Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stanko Čurin je v drugi polovici prejšnjega stoletja na področjih vinogradništva in vinarstva opravil pionirsko delo. Začel je na 39 arih, v 70 pa obdeloval 10 ha. Zmanjšal je donosnost trsov in s tem količino vina – ker ga je zanimala kakovost. Bil je prvi zasebni vinogradnik pri nas, prvi je stekleničil lastna vina, razvil predikatna vina, pridelal prvo ledeno vino in potem po klasični metodi še penino iz njega. Bil je prvi zasebni vinogradnik, ki se je predstavil na ljubljanskem vinskem sejmu, ustanovnik Društva vinogradnikov ljutomersko ormoških goric. Strokovnjaki pravijo, da je premikal meje ne le v vinogradništvu, ampak v kmetijstvu nasploh.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Leta 1991 so srbski uporniki napadli novoustanovljeno Hrvaško republiko. Takrat je na Hrvaškem živela velika srbska manjšina. Hrvati in Srbi so več generacij sobivali v mestih, sedaj pa so številni srbski civilisti so postali nedolžne žrtve maščevanja Hrvatov. Uničenih je bilo na tisoče srbskih domov. V Bjelovarju, rojstnem kraju Jovice Brkića, je bilo poškodovanih okoli 600 hiš. Čeprav zakoni takšne napade označujejo kot teroristična dejanja, v primeru terorizma pa je država žrtvam dolžna dati odškodnino, hrvaška država te nikomur ni izplačala. Nobena vlada Srbom ni bila pripravljena nadomestiti škode. Zakonodajalci so spretno manipulirali z zakoni. Nevladna organizacija »Pravda (Pravica)« združuje ljudi, ki skušajo dobiti odškodnino za svoje uničeno premoženje. Številni so zaradi visokih sodnih stroškov med postopkom ostali brez vsega. Tem ljudem skuša pomagati Jovica Brkić, ki se bojuje za njihove pravice.
"Če nisi pripravljen pomagati pri obrambi domovine, tudi te domovine ne moreš imeti", so besede upokojenega generalmajorja slovenske vojke dr. Alojza Šteinerja. Besede, ki najizraziteje poudarijo vlogo slovenskih vojakov in poveljujočih častnikov bivše jugoslovake armade, ki so leta 1990 in 1991 vedeli, da Jugoslavija ni njihova domovina. A v vojake so jih vzgajali in to so ostali. Kakor so ostali spomini na nekdanjo armado. V Sledeh smo jih skušali zajeti - neobremenjeno in z vedenjem, da so del preteklosti, ki je skupna mnogim generacijam.
V dunajski stolnici vsako leto za postni čas izdelajo posebno zagrinjalo za veliki oltar, letos prvič v zgodovini je ta čast pripadla slovenski umetnici Evi Petrič. Takšnih postnih prtov v Sloveniji ne poznamo, so pa posebej značilni za avstrijsko Koroško. V oddaji bomo predstavili dunajsko umetnino ter koroške postne prte v Vovbrah, Železni kapli in pri Gospe Sveti, ki so srednjeveške umetnine oziroma likovna dela sodobnih umetnikov.
V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.
»Silence zvok ne obstaja. Obstajata onadva.« Peter Penko, glasbeni producent Dokumentarni film Silence, glasbenika s konca sveta, je zgodba o brezpogojni ljubezni do glasbe. Je zgodba o intimnem svetu med štirimi stenami glasbenega studia, o odpadništvu znotraj glasbene industrije, trmi, pretirani natančnosti in o frustrirajočem soočanju z lastnimi pričakovanji. Je zgodba o ljubezni na prvi posluh. Dokumentarni film nas popelje v skrivnostni svet kreativnega kaosa, v katerem Benko (vokalist, komponist skupine Silence) in Hladnik (pianist, komponist skupine Silence) že sedmo leto ustvarjata novo ploščo. Popolnoma drugačno, kot je bila prejšnja, in nikakor skladno s tem, kar bi pričakovali. Razkrije nam, zakaj je potrebno pravljično število sedmih let, da nastane naslednji Silence album. Scenarij in režija Haidy Kancler, direktor forografije Marko Kočevar, z.f.s., montažerka Polonca Mareš
Leti 1988 in 1989 sta bili v Jugoslaviji zaznamovani z dogodki, ki so napovedovali in pozneje tudi uspešno vnašali nemire v nekatere dele te takrat še skupne, a že povsem nestabilne države. Tako imenovana protibirokratska revolucija, ki je s pomočjo mitingov resnice rušila legalne republiške vodstvene strukture. Kosovski Srbi iz združenja Božur so za 1. december leta 1989 v Ljubljani napovedali organizacijo velikega mitinga, ki naj bi spodnesel slovensko vodstvo. Slovenski politični vrh se je temu t. i. 'dogajanju naroda' uprl s prepovedjo organizacije mitinga resnice v Ljubljani. Kdo so bili akterji, ki so miting preprečili z akcijo, imenovano Sever, kakšni so bili ukrepi za preprečitev in kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, so vprašanja, na katera nam odgovarjajo akterji tedanjih dogodkov.
Pred 90. leti se je končala morija, ki se je v zgodovino zapisala kot 1. svetovna vojna. Ker je v tem žalostnem poglavju nasilnega hrepenenja po nadvladi in vsiljenih političnih interesov trpelo tudi področje ob reki Soči, je bila tovrstna produkcija v Uredništvu dokumentarnih filmov neizogibna. Med sprehodom čez časovno most spremljamo tri med seboj tesno prepletene zgodbe. Vojno, ki jo v našem odseku zgodbe simbolizira znameniti preboj v Posočju oziroma 12. soška ofenziva. Album neznanega nemškega oficirja, ki iz prve roke podaja fotografsko zgodbo, neprecenljiv dokumentacijski in zgodovinski vir orisa tega obdobja. In vsekakor nenazadnje – spomin. Na usodo ljudi, preprostih obrazov s fotografij, ki so bili prisiljeni sodelovati v kolesju vojne. Daleč od svojih domov in še dlje od lastne volje… Scenarist in režiser: Andraž Pöschl Snemalec: Aleš Živec Montažer: Marko Hočevar Snemalec zvoka: Primož Novak
Francozi so ob napadu na Beneško republiko leta 1797 pohod nadaljevali po dolini reke Soče vse do Dunaja. Prve bitke med avstrijskim in francoskim velikanom so potekale tudi na naših tleh - odločilna je bila bitka za trdnjavo Kluže pri Bovcu spomladi 1797. Avstrijske Kluže so padle, čez dobrih 10 let nastanejo Ilirske province. Tedaj se začne rušiti fevdalizem tudi v habsburškem imperiju. Nekaj tega je ostalo tudi v ljudskem spominu Bovčanov. Dokumentarna pripoved je bila ena izmed postaj dolgoletnega televizijskega avtorja Jadrana Sterleta, nastala pa je v produkciji Dokumentarnega programa TV SLO.
Globoko v Poljanski dolini, v vasi Suša, sredi raja pod Blegošem, kot s turističnim jezikom opisujejo te kraje, živi družina Ramoveš. Uršula je učiteljica in pevka, ki uglasbuje pesmi svojega moža Janeza. Dokumentarni feljton je vpogled v njuno življenje in svet Poljanske doline. V tisti košček Slovenije, kjer je bil posnet legendarni film Cvetje v jeseni. Po eni stani je vse še tako, kakor je bilo nekoč, po drugi strani pa ni nič več zares. »Dobili smo novega velikega pesnika, povrhu še inovatorja, zakaj narečna poezija doslej ni dosegala visoke umetniške ravni. Ramoveš skrajno neposredno, le na videz preprosto opisuje podirajočo se idilo kmečkega življenja. Po eni stani je vse še, kakor je bilo nekoč, po drugi stani pa vse skupaj ni nič več zares. To globoko nasprotje izražata pesnikova presunljiva ironija in prisrčno krohotajoč se humor...Vtis, ki ga napravi ta poezija na bralca, če se le potrudi doumeti narečje, je opojen kakor močno vino. Prav posebno učinkoviti so ritem in rime te poezije, ker narečje omogoča številne čisto nove, doslej neznane možnosti. Vital Klabus »Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša. Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka 'ljudskih' pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.« Rajko Muršič
Leta 1885 rojeni Milan Vidmar je bil poznavalec in raziskovalec elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Bil pa je tudi prvi slovenski in takrat seveda jugoslovanski šahovski velemojster. Tokratne Sledi smo zato naslovili Damin gambit. Ena najstarejših šahovskih otvoritev je bila posebej priljubljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Milan Vidmar ji je posvečal veliko časa in še danes šahisti pravijo, da se še ni rodil večji mojster te uvodne postavitve 32 šahovskih figur.
Čas po drugi svetovni vojni. Vsega je primanjkovalo, a povsod se je gradilo, vse je rastlo. Bilo je veselje in upanje, smeh in zanos. Podjetje Tobi iz Bistrice pri Limbušu je začelo razvijati proizvodnjo gospodinjskih aparatov. Ko Gorenja še ni bilo nikjer, je majhno podjetje v majhnem kraju blizu Maribora iskalo inovativne mlade ljudi, zaposlovalo izobražence tehnične smeri in kot prvo podjetje v takratni državi osvojilo proizvodnjo štedilnikov in hladilnikov. Čeprav so v času svojega delovanja razvili mnoge znane produkte, so ti kasneje pristali v drugih podjetjih, tovarna v Bistrici pri Mariboru pa v stečaju. Kje je bil razlog, da iz okretnega malčka ni zrastla velika tovarna?
Ko govorimo o taroku, govorimo o eni najbolj razširjenih iger s kartami na svetu. In tudi o najstarejši igri. Njen razvoj je zelo zanimiv, saj so karte izdelovali najprej v obliki podobic, uporabljali pa so jih za pripovedovanje zgodb. Na Slovenskem se tarok igra vse od 14. stoletja, ko se je z njim srečala Evropa. O izvoru in razvoju te igre še zdaleč ne vemo vsega. A smo po osamosvojitvi tudi tu želeli poiskati svojo identiteto. Naše, slovenske podobe kart, je oblikoval akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt, največ besede pri izbiri motivov pa je imel etnolog Janez Bogataj. Na 54-ih kartah najdemo vse – od zgodovinskih dogodkov in oseb do mitologije in druge raznolike kulturne dediščine.
Letos mineva 100 let od rojstva dr. Vladimirja Bračiča, brez katerega Slovenija prav gotovo leta 1975 ne bi dobila svoje druge Univerze. Prva, ki smo jo dobili predvsem in najprej zaradi zgodovinskih okoliščin leta 1919, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja premalo za vse učenja željne mlade Slovence. Evropa in svet sta nas krepko prehitevala pri zagotavljanju pogojev za študij in do politične ustanovitve druge slovenske Univerze je moralo priti. Bilo je samo vprašanje časa. A vseeno velja: če ne bi bilo pogumnih posameznikov, se ne bi premaknilo. Vsaj še ne tako zelo hitro. Dr. Vladimir Bračič, geograf po osnovni izobrazbi, je situacijo razumel bolj kot drugi in bil za idejo pripravljen tudi veliko žrtvovati. Maribor se mu še ni zahvalil. Morda pa je 100 letnica rojstva pravi čas za to.
Alojzij Juvan je bil mariborski župan pred drugo svetovno vojno. To je bil čas gospodarske krize in naraščajočega nacizma. V obdobju njegovega prvega mandata je Maribor dobil letno kopališče na dravskem otoku, začela se je gradnja socialnih stanovanj in vrstnih hiš. Številni projekti, ki so določili mesto v arhitekturnem in kulturnem pogledu, so se nadaljevali tudi v času njegovega drugega mandata, nekateri so bili realizirani, druge je ustavila vojna. Veljal je za vizionarja in človeka konsenza. Ker pa je pripadal Koroščevemu krčanskemu taboru, je bil po drugi svetovni vojni ob premoženje in ime. Pozabili so ga tudi arhivi.
Letos mineva 30 let od nastanka Poletnega lutkovnega pristana. Dogodka ne postavljamo ob bok Borštnikovemu srečanju ali Festivalu Lent. Pa bi ga lahko. Gre namreč za enega največjih mednarodnih lutkarskih festivalov. Lutkarji prihajajo v Maribor zaradi zveste publike, to pa so jo vzgojile generacije lutkam predanih igralcev in režiserjev. In zato, pravijo v Lutkovnem gledališču Maribor, je lutkarstvo ljubezen, ki ne mine.
Zdravstvo ima na Štajerskem dolgo tradicijo, saj je bil mariborski ranocelnik iz prve polovice 13. stoletja znan, tako pravijo zgodovinarji, po vsej Evropi. Mariborska bolnišnica pa je bila ustanovljena leta 1799, se pravi pred 220 leti, ko je okrožni urad izdal okrožnico o ustanovitvi mestnega špitala. Po dobrih 50 letih so bolnišnico preselili z današnjega Slomškovega trga v magdalensko predmestje, kjer je z vsemi oddelki in nazivom Univerzitetni klinični center še danes. Oddaja iz niza Sledi je posvečena bogati in zanimivi zgodovini te za Maribor pomembne ustanove.
Ko je Penelopa čakala svojega Odiseja, se je izogibala nasilnim snubcem tako, da jim je obljubila, da si bo novega moža izbrala, ko bo stkala prt za Laerta, pravi legenda. Pa najbrž ni tkala, ker bi ponoči tkanje težko razparala. Bolj verjetno je kvačkala ali pletla, smo izvedeli, ko smo obiskali Društvo lokavških žena. Že drugo desetletje se dobivajo ob večerih, ko ob škarjah, šivanki, pletilkah, kvački ali klekljih steče pogovor – o dnevih, ki jih živimo, in časih, ki jih ni več. Vmes pa nastajajo čudoviti izdelki, ki jih je kdaj pa kdaj mogoče videti na razstavi. Če se boš, tihi obiskovalec, zazrl vanje, bodo spregovorili .....
Znamke so že dobrih 150 let predmet organiziranega zbirateljskega konjička. Začetnik v znamkarstvu zbira vse, a kaj hitro ugotovi, da je vsega preveč. Specializacija pa pomeni iskanje in raziskovanje skozi zgodbe. Te so lahko neskončno zanimive, filatelistu pa odpirajo povsem nova obzorja in znanje, ki ga ni najti v nobeni knjigi. Mariborsko filatelistično društvo je najstarejše še delujoče v Sloveniji, predsednik mag. Bojan Bračič pa je tudi tajnik Evropske filatelistične zveze. Obiskali smo jih na enem od srečanj in izvedeli veliko zanimivih zgodb.
Skozi drugo polovico 19. stoletja je rast narodne samozavesti temeljila predvsem v kulturi. Uradne institucije v Mariboru so bile do prve svetovne vojne nemške, tudi gledališče, ki je delovalo na lokaciji današnjega SNG. Slovenci pa so iskali možnosti, kako oporekati vsemu nemškemu. V Naskovem dvorcu in kasneje v Narodnem domu je delovalo slovensko gledališče. Vse do konca prve svetovne vojne, ko je Maribor zajela prava evforija. Takrat se je v nekdanji nemški Kazino na Stolnem trgu preselilo slovensko poklicno gledališče. Prvo igro, Levstikovega oz. Jurčičevega Tugomerja, so v režiji Hinka Nučiča uprizorili 27. septembra 1919. Od takrat SNG Maribor raste in se razvija. Po stotih letih delovanja je mestni ponos.
Neveljaven email naslov