole Koliševski Produkcija: TV Slovenija v sodelovanju s Film it

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Lačni upora

17. 9. 2020

Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Padec Gorice

16. 9. 2020

Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).

Pričevalci Emil Zonta

15. 9. 2020

Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.

Tuji dokumentarni filmi in oddaje Dolga alpska transverzala: Križev pot, francoska dokumentarna serija, 1/4

15. 9. 2020

Deset pohodnikov se odpravi na pot, med njimi so Švicarji, Francozi, Belgijka in Slovenka. Med seboj se ne poznajo in na prvi pogled nimajo nič skupnega, razen ene želje: prehoditi 620 kilometrov dolgo pot od Ženevskega jezera do obale Sredozemskega morja. Dolga alpska transverzala vodi v osrčje pristne alpske pokrajine. Pohodniki bodo ubirali poti, po katerih so več stoletij potovali trgovci, krošnjarji, vojaki, romarji in celo roparji. 1. del: Križev pot V prvem tednu bodo pohodniki prispeli do Mont Blanca. Čaka jih naporna hoja, močno deževje, neprespane noči v pretesnih kočah in šotorih. Vse to bo počasi začelo razkrivati njihove značaje.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program "Mi, sever - We, the north", glasbeni film o ustvarjanju Gala Gjurina v Kanadi, 1. del

13. 9. 2020

Če ste se morda že potihem spraševali, kam je zadnja leta iz slovenskega glasbenega prizorišča poniknil vsestranski glasbenik, vokalist, avtor, glasbeni producent in literarni ustvarjalec Gal Gjurin, potem je ogled pričujočega dokumentarnega filma skorajda nujen. Film se osredotoča na glasbo, ki jo Gal v angleškem jeziku kot Kanadčan pod imenom Gal George ustvarja v domači Kanadi, s katero je na razne načine povezan že od malih nog, koncertna pot pa ga je tokrat zanesla tudi v sosednje ZDA. V dokumentarcu se sprehodimo skozi njegov Studio OSH v vzhodnem Torontu, Gal nas popelje na nekaj intimnih lokacij, kot so park njegove mladosti v mestu Oshawa, zasnežene plaže ter domače pristanišče ob prostranem Ontarijskem jezeru, predstavi nam nočni utrip Toronta ter dva uradna kanadska videospota za skladbi “The Sunny Song” in “I don’t want to meet you in Heaven”. Kamera nas odpelje tudi v ZDA, ob jezero Erie, v zvezni državi Pennsylvanio in Ohio, kjer so njegovo svežo kanadsko glasbo Američani posebno lepo sprejeli – kaj vse počne in ustvarja, pa nam Gal razkrije tudi skozi ekskluzivni ameriški radijski intervju. Vso glasbo in inštrumente je v dokumentarnem filmu prispeval oz. odigral sam.

Dokumentarni feljton Velika vojna na TV zaslonu, dokumentarni feljton

12. 9. 2020

Prve oddaje o 1. svetovni vojni je nekdanja TV Ljubljana v okviru Jugoslovanske radiotelevizije pripravila že davnega leta 1963. Za temi prvimi oddajami o veliki vojni so sledile različne mozaične dokumentarne oddaje, filmi in serije. Največ jih je bilo posnetih v produkciji TV Slovenija in zunanjih producentov po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko se je zelo povečalo zanimanje za to tematiko, ki je bila dolga desetletja v senci 2. svetovne vojne, še bolj pa ob stoletnicah začetka in konca te velike evropske morije.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Baška grapa, živi spomenik filma, dokumentarni film

11. 9. 2020

Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Bolnišnica Golnik, dokumentarna serija, 2/2

10. 9. 2020

V drugem delu bomo predstavili današnje delovanje in usmerjenost Bolnišnice Golnik – kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo, ustanove za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Med spoloma

9. 9. 2020

Petra in David se imata rada, a predolgo časa na enak način, zato nista opazila, kdaj sta v odnosu izgubila ljubezen. Petra in David se ukvarjata s tem, kar imata in ne s tem, kar sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja, ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški. Ker po sedmih letih skupnega življenja ne želita odnehati brez truda, poiščeta pomoč terapevta. Kaj pomeni biti moški in kaj ženska v današnjem času, razkriva dokumentarni film Med spoloma. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka. Scenarij in režija: Špela Kuclar .

Pričevalci Franc Zupančič

8. 9. 2020

Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila. Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih. Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Televizija in kulturna dediščina, dokumentarni film

7. 9. 2020

Arhivsko gradivo Televizije Slovenija je pomemben del slovenske kulturne dediščine ter je hkrati neizčrpen vir podatkov o njej in zgodovini njenega varstva. Na Televiziji Slovenija so delovali tudi strokovnjaki s področij umetnostne zgodovine in konservatorstva, izstopajoči avtorji pa so Breda Kovič, Jože Hudeček, Iztok Premrov in Janez Lombergar. Vsak je izhajal iz aktualne konservatorske problematike, iz lastnega razumevanja varstva kulturne dediščine in njene popularizacije ter izoblikoval osebni slog in žanrski pristop. V daljšem obdobju so sistematično ustvarili obsežne in avtorsko prepoznavne opuse s televizijskimi prispevki in studijskimi oddajami, komentarji in omizji ter dokumentarnimi serijami in filmi. Televizija Ljubljana je od ustanovitve – leta 1958 – ponujala nove možnosti medijske reprezentacije v tematski vrsti kulturnega novinarstva in je omogočala celovito avdiovizualno predstavitev kulturne dediščine. Televizija ni samo poročala, temveč je dejavno soustvarjala podobo slovenskega konservatorstva, delo televizijskih ustvarjalcev pa se je izkazalo za najboljši način popularizacije kulturne dediščine ter most med konservatorsko službo in javnostjo. Dokumentarni film bo predstavil izbrane avtorje in pregled oddaj o kulturni dediščini, ki sodijo med najžlahtnejše dosežke v zgodovini slovenske televizije.

Dokumentarni filmi in oddaje – izobraževalni program Bolnišnica Golnik, dokumentarna serija, 1/2

5. 9. 2020

Prvi oktober 1921 velja za rojstni dan Bolnišnice Golnik. Sanatorij za zdravljenje pljučnih bolnikov je sprva imel 180 postelj, zgrajen pa je bil po vzoru zdravilišča za tuberkulozne bolnike v Davosu. Tuberkuloza je v tistem času terjala veliko žrtev – v letu 1890 naj bi kar dvajset odstotkov umrlih bolehalo za tuberkulozo. Sanatorij se je razvijal, gradile so se nove stavbe, ob osrednji, Vurnikovi, pa je nastal znamenit park. Zdravljenje te smrtonosne bolezni, ki je sprva temeljilo na počitku, dobri hrani in svežem zraku, se je hitro razvijalo. Ko je tuberkuloza postala obvladljiva bolezen, bolnišnica ni ostala brez dela. Pojavile so se nove težke pljučne bolezni. Danes je Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo ustanova za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. V prvem delu serije Bolnišnica Golnik je zajet zgodovinski razvoj bolnišnice od začetkov pa do danes. Scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.

Dokumentarni filmi in oddaje – kulturno-umetniški program Za pogledom, dokumentarni film z zvočnim opisom za slepe in slabovidne

4. 9. 2020

V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.

Samosvoji Samosvoji - Free spirits: Hind Hakki

4. 9. 2020

Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Hind Hakki je pevka, muslimanka, ki se sprašuje o tem, koliko ji pomenijo islamski običaji in zakaj jih v resnici upošteva. Starši sprejemajo njen način življenja, ne morejo pa preboleti tega, da se je dala tetovirati.

Dokumentarni portret Žena z otoka, portretni film

4. 9. 2020

Film predstavlja umetnico Lojzko Žerdin, neskončno ustvarjalno osebnost, predano plesni umetnosti. V televizijskem portretnem filmu jo srečamo na otoku, ker je bila brezčasna kot morje, ker so jo vedno privlačili otoki, ker so se ji bleščale oči in kresale misli ob pogledu na divje ali mirne valove in ker se je vedno identificirala z Ženo z otoka, plesnim likom, ki ga je upodobila v eni od svojih zgodnjih koreografij. Kot plesalko izredne nadarjenosti jo je pot pripeljala do Berlina, do šole Mary Wigman, postala je njena poslednja diplomantka in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Njen neponovljiv plesni stil se je izražal skozi samostojne plesne predstave, televizijske koreografije, koreografije za gledališče in koreografske postavitve ob različnih priložnostih. Od leta 1970 do 1990 je poučevala Umetnost giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Univerza v Ljubljani ji je leta 2011 podelila zlato plaketo za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega in umetniškega ustvarjanja. Scenarij in režija Jasna Hribernik, besedilo Tomaž Letnar, urednica Danica Dolinar.

Tuji dokumentarni filmi in oddaje Moja neznana Amerika - V iskanju duha alohe, švicarska dokumentarna serija, 4/4

3. 9. 2020

Arthur Honneger je bil osem let dopisnik švicarske televizije v ZDA, v dokumentarni seriji pa bo odkrival neznane dele Amerike, ki jih prej še ni obiskal - Južno Dakoto, Portoriko, Novo Mehiko in Havaje. 4. del: V iskanju duha alohe Arthur Honegger bo na Havajih raziskoval bistvo havajskega pogleda na svet in kmalu spoznal, da ne gre le za turistični marketing. Toda tudi v tem raju ni vse popolno. Na otoku Maui, kjer poskušajo mali kmetje pridelati čim več zdrave hrane, si je kos dragocene rodovitne prsti prisvojil tudi Monsanto, ena najbolj osovraženih korporacij na svetu. Izvedeli bomo, kako in ali sploh se njihovo poslovanje sklada z duhom alohe ...

Stran 10 od 93
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov