Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Humanitarnost, dobrodelnost, solidarnost so besede, ki opisujejo pomoč drugim. Solidarnost in z njo povezani altruizem sta temeljni vrednoti in moralni zapovedi v odnosu človeka do sočloveka. Hkrati pa je solidarnost nujen in zadosten pogoj za obstoj skupnosti. Številne humanitarne organizacije oziroma t.i. tretji sektor odgovarja na potrebe ljudi, ki se povečujejo. Je skrb za sočloveka in empatija biološki ali sociološki fenomen? Smo Slovenci dobrodelni? Kje je meja humanitarnosti in ali smo v humanitarnem ravnanju lahko celo diskriminatorni? Na ta vprašanja nam bodo odgovarjali prof. dr. Zinka Kolarič, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, izr. prof. dr. Vesna V. Godina in prof. dr. Igor Pribac.
Argo je po definiciji govorica zelo specifičnih, zaprtih družbenih skupin. Nekdaj je veljal za jezik socialnega dna - marginalnih skupin, kot so kriminalci, tatovi, prostitutke, berači. Danes argo iz margine prehaja v pop kulturo in postaja med mladimi izredno popularen … »Argo je neke vrste obrambni mehanizem pred tem, da bi tujci razumeli kaj se v neki zaprti skupini dogaja. V skupini nastopa kot povezovalni dejavnik zaradi katerega ta skupina sebe pokaže kot izjemno,« nam razloži kulturni antropolog, prof. dr. RAJKO MURŠIČ, kot Mariborčan zavezan štajerskemu argóju. S postavitvijo anonimne FB in IG strani »ŠTAJERSKI ARGO«, katerima je sledil še izid slovarja, je priljubljenost mariborskega lokalnega govora narastla, postal je tržno, še bolj pa simbolno zanimiv. ZORAN PREDIN se spominja časov, ko so bili LAČNI FRANZ eni redkih rock bandov, ki se svoje provincialne govorice niso sramovali. Danes je vse več mladih ustvarjalnih Mariborčanov na svoj lokalni govor ponosnih, v kar nas prepričajo zgovorni člani treh prepoznavnih mariborskih rock zasedb: HAPPY OL' McWEASEL, ALO!STARI in LEONART. Dokumentarni film nam štajerski argo poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice Mine Pavlin Nardin, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Ali imamo bolniki pravico odločati o svojem življenju in tudi o njegovem koncu? Medicina v 21. stoletju pred nas postavlja veliko novih vprašanj, na katera bo družba morala odgovoriti. Prav spremembe v medicini, ki na eni strani podaljšujejo življenje, na drugi strani odpirajo tudi vprašanje evtanazije. Do njega so se evropske države različno opredelile. V Sloveniji sta evtanazija in pomoč pri samomoru prepovedni in kaznivi dejanji, v nekaterih drugih državah pa je drugače. V filmu si bomo postavili vprašanja o pravicah pacientov, o tem, ali se bolniki sprašujejo o evtanaziji, kako razmišljajo in kaj si želijo. Pogledali bomo, kako je urejen pravni red držav, v katerih evtanazija ni kaznivo dejanje, in kakšno mnenje o evtanaziji ima Evropsko sodišče za človekove pravice. Predstavili bomo stališče Komisije RS za medicinsko etiko in tudi mnenja nekaterih strokovnih sogovornikov, med katerimi so dr. Igor Pribac, dr. Alojz Ihan in prim. Marjan Fortuna. Ne nazadnje pa bosta tematiko osvetlila tudi dva strokovnjaka iz Belgije, ki se dnevno soočata z bolniki z neozdravljivo kronično boleznijo. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu Direktor fotografije: Uroš Hočevar Montažerka: Mateja Pevec
Katero je naše najmanjše, a ne najmlajše mesto? Katero je mesto, ki leži na otoku, vendar ne ob morski obali? In katero mesto je dobilo naziv po Benetkah, pa ni v Italiji? Vse to je Kostanjevica na Krki, ki jo zaznamujejo stoletna zgodovina, izjemna slikovitost, dragocena dediščina in pester kulturni utrip. Sprehodili se bomo po mestu na otoku, preverili poletni utrip na reki Krki ter se odpravili do Galerije Božidar Jakac. Mesto nam bosta pomagala odkrivati Andrej Smrekar in Marjan Jerele, posebej pa se bomo spomnili nestorja kostanjeviškega kulturnega utripa, Lada Smrekarja.
Zakaj družba potrebuje znanost in kakšen je danes njen pomen, bodo vprašanja, na katera bodo odgovarjali prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS-ja, prof. dr. Igor Muševič, vodja Odseka za fiziko trdne snovi IJS-ja, in dr. Kristina Žagar Soderžnik z Odseka za nanostrukturne materiale IJS-ja. Vsi trije so zaposleni na Institutu »Jožef Stefan«, ki je letos praznoval 70-letnico. Sogovornike poleg predanosti znanosti in raziskovalnemu delu druži tudi umetnost. Izvedeli bomo, zakaj so se odločili za delo na znanstvenem področju, kaj jim pomeni raziskovalno delo, kako je s financiranjem in tudi, kako uspešni smo pri povezovanju z gospodarstvom. Je vloga znanstvenikov tudi ta, da ogenj znanosti prenesejo prihodnjim rodovom?
Slovenska Bistrica je staro mesto ob glavni prometnici pod obronki Pohorja, vendar je pri obiskovalcih nekoliko v senci drugih štajerskih mest. Zato so na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU zasnovali projekt »umetnost za turizem«, s katerem želijo popularizirati bistriško dediščino. Vodja projekta, Simona Kostanjšek Brglez, nas bo popeljala po poti sv. Jerneja in nam prestavila sakralno dediščino. Ferdinand Šerbelj, ki je kot otrok bival v bistriškem gradu, pa nam bo odkrival tako strokovne kot osebne zanimivosti tega velikega kulturnega spomenika.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Kočevje je bilo šesto let povezano s posebno narodno in kulturno skupino, kočevskimi Nemci oziroma Kočevarji, ki so ključno zaznamovali zgodovino mesta in pokrajine, a so se na začetku druge svetovne vojne odselili na nemško zasedbeno območje. Med vojno in po njej so se na Kočevskem zgodili pomembni dogodki, ki so se zapisali v slovenski zgodovino. Življenje ob reki Rinži bo predstavila direktorica Pokrajinskega muzeja Vesna Jerbič Perko, kiparja Staneta Jarma kustosinja Nadja Kovačič, rokodelec Anže Kobola pa bo spregovoril o družinski tradicionalni domači obrti.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Kranj je prestolnica Gorenjske in ga odlikuje eno naših najobsežnejših in najbolj urejenih starih mestnih jeder, ki leži na pomolu nad rekama Savo in Kokro. Ponaša se z imenitno gotsko cerkvijo sv. Kancijana, dvorcem Khislstein, Plečnikovimi deli in Prešernovo hišo. Naš največji pesnik France Prešeren je v Kranju namreč preživel zadnje obdobje svojega življenja in v mestu tudi umrl, pokopan pa je bil na starem kranjskem pokopališču, danes Prešernovem gaju. Pesnik bo rdeča nit oddaje, o njem pa bosta spregovorila pisatelj Ivan Sivec in kustos Gorenjskega muzeja Gašper Peternel.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato, je vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
Neveljaven email naslov