Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Dokumentarni feljton nam ponuja vpogled v 24 ur običajnih opravil 10-članske romske družine iz Bele krajine, ki je še eno zimo preživela v mrazu in vlagi sredi gozda, v hišici, brez stranišča, kopalnice, vrat, izolacije... Najmlajši sin ima 6 let, najstarejša hči še nima 19 let, ima pa 2 leti starega sinčka. Starša sta pri svojih 36-ih in 38-ih že dve leti dedek in babica, čakajo pa drugega vnuka...
V drugi polovici 19. stoletja se je slovenski del Maribora bolj kot druga mesta začenjal zavedati nevarnosti potujčenja. Šele danes se v popolnosti zavedamo veličine dejanj A. M. Slomška in Rudofa Maistra in o tem tudi govorimo. Zavest o Mariboru kot braniku slovenstva pa je tlela na številnih področjih. Tudi zato se je leta 1918 lahko spremenila v vojaško silo. Po drugi svetovni vojni je nastalo Športno društvo Branik. Šele takrat je dobilo ime, ki bi ga z vso pravico nosili že njegovi predhodniki. Malokdo namreč ve, da ima Branik svoj začetek leta 1900. V času, ko se je še zdelo, da je Avstro Ogrska večna, so v deželnem središču Gradcu izdali Pravila novega društva v slovenskem jeziku in rodilo se je prvo slovensko športno društvo, v katerega so se vključevali samo Slovenci.
V letu 2018 v Sloveniji deluje 1270 poklicnih gasilcev, v 1341 prostovoljnih društev pa je včlanjenih še 162 575 gasilk in gasilcev. Na lestvici zaupanja se gasilci praviloma uvrščajo na najvišja mesta. Slovenci vemo, da bodo priskočili na pomoč, ko se kaj zgodi, zato smo pripravljeni dati prostovoljne prispevke za nakup novega vozila ali druge opreme. Več kot 150 let organizirane gasilske službe v Sloveniji in številna društva, ki stopajo v drugo stoletje svojega obstoja, pomeni tudi bogato zgodovino, ki jo spremljajo številne težke pa tudi zabavne zgodbe. Ker biti gasilec pomeni način življenja, pravijo naši sogovorniki. Veliko jih je iz PGD Hoče, društva, ki letos praznuje 130 let obstoja.
Med Petrovčami in Žalcem leži dvorec Novo Celje. Nedvomno ena najlepših baročnih stavb na Slovenskem. Vhod spominja na nekdanje čase in sijaj, ki so ga dvorcu želeli dati njegovi prvi lastniki - grofje Geisruck. V stoletjih so se menjevali lastniki, v spominu domačinov pa je pisar, ki je postal plemič, Jozef Ludvik Haussmann, oče dame v črnem, kakor so imenovali Fanny Haussmann, za katero številni še danes trdijo, da je prva slovenska pesnica. Revitalizacija gradu je poseben izziv za umetnike. In redka priložnost izgubljeno umetnino nadomestiti – tako da intervencija ne bo zmotila nekdanjega časa, obiskovalca pa nagovorila z izkušnjo stoletij, in vedenjem današnjega časa.
Za kiparja Ivana Napotnika pravijo, da si nihče ni prisvojil lesa kot materiala za obdelovanje v tolikšni meri, kot si ga je on. Rojen v majhni vasici Zavodnje nad Šošanjem je bil vse življenje tesno povezan z naravo. Oče je upal, da bo ostal na domačiji, a ga je vleklo v svet. Akademsko izobražen kipar je najbolj ustvarjalno obdobje svojega življenja preživel na kmetiji, kjer se je bolj kot kmetovanju posvečal kiparstvu. 130 let je od njegovega rojstva in v Šoštanju obeležujejo njegovo leto. Stalna razstava, ki je na ogled v lepo obnovljeni Vili Mayer, je le ena od možnosti, da spoznamo zanimivega ustvarjalca. V Sledeh smo poiskali tudi druge zanimivosti.
Želja za 65. rojstni dan: osvojiti Triglav dvestokrat v enem letu. Dejstvo: 366 osvojitev v 278 dneh. Številke in novo postavljanje ciljev se je nadaljevalo in tako je 74-letni Mojstrančan Franjo Potočnik leta 2009 8.8. beležil na vrhu Triglava svoj 888. vzpon. Vendar pa znotraj teh kombinacij tiči mnogo več od doseganja zastavljenih številk. Ista pot je vsakič postregla z novimi izkušnjami in spoznanji, kar je Franjo v dolini prenašal tudi na številna področja svojega ustvarjanja. Ob vsem pa mu je v največje veselje, ponos in navdih njegov rojstni kraj – Mojstrana.
Človek je od pradavnine plenil divje živali. Potreboval jih je za prehrano, nekatere pa je udomačil. Bil je čas, ko je bil lov stvar prestiža in način preživljanja prostega časa. Na območju dežele Krajnske je leta 1870 začela veljati posebna lovska zakonodaja, z njo pa so prišla jasna opozorila, da v naravi nismo sami in da ne smemo brezglavo izkoriščati njenih darov. Lovske družine, ki so jih ustanavljali v slovenskih krajih, so sprejemale pravilnike in kodekse obnašanja, s katerimi so želeli zavestno ohranjati naravno ravnovesje v živalskem svetu. Jim to uspeva še danes? Ali pa je Kozorog, bajeslovni čuvaj narave, zaspal nekje na območju Triglavskega narodnega parka?
Politik, pisatelj in zdravnik Josip Vošnjak in njegov brat Mihael, začetnik zadružništva na Slovenskem, sta znana člana znamenite družine usnjarjev iz Šoštanja. O Mihaelovem sinu Bogumilu Vošnjaku pa povprečni Slovenec ve bolj malo. Gre za politika in diplomata, ki je ob koncu svetovne vojne kot generalni sekretar jugoslovanske delegacije sodeloval na pariški mirovni konferenci. Čeprav je vse do smrti verjel, da je za Slovence kraljevina Jugoslavija edina možnost obstoja in razvoja, je bil ves smisel njegovega življenja v ozaveščanju evropskih in svetovnih politikov o obstoju Slovencev. Vabljeni k ogledu!
Večji del Frama z okolico spada v območje Nature 2000. Med drugim zaradi obilice čiste pohorske vode, s katero so pred 2000 leti oskrbovali tudi takratno Petovio, današnji Ptuj. Začetek 25 kilometrov dolgega rimskega vodovoda se danes imenuje Zlati studenec. Prvi je o njem javno spregovoril Franc Ferk že v 19. stoletju, največ poročil pa je iz 30-ih let 20. stoletja. Po vseh odkritjih in dognanjih tudi za strokovnjake ni nobenega dvoma.V rimski Petovii so uporabljali vodo iz takrat vodnatega framskega izvira. Danes sameva sredi gozda, v društvu Gremo naprej pa si že leta prizadevajo, da bi pomen zgodovinske najdbe spoznala tudi širša javnost.
Ruše pri Mariboru bi bile danes povsem nepomemben kraj ali morda celo vas, če ne bi pred 100 leti zgradili prve elektrane na Dravi. Fala je bila takrat moderna elektrarna, ki so jo že pred prvo svetovno vojno začeli graditi predvsem zaradi potreb avstrijskega Gradca. Po vojni, ko so se meje spremenile in Fala pričela z obratovanjem, je, prav tako v tem letu zgrajena, Tovarna dušika Ruše porabila le 20 odstotkov energije, ki jo je bila Fala sposobna proizvesti. Z daljnovodi so jo zato povezali z Mariborom in naprej v Prekmurje, kar je pomenilo začetek industrijskega razvoja tudi za ta del Slovenije. 100 letnici Fale in Tovarne dušika Ruše zato namenjamo tokratne Sledi.
Pritrkovanje je pesem zvonov. Je ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlijejo v melodijo po strogo določenih zaporedjih. Je tudi tipična slovenska posebnost, ki ne seže prek etničnih meja. O tej posebnosti govori kratki dokumentarni film. Govori o slovenskih pritrkovalcih kot o ljudskih umetnikih, ki tako kot godci izvajajo skladbe, prirejene za "igro zvonov" in s tem dokazujejo, da pomeni Slovencem zvon glasbilo. Film režiserja Aleša Žemlje je film o ljudeh, ki se trudijo ohraniti tradicijo in jo želijo prenesti na mlajše rodove.
Svete stopnice so oblika postne pobožnosti, ki se je v naših krajih izoblikovala v dobi baroka v 18. stoletju, in spodbudila nastanek spomenikov arhitekturne, likovne in literarne umetnosti. Številne kopije, ki so jih postavili v naših krajih, predstavljajo stopnišče v Pilatovi hiši, ki ga je po izročilu prehodil Kristus. To stopnišče je danes v Rimu, v oddaji pa bomo predstavili domače svete stopnice na Joštu nad Kranjem, na Žalostni gori nad Mokronogom in pri sv. Pankraciju na Gradu nad Slovenj Gradcem.
Življenje je po vsaki vojni drugačno, kot je bilo prej. Najprej so tu tri besede: zmaga, poraz in smrt. Šele potem vse njihove nianse v dušah preživelih in njihovih potomcev. V slehernem spopadu različnosti pa se s posledicami prvi srečujejo zdravstveni delavci. 4 vojske, ki jih smemo imenovati slovenske, ohranjajo predvsem spomin na junake iz prve vrste, o tistih zadaj se, z izjemo partizanske, ve le malo. Zato se v tokratnih Sledeh posvečamo sanitetnim službam Maistrove vojske, partizanske, domobranske in teritorialne obrambe v času osamosvajanja Slovenije. Vabljeni k ogledu!
Oblačilna kultura je že od nekdaj prepletena z družbenimi, kulturnimi in političnimi vplivi, oblačenje pa je tudi neločljivo povezano z modo in stilom. Z oblačili navsezadnje komuniciramo z okolico in izražamo svoje razpoloženje. Skozi zgodovino so se oblačila spreminjala tako v funkcionalnem, estetskem, moralnem in simboličnem smislu. V primerjavi z evropskimi deželami, ki so dirigirale modo, je razvoj oblačilne kulture na naših tleh potekal s časovnimi zamiki. Prve modne smernice smo dobili v 16. stoletju iz Španije. To je čas, ko se je moda že oblikovala zavestno in imela svoje posnemovalce. Najprej in bolj razkošno seveda na evropskih dvorih, stilizirani odtenki pa so se prenašali v meščanske in kmečke noše. Tudi na slovenskih tleh.
Pedagoginja, prevajalka in pesnica Zdenka Serajnik še živi v spominu mnogih prebivalcev Slovenskih Konjic. Kot učiteljica slovenščine je bila znana predvsem kot vsestranska ljubiteljica lepe slovenske besede. Sama jo je vtkala v 2300 sonetov, je avtorica številnih esejev in razprav na temo kulturne dediščine, ker je prijateljevala z Almo Karlin, pa velja tudi za prvo prevajalko njenih del. Po simpoziju, ki ga je oktobra 2017 v dvorcu Trebnik organiziral prihovski župnik dr. Slavko Krajnc, je dobila ime tudi v širši slovenski znanstveni javnosti. Številne njene pesmi so uglasbljene in se pojejo pri mašah, prav tako pa se uporabljajo deli glavnih mašnih besedil, ki jih je Serajnikova prevedla iz latinščine.
Spomeniki so pomniki preteklosti - dogodkov in ljudi. Običajno jih ne opazimo, čeprav vsak dan hodimo mimo njih. Oživijo le ob obletnicah in takrat se zavemo, kolikšna je njihova sporočilna vrednost. Maistrov kip, ki so po dolgih letih prizadevanj njegovih borcev v Mariboru končno postavili, pa je zgodba sam zase. Takrat mladi konzervator na Zavodu za spomeniško varstvo Aleš Arih, ki je bil zadolžen za ohranjanje spomenikov, zlasti tistih iz NOB, je nekaj prej kot drugi spoznal vrednost generalovih dejanj in skupaj z borci so začeli bitko za postavitev figuralnega kipa. Danes na Trgu generala Maistra stoji plastika akademske kiparke Vlaste Zorko - v spomin in opomin.
Rudolfu Maistru smo v našem kolektivnem spominu že dali ustrezno mesto. Brez njega in njegovih borcev bi severna meja do Maribora in še nekaj dlje najverjetneje potekala po Dravi. Pozabljamo pa, da je bilo okrog njega veliko ljudi, ki so ne glede na politično prepričanje, le kot zavedni Slovenci, opravili svoje delo enako strumno in pogumno kot Maister. Dr. Franjo Rosina je kot predsednik Posojilnice povsem na lastno pest odobril izplačilo 2 milijonov zlatih kron, da so od vojne izmučene in utrujene vojake lahko plačali in jih poslali v še en boj, tokrat za severno mejo. A to ni bilo edino občudovanja vredno dejanje še enega v vrsti Maistrovih sopotnikov.
Izjemno močan raznarodovalni pritisk na slovenskem Štajerskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje je rodil tudi močan odpor in vrsto ljudi, ki so se z besedo in oročjem postavili v bran slovenstvu. Dr. Franc Kovačič, duhovnik iz Veržeja, je bil eden od njih. Maistrov sodobnik, ki pa se ni ukvarjal s politiiko, ampak predvsem z zgodovino. Je ustanovitelj Društva na narodopisje in zgodovino, predhodnika današnjih zgodovinskih društev, ki je s svojo razvejano dejavnostjo postavil temelje treh znanstvenih institucij v Mariboru. Janko Glazer mu je zato nadel naziv "oče znanstvenega Maribora". Na Pariški mirovni konferenci pa je bil med pogajalci glede poteka severne meje po razpadu Avstro-Ogrske.
Za tokratne Sledi smo se napotili v Gornjo Radgono, kjer na Maistrovem trgu 4 stoji trdna meščanska hiša iz 18. stoletja. Ko vstopiš vanjo, se zdi, da se je čas ustavil. Še vedno je takšna, kot je bila dobrih sto let nazaj, ko je tu prebivala družina Simonič-Šlebinger. Danes se v hišo vrača že šesta generacija, največ sledi pa sta v njej vendarle zapustila Franc Simonič in njegov zet Janko Šlebinger. Gre za utemeljitelja slovenske biblikografije, mlajši Janko pa je bil tudi dolgoletni ravnatelj narodne knjižnice v Ljubljani. Skozi bogato in pestro zgodovino prebivalcev hiše, posebej pa deda in pradeda, nas je popeljala znana umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik.
Neveljaven email naslov