Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.
Da je osamljenost med ljudmi, predvsem starejšimi, alarmantna, zelo razširjena obenem pa najbolj prezrta bolezen in do česa vsega lahko človeka pripelje, tako duševno, telesno in socialno, bosta v oddaji opozarjala zdravnica družinske medicine in predavateljica dr. Darinka Klančar ter gerontolog dr. Jože Ramovš. Izkušnje o tem, kako se prikrade, katere življenjske situacije nas vanjo potisnejo, kako boli, kako se izviti iz njenega primeža, kako obsežna in prikrita je med nami, bosta z nami delili gospe Fani in Frančiška ter gospod Štefan.
Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
Da lahko sodelujemo v izbiranju predstavnikov, ki nas bodo zastopali pri odločanju o pomembnih rečeh v državi, je naša pravica, marsikdo pa meni, da tudi dolžnost. Kako je volivec skozi zgodovino lahko oddal svoj glas, koliko je bil ta upoštevan in komu so dolga leta onemogočali volitve? Prve volitve na Slovenskem so bile v revolucionarnem letu 1848, ko je imela volilno pravico peščica Slovencev, ki je lahko plačevala davke. Ženske so splošno volilno pravico dobile šele po 2. svetovni vojni. V zgodovini se je volilo na različne načine. Sprva so volivci javno povedali, koga volijo. Zaradi nepismenosti pa se je v zgodovini volilo tudi s kroglicami. Po drugi svetovni vojni so obstajale t. i. črne skrinjice, kamor so volivci, ki so glasovali za opozicijo, lahko vrgli »svoj glas«. O volitvah in zanimivih prigodah, povezanih z njimi, bodo govorili prof. dr. Božo Repe, dr. Irena Selišnik, dr. Bojan Balkovec in Franc Perko.
Ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer se ustavijo številni obiskovalci galerije, je delo slikarja Mihaela Stroja iz srede 19. stoletja, upodobitev Luize Pesjakove – dame v belem. Ta je izhajala iz pomembne in zelo premožne družine, se tudi bogato poročila, a zaradi propada moževega podjetja živela skromno in na koncu umrla v samoti. Njenega imena ne najdemo na nagrobniku njene družine. A bila je veliko več kot le lepa mladenka v beli obleki. Ni pomembna le kot ženska, ki se je uveljavila v svetu, rezerviranem za moške, in njena literatura ni le trivialna ženska literatura, ampak je s svojim literarnim slogom vnesla v slovensko književnost nekaj novega in posebnega. Po njenih sledeh se bomo sprehodili z največjo poznavalko dela in življenja Luize Pesjakove, prof. dr. Urško Perenič.
Varuhi narave tokrat prinašajo poglede na vrednost prosto tekoče reke Save od hidroelektrarne Brežice do meje s Hrvaško. Njen veliki pomen za biodiverziteto reke same, voda širšega območja in kakovosti podtalnice brani, realno in simbolno, drobna riba zvezdogled. Ohranitev rečne in obrečne narave Save pa utemeljejujeta varuhinja rek Andreja Slameršek in strokovnjakinja Zavoda za ribištvo Daša Zabric. Ohranitveno kmetijstvo, v katerega ospredju so živa in zdrava tla, ima vse več uporabnikov. Ta agronomska tehnologija uvaja sodobne ukrepe za izboljšanje strukture tal in povečevanje deleža humusa v tleh, ki je temelj naravne rodovitnosti. O razmislekih, ki so vodili k spremembam v obdelavi, in o rezultatih smo poizvedeli na večji kmetiji pri Žnideršičevih v Črncu Brežicah in v dveh večjih kmetijskih podjetjih, ŽIPU Lenart v Slovenskih goricah ter v podjetju Jeruzalem Ormož SAT. Oboji pridelujejo na težkih tleh, ki so se jim z uporabo ohranitvenega načina obdelave opazno izboljšala. O bistvenem, kar razlikuje konvencionalni in ohranitveni način obdelave, o širjenju ohranitvenega kmetijstva v Sloveniji in o načrtih Slovenskega združenja za ohranitveno kmetijstvo spregovori prof. dr. Rok Mihelič z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z uspešnimi zgledi in soudeležbo občine pa k spremembam na področju kmetovanja nagovarjajo kmetovalce tudi v občini Ormož.
Tretji dokumentarni film Varuhi narave predstavlja varuha reke Mure, murskih logov in mrtvic ter življenja v njih. Franc Kosi je njihov poznavalec, ki svoje vedenje, poznavanje in ljubezen do narave pred svojim pragom nesebično predaja generacijam otrok, ljubiteljev narave in strokovnjakom. V krajinskem parku Pivška presihajoča jezera izvajajo projekt, ki varovanje narave, predvsem travišč in njihove pestrosti, prenaša na strokoven in hkrati poljuden način med njihove lastnike in uporabnike in hkrati spremlja rezultate ter nadgrajuje načine povezovanja z lokalno skupnostjo. Slovenska gozdarska stroka pa se usmerja v raziskavah in v izvajanju ukrepov v gozdovih k razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe in so v gozdovih že zelo opazne. Ukrepe varovanja pestrosti in obnove gozda za prihodnost uspešno prenaša na lastnike gozda in njihove naslednike.
Andrea je študiral fizioterapijo v Milanu in ni nikdar razmišljal, da bi se ukvarjal s pridelavo pomaranč kot njegov oče. Ko je spoznal svojo ženo Poljakinjo, pa se je odločil, da se preselita na Sicilijo, začneta pridelovati pomaranče, zasadita oljke in nova drevesa na degradiranih površinah ter ustvarita pravično zadrugo sicilijanskih kmetov. Ta danes prodaja sadje in zelenjavo po vsem svetu.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.
Ko govorimo o Velenju, gotovo ne pomislimo na staro trško jedro, ki ga krona mogočen grad, temveč na novo mesto, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni in je veljalo za socialistični čudež. Sprehodili se bomo tako po starem kot po novem Velenju in predstavili na eni strani grad z muzejskimi zbirkami in na drugi strani modernistično arhitekturo. Poseben poudarek oddaje bo na dediščini premogovništva, ki je ključno zaznamovalo življenje v mestu in narekovalo njegov razvoj, Velenje pa ostaja edino rudarsko mesto pri nas. Gostje v oddaji bodo zgodovinar in geograf Damijan Kljajič, vodnik v rudniku Aleš Rehar in arhitektka Tjaša Rošer. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Ita Obersnu
Kamnik se je v srednjem veku izoblikoval kot deželnoknežje mesto ob glavni prometni cesti na Štajersko, po tem obdobju pa je nov vrh doživel v dobi baroka. Je eno naših najdragocenejših zgodovinskih mest v katerem so se ohranile zanimive legende in bogata kulturna dediščina z raznolikimi muzeji in zanimivostmi. Kamnik bomo spoznavali s pomočjo domačinov – poznavalca lokalne zgodovine Franceta Malešiča, mojstrice poslikave majolk Irene Radej ter umetnostnega zgodovinarja in specialista za Plečnika Noaha Charneyja.
Slovenija leži na precej nemirnih tleh, o čemer pričajo številni potresi, ki so v preteklosti stresali naše ozemlje. Od začetka 16. stoletja do danes je bilo na naših tleh okrog petdeset potresov, ki so dosegli intenziteto najmanj VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Daleč najhujši potres v naši okolici je bil tako imenovani veliki koroški potres s središčem pri Beljaku. Med potresi z žariščem na tleh današnje Slovenije pa je bil najmočnejši idrijski potres leta 1511, ki je ponekod dosegal učinke X. stopnje. Eden od izzivov znanosti je, kako napovedovati potrese. Je to sploh mogoče? Čeprav potresov še ne znamo napovedovati, lahko tudi na podlagi preučevanja potresov v bližnji in daljni zgodovini predvidevamo, kakšni potresi se bodo zgodili. O največjih potresih na Slovenskem bomo govorili s seizmologinjo Ino Cecič, zgodovinarjema Dušanom Nečakom in Matevžem Koširjem, geografom Matijo Zornom, geologinjo Martino Peljhan in strokovnjakom za potresno gradnjo Matjažem Dolškom. Zgodovinar Peter Mikša pa nas bo popeljal po krajih, ki so povezani z največjimi potresi v naši preteklosti.
Pistacije s Sicilije so zaradi kakovostne zemlje, ki je pomešana z lavo iz Etne, zelo cenjene, grozdje in vino z območij, ki jih je na Korziki zaščitil tudi Unesco, ima visoko ceno, prav tako portovec iz doline Douro na Portugalskem. V tej naravni in kulturni dediščini nastajajo številni projekti.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Neveljaven email naslov