Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati. Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij? Za vse to so obstajali celo načrti ... Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.
Ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer se ustavijo številni obiskovalci galerije, je delo slikarja Mihaela Stroja iz srede 19. stoletja, upodobitev Luize Pesjakove – dame v belem. Ta je izhajala iz pomembne in zelo premožne družine, se tudi bogato poročila, a zaradi propada moževega podjetja živela skromno in na koncu umrla v samoti. Njenega imena ne najdemo na nagrobniku njene družine. A bila je veliko več kot le lepa mladenka v beli obleki. Ni pomembna le kot ženska, ki se je uveljavila v svetu, rezerviranem za moške, in njena literatura ni le trivialna ženska literatura, ampak je s svojim literarnim slogom vnesla v slovensko književnost nekaj novega in posebnega. Po njenih sledeh se bomo sprehodili z največjo poznavalko dela in življenja Luize Pesjakove, prof. dr. Urško Perenič.
Da lahko sodelujemo v izbiranju predstavnikov, ki nas bodo zastopali pri odločanju o pomembnih rečeh v državi, je naša pravica, marsikdo pa meni, da tudi dolžnost. Kako je volivec skozi zgodovino lahko oddal svoj glas, koliko je bil ta upoštevan in komu so dolga leta onemogočali volitve? Prve volitve na Slovenskem so bile v revolucionarnem letu 1848, ko je imela volilno pravico peščica Slovencev, ki je lahko plačevala davke. Ženske so splošno volilno pravico dobile šele po 2. svetovni vojni. V zgodovini se je volilo na različne načine. Sprva so volivci javno povedali, koga volijo. Zaradi nepismenosti pa se je v zgodovini volilo tudi s kroglicami. Po drugi svetovni vojni so obstajale t. i. črne skrinjice, kamor so volivci, ki so glasovali za opozicijo, lahko vrgli »svoj glas«. O volitvah in zanimivih prigodah, povezanih z njimi, bodo govorili prof. dr. Božo Repe, dr. Irena Selišnik, dr. Bojan Balkovec in Franc Perko.
Čeprav si je vse življenje želel postati gospod in ga je pot vodila celo na Dunaj, v beli Ljubljani pa je postal pomemben mož, se je v zrelih letih najraje vračal v kraje, ki so ga navdihovali, v domačo Poljansko dolino. Na eni strani ambiciozen in trd politik, uspešen odvetnik z nešteto dejavnostmi, družinski oče in mož, na drugi strani pa tenkočuten pisatelj, ki poveličuje domačo zemljo in kmečko življenje. Vendar po njegovem kmet ni samo kralj, kajti njegovo kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh. Ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti bomo njegovo pestro življenje in literarno udejstvovanje spoznavali z voditeljico prof. dr. Urško Perenič, kulturnim zgodovinarjem ddr. Igorjem Grdino, odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, kustosinjo Biljano Ristič, igralko Mileno Zupančič in igralci KD dr. Ivan Tavčar, ki so uprizorili nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih del.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Nas določa konflikt med konformizmom in svobodo, ki ga izpostavlja Tavčarjeva Visoška kronika? Četudi so avtorju očitali, da je svoje že povedal, so jo leta 1919, ko je prišla med bralce, proglasili za najbolje napisano knjigo tistega časa: Tavčarjevo Visoško kroniko. Ta veliki roman o razvoju osebnosti glavnega junaka Izidorja določajo tri zgodovinske teme - preganjanje čarovnic, protestantov in tridesetletna vojna - ki jih je Tavčar zlil v napeto in mnogplastno zgodbo, vredno sodobnikov, kot sta bila Thomas Mann ali Robert Musil. Na Visokem, kjer je bila knjiga napisana, smo iskali korenine Tavčarjeve bogate življenjske zgodbe, tako književne kot politične, z režiserjem Jernejem Lorencijem pa smo se pogovarjali o konfliktu med konformizmom in etično čistostjo, ki določata naracijo dramske uprizoritve. Ali pa je Visoška kronika predvsem pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? Ali morda pripoved o preganjanju slovenskih žena, ki jih skozi svojo nedolžnost pooseblja Agata Schwarzkobler?
Slovenija leži na precej nemirnih tleh, o čemer pričajo številni potresi, ki so v preteklosti stresali naše ozemlje. Od začetka 16. stoletja do danes je bilo na naših tleh okrog petdeset potresov, ki so dosegli intenziteto najmanj VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Daleč najhujši potres v naši okolici je bil tako imenovani veliki koroški potres s središčem pri Beljaku. Med potresi z žariščem na tleh današnje Slovenije pa je bil najmočnejši idrijski potres leta 1511, ki je ponekod dosegal učinke X. stopnje. Eden od izzivov znanosti je, kako napovedovati potrese. Je to sploh mogoče? Čeprav potresov še ne znamo napovedovati, lahko tudi na podlagi preučevanja potresov v bližnji in daljni zgodovini predvidevamo, kakšni potresi se bodo zgodili. O največjih potresih na Slovenskem bomo govorili s seizmologinjo Ino Cecič, zgodovinarjema Dušanom Nečakom in Matevžem Koširjem, geografom Matijo Zornom, geologinjo Martino Peljhan in strokovnjakom za potresno gradnjo Matjažem Dolškom. Zgodovinar Peter Mikša pa nas bo popeljal po krajih, ki so povezani z največjimi potresi v naši preteklosti.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Kako Slovenci razumemo sami sebe, potem ko je med nami 700.000 Trstenjakovih knjig? Kakšne so vrednote, skozi katera nas prepoznava ali vzpostavlja Trstenjak? Nekateri pravijo, da je bil Anton Trstenjak zadnji “renesančni človek”, saj njegove publikacije spadajo po tematiki med psihološka, antropološka, filozofska ter teološka dela. O tem, kako je nastajala Trstenjakova vizija slovenskega človeka, bo tekel pogovor z direktorjem Trstenjakovega Inštituta dr. Jožetom Ramovšem, pater dr. Karel Gržan pa nam bo osvetlil, ali se danes še držimo Trstenjakovega gesla "za človeka gre". Skozi hojo po Rožniku pa bomo Trstenjakovega duha spoznali skozi besede humanistke dr. Mance Košir.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Mohamad Abdul Al Monaem, sirski pesnik in pisatelj, je v Slovenijo pribežal leta 1916. V Alepu je imel knjigarno in založbo. Verjel je, da literatura ne pozna meja, zato je objavljal dela z vsega sveta. Kar nekaj izdaj je tamkajšnji režim prepovedal. Mohamad je bil kratek čas celo zaprt. Med vojno je režim usmrtil veliko njemu podobnih svobodomiselnih ljudi, zato je Mohamad moral na pot. V Ljubljani je našel nov dom. Leta 2018 je izdal trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. V sicer demokratični Evropi pa je trčil ob novega diktatorja – denar. Ta ima vrhovno oblast nad ljudmi in brez verig omejuje njihovo svobodo. Novinar Andraž Rožman je o Mohamadu napisal roman Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano. Nastija se od rojstva bori s spinalno mišično atrofijo, ki jo je priklenila na invalidski voziček. Je zvedava, artikulirana in prodorna mlada fotografinja ter plesalka na invalidskem vozičku, ki ne želi pohlevno čakati na nujne spremembe na nivoju urejanja pogojev za samostojno bivanje in delovanje invalidov v družbi. Javnost aktivno in neposredno opozarja na nepravilnosti in ne prenese jamranja. Svoj handicap sprejema kot izziv. Kadar ne blesti v soju žarometov na plesnih podijih, Nastija snema vloge na temo diskriminacije in neenakosti hendikepiranih v družbi. Spremljamo Nastijo, ki se iz dive mednarodnega plesnega tekmovanja prelevi v urbano aktivistko, ki se z invalidskim vozičkom podaja na novo foto-video odpravo. Simon vleče pozornost na prvi pogled. Njegovo telo je prekrito s preko 900 tetovažami in je svojevrsten umetniški artefakt - avtobiografski almanah, ki razkriva njegovo pestro življenjsko zgodbo. Čeravno ima za sabo kriminalno preteklost pa se za tetovažami skriva občutljiva in odgovorna oseba. Simon vodi društvo za zaščito živali Srce za bulle. Rešuje zlorabljane in trpinčene pse. Mnogi ga kličejo kar “pasji oče”. V resnici pa je Simon oče enoletnega sinka in triletne hčerkice. A obsedenost s tatuji je življenska odločitev, ki ga je skozi leta naredil močnejšega, neomajnega. Ne prenese krivice oz. zlorabljanja šibkejših – v takih primerih pa pride do izraza njegova narava, ki sovpada z videzom.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Najlepši kraj ljubljanski je posvečena zelenemu zakladu prestolnice - parku Tivoli.
Varuhi narave tokrat prinašajo poglede na vrednost prosto tekoče reke Save od hidroelektrarne Brežice do meje s Hrvaško. Njen veliki pomen za biodiverziteto reke same, voda širšega območja in kakovosti podtalnice brani, realno in simbolno, drobna riba zvezdogled. Ohranitev rečne in obrečne narave Save pa utemeljejujeta varuhinja rek Andreja Slameršek in strokovnjakinja Zavoda za ribištvo Daša Zabric. Ohranitveno kmetijstvo, v katerega ospredju so živa in zdrava tla, ima vse več uporabnikov. Ta agronomska tehnologija uvaja sodobne ukrepe za izboljšanje strukture tal in povečevanje deleža humusa v tleh, ki je temelj naravne rodovitnosti. O razmislekih, ki so vodili k spremembam v obdelavi, in o rezultatih smo poizvedeli na večji kmetiji pri Žnideršičevih v Črncu Brežicah in v dveh večjih kmetijskih podjetjih, ŽIPU Lenart v Slovenskih goricah ter v podjetju Jeruzalem Ormož SAT. Oboji pridelujejo na težkih tleh, ki so se jim z uporabo ohranitvenega načina obdelave opazno izboljšala. O bistvenem, kar razlikuje konvencionalni in ohranitveni način obdelave, o širjenju ohranitvenega kmetijstva v Sloveniji in o načrtih Slovenskega združenja za ohranitveno kmetijstvo spregovori prof. dr. Rok Mihelič z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Z uspešnimi zgledi in soudeležbo občine pa k spremembam na področju kmetovanja nagovarjajo kmetovalce tudi v občini Ormož.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Dokumentarni film Kralji asfalta je nastal ob petdesetem rojstnem dnevu Specialne enote slovenske policije. Tiste enote, ki je v nasprotju s Posebno enoto policije, ki varuje proteste in športne dogodke, zadolžena za reševanje talskih situacij, za protiteroristično delovanje, za aretacije nevarnih in oboroženih storilcev. Posebnost specialcev ali kraljev asfalta je, da delujejo pod krinko. In taki nastopajo tudi v pričujočem filmu, v katerem je prikazano tudi njihovo urjenje, pa akcije, v katerih sodelujejo. Biti specialec je namreč način življenja.
Ljubljanski maraton presegel številne mejnike, od skromnih začetkov leta 1996, danes pa je maraton najhitreje rastoča športna panoga. Začetki so bili skromni tako po udeležbi kot po rezultatih najboljših, a kraljevska atletska preizkušnja je v slovenski metropoli zaživela ravno pravi čas, da je postala gonilna sila tekaškega preporoda, ki smo mu priča v Sloveniji. Nekoč je bil maraton omejen na peščico norcev, v zadnjih desetletjih pa je postal najhitreje rastoča športna panoga. Število udeleženih tekačev se vztrajno povečuje in iz leta v leto bolj grozeča je skrb, da bodo ljubljanske ulice premajhne za vse navdušence, ki k nam prihajajo iz vsega sveta. Dokumentarni film Zgodba Ljubljanskega maratona je nastal jubileju največje športno rekreacijske prireditve pri nas. Osredotoča se na vzpon prireditve in njen pomen za tekaški preporod. Večina materiala je bila posneta med jubilejnim maratonom, ki je na ljubljanske ulice pritegnil rekordno število tekačev in obiskovalcev, Med nastopajočimi v filmu sta tudi slovenska maratonca Roman Kejžar in Helena Javornik ter mnogi drugi. "Na začetku tečeš, da bi bil čim prej na cilju, pol tečeš za to, da prideš do cilja, pol na koncu pa tečeš, da prideš na štart." (Branko Gradišnik, izjava iz filma). Avtor filma je Toni Cahunek.
V oddaji raziskujemo različne poglede na tek in maraton. Ugotavljamo, da je tek priljubljena oblika rekreacije, saj je naš način življenja preveč sedeč. Obenem pa s sogovorniki razmišljamo, ali je tek lahko tudi beg od samega sebe in skrbi, ter raziskujemo, koliko je vpet v širši družbeni kontekst skrbi za zdravje v negotovih družbenih razmerah, ki od posameznikov zahtevajo nenehno pripravljenost in tekmovalnost. Odgovarjamo tudi na vprašanje maratona in nagibov, zaradi katerih se ljudje odločajo zanj, kdo je tipični maratonec in kako na to vplivajo družbena omrežja, dotaknemo pa se tudi emancipacije žensk, ki se v vse večjem številu udeležujejo maratona. Scenaristka Katja Stamboldžioski Režiserka Maja Križnik
Dokumentarni film Svobodni kot ptice skozi osebni zgodbi umetnice in umetnika, igralke, ki ne vidi ter slikarja, ki ne sliši, odstira njun pogled na lastno ustvarjalnost in življenje, položaj v svetu umetnosti, doživljanje sebe kot umetnika oziroma umetnice v svetu, v katerem prevladujeta zvok in slika, ter na drugačnosti v svetu umetnosti. Njuna perspektiva pogleda pa se ne razkriva zgolj skozi pripoved, marveč tudi skozi njuno umetniško ustvarjanje. Umetnika se brez malodušnega tarnanja in odvečnega moraliziranja med seboj tudi spoznavata, razkrivata in odkrivata. Filmska zgodba opozarja tudi na problem dostopnosti umetnosti in kulture hendikepiranim osebam ter na pogosto prezrt ustvarjalni potencial le-teh.
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.
Neveljaven email naslov