Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Prior to the new coronavirus pandemic, the Slovenian territory had been hit by several diseases taking a huge toll upon the local population. The deadliest ones were the plague, cholera and the Spanish flu. In the mid-1300s, Europe was ravaged by a deadly epidemic of plague, the most infectious disease so far. It was fatal for one third of the then population, and radically changed the course of European history. No-one was safe from it – neither church dignitaries nor kings and queens, neither the bourgeois nor paupers and children. Cholera originated in India and was brought to Carniola mainly by troops passing through. At first, the authorities were closing borders in attempting to prevent its spreading, but this protective measure proved to be too radical, ineffective and expensive. It had a ruinous effect upon the local economies. The Habsburg Empire abandoned the measure in later waves. The Spanish flu pandemic ravaged the world between 1918 and 1920, and killed almost 5% of the global population, or between 50 and 100 million people. It is etched into the collective memory as one of the most terrible diseases harming humanity. However, this generally widely known pandemic can be described as "an elephant in the room" in historiography, which has been left unnoticed for a long time. Historians around the world started studying the Spanish flu in earnest after 1998. The documentary presenter is Dr Katarina Keber, a researcher of social medical history from the Milko Kos Historical Institute at the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. Written by Tatjana Markošek and directed by Franc Arko.
Med najbolj cenjene slikarske tehnike se je dolga stoletja uvrščala freska. Ko so današnji slovenski prostor zasedli Rimljani, so s seboj prinesli tudi veliko znanja, med drugim izpopolnjeno izdelavo stenskih poslikav. A te so prekrile plasti poznejših stoletij, zato se je lepih in celovitejših primerov v evropskem prostoru ohranilo le malo. Na eno takšnih redkosti so leta 2017 naleteli tudi slovenski arheologi med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Tam so jih presenetile stenske poslikave, ki so bile ohranjene tudi do 1,3 metra visoko, in na tisočere koške raztreščen strop rimske vile. V Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so se lotili sestavljanja stropa in tako ugledali čudovite prizore Ovidovih Metamorfoz, ki so bile priljubljen navdih tudi pompejskim slikarjem. Freska je tudi v naslednjih stoletjih ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, čedalje več tabelnih slikarjev, freskantov pa čedalje manj. A to še ne pomeni, da je veličastni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav so bili taki slikarji redkejši, so tudi v 19. stoletju ohranili to znanje, za seboj pa pustili nekaj dragocenih spomenikov. Med njimi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je nekakšen kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Belo baročno cerkev je prvi poslikal Matevž Langus, svoje »popravke« pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Navsezadnje, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let. Omenjeni časovno oddaljeni umetniški deli pa ne pripovedujeta le o skoraj povsem pozabljeni tehniki, temveč sta še dandanes tudi v velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe smo spremljali restavratorje ob delu pri obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeie in mnogo mlajših poslikavah frančiškanske cerkve v Ljubljani – ter se spraševali, kaj vpliva na obstojnost fresk, kako pristopiti k restavriranju te tehnike in česa se je mogoče ob tem naučiti.
12. marca zvečer je bila v Sloveniji razglašena epidemija novega koronavirusa. V naslednjih dneh so se zaprle šole, gostinski lokali, javni promet, »ostani doma« - je postal naš vsakdan. – Svet se je ustavil. V psihološkem smislu se nam je zgodila akutna stresna situacija, kar je pomenilo, da smo se morali hitro prilagoditi na velike življenjske spremembe na različnih področjih… Preživljanje dni in tednov doma z omejenimi stiki z ljudmi, s spremenjeno dnevno rutino, pomanjkanjem senzornih dražljajev, finančnimi skrbmi, spremenjenimi družinskimi odnosi, s strahom pred izgubo zdravja – vse to je vplivalo tudi na naše psihično počutje… V oddaji spremljamo zgodbo 38-letnega raziskovalca na Fakulteti za turistične študije, doslej najmlajšega bolnika z novim koronavirusom, ki je bil zaradi te bolezni štirinajst dni v komi in dihal s pomočjo respiratorja; zgodbo nekdanjega veslača in štirikratnega olimpijca, ki je sedaj gostinec na Bledu in je v času karantene pomagal ljudem z brezplačnimi obroki ter mamo samohranilko in učiteljico iz Brkinov, ki je dvignila svoj glas za vse otroke in si javno prizadeva, da bi učenci obiskovali šolo na tak način kot pred epidemijo.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Slovenska Lizbona pripoveduje o najhujši katastrofi, ki je prizadela naše glavno mesto.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Veliki semenj pripoveduje o nekdaj živahnem in pestrem dogajanju na obrobju parka Tivoli.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. This is the film about the reforesting of the tropical devastated landscape, that takes place now, is the biggest challenge for the science/researching team in the heart of rainforest in La Gamba. The life in Costa Rica was strongly marked by the American corporation United Fruit Company (UFC). For the benefit of the banana plantation and the intense cattle breeding they cleared large forest areas to just 25% of the primal forest. The tropical habitats were lost and tropical living environment was ruined. When UFC left, many deserted plantations pressed Costa Rica to large unemployment. But the country found the way out: they plant palm oil trees and pine apple instead and with the help of the international NOG's started to reforest the region. The secondary tropical island became biological corridor's where the plants and the animals can pass from one place to another. As the tropical ecosystem is home for 85% of living species, as well as those forests are the lungs of the planet - for example, one tropical tree absorbs almost 12 kilos of the carbon dioxide...
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. When the mainland, that represents also today's territory of Costa Rica, raised from the sea three million years ago, it connected two continents. That flared up one of the most variegated biological spots on Earth. Nowhere in the world there are as many habitats as in Costa Rica., this small country on the bridge from North to South America. The territory takes over just the twice of Slovenian territory but there lives almost 5 % of total world's biodiversity. Costa Rica's intact rainforest is home for 500.000 plant and animal species. Among them we find those on the top of the list of the endangered species, like for example, Macao, the popular parrot. The film tells the story about the formation of the tropic rainforest. In the wild “nest”, heart of it’s wilderness hides many miracles. Through the tropical fauna and flora we travel together with the two experts: prof. dr. Marina Dermastia from National Institute of Biology and prog. Dr. Tom Turk form the Faculty of Biotechnology of Ljubljana University. It’s been many years now since they have been guiding the professional student groups to this paradise on Earth.
V drugem delu bomo predstavili današnje delovanje in usmerjenost Bolnišnice Golnik – kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo, ustanove za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj
Prvi oktober 1921 velja za rojstni dan Bolnišnice Golnik. Sanatorij za zdravljenje pljučnih bolnikov je sprva imel 180 postelj, zgrajen pa je bil po vzoru zdravilišča za tuberkulozne bolnike v Davosu. Tuberkuloza je v tistem času terjala veliko žrtev – v letu 1890 naj bi kar dvajset odstotkov umrlih bolehalo za tuberkulozo. Sanatorij se je razvijal, gradile so se nove stavbe, ob osrednji, Vurnikovi, pa je nastal znamenit park. Zdravljenje te smrtonosne bolezni, ki je sprva temeljilo na počitku, dobri hrani in svežem zraku, se je hitro razvijalo. Ko je tuberkuloza postala obvladljiva bolezen, bolnišnica ni ostala brez dela. Pojavile so se nove težke pljučne bolezni. Danes je Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo ustanova za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. V prvem delu serije Bolnišnica Golnik je zajet zgodovinski razvoj bolnišnice od začetkov pa do danes. Scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
V zadnji oddaji izobraževalno-dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili še slovenskim narečjem v Avstriji: ziljskemu , ki se govori v Ziljski dolini, rožanskemu v osrednji in južni Koroški ter obirskemu narečju, ki je sicer najmanjše narečje koroške narečne skupine, govori pa se na območju okoli Železne Kaple. Med posameznimi narečji ni ostrih mej, saj postopoma prehajajo druga v drugo. Ziljsko narečje bomo spoznavali skozi opise domačinov, ki nam bodo v narečju ponosno predstavili svojo slikovito ziljsko nošo, rejo in značilnosti znamenitih noriških konjev, na katerih fantje jezdijo tudi ob štehvanju, prek otrok in drugih pevcev bomo spoznali ziljske ljudske pesmi. Prek pesnikov, gledaliških igralcev, otroških pevskih, avtorjev slovarjev, zbirateljev pravljic v narečju in drugih bomo v oddaji spoznali še značilnosti obirskega in rožanskega narečja. Najpomembnejše značilnosti posameznega narečja pa nam bodo odstirali vodilni dialektologi in drugi kulturni delavci, ki se na Koroškem zavzemajo za negovanje in ohranitev slovenskih narečij v Avstriji.
Tisto, kar bi na glavi slovenske zemljevidne kokoške lahko zaznali kot čopek, rožo, je Porabje. S tem mislimo seveda na tisti del Madžarske, ki ga poseljujejo Porabski Slovenci. Slovenci, ki še vedno govorijo – po domače, se pravi v slovenskem narečju. Jezik, ki ga govorijo je inačica prekmurskega narečja in se zato lahko brez težav sporazumevajo s Prekmurci na Goričkem v sosednji Sloveniji. Številne druge zanimivosti o narečju nam predstavi dialektologinja dr. Mojca Kumin Horvat z Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovensko narečje se govori v 8 vaseh v dolini reke Rabe na Madžarskem: v Gornjem in Dolnjem Seniku, Ritkarovcih, v Števanovcih, Verici, Andovcih, Sakalovcih in Slovenski vesi. Žal so večdesetletna zaprtost Porabja, gospodarska, kulturna in jezikovna izoliranost od matičnega naroda in asimilacija povzročile škodo, toda še vedno je v omenjenih vaseh slišati domačine, ki govorijo, kot pravijo, po domače, v slovenskem narečju. Da tudi mladim narečje ni tuje, nam bodo dokazali otroci iz dvojezične šole v Gornjem Seniku, za ohranitev slovenskega narečja v Porabju imata velike zasluge tudi Radio Monošter in časopis Porabje, domačini v narečju ustvarjajo tudi gledališke igre, znani so pevci ljudskih pesmi, pesniki, pisatelji, domačini pa so nam predstavili tudi nekatere tradicionalne obrti na tem območju – izdelovanje cvetja iz krep papirja in izdelovanje pletenih košar ter nas popeljali v skrivnosti porabske kulinarike.
Tomi Trilar je velik poznavalec ptic in ljubezen do njih ohranja tudi pri svojem delu. Kot obročkovalec se je z njimi srečal že kot srednješolec. Pred tridesetimi leti je bil tudi eden od ustanovnih članov Društva za opazovanje ptic Slovenije. Ko še danes obročka ptice na Ljubljanskem Barju, jih natančno pregleda in odstrani tudi morebitne zunanje zajedavce, kot so na primer klopi. Ti ga zanimajo tudi raziskovalno, zato jih išče in dodaja v muzejsko zbirko. Zaradi večjega števila jelenjadi in srnjadi je danes klopov več kot nekoč in tudi okuženih je vse več. Slovenija sodi med države, kjer je verjetnost okužb, ki jih prenašajo klopi, izjemno visoka. Posebno raziskovalno področje Tomija Trilarja pa so živalski zvoki, ki jih snema tako po Sloveniji, kjer je posnel več kot 150 vrst ptic in drugih živali, kot po svetu – kjer pa predvsem posluša in odkriva nove vrste škržadov.
Jezik je živ organizem in vezan na ljudi, ki ga govorijo. Tako seveda slovenska narečja najdemo tudi prek meje naše države – v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem. V tokratni oddaji smo se odpravili v Italijo, kjer srečamo kar nekaj slovenskih narečij in sicer ziljsko, tersko, nadiško in rezjansko. Ker bomo ziljsko narečje podrobneje spoznali v oddaji o slovenskih narečjih v Avstriji, smo tokrat prisluhnili predvsem rezijanščini, katere posebnosti in značilnosti skozi oddajo razlaga dialektolog dr. Matej Šekli z Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Teh je res veliko, saj rezijansko narečje med ljudmi velja za eno težje razumljivih slovenskih narečij. Skozi pripovedi znamenitih brusačev, znanih rezijanskih folkornih plesalcev, ki se zavrtijo v svojem značilnem plesu, godcev na citrino in bunkalo, ustvarjalcev radia, ki oddaja v rezijanskem narečju in drugih pa se prepričamo, da gre res za slovensko narečje. Poleg rezijanskega pa je v Italiji še zelo živo tudi nadiško narečje (njega bo podrobneje predstavila dr. Danila Zuljan z Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU), saj so ga lepo sprejele tudi mlajše generacije, ki v njem ustvarjajo – tako v gledališču kot v glasbi, saj se pojavlja kar nekaj festivalov, kjer se predstavljajo glasbene skupine, tudi rock bandi, ki pojejo v nadiškem narečju. Posebna govorica Rezijanov in ljudi ob čudovitih rekah Ter in Nadiži pa je le eden od zaščitnih znakov prelepih vasi in mest na tem območju, polnih kulturnih, zgodovinskih in naravnih znamenitosti.
Tematika ženskih spolnih motenj je zagotovo zelo aktualna, saj podatki raziskave kažejo, da ima neorganske spolne motnje kar 36,5 % Slovenk. V oddaji bomo raziskali, ali se o spolnosti pogovarjamo, kakšen je odnos do te teme in ali ženske sploh poiščejo pomoč. Hkrati bomo skušali podati tudi širši sociološki pogled na spolnost in spremembe, ki jih je prinesla seksualna revolucija. Raziskali bomo, kam se ženske obrnejo po pomoč in kako pri specialistu psihiatrije poteka terapija para, ki ima motnje spolnosti. Sodelovali bodo priznani strokovnjaki s področja psihiatrije, sociologije, medicine, ginekologije. Oddajo bo z odkritimi odgovori in pogledi na spolnost popestrila tudi skupina petih žensk. Scenaristka Katja Stamboldžioski, režiser Primož Meško, urednica Katja Stamboldžioski.
Aditivi so snovi, ki jih običajno ne uživamo kot živilo. K živilom jih dodajajo v proizvodnji, med predelavo, pripravo, obdelavo, ob pakiranju, transportu in hrambi z namenom, da bi jim podaljšali obstojnost, izboljšali teksturo, okrepili okus, barvo, vonj, naredili izdelek privlačnejši in okusnejši. Vsi aditivi niso nevarni, med njimi so tudi povsem neškodljivi in naravni. Vendar bi se večini aditivov lahko izognili. Zaradi nekritičnega povpraševanja in zasvojenosti z močnimi okusi in lepimi barvami smo potrošniki soodgovorni, da se uporaba aditivov povečuje. Temo spoznavamo skozi oči strokovnjakov in potrošnikov ter vabimo h kritičnemu razmišljanju. Scenaristka Metka Jakšič, režiserka Ita Obersnu, urednica Katja Stamboldžioski.
Motnje erekcije so po podatkih aktualen zdravstveni problem moških, saj naj bi se s to težavo soočal vsak deseti moški med 18. in 40. letom in vsak drugi moški med 40. in 70. letom starosti. Po podatkih ima v Sloveniji težave z erekcijo približno 130.000 moških med 18. in 70. letom starosti, torej vsak peti moški. V oddaji smo spregovorili o organskih vzrokih in zdravljenju, prav tako pa tudi o psihogenih vzrokih in psihoterapiji. Oddajo so popestrila mnenja nekaterih moških, ki so razmišljali o spolnosti, glavni lik filma pa je igralec Goro Osojnik v vlogi pacienta, ki se sooča s to težavo. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
Rak prostate ni več bolezen starejših moških, kot je veljalo pred časom. Obolevajo vedno mlajši moški, prav tako pa narašča tudi število bolnikov. Večina bolnikov s prostato pred postavitvijo diagnoze raka nima nikakršnih težav. Pri rutinskem pregledu PSA vrednosti v krvi pa se pokaže potreba, da prostato še dodatno pregledajo in odvzamejo vzorce za biopsijo. Diagnozo raka je težko sprejeti in se spoprijemati tudi s posledicami, ki so prisotne v prehodnem obdobju po odstranitvi prostate. Svoji zgodbi sta nam zaupala tudi dva bolnika.
Glive so organizmi, ki jih najdemo tako v naših domovih kot v naravi, lahko povzročajo bolezni, hkrati pa se zaradi njihove sposobnosti razkroja ne utapljamo v odpadkih. Nekatere vrste imajo posebne sposobnosti preživeti v zelo neprijaznih okoljih, kjer vladajo ekstremne razmere. Našli so jih v puščavah, v solinah, v kraških jamah, na Arktiki in celo v oblakih. Ekstremna okolja, kjer uspevajo, pa najdemo tudi v hladilnikih in pomivalnih ter pralnih strojih in celo v avtomobilih. Mnoge med njimi je s sodelavci prva odkrila prof. dr. Nina Gunde Cimerman in zasnovala največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, ki obsega kar 12.000 sevov gliv.
Da je na Koroškem ati atej, da Korošci veznik in nadomestijo s pa in da je na Koroškem babica bica, smo morda že slišali, toda tu je še cela vrsta narečnih izrazov, ki jih ne-Korošci sploh ne poznamo. Koroško narečno skupino sestavlja kar šest narečij in eno podnarečje. Avtorica Neva Novljan bo v oddaji osnovne značilnosti koroških narečij, predvsem mežiškega in podjunskega, odkrivala s pomočjo razlag dialektologinje dr. Anje Benko ter druščine zgovornih Korošcev: zapel in govoril bo koroški kantavtor Milan Kamnik, ki nikoli ni skrival, da je ponosen Korošec, domačin s Strojne nam bo zaupal skrivnost delanja znamenitih šintlov, osnovnošolci iz Raven na Koroškem bodo gledališko oživili del pripovedi njihovega znamenitega rojaka Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, domačinka iz Libelič nam bo zaupala star recept za koroško specialiteto – trento, zeliščarji iz društva Povojček bodo z nami delili zdravilne napotke. Gledalce bo v koroškem narečju nagovoril celo sam kralj Matjaž. Pojoči koroški govorici bomo skozi oddajo sledili skozi slikovite koroške kraje, vse od Kotelj, Raven na Koroškem, Prevalj, Mežice, Črne na Koroškem pa do Dravograda in Mute.
Na kraških travnikih je mogoče najti še več različnih rastlinskih vrst kot marsikje drugje pri nas. Bogastvo flore izkoriščajo tudi tisti, ki verjamejo v krepitev organizma in lajšanje težav s pomočjo rastlinskih pripravkov. Med zeliščarji, ki se svojega dela resno lotevajo, je Magda Rogelja iz Vojščice, vasice, ki leži nedaleč od meje z Italijo. Magda je ena od izjemno delovnih kraških žena, saj dela kot negovalka v sežanskem domu upokojencev. Ob tem se je izobrazila tudi za maserko, doma pa goji in predeluje številna zdravilna zelišča. Pripravili smo zanimiv portret Magde Rogelja, ki vzbuja vtis, kot da ji moči za delo nikoli ne zmanjka, tako kot tudi nasmeh nikoli ne izgine z njenih ustnic. Scenarist in urednik Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc, direktor fotografije Andrej Hefferle.
Neveljaven email naslov