Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Ninna Kozorog, p. Karel Gržan in Adi Smolar na svoj način razmišljajo o človeku, (ne)humanosti naše dobe in poteh, ki so pred nami. December - hrupen, zapravljiv in nemiren… A hkrati mesec, ko se nam utrinjajo misli, kako smo preživeli leto, kam gremo, kaj bo jutri, v kakšnem svetu živimo in kakšnega želimo zapustiti našim otrokom. O tem se sprašujejo tudi trije razmišljujoči, aktivni in odgovorni posamezniki: Ninna Kozorog, p. Karel Geržan in Adi Smolar. Ga. Kozorog z društvom Humanitarček pomaga pomoči potrebnim (predvsem brezdomcem in starostnikom). Njihov projekt Vida je pretresel Slovenijo z zgodbami starostnikov, ki pozabljeni skozi mesec komaj preživijo z bedno pokojnino. P. Karla Gržana te krivice jezijo in bolijo, vzrok za nepravično porazdeljenost dobrin pa je našel v »hrematizmu« - današnji izkrivljeni obliki ekonomije. Kantavtor Adi Smolar pa o svetu, ki ga obdaja, poje že skoraj 40 let in z ljudmi deli svoja spoznanja o tem, da je pomemben prav ta trenutek, prav zdaj, da se odločimo, da bomo nekaj naredili zase, za druge, za skupnost.
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Velikonočno praznovanje zaznamujejo raznoliki obredi, med katerimi je značilno obiskovanje božjega groba, kar je v verzih opisal tudi pesnik France Prešeren. Na veliko soboto se verniki z molitvijo in petjem zbirajo ob kulisi, ki ponazarja grob, v katerega so po svetopisemskem poročilu položili Kristusa. Božji grobovi so po slovenskih cerkvah navadno postavljeni le za velikonočne praznike, v nekaterih primerih pa so v posebnih kapelah in so del stalne likovne opreme cerkve. V oddaji bodo domačini predstavili naslikani kulisni božji grob v katedrali v Gornjem gradu, stekleni božji grob v župnijski cerkvi na Vačah in Plečnikov božji grob pri kamniških frančiškanih. Ti božji grobovi so umetnostni in obrtni dosežek ter zbujajo občudovanje mnogih obiskovalcev.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Dokumentarni film o 100-letnici obstoja Gasilske brigade Ljubljana, najstarejše poklicne gasilske enote v Sloveniji. Primarno je film posvečen vsem dosedanjim gasilcem in zaposlenim v Gasilski brigadi Ljubljana, seveda pa tudi splošni populaciji oz. vsem državljanom RS. Beseda »ljudje« ima v tem filmu posebno mesto, poseben pomen. Gasilci so tisti ljudje, ki so na pravem mestu vedno, ko se jih potrebuje in prejmejo klice na pomoč. Naj gre za požare, nesreče in poškodbe ljudi, naravne katastrofe, reševanja živali... vsak alarm pomeni intervencijo. Film prepleta igrane akcijske posnetke intervencije, ki se začne s klicem na pomoč ter pričevanja upokojenih in sedanjih članov Gasilske brigade Ljubljana. Kot v samem naslovu filma, je poudarek na ljudeh, na njih, ki so bili in teh, ki so in še bodo tudi v prihodnje vedno bili ljudje na pravem mestu.
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
Natanko tri desetletja po prvem trgovalnem sestanku je borza na Slovenskem bolj kot ne obrobni igralec slovenskega tržnega gospodarstva. Ljubljanska borza je bila prva izmed vseh “menjalnic” vrednostnih papirjev, ki so nastale v (nekdanjih) socialističnih in komunističnih državah. Ponašala se je z najboljšo infrastrukturo, doživela izjemne vzpone in padce. Akterji borzništva pri nas so prepričani, da bi bile posledice svetovne finančne krize na slovenskem gospodarstvu precej manjše, če bi se država in podjetja bolj opirala na organiziran (in s tem bolj transparentno informiran) trg vrednostnih papirjev in manj na banke. Smo na pragu nove krize kaj bolje pripravljeni na to? In zakaj imamo Slovenci 20 milijard prihrankov raje na bančnih računih kot v delnicah in obveznicah? Odgovarjamo s sprehodom skozi arhiv 30 let kapitalskega trga na Slovenskem in s pogledi akterjev njegovega razvoja.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
Glasbena dokumentarna oddaja ponuja pogled v zakulisje posebnega glasbenega projekta. Za njimi stojimo je skupen projekt Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Cankarjevega doma in AS Fundacije, ki je namenjen najboljšim mladim glasbenikom. Vsi prijavljeni mladi violinisti, violončelisti, kontrabasisti, oboisti, fagotisti, trobentači, hornisti, tolkalci in pianisti so se najprej redno vključevali v vaje in koncerte orkestra, nato pa je sledila avdicija, na kateri so izbrali pet finalistov. To so Ana Dolžan (violina), Katarina Leskovar (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), Luka Mitev (fagot) in Krištof Hrastnik (tolkala). Finalisti so nastopili na zaključnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta En Shaa in navdušili občinstvo. Oddaja ponuja zanimiv pogled v zakulisje projekta, od prvih vaj, avdicij, vaj z orkestrom do velikega finala – zaključnega koncerta s simfoničnim orkestrom. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, scenarist in režiser Aljaž Bastič.
Dokumentarno feljtonska oddaja Sledi, ki nastaja v produkciji Televizije Maribor, je vsebinsko osredotočena na osebnosti, pojave, stvari ter objekte, katerih sledi so na najrazličnejših področjih dobile trajni pomen. Oddaja, ki ima dolgo tradicijo, na poljuden način razkriva še neznane dimenzije nemalokrat pozabljenih del, vrednot, pomnikov ter druge snovne in nesnovne dediščine, vredne naše pozornosti. Avtorska oddaja pa v 30 minutnem formatu pušča trajne Sledi za prihodnje rodove.
Prve oddaje o 1. svetovni vojni je nekdanja TV Ljubljana v okviru Jugoslovanske radiotelevizije pripravila že davnega leta 1963. Za temi prvimi oddajami o veliki vojni so sledile različne mozaične dokumentarne oddaje, filmi in serije. Največ jih je bilo posnetih v produkciji TV Slovenija in zunanjih producentov po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko se je zelo povečalo zanimanje za to tematiko, ki je bila dolga desetletja v senci 2. svetovne vojne, še bolj pa ob stoletnicah začetka in konca te velike evropske morije.
Marko Sluga – ekonomist in pravnik, športnik, zbiratelj. Delal je po vsem svetu, predvsem na področju računalništva. S športom se ukvarja že od mladosti. Treniral je rokomet, tenis, namizni tenis. Njegova velika ljubezen je atletika. Še posebej se ji posveča zdaj, ko je veteran. Je državni rekorder v skoku v višino v svoji kategoriji. Rad ima umetnost. Pohvali se lahko z izjemno zbirko bidermajerskega pohištva in umetniških slik.
V Slovenski krajini je bila leta 1893 ustanovljena gimnazija v Monoštru, najprej kot enorazrednica s sedmimi slovenskimi dijaki. Od takrat pa vse do danes so znanje v njej iskali tudi Slovenci, bodoči intelektualci v porabskem prostoru.
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino, zlasti v rudarske kraje, začeli naseljevati na prelomu 19. in 20. stoletja. V kakanjsko Staro jamo so slovenski rudarji vstopili že davnega leta 1902. Vselej nemirna Bosna je Slovence v Kaknju povezala v zadnji vojni in letos društvo praznuje že 30 uspešnih let delovanja.
Naše najstarejše mesto se ponaša tudi z najstarejšim še delujočim kinom v državi. Pred 125 leti, slabo leto po začetkih kinematografije v svetu, so se tudi na Ptuju odvrteli koluti prvih filmskih projekcij. Gledalci so si takrat lahko ogledali filme Pralnica, Plavalna šola in Prihod vlaka na postajo. Mestni kino Ptuj ponazarja celotno zgodovino slovenske kinematografije.
Lavoslav Schwentner je gotovo eden največjih modernizatorjev slovenskega kulturnega življenja na prelomu 19. v 20. stoletje. To je čas, ko se je na stari celini hitro širila pismenost in je knjiga doživljala razcvet. Moderni založniki, kakršen je bil Schwentner, so razumeli pomen »hišnih avtorjev«, pomen lepo oblikovane knjige, znali so svetovati kupcem in celo zbirati in urejati njihove knjižne zbirke. Ivan Cankar je v Schwentnerju našel svojega založnika, ki mu je omogočil, da je postal prvi slovenski poklicni pisatelj. Njun odnos ni bil le posloven. Spoznali ga boste ob ogledu Sledi, ki so nastale na Vranskem v rojstnem kraju založnika slovenske moderne, kjer so pred časom hišo Schwentnerjevih preuredili v muzej.
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
Neveljaven email naslov
