Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sočni paradižniki, nekaj sadik bazilike, visok fižol, cvetača, por, grmiček žajblja in sivke, pa še nekaj cvetočih zdravilnih rastlin. Majhen vrtiček? Seveda! Vendar ne čisto običajen. Zelenjavo lahko gojimo tudi v lončkih in koritih na balkonih. Kako, bomo preverili z agronomko Jernejo Jošar.
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
Avtizem nekaterim z izjemnimi sposobnostmi na določenem področju pripisuje genialnost, drugim priznava, da nikoli ne bodo zmožni samostojnega življenja. Kako pa je v resnici živeti z avtizmom? Kaj da in kaj vzame? Kaj osebe z različnimi avtističnimi motnjami, od otroškega in atipičnega avtizma do Aspergerjevega sindroma, potrebujejo, kako se počutijo? Kakšne so njihove izjemne sposobnosti, kateri so njihovi primanjkljaji? Kakšne skrbi in veselje delijo s svojimi starši, okolico? Viktor, Tamara, Bor, Alek in Tadej živijo med nami, v svetu, ki ni črno-bel, ki je naš in njihov. Izobraževalni program Scenarij: Milica Prešeren Režija: Marko Naberšnik
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Javni zdravstveni sistem, obvezna osnovna šola, hišne številke, vse to imamo prav po zaslugi Marije Terezije in njenih reform. In seveda, krompir, ki ga po statistiki vsak Slovenec letno poje okrog 70 kg. V zgodovino se je zapisala kot dobra vladarica, z močnimi svetovalci, ki jim je znala prisluhniti, tudi če se z njimi ni najbolj strinjala. Kako danes gledajo nanjo potomci njenih podanikov? Kako jo vidijo njeni neposredni potomci ter zgodovinarji? Kako je vplivala na slovenske kraje, in prebivalce? Ali posledice njenih reform čutimo še danes? Vse to odkrivamo z današnjim poglavarjem družine Habsburg - Karlom von Habsburgom, dr. Miho Preinfalkom, dr. Petrom Vodopivcem, dr. Andrejem Studenom in drugimi.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal srednjeevropski duh Jančarjevega Severnega sija, romana o Mariboru? Zgodba Jančarjevega Severnega sija se prične na novoletno jutro leta 1938, ko na mariborski postaji izstopi Joseph Erdman in se zagozdi v to provincialno gnezdo, ki ga prične dušiti s svojo razcepljenostjo. Kulturnica Zora A. Jurič nam je osvetlila vlogo trafike, ki igra v romanu pravzaprav vlogo zgodovinskega spomina, Severni sij pa je dobil naslov po nebesnem pojavu, ki je 25. januarja 1938 obsijal Evropo in tudi Maribor, in ki nam ga je pojasnil vodja astronomskega krožka gimnazije Šentvid Klemen Blokar. V letu 1984, ko je Jančar napisal Severni sij, je Nena na vrhuncu hladne vojne pela o 99 zračnih balonih, literarno obzorje pa se je odpiralo duhovnemu prostoru Srednje Evrope. Zdi se, kot da atmosfero romana ves čas preganja slutnja neobhodnega, prav potiho se plazečega nacizma, nam je zaupal založnik Mitja Čander.
Barbara, najmlajša hči mogočnega Hermana II. Celjskega, se še kot deklica poroči s kraljem in kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim in postane najbolj vplivna ženska takratne Evrope, trojna kraljica, samostojna vladarica, sposobna gospodarica, ki je svojemu možu posojala denar za njegove pohode po Evropi. Kaj o njej govorijo viri in zakaj se je o njej skozi stoletja širil sloves, da je Mesalina in črna kraljica? Njeno podobo odkrivamo s slovenskimi zgodovinarji in avtorico najnovejše in najbolj obsežne raziskave o njej, Slovakinjo Danielo Dvoržakovo. Skozi nekatere postaje njenega življenja nas vodi Zvezdan Pirtošek, ki ga je znana Celjanka navdihnila, da o njej piše zgodovinski roman.
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Bratovščina Sinjega galeba avtorja Toneta Seliškarja je eno od osrednjih slovenske mladinske pripovedne proze. Se nas je v Bratovščini bolj dotaknila pustolovska zgodba ali nas je napisala zgodba o solidarnosti, skupnosti in večnih vrednotah? Mladi prijatelji, ki jih različne okoliščine in vzgibi popeljejo na pot čez razburkano morje, so pogost literarni motiv. Kaj je tako magično literarnega v morju, da kliče k sebi? Literarni junaki se na njem radi izgubijo. Odisej je po njem plul deset let, Bratovščina sinjega galebe dobrega pol leta, preden se je na razmeroma majhni površini našla pot domov… Bratovščina Sinjega galeba odrine na morje nekje v Dalmaciji, na Galebjem otoku. Okoli sirote Iva in majhne jadrnice, ki mu jo je zapustil pokojni oče, se zbere skupina fantov, ki skuša zaživeti ideale tovarištva, solidarnosti in boljšega življenja … Seliškar je Bratoviščino prvič poslal na pustolovščino leta 1936, nato pa v ponatisih v prirejeni izdaji leta 1948 in 1952 in v številnih ponatisih potem. V oddaji nam je Peter Svetina osvetlil vse spremembe, ki jih je to mladinsko delo doživelo skozi čas v sozvočju s spremembami družbenega sistema, Dragica Haramija pa ga je umestila v kontekst slovenske mladinske literature.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Ekolog dr. Davorin Tome razmišlja o velikih izumiranjih. Biodiverziteta na planetu je spet tik pred še enim, šestim velikim izumiranjem. Povzročamo ga ljudje. Ne vemo pa, ali bomo ljudje veliko izumiranje preživeli ali pač ne. Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič nas vabi na Goričko, ob reko Savo in v pragozd. Biodiverziteta na kopnem in v vodnih ekosistemih upada zaradi posegov ljudi, čeprav smo od nje seveda odvisni. Biotska raznovrstnost je namreč razlog za čisto pitno vodo, zrak in hrano, ki jih za preživetje potrebujemo tudi ljudje. Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je Triptih Agate Schwarzkobler napisal na novo, kot je po navodilih Dušana Pirjevca hotel s slovensko literaturo narediti Rudi Šeligo? »Ključek s površno vtisnjeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot skoraj vsako sleherno jutro ..." je verjetno najbolj prelomno odklepanje pisalne mize v moderni slovenski literaturi, ki ga najdemo v Šeligovem Triptihu Agate Schwarzkobler. Ko je literarni teoretik Dušan Pirjevec ob neki priložnosti šaljivo navrgel, da bi bilo potrebno slovensko literaturo napisati na novo, ga je slišal študent Rudi Šeligo in se lotil Tavčarjeve Visoške kronike. Agata Schwarzkobler je namreč ime Tavčarjeve junakinje, ki ji sodijo kot čarovnici, vendar Šeligova Agata ni več čarovnica, pač pa uradnica s šlemasto frizuro. Visoška kronika se razteza skozi desetletja, Šeligova Agata pa doživi vse v enem poletnem dnevu, kot Joyceov Leopold Bloom v Uliksesu. O tem, kako je bilo nositi "agatasto telo" in "čeveljce Diemme", je spregovorila Nataša Barbara Gračner, ki je Agato igrala v filmu Matjaža Klopčiča, o reizmu se je razgovoril urednik Andraž Gombač, vsestransko osebnost Rudija Šeliga, ki je bil tudi kulturni minister, pa je osvetlil kulturnik Mitja Čander.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Dr. Tom Turk nas pelje na morsko obalo in v podvodni svet Jadranskega morja. Biodiverziteta morja je v nevarnosti – ogroženih je 30 % morskih psov, 33 % koral in 27 % rakov. Kako smo ljudje povzročili takšno stanje in ali ga sploh še lahko popravimo? Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Staro mestno jedro Radovljice je eno najbolje ohranjenih in najlepših pri nas ter skriva številne znamenitosti in zgodbe. Televizijski ustvarjalci so šli na koncert Festivala Radovljica, ogledali so si muzejske zbirke v graščini in poznogotsko farno cerkev sv. Petra, sodelovali so pri izdelovanju lecta, v Vurnikovi hiši pa so spoznavali zgodovino najpomembnejše umetniške rodbine v zgodovini Radovljice. O nekdanjem in sodobnem življenju so spregovorili Domen Marinčič, Nada Rems in Andreja Avsenek ter Mirjana Žumer Pregelj. Režiserka Petra Hauc.
V Izobraževalnem programu nadaljujejo s sprehodi po slovenskih mestih, na katerih odkrivajo bogato kulturno dediščino in živahen mestni utrip. V Ljubljani bodo s pomočjo pričevanj in starih posnetkov obudili spomin na nekdanjo promenado, ki je v času med vojnama potekala po Cankarjevi cesti in v Tivoliju. Promenada je prostor srečevanja in meščanska navada, ki je močno zaznamovala življenja Ljubljančanov. Kakšne so bile njene značilnosti in širši kulturni vpliv nam bodo predstavili gosti v oddaji Mirjana Borčić, Bogo Zupančič in Katja Jerman. Režiserka Petra Hauc.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Če so nas nekatere knjige napisale, je bil Zvitorepec strip, ki nas je narisal. Da le ni kvaril mladine ... Kmalu po drugi svetovni vojni v socialistični Jugoslaviji Zvitorepec ni bil sprejet brez nezaupanja, saj je predstavljal proizvod dekadentnega kapitalizma. Po razhodu s Sovjetsko zvezo leta 1948, ko se je SFRJ ozirala proti ZDA, so tam uzrli tudi Disneyjeve stripe. Leta 1952 so na tedniku PPP hišnemu ilustratorju Mikiju Mustru naročili, naj v slogu basni nariše podoben živalski strip, vendar z avtohtonimi slovenskimi junaki, s katerimi se bodo mladi bralci lahko poistovetili, da le ne bo kvaril mladine. O fenomenu Zvitorepca smo se pogovarjali z lastnikom striparnice Aleksandrom Buchom, z Iztokom Sitarjem je beseda tekla o družbenem kontekstu stripa, pesnica in založnica Anja Golob pa je orisala koncept risoromana, novega knjižnega žanra, ki združuje literaturo in risbo.
Neveljaven email naslov